Trajnostni urbani razvoj
| Avtorica: mag. Marjetka Raušl Lesjak |
Evropska mesta se vse bolj odmikajo od modela širjenja na obrobje in svojo prihodnost gradijo z oživljanjem degradiranih urbanih območij. Takšen pristop ne zmanjšuje le pritiska na kmetijska zemljišča in naravne ekosisteme, temveč omogoča učinkovitejšo rabo infrastrukture, bolj trajnostno mobilnost ter kakovostnejše bivalno okolje. O tem, kako lahko prenova nekdanjih industrijskih območij prispeva k bolj zelenim, odpornejšim in prijetnejšim mestom za življenje, smo se pogovarjali z Michalom Macom, direktorjem podjetja Corwin Slovenija. V intervjuju pojasnjuje, zakaj je gradnja mesta navznoter postala temelj sodobnega urbanizma ter kako lahko projekti, kot je Nordika v Ljubljani, ustvarjajo merljive okoljske in družbene koristi za širšo skupnost.
Kako bi opredelili ključni premik v evropskem urbanizmu, kjer se mesta vse bolj usmerjajo v prenovo degradiranih območij namesto širjenja na nepozidana zemljišča?
Gre za eno najpomembnejših sprememb v sodobnem evropskem urbanizmu. Mesta se vse bolj zavedajo, da nenehno širjenje na nerazvita zemljišča ni niti okoljsko niti ekonomsko vzdržno. Namesto tega je poudarek na oživitvi degradiranih in premalo izkoriščenih lokacij znotraj obstoječih urbanih območij.
Dobro delujoče mesto potrebuje določeno stopnjo gostote. Številne evropske prestolnice, ki se dosledno uvrščajo med najboljša mesta za življenje, kot so München, Dunaj, København ali Berlin, imajo relativno kompaktne urbane strukture. Razvoj z manjšo gostoto zmanjšuje učinkovitost javnega prevoza, povečuje stroške infrastrukture in pogosto vodi do daljših dnevnih voženj.
Degradirana območja pogosto delujejo tudi kot fizične in psihološke ovire, ki delijo soseske. S preobrazbo v trajnostne skupnosti z mešano rabo – s kakovostnimi javnimi prostori, zelenimi strehami, deževnimi vrtovi in pešcem prijaznimi ulicami – ustvarjamo več priložnosti za družbeno interakcijo in bolje izkoriščamo urbana zemljišča.
Kaj za Ljubljano in njen razvoj pomeni dejstvo, da ima v bližini centra še vedno več nekdanjih industrijskih in premalo izkoriščenih območij?
Ta območja trenutno predstavljajo breme za mesto. Pogosto so to asfaltirana, premalo izkoriščena območja, ki malo prispevajo k mestnemu življenju, hkrati pa imajo negativne vplive na okolje. Velike neprepustne površine povečujejo odtekanje meteorne vode, obremenjujejo kanalizacijske sisteme in prispevajo k učinku mestnega toplotnega otoka.
Hkrati predstavljajo eno največjih razvojnih priložnosti Ljubljane. Nekdanja industrijska območja so običajno dobro povezana z javnim prevozom, obstoječo infrastrukturo in storitvami. To pomeni, da tam lahko nastanejo nove stanovanjske soseske brez dragega širjenje mesta na okoliške zelene površine.
Z vidika trajnosti je oživitev takšnih območij še posebej dragocena, saj omogoča rast z minimalnim vplivom na okolje. Ker so ta območja že razvita in pogosto večinoma brez vegetacije, lahko preobrazba dejansko poveča količino zelenja, biotske raznovrstnosti in prepustnih površin v mestu. V mnogih primerih dobro zasnovan projekt precej izboljša stanje območja z okoljskega vidika.
Projekt Nordika nastaja na enem takšnih območij. Katere so po vašem mnenju največje dodane vrednosti te lokacije z vidika trajnostnega urbanizma?
Nordika je odličen primer, kako lahko trajnostni urbani razvoj zanemarjeno območje spremeni v živahen del mesta. Projekt bo znotraj obstoječega urbanega tkiva Ljubljane premalo izkoriščeno in močno asfaltirano območje nadomestil s skoraj 290 novimi domovi.
Ena največjih prednosti je povezljivost. Lokacija je med najboljšimi v mestu kar se tiče javnega prevoza, kolesarskih poti in dostopnosti za pešce. To prebivalcem ponuja odlične alternative vsakodnevni uporabi avtomobilov in omogoča bolj trajnostne vzorce mobilnosti.
Druga pomembna značilnost je, da se vsa parkirna mesta nahajajo v podzemni garaži. To omogoča, da prostor okoli stanovanjske stavbe ni zapolnjen s parkirišči, ampak z zelenjem in javnim prostorom, ki je namenjen življenju skupnosti. Posledično lahko projekt zagotovi večjo gostoto stanovanj, hkrati pa ustvari prijetnejše in okolju prijaznejše urbano okolje.
Kako pomembno vlogo ima pri sodobnih stanovanjskih projektih načelo gradnje mesta navznoter in ne navzven?
Mislim, da je to osnova. Evropska mesta se ne morejo več zanašati na neskončno širitev navzven, če želijo ostati trajnostna, cenovno dostopna in odporna.
Gradnja navznoter pomeni boljšo izrabo obstoječih mestnih zemljišč, infrastrukture in omrežij javnega prevoza. Vsak dom, zgrajen v mestu, zmanjšuje pritisk na kmetijska zemljišča, gozdove in naravni prostor zunaj mesta. Prebivalcem omogoča tudi, da živijo bližje delovnim mestom, šolam, storitvam in kulturnim dejavnostim, kar zmanjšuje potrebo po dolgih dnevnih vožnjah.
Z okoljskega in gospodarskega vidika je rast navznoter bistveno učinkovitejša. Mestom omogoča, da se prilagodijo rasti prebivalstva, hkrati pa izboljšajo kakovost urbanega bivanja. Najuspešnejša evropska mesta prenove degradiranih območij ne dojemajo kot alternative rasti, temveč kot prednostni način za dosego rasti.
Katere konkretne trajnostne rešitve danes že postajajo standard?
Za nas so standardna značilnost praktično vsakega projekta zelene strehe, saj prinašajo več okoljskih koristi.
Prvič, pomagajo zadrževati deževnico in jo postopoma vračati nazaj v okolje z izhlapevanjem, kar zmanjšuje pritisk na drenažne sisteme. Drugič, neodvisne meritve kažejo, da so lahko zelene strehe v vročih poletnih dneh do 25 stopinj Celzija hladnejše od običajnih streh, kar zmanjšuje porabo energije in pomaga zniževati temperature v mestih.
Izboljšujejo tudi kakovost zraka in zagotavljajo dragocen prostor za biotsko raznovrstnost. V našem projektu Guthaus na Slovaškem so raziskave biotske raznovrstnosti odkrile številne vrste žuželk, ki naseljujejo zelene strehe, vključno z zaščitenimi vrstami, ki so običajno povezane z gorskim okoljem.
Te ugotovitve kažejo, da lahko zelene strehe delujejo kot pomembni ekološki otoki v mestih. Čeprav v državah, kjer poslujemo, zelene strehe še niso obvezne, menimo, da bi morale postati standardna komponenta novih projektov.
Kako takšni projekti vplivajo na mikroklimo v mestu in na zmanjševanje učinka mestnega toplotnega otoka?
Do učinka mestnega toplotnega otoka pride, ker je v mestih veliko asfaltiranih površin, ki absorbirajo in zadržujejo toploto, hkrati pa preprečujejo, da bi deževnica naravno pronicala v tla. Posledično so lahko temperature v mestih za nekaj stopinj višje kot na okoliških podeželskih območjih.
Dober primer je naš projekt Blumental v Bratislavi. Zgrajen je na nekdanjem degradiranem območju, združuje pa tipologijo stavbnega bloka z obsežnimi zelenimi strehami in urejenimi javnimi prostori. Osem let po zaključku smo lahko ocenili njegov dolgoročni vpliv. Čeprav se javni prostori nahajajo nad podzemnimi garažami, je vegetacija uspevala, drevesa pa zdaj dosegajo višino od šest do osem metrov. Zelene strehe ostajajo bistveno hladnejše od običajnih streh in še naprej naseljujejo žuželke in ptice.
Raziskava, ki jo je izvedla Tehniška univerza v Košicah, je v vročih poletnih obdobjih zabeležila približno 5 stopinj Celzija nižje temperature kot v okolici, skupaj z nižjimi koncentracijami delcev v zraku in zmanjšano ravnjo hrupa. Vse to kaže, da lahko dobro zasnovan projekt ustvari bolj zdravo in udobnejše urbano okolje.
V kolikšni meri lahko prenova degradiranih območij vpliva tudi na širšo kakovost življenja v okoliških soseskah, ne le v samem projektu?
Koristi segajo daleč preko meja projekta. Prvič, degradirana območja pogosto prekinejo urbano tkivo in ustvarjajo ovire med soseskami. Njihova preobrazba izboljša povezljivost in dostopnost.
Drugič, ti projekti lahko ustvarijo nove javne prostore in zelene površine, ki so na voljo širši skupnosti, ne le stanovalcem soseske. Je pa kakovost tu pogosto pomembnejša od količine. Številni modernistični projekti so vključevali (pre)velike zelene površine, ki so bile v praksi pogosto premalo v uporabi, saj niso bile zasnovane v človeškem merilu in niso zagotavljale dovolj udobja za uporabnike.
Urbani misleci, kot sta Jan Gehl in David Sim, so pokazali, da imajo ljudje raje prostore, zasnovane okoli človeške interakcije. Na proporcionalno zasnovanih dvoriščih, trgih in ulicah pogosto poteka več aktivnosti kot na velikih, neopredeljenih odprtih območjih.
Ko degradirana območja oživijo v skladu s temi načeli, lahko okolica uživa v izboljšanih javnih prostorih, boljši povezljivosti in močnejšemu občutku skupnosti.
Kako pomembna je vloga javnih in odprtih prostorov pri ustvarjanju sodobnih urbanih sosesk, kot je Nordika?
Javni prostor je bistvenega pomena, saj je to kraj, kjer se odvija urbano življenje. Domovi zagotavljajo zasebno udobje, javni prostori pa ustvarjajo priložnosti za interakcijo, rekreacijo in gradnjo skupnosti.
Pri projektih, kot je Nordika, se javni prostor ne obravnava kot preostanek zemljišča med stavbami, ampak kot ključni element razvojnega koncepta. S tem, ko zanemarjeno in neprivlačno območje nadomestimo z visokokakovostnimi javnimi površinami, zelenjem in pešcem prijaznimi ulicami, ustvarimo vrednost tako za prebivalce soseske kot za širšo skupnost. Uspešnih mest navsezadnje ne opredeljujejo stavbe, temveč kakovost prostorov med njimi.
Ljubljana je v zadnjih letih pogosto izpostavljena kot primer mesta z dobrim potencialom za trajnostni razvoj. Kje so še njene priložnosti?
Ljubljana ima več edinstvenih prednosti. Njena osrednja lega, naravno okolje, reka in bližina gora ustvarjajo izjemno kakovost življenja, s katero se lahko kosa malo evropskih prestolnic.
Mesto je sprejelo tudi številne napredne odločitve – naložbe v infrastrukturo za pešce, kolesarje in javni prevoz ter oživitev degradiranih območij, ki so Ljubljano že uvrstile med naprednejša evropska mesta v smislu urbanega razvoja.
Hkrati povpraševanje po stanovanjih ostaja zelo močno. Mladi želijo živeti in delati v Ljubljani, oni pa so bistveni za gospodarsko vitalnost in kulturno živahnost mesta.
Ključni izziv bo zagotoviti, da bo Ljubljana ostala trajnostna in cenovno dostopna. Če bo še naprej usmerjala razvoj v dobro zasnovane urbane soseske, hkrati pa ohranila visoke okoljske standarde, lahko postane ena najprivlačnejših prestolnic za življenje v Evropi.
Ali lahko pri takšnih projektih že govorimo o merljivih okoljskih učinkih (npr. biotska raznovrstnost, voda, energija) ali gre še vedno predvsem za dolgoročne cilje?
Danes so številni vplivi na okolje že merljivi in niso več zgolj ambiciozni cilji. Na primer, projekti, kot sta Guthaus in Einpark v Bratislavi ter Vilharia v Ljubljani, so zasnovani tako, da zadržijo vso deževnico. Namesto da gre neposredno v kanalizacijsko omrežje, se deževnica s kombinacijo zelenih streh, deževnih vrtov in zadrževalnih sistemov ujame, ponovno uporabi za namakanje in potem postopoma vrne v naravni vodni krog. Ta rešitev je predvidena tudi pri Nordiki.
Poleg posameznih projektov smo izvedli več prvih projektov v panogi, vključno s prvo ogljično nevtralno poslovno stavbo v srednji Evropi in nekaterimi največjimi sistemi zelenih streh v regiji. Objavljamo tudi celovita poročila o trajnostnem razvoju v skladu s standardi GRI, zaradi česar je naša okoljska uspešnost pregledna in javno preverljiva.
Kako vidite prihodnost urbanega razvoja v naslednjih 10–20 letih? Bodo mesta postajala bolj zelena po strukturi ali bo to še vedno odvisno od posameznih projektov in investitorjev?
Prihodnost bo v veliki meri odvisna od tega, kako se bodo mesta lotila razvoja. Trajnostne rešitve že obstajajo; izziv je, kako jih razširiti na celotna mesta. Mesta, ki želijo pospešiti zeleni prehod, bi morala ustvariti spodbude za projekte, ki prinašajo merljive okoljske koristi s predvidljivimi predpisi, hitrejšim pridobivanjem dovoljenj in podporo inovacijam. Verjamem, da bodo mesta v naslednjih dveh desetletjih postala vse bolj zelena, vendar bo uspeh odvisen od sodelovanja med občinami, investitorji, načrtovalci in lokalnimi skupnostmi. Na ta način trajnostni razvoj postane standard in ne izjema.
