ESG postaja vprašanje zrelosti. Kje je v celotni zgodbi človek?
V tej številki se iz različnih vsebin izrisuje ista smer. ESG se vse bolj odmika od jezika dobrih namenov, posameznih projektov in promocijskih sporočil. Vstopa v fazo dokazovanja, upravljanja in odgovornosti.
Poročila, standardi, podatki, vrednostne verige, embalaža, odpadki, voda, javno naročanje in družbeni učinki … niso več ločena poglavja. Postajajo del istega vprašanja: kako zrela je organizacija v resnici.
Drugo leto poročanja po ESRS kaže, da trajnostno poročilo ni več samo dokument. Postaja ogledalo podjetja – njegovega razumevanja vplivov, tveganj in priložnosti, kakovosti podatkov, jasnosti odgovornosti in sposobnosti, da trajnostne informacije poveže s poslovnimi odločitvami. Podobno uredba o embalažni in odpadni embalaži (PPWR) embalažo postavlja v novo vlogo. Ni več zgolj tehnično ali nabavno vprašanje, ampak vprašanje skladnosti, materialne učinkovitosti, logistike, dokazil in odgovornosti v celotni vrednostni verigi.
Tudi analiza novic članov Zelenega omrežja Slovenije kaže pomemben premik. Trajnostnost v Sloveniji ni več začetniška tema. Vse manj je splošne promocije, vse več je merljivih ukrepov, standardov, sistemov in strateških pristopov. A prav to odpira naslednje vprašanje: ali znamo iz podatkov in poročil ustvariti boljše odločitve?
Ob tem vse močnejši poudarek dobivajo družbeni vidiki. Poleg okolja v ospredje prihaja človek. Ne kot mehki dodatek k »resnim« temam, ampak kot ena ključnih dimenzij odpornosti organizacij. Okoljske vplive znamo danes vse bolje meriti. Pri človeku pa se šele učimo, kaj vse bi morali videti.
Kako torej gledati na človeka? Poznate odgovor? Ni samo podatek o fluktuaciji, bolniški odsotnosti, poškodbah pri delu, usposabljanjih ali raznolikosti. Njegovo stanje se odraža tudi tam, kjer kazalnikov še nimamo ali se šele oblikujejo – v občutku smisla, zaupanju, veselju do dela, notranji kapaciteti, kakovosti odnosov in sposobnosti sodelovanja.
Morda prav zato človek danes vse glasneje opozarja, da ni preprosto nadomestljiv. Tehnologija, umetna inteligenca in podatkovna orodja bodo spreminjali delo. A bolj ko se povečuje moč tehnologije, pomembnejše postaja vprašanje, kaj ostaja človeško: presoja, odgovornost, zaupanje, ustvarjalnost, sočutje in notranja stabilnost v nestabilnem svetu.
Poletni čas je lahko priložnost za pogled iz distance. Nase. Na organizacije, ki jih vodimo ali soustvarjamo. Na odločitve, ki jih sprejemamo. In na vrednote, ki nas pri tem vodijo.
V hitro spreminjajočem se svetu se orientacija ne izgubi samo zato, ker je premalo podatkov. Včasih se izgubi zato, ker ni prave perspektive. Perspektive na to, kako zrelo znamo ravnati s tistim, kar nam je zaupano – z viri, podatki, odnosi, delom, zaupanjem in človekom.
