Prevzeli ste položaj v upravi Evropskega združenja sistemskih operaterjev prenosnih omrežij (ENTSO-E). Trenutek je zelo poseben, energetika se najhitreje spreminja.

Uprava ENTSO-E je izvršilno telo. Usmerja praktično vse pomembne aktivnosti, ki jih organizacija izvaja kratko- in dolgoročno. ENTSO-E je za Eles in stabilnost električnega sistema Slovenije ključna mednarodna organizacija. V upravo sem prišel kot vodja odbora za inovacije, torej predstavljam člen, ki se zavzema za spremembe oziroma za novosti. Pri tem je treba ves čas gledati obe plati. Operaterji elektroenergetskih omrežij smo pristojni za to, da podpremo zeleni prehod, kar je prioritetna naloga za prihodnost, hkrati pa ostajamo skrbniki stabilnosti sistema sedanjosti.

Kakšne so vaše ugotovitve in kakšne so rešitve? Politika je določila tako rekoč vse, gremo v razogljičenje in obnovljive vire energije.

Na evropski ravni to pomeni pospešeno vključevanje obnovljivih virov. V Evropi ni nikogar, ki bi se kakor koli poigraval s tem vprašanjem. Vedno bolj, tudi na evropski ravni, prihaja v ospredje potreba po bolj jasni definiciji, kaj vse dejansko potrebujemo. Mogoče pri definiciji potreb doslej nismo bili dovolj natančni. To je tehnična naloga, ki je zelo aktualna in bo dala osnovo tudi za politično diskusijo. Ključno pri tem je, da javnost spozna celovito potrebo po vzdrževanju stabilnosti. Ne zgolj z besedo, temveč tudi s konkretnimi številkami in primeri, kaj bo manjkalo leta 2030, 2035 ali kasneje. Danes imamo polno podporo investicijam v obnovljive vire, večina investicij se je zgodila s pozitivnim izračunom donosnosti. Na enak način bo treba zagotoviti tudi financiranje projektov, ki bodo pomagali pokrivati potrebe po moči sistema. Te naložbe, ki so še zahtevnejše od obnovljivih virov, bodo morale imeti prav tako zagotovljen donos.

Zdi se, da razprave o stabilnosti sistema pravzaprav ni. Pogovarjamo se le o elektrarnah.

O stabilnosti se v Sloveniji pogovarjamo skozi velike proizvodne enote, ki dejansko odražajo to potrebo. Ta glas v Sloveniji obstaja. Tudi politično se zavedamo, da je stabilnost, ki je direktno povezana s prožnostjo sistema, pomembna. Na evropski ravni se pripravlja nov pravni akt, ki bo določil metodologijo določanja zahtev glede prožnosti na nacionalni ravni. Države bodo obvezane najti vire za nadomestitev izpadle moči. Pri tem je nujno oblikovanje ekonomskega okolja, v katerem se bodo viri za stabilnost sistema izplačali. Zavzemam se za to, da je zagotavljanje prožnosti treba upoštevati tudi inovacije. Te pa lahko gredo v dve smeri. Prva je boljše delovanje trga, kar je osnova, da prožnosti in stabilnosti ne zagotavljamo le na lokalnem območju, temveč tudi prek meja. V zadnjih dvajsetih letih so se možnosti prenosa elektrike bistveno povečale in s tem moramo nadaljevati. Drugo pa je aktivacija porabnikov elektrike. S slednjim smo kljub prizadevanju mnogih nekoliko v zaostanku, saj vrednost teh storitev še ne spodbuja uporabnikov k prilagajanju porabe.  Pri tem je treba vedeti, da smo v precej zoprni časovni zanki. Zdaj imamo še veliko virov prožnosti, ki so bistveno cenejši in preprostejši. V to okolje želimo dodati zahtevne nove vire prožnosti, ki bodo zahtevali tudi višje cene. Zato je s projekti stabilnosti in prožnosti tudi tako težko prodreti. Storitve prožnosti bodo čez pet ali deset let v hudem pomanjkanju, ni pa nujno, da bomo ta val investicijsko pravočasno ujeli. Zanašanje na vire stabilnosti iz preteklosti je tvegana strategija. Ta glas bi moral prodreti prek meja strokovne javnosti.

Vir: Delo, Uroš Salobir, Eles