V drugi polovici prejšnjega stoletja se je marsikje v Evropi (nam najbliže v Miljah pri Trstu) naselil aleksander, papiga z znanstvenim imenom Aleksandrinus krameri, izvorno doma v Afriki in Indiji, od koder naj bi jo že Aleksandrovi vojščaki prinesli v antično Grčijo (od tod rodovno ime, vrstno pa je spomin na avstrijskega ornitologa W. H. Kramerja). Ne glede na to, ali se je v sodobnem času priselila naravno prek Gibraltarja ali pa je prebegnila iz gojiteljskih rok, velja danes v Evropi za naturalizirano vrsto. V Londonu je sedaj ta priseljena papiga dokaj razširjena in je poleg mestnega goloba najpogostejši plen še nedavno najbolj ogrožene ujede, sokola selca, katerega populacija si je medtem popolnoma opomogla, kar je najboljši primer tega, čemur bi lahko rekli, da naj se živali same zmenijo med seboj.
Morda pa bi o zmanjšanju domnevne prenaseljenosti po zgledu zgodbe o aleksandru in sokolu zmogli razmišljati tudi naravovarstveniki, ko gre za nutrije na Ljubljanskem barju? Vprašanja naturalizacije in medsebojnih razmerij v biocenozah, eno ključnih je prav gotovo razmerje med plenom in plenilcem, so v horizontu naravovarstvenega razmišljanja prevečkrat spregledana. Tako bi, namesto da trdimo, da nutrija nima naravnega »sovražnika«, lahko razmišljali bolj razgledano, za marsikoga paradoksalno: pred stoletji so bili pri nas razširjeni bobri bržkone tudi plen volkov, danes pa bi takšno vlogo glede nutrij morda lahko prevzeli šakali, ki so na Ljubljanskem barju zgodovinsko nadomestili volkove. Kajpak takšnega naravnega scenarija ni mogoče načrtovati, zlasti dokler o šakalih razmišljamo podobno kot o nutrijah, kot o nebodijihtreba, ga je pa mogoče dopuščati, seveda če vanj tudi verjamemo.
Narava nam tu sama ponuja smiselno in hkrati častno rešitev. Ampak pri nas (pa ne samo pri nas) smo se, kot vse kaže, odločili, da bomo ljudje zavestno prevzeli nase poleg vloge samozvanih varuhov tudi vlogo nadomestnih plenilcev, čeravno nam ta vloga zaradi spremenjenih družbenih razmer že kar nekaj časa ne pritiče več in bi se ji danes zlahka odpovedali, po etičnih merilih bi se je pravzaprav morali sramovati. Šele razmišljanje v okrilju etičnega vidika nam dovoljuje kritično presojo varstva narave in tudi ponuja možnost drugačnega pojmovanja in vrednotenja življenja drugih bitij, ne glede na aktualne rezultate strokovnih študij.
Naravovarstveno ukrepanje za ustavitev množenja in razširjanja posameznih vrst z likvidacijo čim večjega števila osebkov je populacijsko vprašljivo in etično nevzdržno. Zagovor preganjanih, najpogosteje najprodornejših priseljenih bitij se sklicuje na njihovo naravno pravico do preverjanja možnosti sožitja z domorodnimi vrstami rastlin in živali. Če varstvu narave priznamo pravico do spremljanja populacij posameznih rastlinskih in živalskih vrst, kar najbrž ne počne le iz gole znanstvene radovednosti, temveč s prav določeno upravljavsko preračunljivostjo, pa takšni miselnosti ne moremo priznati tudi pravice odločanja o življenju in smrti, ki naj bi v opravičilo na formalni ravni pomenila le izpolnjevanje včasih tudi nevšečnih birokratskih navodil in zahtev širše politične skupnosti.
Vir: Delo, Sobotna priloga, iz prispevka Iztoka Geisterja
