Inflacija stališč o zelenem prehodu, štejejo dejanja
Ekološki pretres sveta je osmislil COP 21, takrat, 12. decembra 2015, ko je bil v Parizu podpisan Sporazum o podnebnih spremembah. A od takrat eni vlečejo naprej, drugi v nasprotno smer, podnebni pasivneži pa najbrž še nikoli niso slišali, da se razogljičenje začne z zajtrkom.
Letošnji COP 28 zato ni noben mejnik, kakor ni bila doslej še nobena konferenca pogodbenic. Svetovni podnebni vrh je vsako leto bolj manifestativni akt, ki sicer ponovi znano in slišano – da gre za eksistencialno realnost sveta. Reciklaža vrha, reciklaža ambicij, reciklaža skrbi in besed, tudi sprenevedanj. Kar se ne dogaja le na podnebnem vrhu, ki je srečanje razdeljenega in neenakega sveta. Skorajda ne more biti drugače. Svetu vladata moč politike in moč kapitala. In ta moč še ne želi sprememb. Sploh pa ne hitrih sprememb.
Pravzaprav sultan Ahmed al Džaber, gostitelj COP 28, direktor državnega naftnega podjetja Združenih arabskih emiratov in podjetja za obnovljive vire energije, ni izrekel ničesar, kar bi koga z zdravo pametjo presenetilo. Da bodo v prihodnjih petih letih v povečanje proizvodnje plina in nafte investirali 150 milijard dolarjev in da je opuščanje fosilnih goriv neizogibno in nujno, a dokler ne zgradimo novega energetskega sistema, sveta ne moremo odklopiti od tega, kar imamo zdaj. Realistični pristop. To, ali bo v prihodnjih letih v fokusu zelenega prehoda postopno zmanjšanje ali opuščanje fosilnih goriv, je le navidezna dilema. Kajti že zdaj države zeleno ideologijo podrejajo nacionalnim razvojnim interesom. Ali je v EU kaj drugače?
Evropsko sporočilo podnebnemu vrhu se je glasilo: potrojiti zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in podvojiti energetsko učinkovitost. In kaj je prvi fokus zelenega prehoda Slovenije? Energetika.
V zadnjih mesecih je zeleni energetski prehod kot nekakšen mainstream trajnostne strategije države zaposloval energetiko, nevladne organizacije, politiko, javnost. Reciklaža stališč in dogodkov. Besed več kot dejanj. Nastaja NEPN. Vlada je potrdila predlog energetskega zakona. Toda ozelenitev in razogljičenje energetike se spotika. Ne da se čez noč, to se ve. Vendar serija različnih dokumentov, stališč in akcijskih načrtov daje vtis, kot da se v energetiki marsikaj dogaja, a se premalo zgodi. Ali pa zamuja. Naložbe v hidroelektrarne, na primer.
Politika se bo brez operativnega, konkretnega pristopa in brez iskanja novih oblik konstituiranja sistema za izvedbo zelenega prehoda še naprej vsebinsko izpraznjevala. Potrebuje specializirane in interdisciplinarne tematske debate. Na primer, kako v letu 2024 končno doseči vsaj 25 % deleža OVE v bruto končni porabi energije. Ali pa diskurz o predlogu mag. Aleksandra Mervarja, ki je nedavno ponudil rešitve v pripravah na gradnjo nove nuklearke: »Najprej bi morali postaviti za 400 ali 450 MW plinskih elektrarn za primere kriz, kasneje pa za rezervo nuklearke. Te elektrarne bi lahko uporabljale tudi kurilno olje in zeleni vodik …« Kako do večje robustnosti distribucijskega omrežja in kako bo s plinom glede na predlog energetskega zakona?
Pride čas, ko ni več časa, je prisluhnil dejstvom pesnik Dane Zajc. Če postaja zelena agenda za energetski prehod skupna vrednota v državi, je čas za odmik od ponavljanj. Pravzaprav je to še bolj vpadljivo kot pozivi na svetovnem podnebnem vrhu. Saj je v Sloveniji segrevanje precej višje od globalnega povprečja. Če bo svet toplejši za eno stopinjo, se bo Slovenija segrela za tri.
Politična in strokovna artikulacija ciljev energetskega prehoda mora pospeševati operativnost, učinkovitejše organizacijsko upravljanje celotne podnebne politike Slovenije. Blagozvočni zven besed o tem, kako je skrajni čas za prehod v nizkoogljično krožno ekonomijo, bo premalo, če nas je končno kriza, ne le podnebna, zares prizemljila. Poglejmo pa prakso. Novoletna anketa o zelenem prehodu v podjetjih. In okrogla miza z reciklažne konference. Dr. Tomaž Vuk predlaga, da mora Slovenija začeti gojiti kulturo sodelovanja in povezovanja. Je to sporočilo za leto 2024?
