Okolje v zdravstvu
| Avtorica: mag. Vanesa Čanji |
UKC Ljubljana kot največja zdravstvena ustanova v Sloveniji vsak dan usklajuje zahteve, ki jih ni enostavno povezati: najvišjo raven varnosti pacientov, stroge higienske standarde in zmanjševanje vplivov na okolje. V 35 stavbah letno nastane skoraj 3.600 ton odpadkov, sistem pa vključuje več deset vrst odpadkov, zahtevno logistiko in več kot 200 iztokov odpadnih voda. Kot poudarjata mag. Jana Blatnik Mihovec, dipl. san. inž, svetovalka za področje varstva okolja, in Saša Klakočar, mag. san. inž., strokovna sodelavka, trajnostni prehod zdravstva ni zgolj vprašanje ločevanja odpadkov, temveč sistemskih rešitev – od odgovornejšega razvoja medicinskih izdelkov in javnega naročanja do prenove infrastrukture in preprečevanja onesnaževanja že na izvoru.
UKC Ljubljana deluje v 35 stavbah različnih starosti in namembnosti. Kako takšna razpršena infrastruktura vpliva na organizacijo ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami?
Tako razpršena infrastruktura predstavlja velik organizacijski izziv, saj ima vsaka stavba svoje posebnosti – od starosti instalacij, prostorske omejenosti, različnih internih poti pa do različnih vrst dejavnosti, ki se v njih izvajajo. V praksi to pomeni, da moramo sistem ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami prilagajati posameznim objektom. Poseben izziv predstavljajo starejše stavbe, kjer prostorska zasnova ni bila načrtovana za današnje količine odpadkov in sodobne okoljske standarde. Sistem zato zahteva natančno logistiko, stalni nadzor, usklajevanje številnih deležnikov ter veliko notranje koordinacije.
Kolikšne količine odpadkov letno nastanejo v UKC Ljubljana in kako se delijo po posameznih vrstah zdravstvenih in komunalnih odpadkov?
Kot največja zdravstvena ustanova v Sloveniji dnevno ustvarja različne vrste nenevarnih in nevarnih odpadkov. Povprečna dnevna količina odpadkov v zadnjih petih letih znaša 9,8 tone, kar na letni ravni predstavlja 3.595 ton, od tega 214 ton nevarnih odpadkov, pri čemer je 85 % infektivnih odpadkov iz zdravstva. Glavnino predstavljajo odpadki, ki nastanejo kot posledica zdravstvene dejavnosti, lahko so nevarni ali nenevarni. Med njimi je količinsko največ neinfektivnih odpadkov iz zdravstva, sledijo infektivni odpadki iz zdravstva, odpadne kemikalije, odpadna zdravila, ostri predmeti, deli teles in organov, tudi vrečke s krvjo in konzervirano krvjo ter nekaj amalgamskih odpadkov. Ločeno zbiramo več vrst odpadne embalaže, mešane komunalne odpadke, kosovne odpadke, organske kuhinjske odpadke, odpadno električno in elektronsko opremo, iztrošene baterije, prazne tonerje rabljena oblačila, tekstil, idr.
V posameznem letu zberemo tudi do 50 različnih vrst odpadkov.
Kako se je v zadnjih letih spreminjala količina zdravstvenih odpadkov in kateri dejavniki najbolj vplivajo na njihovo rast?
Trend v zadnjih letih kaže, da skupne količine odpadkov iz zdravstva v UKC Ljubljana ostajajo razmeroma stabilne, z manjšimi letnimi nihanji. Po obdobju epidemije Covid so bile količine nekoliko višje predvsem zaradi povečanih higienskih zahtev, uporabe osebne zaščitne opreme ter večje uporabe materialov za enkratno uporabo.
Čeprav skupna količina odpadkov ne narašča izrazito, pa je opazen trend povečevanja npr. odpadnih kemikalij ter odpadnih citotoksičnih in citostatičnih zdravil. To kaže, da zdravstvena dejavnost postaja vse bolj kompleksna tudi z vidika ravnanja z odpadki.
Hkrati ostaja zelo visok delež odpadkov iz zdravstvene dejavnosti brez posebnih nevarnih lastnosti, kar je povezano predvsem z obsegom zdravstvenih storitev, številom pacientov ter vedno večjo uporabo izdelkov za enkratno uporabo. Pomemben delež predstavlja odpadna embalaža, saj je veliko medicinskih izdelkov posamezno pakiranih zaradi zagotavljanja sterilnosti in varnosti.
V zdravstveni dejavnosti opažamo izrazit porast izdelkov za enkratno uporabo ter več-materialnih izdelkov, ki jih je težko reciklirati. Kako se ta trend odraža v praksi UKC Ljubljana?
V praksi to pomeni bistveno večje količine odpadkov in precej zahtevnejše ločevanje. Veliko sodobnih izdelkov je sestavljenih iz kombinacije plastike, kovin, stekla, papirja in drugih materialov, ki jih zaradi varnosti ali sestave ni mogoče učinkovito reciklirati. Zaradi zahtev po sterilnosti in preprečevanju okužb je uporaba izdelkov za enkratno uporabo pogosto nujna, kar dodatno povečuje količine odpadkov. Z vidika okolja to predstavlja velik izziv, saj zdravstveni sektor težko sledi ciljem zmanjševanja odpadkov na enak način kot druge dejavnosti.
Kako se zdravstveni sektor sooča z nasprotjem med zahtevami po higieni, varnosti pacientov in cilji zmanjševanja odpadkov?
V zdravstvu je varnost pacientov vedno na prvem mestu. To pomeni, da morajo biti številni postopki in materiali podrejeni higienskim zahtevam, tudi če to povzroča več odpadkov. Izziv je predvsem v iskanju ravnotežja med zagotavljanjem visoke stopnje varnosti ter uvajanjem bolj trajnostnih rešitev tam, kjer je to mogoče brez vpliva na kakovost zdravstvene oskrbe. Veliko poudarka je zato na pravilnem ločevanju odpadkov, zmanjševanju nepotrebne embalaže, optimizaciji procesov ter ozaveščanju zaposlenih.
Kateri tipi zdravstvenih odpadkov danes predstavljajo največji organizacijski, finančni ali varnostni izziv?
Največji izziv predstavljajo infektivni odpadki iz zdravstva. Ti zahtevajo poseben režim zbiranja, skladiščenja, transporta in končne obdelave. Z vidika varnosti so posebej občutljivi ostri predmeti zaradi možnosti poškodb in okužb. Finančno pa so zahtevni predvsem odpadki, ki zahtevajo posebne postopke odstranjevanja ali termične obdelave. Organizacijsko največji izziv predstavlja zagotavljanje pravilnega ločevanja že na mestu nastanka.
Poseben izziv predstavljajo tudi infektivni odpadki, ki nastajajo pri obravnavi pacientov z zelo nalezljivimi boleznimi. Za takšne odpadke običajna obdelava z avtoklaviranjem ni vedno zadostna, zato je potrebna njihova termična obdelava oziroma sežig. Ker v Sloveniji trenutno ni ustreznih zmogljivosti za sežig tovrstnih zdravstvenih odpadkov, njihovo ravnanje predstavlja pomemben sistemski izziv. V primeru pojava visoko nalezljivih bolezni bi bilo zato treba zagotoviti ustrezne rešitve za varno in zakonito odstranitev teh odpadkov, kar trenutno predstavlja eno izmed odprtih področij slovenskega sistema ravnanja z zdravstvenimi odpadki.
Kako obsežen sistem upravljanja zdravstvenih odpadkov zahteva ustanova, kot je UKC Ljubljana – tako z vidika logistike, kadrov kot notranjih procesov?
Gre za zelo kompleksen sistem, ki vključuje številne interne poti, zbirna mesta, začasne zbiralnice, usklajevanje zunanjih izvajalcev ter stalno komunikacijo med zdravstvenim in podpornim osebjem. Sistem zahteva jasno določene postopke, redna usposabljanja zaposlenih, nadzor nad pravilnim ravnanjem ter stalno prilagajanje spremembam v zdravstveni dejavnosti in zakonodaji. Pomemben del predstavljata tudi sledljivost in dokumentiranje ravnanja z odpadki.
Kako zahtevno je zagotavljati pravilno ločevanje odpadkov v okolju, kjer sodeluje več tisoč zaposlenih različnih profilov?
To je eden največjih vsakodnevnih izzivov. V tako velikem sistemu sodelujejo različni poklicni profili, ki delajo v različnih režimih in pod časovnimi pritiski. Zato je potrebno stalno izobraževanje, obnavljanje znanja, jasno označevanje zbirnih mest ter sprotno opozarjanje na pravilno ravnanje. Tudi manjše napake pri ločevanju lahko vplivajo na varnost zaposlenih, povečajo stroške ali zmanjšajo možnosti recikliranja.
Kakšni so danes okvirni stroški ravnanja z zdravstvenimi odpadki in kateri del procesa predstavlja največji finančni izziv?
Stroški ravnanja z zdravstvenimi odpadki so visoki in se v zadnjih letih povečujejo. Največji finančni izziv predstavljajo posebni zdravstveni odpadki, ki zahtevajo posebne postopke obdelave in odstranjevanja. Pomemben strošek predstavljajo tudi najem ustrezne opreme za zbiranje, transport, embalaža, skladiščenje, zaščitna oprema ter zagotavljanje skladnosti z zakonodajo. Dodatno breme prinašajo vedno višje količine odpadkov ter rast cen storitev ravnanja z njimi.
Kako javno naročanje vpliva na možnosti izbire bolj trajnostnih medicinskih izdelkov in materialov?
Javno naročanje ima velik vpliv, saj določa pogoje, pod katerimi se izdelki nabavljajo. V praksi pa je pogosto težko uskladiti zahteve po kakovosti, varnosti, dostopnosti in najnižji ceni z okoljskimi cilji. Trajnostni izdelki so pogosto dražji ali pa trg še ne ponuja dovolj ustreznih alternativ za zdravstveno dejavnost.
Se pri nabavi že pojavljajo zahteve po bolj trajnostnih ali reciklabilnih izdelkih oziroma ali trg zdravstvenih dobaviteljev temu sploh sledi?
Da, določene zahteve po bolj trajnostnih rešitvah se že pojavljajo, predvsem pri embalaži in posameznih vrstah materialov. Vendar trg zdravstvenih dobaviteljev temu še ne sledi v zadostni meri, predvsem zaradi zelo strogih zahtev glede sterilnosti, varnosti in certifikacije medicinskih izdelkov.
Ali imate občutek, da ponudniki medicinskega materiala prevzemajo dovolj odgovornosti za celoten življenjski cikel izdelkov?
Na tem področju je še veliko prostora za izboljšave. Večina odgovornosti za ravnanje z odpadki je še vedno na zdravstvenih ustanovah. Pričakovali bi več vključevanja proizvajalcev in dobaviteljev v razvoj izdelkov, ki bi bili bolj primerni za recikliranje ali bi povzročali manj odpadkov.
Več strokovnjakov opozarja na nejasnosti pri upravljanju zdravstvenih odpadkov v Sloveniji. Kje vi vidite največje zakonodajne dileme?
Izzivi se pojavljajo predvsem pri interpretaciji določenih zahtev, razvrščanju posameznih vrst odpadkov ter pri usklajevanju različnih področnih predpisov. Zdravstvene ustanove se pogosto srečujejo z zelo kompleksnimi zahtevami, ki jih v praksi ni vedno enostavno izvajati.
Ali so po vašem mnenju predpisi dovolj prilagojeni realnosti velikih bolnišničnih sistemov, kot je UKC Ljubljana?
Določeni predpisi so zelo splošni in ne upoštevajo vedno kompleksnosti velikih bolnišničnih sistemov. Velike ustanove imajo drugačne logistične in organizacijske izzive kot manjši zdravstveni objekti, zato bi bilo smiselno več prilagajanja realnim razmeram v praksi.
Se v praksi dogaja, da različni nadzorni organi isto problematiko interpretirajo različno?
Da, v praksi se to občasno dogaja. Različne interpretacije lahko povzročajo dodatne organizacijske in administrativne obremenitve ter otežujejo enotno izvajanje postopkov.
UKC Ljubljana ima več kot 200 iztokov odpadnih voda. Kako kompleksen je nadzor nad tako razvejanim sistemom in kako obsežen sistem monitoringa to zahteva?
Gre za izredno kompleksen sistem, ki zahteva stalni monitoring, redne preglede in dobro poznavanje internih instalacij. Zaradi različnih dejavnosti v posameznih objektih nastajajo tudi različne vrste odpadnih voda, zato je potreben sistematičen nadzor nad posameznimi iztoki in potencialnimi tveganji.
UKC Ljubljana glede na vrsto dejavnosti, ki jo opravlja, sodi med povzročitelje industrijske odpadne vode v smislu veljavne zakonodaje. Vendar sama pravna opredelitev odpadne vode kot industrijske še ne pomeni, da gre za pomembnega ali nadpovprečnega onesnaževalca.
Rezultati monitoringa kažejo, da na posameznih iztokih občasno prihaja do prekoračitev predpisanih mejnih vrednosti, zaradi česar UKC Ljubljana v posameznih primerih ne izpolnjuje vseh zakonsko določenih zahtev. Takšne prekoračitve lahko predstavljajo prekršek oziroma neskladnost z zakonodajo, vendar same po sebi ne dokazujejo, da UKC Ljubljana predstavlja enega večjih obremenjevalcev kanalizacijskega sistema ali Centralne čistilne naprave Ljubljana.
Družba VOKA SNAGA d.o.o., kot upravljavec Centralne čistilne naprave Ljubljana, je v preteklosti podala mnenje, v katerem navaja, da odpadna voda iz dejavnosti UKC Ljubljana po svojih lastnostih pretežno ustreza komunalni odpadni vodi ter da zaradi njenega odvajanja niso potrebni posebni ukrepi ali intervencije pri obratovanju in vzdrževanju kanalizacijskega omrežja oziroma čistilne naprave.
Katere vrste snovi v odpadnih vodah zdravstvenih ustanov predstavljajo največje okoljsko tveganje in katere parametre posebej spremljate?
Posebno pozornost namenjamo preprečevanju prisotnosti kemikalij, laboratorijskih reagentov, ostankov zdravil, razkužil ter drugih nevarnih snovi, ki bi lahko vplivale na okolje ali delovanje komunalnih čistilnih naprav. Spremljajo se različni fizikalni in kemijski parametri v skladu z zakonodajo in okoljevarstvenimi zahtevami kot so usedljive snovi, AOX, neraztopljene snovi, pH, temperatura itd.
V zdravstvenem sistemu se uporabljajo številne kemikalije, laboratorijska barvila, razkužila in zdravila. Kako obvladujete tveganja njihovega prehajanja v okolje?
Ključnega pomena je preprečevanje onesnaženja že na izvoru. To vključuje pravilno ravnanje z nevarnimi tekočinami, zbiranje določenih odpadkov ločeno od kanalizacijskega sistema ter stalno ozaveščanje zaposlenih. Pomembno vlogo imajo tudi interni postopki in nadzor nad ravnanjem z nevarnimi snovmi.
Kako težko je preprečevati onesnaževanje že na izvoru – še preden odpadna voda vstopi v kanalizacijski sistem – in katere omejitve pri tem predstavljajo stare stavbe ter zastarele interne instalacije?
Preprečevanje onesnaževanja na izvoru je v zdravstveni dejavnosti zelo zahtevno predvsem zaradi velikega števila različnih procesov, zaposlenih in uporabljenih snovi. V bolnišnici se vsakodnevno uporabljajo zdravila, laboratorijske kemikalije, razkužila in druga sredstva, zato je ključnega pomena dosledno upoštevanje postopkov ravnanja že na mestu njihove uporabe. Najpomembnejši ukrepi so ozaveščanje in usposabljanje zaposlenih, ustrezni delovni postopki ter nadzor nad ravnanjem z nevarnimi snovmi. Starejše stavbe in kompleksni kanalizacijski sistemi pri tem predstavljajo predvsem izziv pri spremljanju tokov odpadnih voda, ugotavljanju izvora morebitnih obremenitev ter načrtovanju tehničnih izboljšav. Za dolgoročno učinkovito obvladovanje tveganj so zato poleg organizacijskih ukrepov potrebne tudi postopne infrastrukturne posodobitve.
Katere investicije, tehnološke rešitve ali sistemske spremembe bodo po vašem mnenju v prihodnjih letih ključne za učinkovitejše upravljanje zdravstvenih odpadkov in odpadnih voda – tako z okoljskega kot stroškovnega vidika?
Ključne bodo predvsem infrastrukturne prenove, digitalizacija nadzora, izboljšanje sledljivosti odpadkov ter uvajanje sodobnejših sistemov zbiranja in monitoringa. Pomembno področje bo tudi razvoj bolj trajnostnih medicinskih materialov in embalaže ter večje vključevanje proizvajalcev v odgovornost za celoten življenjski cikel izdelkov.
Na področju odpadnih voda se pogosto omenjajo različne tehnološke rešitve, kot so dodatni filtracijski sistemi, usedalniki, lokalne čistilne naprave ali druge oblike predčiščenja odpadnih voda neposredno na mestu nastanka. Takšne rešitve bi lahko prispevale k zmanjševanju obremenitev okolja, vendar je njihova izvedba v velikem in prostorsko razvejanem sistemu, kot je UKC Ljubljana, izjemno zahteven projekt. Bolnišnica obsega številne stavbe različnih starosti, dejavnosti in tehničnih rešitev, zato bi uvedba takšnih sistemov zahtevala obsežne posege v infrastrukturo, natančno analizo učinkov ter zelo velika finančna sredstva.
Zato bo tudi v prihodnje ključen poudarek na preprečevanju onesnaževanja na izvoru, odgovorni uporabi kemikalij in zdravil, stalnem izobraževanju zaposlenih ter postopnem uvajanju tehničnih in organizacijskih izboljšav, ki bodo okoljsko učinkovite in hkrati ekonomsko vzdržne.
