Vse objave iz številke

Preglej arhiv vseh objav
Jože Volfand, urednik
Jože Volfand, urednik

Okoljski triptih za koš optimizma

Naj bo tako, da so vse dobre reči tri. Čeprav se ve, da ne za vsakogar.

Prva.

V Državnem zboru čaka na obravnavo in sprejem ZVO-2, Zakon o varstvu okolja, ki ga je MOP predstavil kot sodoben okoljski zakon in ki želi urediti ravnanje z odpadki.

Druga.

Predlog nove, evropske direktive o trajnostnem poročanju, gre za poročanje o nefinančnih kazalnikih (okoljskih, socialnih, kadrovskih, tudi o človekovih pravicah, korupciji in podkupovanju in drugem) razširja število zavezancev poročanja. Tudi na mala in srednja podjetja. Kdor bo poročal, bo moral konkretno navesti, kako skrbi za zeleni prehod, kako bo zmanjšal ogljični odtis in kako bo skrbel za vire, zlasti z vodo, odpadki in energijo. A to ni vse.

Tretja.

Slovenija je s Češko republiko sklenila Sporazum o statističnem prenosu obnovljivih virov, ker za lani, kot kaže, ne bo izpolnila zavezujočega cilja, to je ciljnega deleža OVE v končni bruto rabi energije. Cilj je znan, to je 25 %. V mehanizem EU za financiranje energije iz OVE bo Slovenija za lani predvidoma plačala cca 5 mio. Cena zelenega prehoda ne bo nizka. Toda – ali dovolj vemo, kakšna priložnost so skupnostne sončne elektrarne?

Zakaj koš optimizma?

Novi Zakon o varstvu okolja – 2 zelo posega v zdajšnji sistem ravnanja z odpadki. Intervencijski posegi države za zmanjšanje neprevzetih kupov odpadne embalaže niso zalegli. V sistemu so luknje, ki jih zakonodajalec dolgo ni zakrpal. Tudi tistih ne, kjer država najbolj čuti dediščino slabe presoje, kaj mora storiti za samooskrbo pri komunalnem blatu in pri termični obdelavi odpadkov. A ZVO-2 z novo zakonsko ureditvijo spreminja razmere na trgu z odpadki. Ne bo se zgodilo čez noč. Za eno vrsto odpadkov, za en masni tok bi skrbela samo ena družba za ravnanje z odpadno embalažo. Predlog ZVO-2 v reviji temeljito predstavlja Ministrstvo za okolje in prostor. Z uvedbo sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti bodo podjetja prevzela vse stroške za odpadke, ki nastanejo v njihovi proizvodnji. Od zbiranja do reciklaže in druge vrste predelave. Kako bo s stroški in ali bo sistem z eno DROE boljši, bo pokazala praksa. Sedanji sistem je škripal, spremembe niso nepričakovane. Celovita ureditev ravnanja z odpadki v državi pa je lahko celovita le, če bo sistem odpadke predelal v vire ali jih na tak ali drugačen način vračal v proizvodnjo ali v ponovno uporabo. Se da?

Kako se da gospodariti z odpadki, vedo v družbi Saubermacher Slovenija. Direktorja Robert Čajič in Rudolf Horvat hočeta reciklirati vse, kar je le mogoče. To je zanju vizija Zero Waste. Dober primer prakse pa, če pri povzročitelju v industriji reciklirajo 90 % odpadkov. Odločili so se za nov način zbiranja odpadkov. Smart Waste. Senzorji in skenerji pri povzročitelju identificirajo vse, kar morajo vedeti o odpadkih. Pomagajo si še z mobilno aplikacijo. Z inovativnimi tehnološkimi rešitvami tako naročnikom in družbi ustvarjajo dodano vrednost. Če vemo, da je precej dvomov o stopnji reciklaže, ki jo naj bi statistično dosegala Slovenija, potem je družba Saubermacher Slovenija dober zgled s poslovnim modelom in rezultati.

Kako se da trajnostno poročati, odkriva naša tradicionalna novoletna anketa. Podjetja v letnih poročilih ne poročajo več le o finančnih rezultatih, marveč tudi o porabi virov, o manjšem ogljičnem odtisu, o kroženju materialov. In za takšna poročila prejemajo priznanja doma in v tujini. Programi razogljičenja do leta 2030 so marsikje že del poslovne strategije. Seveda je res. Predvsem tuji naročniki dajo vedeti, da je ogljični brezbrižnosti odzvonilo. Enako je zapisano v različnih razpisih za projektna in naložbena sredstva. Prav tako pri bankah. Trajnostno poročanje je že konkurenčna prednost. Marsikje tudi vedo, da je to poslovna priložnost. Zlasti pri obnovljivih virih energije.

Slovenija je po deležu električne energije iz nizkoogljičnih virov zaradi jedrske elektrarne boljša od povprečja v EU. Pri OVE smo slabši. Eden od odgovorov, da bomo boljši in manj ogljični, čeprav na vse tehnološke izzive še ni odgovorov, je program skupnostnih sončnih elektrarn. Ali bodo občine sprejele fotovoltaične programe energetske prenove in razogljičenja? Ne le občine, ki lahko hitreje pridobijo dovoljenja za namestitev solarnih panelov na strehah, tudi podjetja, kjer zgledov ne manjka. Res bolj na strehah podjetij kot drugje. Toda žarki so tu. Še bolj bo sonce posijalo, kot poje Magnifico, če bo kmalu sprejeta še regulativa za vzpostavitev skupnostnih sončnih elektrarn. In če se bo država odločila za sistem finančnih spodbud, ki bodo podprle naložbe za večji delež OVE v rabi energije in za njihovo skladiščenje.

Vsakdo naj nekaj položi v koš optimizma! Za Zeleno Slovenijo.