Ko zakonodaja beži pred realnostjo
V zadnjih letih na ravni Evropske unije spremljamo pospešeno sprejemanje zakonodaje s področja trajnostnega razvoja in t. i. zelenega prehoda. Količina novih pravil, uredb in direktiv je brez primere, še bolj pa izstopa način njihovega nastajanja in uvajanja. Zakonodajni signali iz Bruslja so pogosto nekonsistentni, časovno nestabilni in vsebinsko slabo usklajeni, predvsem pa odmaknjeni od realnosti tistih, ki jih morajo izvajati.
Vnaprejšnje preverjanje dejanske izvedljivosti zakonodaje, stroškov, kadrovskih in organizacijskih posledic je prej izjema kot pravilo. Poskusni poligon za takšne pristope pogosto postane kar celotna ekonomija. Ko se izkaže, da sprejete rešitve ne delujejo ali povzročajo resne stranske učinke, je popravljanje smeri zapleteno, drago in dolgotrajno.
Področje poročanja o trajnostnosti je šolski primer takšnega pristopa. Podjetja so morala poročati po standardih ESRS v času, ko revizijska stroka še ni imela sprejetih niti minimalnih standardov revidiranja teh poročil. Nejasna navodila, nasprotujoče si razlage in nenehne dopolnitve so ustvarile veliko zmede in obremenitev v podjetjih po vsej Evropski uniji. Izkušnje iz različnih držav kažejo presenetljivo podobno sliko. Nekatere so se zavestno odločile za neprenos direktive, da bi se izognile izpostavitvi gospodarstva standardom, ki niso bili dovolj preizkušeni. Tudi Evropska komisija danes priznava težave in odpira postopke poenostavitev – vendar z zamikom.
Sistem EUTS se uvaja fazno, vendar brez stabilne in predvidljive dolgoročne zasnove. Zavezanci se soočajo s spreminjajočimi se pravili, nejasnimi metodologijami in rastočimi stroški, še preden so vzpostavljeni učinkoviti podporni in administrativni mehanizmi, kar povečuje negotovost in operativna tveganja. Podobno logiko spremljamo pri elektrifikaciji voznih parkov, uredbi EUDR, trajnostnem označevanju … in zdaj pri Uredbi o embalaži in odpadni embalaži (PPWR). V Sloveniji je ta uredba še v fazi predloga pristopa na pristojnem ministrstvu (MOPE). Njihov izhodiščni koncept je bil predstavljen šele konec januarja, torej do javne razprave še niti nismo prišli. Kljub temu bo treba uredbo implementirati že avgusta letos. Ocenjuje se, da bo gospodarstvo to stalo več kot 30 milijonov evrov, ob tem pa bodo morale v zelo kratkem času svoje naloge opraviti tudi občine in komunalna podjetja. Kakšna je konkretna časovnica, pristojni niso odgovorili.
Marca letos bi morali biti v slovenski pravni red prenesena tudi Direktiva (EU) 2024/825 o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod. Pristojno ministrstvo že zdaj javno priznava, da časovnice ne bo uspelo ujeti, zato se prenos prelaga v čas po volitvah. Naj naštevam še druge zamude?
Slika je zgovorna: EU in državni organi si lahko privoščijo raztegljive in neoprijemljive roke, gospodarstvo pa mora zakonodajo izvajati brez odlogov. V nasprotnem primeru sledijo sankcije.
Takšen način vodenja zakonodajnih procesov ne ustvarja zaupanja. Namesto jasnosti prinaša zmedo, namesto predvidljivosti utrujenost in namesto sodelovanja apatijo. Ni časa za poglobljen premislek, ni prostora za resno razpravo in ni posluha za prilagoditve, ki bi upoštevale posebnosti posameznih držav in gospodarstev. Ostane zgolj hitenje in formalno izpolnjevanje obveznosti.
Slabo zasnovane regulativne rešitve nato še leta drago in pogosto neuspešno popravljamo. Vprašanje, ki ostaja odprto, ni ideološko ali politično, temveč zelo praktično: kdo bo v tem procesu prevzel vlogo glasu razuma, strokovne avtoritete in odgovornosti?
