Začetek obnove Slovenije in pasivne lesene hiše
Stroka v popoplavnih tednih ne molči. Škoda, da ni njen glas bolj zvenel takrat, ko so pri urejanju prostora in regulaciji vodotokov prevladale rešitve, ki niso mogle skriti preočitnih kompromisov ali celo izrazitih ozkih interesov s štampiljko kapitala. In kako bo zdaj? Aktualna politika že dolgo ni požela tako enodušnega odobravanja pri kadrovskih odločitvah kot v primeru Marjana Pipenbaherja, Boštjana Šefica in mag. Roka Fazarinca. Pri treh, ki bodo vodili obnovo Slovenije. Spreten koordinator, organizator in menedžer kot državni sekretar in svetovno znani inženir, ki ne zna postavljati le mostov. Ve še, kako celostni projekt obnove po poplavah uspe ali potone samo s sodelovanjem več strok – od vodarske, gradbene in arhitekturne do urbanistične, krajinske, naravovarstvene, geološke in drugih. Tretji je odličen strokovnjak za vode.
Odločitve ne bodo lahke. Kataklizma je udarila na vse strani. Politika ve, da bo brez stroke povsem nemočna, saj bo obnova dolgoročni projekt. Znanja v Sloveniji ne manjka, a žal vsaka politika praviloma stroko instrumentalizira toliko, kolikor jo zaradi minimalne legitimnosti ali ideoloških računic potrebuje. Pri posegih v prostor je bilo morda to še najbolj ilustrativno.
Zdaj gre za projekt, ki je Slovenijo združil s karizmo solidarnosti, čas in izvedba obnove pa sta največja preizkušnja za vse, ne le za državo.
Stroka ne bo smela dolgo odlašati pri odločitvi, kako poskrbeti za tiste, ki so ostali brez doma. Koliko hiš, kje in kako jih zgraditi? Kot najhitrejšo kratkoročno rešitev z daljšim rokom trajanja. Strokovno, s sodelovanjem prizadetih in hkrati s priznanjem podnebne realnosti. Ne le, v kakšnem in katerem prostoru želimo živeti kakovostno in varno, saj si bodo vodotoki vedno znali najti strugo, kakor se narava pač odloči. Pač pa tudi ali morda predvsem, kako bomo gradili Slovenijo do leta 2030 s podnebnim razvojnim soglasjem. Mislim predvsem na stavbe, na nove in na tiste, ki potrebujejo obnovo. Da je to prioriteta, se ve.
Na mizi je resna opcija, da bi za prizadete zgradili lesene stavbe. Razlogov ni malo. Kajti pasivna hiša iz lesa ni samo energijsko učinkovita. Čas gradnje je kratek, kakovostne proizvajalce Slovenija premore. Standardi uporabnikom zagotavljajo visoko udobje, od prezračevanja do svetlobe, pa še stroški za ogrevanje so nizki. No, dodana vrednost lesene pasivne hiše je povezana še z ogljikom in njeno življenjsko zgodbo. Torej LCA. In les je naša domača strateška surovina.
Slovenija je začela graditi pasivne hiše leta 2008. Zdaj jih stoji v Slovenji okrog 2.000, med njimi največ lesenih. Precej jih je s certifikatom, ki dokazujejo moč zelenih tehnologij in prijetno bivanjsko ugodje.
Seveda se da trajnostno identiteto in energetske prihranke stavbe doseči tudi z drugimi gradivi, z opeko, betonom, kovino, z naravnimi materiali. A les je v prednosti. Program sanacije stavb po poplavah naj podpišejo strokovnjaki za zeleno prenovo grajenega okolja.
A kako obnavljati Slovenijo z najboljšimi strokovnimi rešitvami in hkrati tako, da bodo sredstva razdeljena in uporabljena pravično in v celoti transparentno? Piramida operativne zgradbe za obnovo se ne more začeti in končati pri tehničnih pisarnah v občinah. Začetek gradnje in obnove stavb z najmanj improvizacijami mora določiti strokovni konsenz na Svetu za obnovo na nacionalni ravni. Skupaj s potencialnimi izvajalci. In z maksimalno stopnjo transparentnosti v vseh fazah obnove. Kajti ni pravi čas za utvare, ali solidarnost spremljajo sence ali ne. Sijaj solidarnosti bledi. Kar navsezadnje že kaže na luknje v organizaciji in distribuciji pomoči. Resocializacija države, lokalne skupnosti in drugih akterjev se bo pokazala v učinkovitosti ukrepov. V nadzoru. »Vojno« dobičkarstvo se zdaj kaže v kraji solidarnostnih lopat in živeža. Toda prava tekma za evrske blazinice se na terenu šele začenja. Mnogi bodo načela in vrednote solidarnosti žrtvovali za posel. Korupcijske lovke ne mirujejo. Kdo ali kaj bo svetilnik upanja za prizadete, ki se jim še niso posušile solze na obrazu?
Iz presežka informacij, kako se na vseh koncih materializira solidarnost, naj zdaj pred kamere in mikrofone stopijo prizadeti. Kaj so prejeli, kaj potrebujejo, kdo se z njimi pogovarja? Kdo jim vliva upanje in kdaj se bodo začela postavljati prva nova domovanja.
