Kaj imajo skupnega NEPN, ZVO-2 in Zeleno omrežje študentov

Odgovor je preprost in zapleten, kakršen je pač naš pogled na zeleni prehod Slovenije do leta 2030. Kajti, citiram iz knjige Ekološka inteligenca, »zeleno je proces, ne status – zeleno moramo misliti kot glagol, ne kot pridevnik«. Povrh vsega se zdaj svet suče tako, da Robert Ljoljo, predsednik Novartisa v Sloveniji, ugotavlja, da bodo sedanje razmere pospešile raziskave za zmanjševanje porabe surovin in energije. Marsikaj, pravijo izvajalci Nacionalnega energetsko-podnebnega načrta, bo potrebno ponovno pretehtati. Kakšna bo sploh dinamika gospodarskega razvoja, kakšno bo življenje ljudi in kaj bomo pripravljeni storiti za zeleni prehod? To, da stane zdaj štruca babičinega kruha (850 g) več kot 4 evre, je podatek.

A podatek je tudi, kako Slovenija povečuje svoj ekološki dolg, ki z ogljičnim odtisom največ pove, koliko smo in nismo trajnostni. Svet je leta 1987 Zemljine vire za tisto leto porabil 23. oktobra, leta 1919 29. julija. Sloveniji je to letos uspelo že 18. aprila. Z viri in ekosistemskimi storitvami ne upravljamo pametno, čeprav smo se s cilji do leta 2030, takšne so bile ocene, zavezali neambiciozno. Kaj bodo torej popravljali načrtovalci NEPN v letih 2023 in 2024? Seveda bodo upoštevali nove strateške in zakonodajne usmeritve EU. A že zdaj globalne razmere samo potrjujejo, da je Slovenija premalo upoštevala, kljub zapisanim ciljem o oskrbi z energijo in prehrano ter za OVE, kako dosegati samooskrbo in kako skrajšati dobaviteljske verige. Prvi razvojni mejnik, leto 2030, je zelo blizu. Kako bo Slovenija znala uravnotežiti gospodarski razvoj s pravo mero ekološke inteligence, da bo na koncu desetletja pod črto zelenega prehoda več plusov, kot jih je zdaj? Če je ekološki dolg merilo, ki ga ne smemo spregledati. Ali bo za zeleni prehod potegnila ročno zavoro? Bo znižala letvice za zelene izdelke in zelene tehnologije in bo potisnila v ozadje življenjski ciklus izdelka? Kajti prav v podjetjih, kjer so bili doslej vsi procesi pretežno podrejeni trgu in dobičku, naj bi postopoma prav trg in trajnostni razvoj postala kot »sonce in luna«. Naj bi bilo tako, da drug brez drugega ne moreta. Bo to kompas nove vlade?

A ne gre zlahka. V reviji objavljamo anketo o Zakonu o varstvu okolja, ki je začel veljati v začetku aprila. Okoljski minister ga je v življenje pospremil kot slovensko okoljsko ustavo. Najpomembnejši novosti sta uvedba varovalnega okoljskega načela onesnaževalec plača in proizvajalčeva razširjena odgovornost. Podjetja in nekatere deležnike v sistemu ravnanja z odpadki smo vprašali, ali so pripravljeni na novosti.

Največ je povedal odgovor Alenke Pirnar iz Medexa: Glede aktualnih vprašanj nimamo pravih odgovorov, saj tudi mi, kot večina ostalih proizvajalcev, »tavamo v temi«. In je dodala, da od zakonodajalca pričakujejo jasna navodila in jasne informacije.

Iz več podjetij so odkrito odgovorili, da še ne vedo, kaj bodo njihovi prvi koraki. Res je. Spremembe so radikalne. Bo od zdaj sistem ravnanja z odpadno embalažo učinkovitejši? Zakonodajalec napoveduje predstavitev nove zakonodaje. Vendar se pogosto zatakne, kako izvajalci utreti pot najboljši praksi.

In smo tako pri Zelenem omrežju študentov. Pri naložbi v razvoj trajnostnih kompetenc študentov različnih študijskih smeri. Petrisa Čanji, predsednica, pravi, da povezovanje med študenti in mentorji s teoretičnim in praktičnim znanjem omogočajo predvsem z gradnjo banke znanja, ki jo trenutno vzpostavljajo na novi spletni strani www.zelenaslovenija.si. Kakor koli, današnja študentska generacija, hoče ali ne, prevzema in bo prevzela odgovornost za zeleni prehod Slovenije. Kakšni bodo razvojni mejniki Slovenije 2030, 2040, 2050 in kakšna bo hitrost trajnostnega vlaka na vseh ravneh, še posebej v gospodarstvu, ali bodo spodrezana krila ekološkemu dolgu države, je v glavi in v srcu bodočih kadrov z zelenimi kompetencami, ki jih v podjetjih potrebujejo. Pa zelo tudi država.