Ena od prepoznavnih značilnosti podnebnega prehoda so tudi veliki sončni paneli na strehah hiš. Tudi ti bi lahko postopno izumrli. Pa nikakor ne mislim, da gospodinjstva ne bodo šla v smer energetske samozadostnosti, prav nasprotno. Vprašanje, ki si ga zastavljam, je, zakaj bi moral na hiši postaviti streho in nanjo še fotovoltaične panele. Če EU spodbuja, da se vse novogradnje opremijo s sončnimi paneli, ali jih ne bi bilo smiselno vgraditi kar v kritino? Tehnologija že obstaja. Letos so tako dve hiši v antičnih Pompejih opremili s sončnimi paneli, ki imitirajo opečnate strešnike. Sodeč po spletni strani podjetja, ki je kritino izdelalo, je mogoče njihove izdelke vgraditi v streho, zidove in celo pločnike. Za navadnega kupca verjetno ne bo treba skriti sončnih panelov v izdelku, kot to počne omenjeni izdelovalec. Toda že integracija sončnih celic v strešno kritino bo velik skok, ki bo bistveno poenostavil gradnjo.
Velika in za zdaj še nerešena težava obnovljivih virov je nepredvidljivost proizvodnje, medtem ko poraba zahteva prav obratno – stabilno nemoteno oskrbo v vsakem trenutku. Obstoječi energetski sistem to omogoča s kombinacijo virov, rezervnimi viri in zelo zapletenim sistemom dobav. Ker se z rastjo deleža obnovljivih virov zmanjšuje stabilnost oskrbe, se postavlja vprašanje, kaj bodo v prihodnosti stabilizatorji elektroenergetskega sistema. Kar nekaj investicij v zadnjih letih je bilo v gradnjo velikih hranilnikov energije. Toda zelo verjetno je, da se bo cena hranilnikov tako močno znižala, da jih bo bolj smiselno postaviti individualno. Stabilnost oskrbe bi se s tem zagotavljala pri uporabniku, kar bo bistveno poenostavilo delovanje električnega omrežja. Od tega bi imel korist tudi uporabnik, saj bi lahko, če ne bo imel lastne oskrbe, elektriko kupoval takrat, ko je poceni, in ne takrat, ko jo potrebuje.
Vir: Delo, sobotna priloga, Karel Lipnik
