Metode ocenjevanja zunanjih učinkov v energetiki
| Avtor: Matej Mivšek |
Prihodnost energetske oskrbe bo v veliki meri odvisna od današnje izbire pravilnih naložb v nove proizvodne zmogljivosti in infrastrukturo. Vse bolj se kaže, da morajo biti te odločitve celovite, torej morajo upoštevati ne le neposredne finančne stroške in dobrobiti, temveč tudi širše okoljske in družbene vplive ter druge aspekte ESG. V energetiki to pomeni, da moramo poleg cene kilovatne ure oceniti tudi vplive na podnebje, zdravje ljudi, okolja in skupnosti, ali z drugimi besedami, oceniti moramo zunanje učinke. Ti so posledica proizvodnje energije, ki vplivajo na zdravje ljudi in okolja, a jih ne plača ne proizvajalec ne uporabnik energije, zato niso zajeti v ceni elektrike. Če želimo sprejemati trajnostne in družbeno odgovorne energetske odločitve, moramo znati izmeriti te zunanje učinke in jih vključiti v naše analize. V tem članku predstavljam in ovrednotim metode, ki se uporabljajo za denarno vrednotenje zunanjih učinkov v energetiki.
Kaj je problem in kako ga rešujemo?
Energetski sektor se danes sooča s tremi prepletenimi sistemskimi izzivi. Prvi je zeleni prehod, to je prehod na nizkoogljične in obnovljive vire energije, nujen za omejitev podnebnih sprememb. Drugi je energetska suverenost, ki poudarja zmanjšanje odvisnosti od uvoženih energentov in zagotavljanje zanesljive oskrbe, kar se je posebej izrazito pokazalo po geopolitičnih pretresih v zadnjih letih. Tretji izziv je dostopna cena energije, saj mora energija ostati cenovno konkurenčna za gospodarstvo in gospodinjstva. V praksi se ti cilji včasih nasprotujejo: pospešen izklop fosilnih virov zaradi podnebja lahko ogrozi kratkoročno zanesljivost ali zviša stroške, medtem ko lahko zagotavljanje poceni energije trči ob okoljske cilje. Kako torej danes izbrati prave naložbe, ki bodo hkrati podpirale zeleni prehod, krepile energetsko neodvisnost in ostale gospodarsko vzdržne?
Brez dvoma se odgovor na to vprašanje skriva v uporabi enotnega kriterija, na osnovi katerega se odloča o primernosti projektov. Kriterij mora bit enoten za vse vrste projektov, upoštevati pa mora vse učinke, ki jih projekt prinaša, torej ne le učinkov, ki nastajajo za investitorja, temveč vse učinke, ki zaradi projekta nastanejo na ravni družbe. Zato take odločitve ne morejo nastati na trgu, na katerem se odloča na podlagi zasebnih stroškov in dobrobiti, temveč na ravni politike. Za slednjo morajo biti sprejemljivi le projekti, ki družbi prinašajo več dobrobiti kot jo stanejo. Orodje, ki omogoča uporabo tega kriterija in odločevalcem pomaga prepoznati projekte, ki prispevajo k celoviti družbeni blaginji, je analiza stroškov in dobrobiti (CBA – Cost Benefit Analysis). CBA med stroške in dobrobit vključuje tako tržne učinke projekta, torej tiste, ki nastajajo na trgu preko tržnih transakcij (npr. investicijski izdatki, prihodki od prodaje, stroški poslovanja), kot tudi zunanje učinke projekta. Slednji vključujejo učinke projekta na tretje osebe v družbi, ki s projektom niso povezani (npr. okoljske škode, zastoji v prometu, izboljšano zdravje). Ključni namen CBA je torej ugotoviti, ali dobrobit projekta (npr. proizvedena energija) odtehtajo njegove stroške (npr. stroški gradnje, okoljske škode) na ravni družbe. Če vsota diskontiranih dobrobiti presega vsoto diskontiranih stroškov, je projekt družbeno upravičen, sicer pač ne.
Zunanji učinki v energetiki
Zunanji učinki so nenadomeščene škode ali dobrobiti, ki zaradi proizvodnje električne energije nastajajo pri tretjih, to je s proizvodnjo nepovezanih osebah. Ti učinki niso zajeti v tržnih cenah in tako niso denarno ovrednoteni. Klasičen primer negativnega zunanjega učinka je onesnaževanje zraka, ki ga povzroča termo elektrarna zaradi emisije prašnih delcev, kar škoduje zdravju ljudi in podnebju, teh stroškov pa ne plačajo neposredno niti proizvajalci niti porabniki elektrike. Na grafu »Denarna ocena zunanjih učinkov« je prikazan primer študije Sovacoola in drugih, ki so z uporabo več metod izmerili povprečne zunanje učinke glede na različne vire električne energije. Na grafu so označeni razponi denarnih ocen zunanjih učinkov, ki so jih dobili z uporabo več metod merjenja na raznolikih primerih.
Če želimo upoštevati zunanje učinke različnih virov električne energije pri njihovem vrednotenju, moramo najprej poznati način, kako te učinke dejansko izmeriti. Merjenje je še posebej zahtevno, ker ti učinki niso prepoznani na trgu, zato nimajo cene. Posledično jih je potrebno, z namenom vključevanja v CBA, denarno ovrednotiti s pomočjo posebnih metod.
Metode za merjenje zunanjih učinkov
Metode izraženih preferenc so najpogosteje uporabljene metode za vrednotenje zunanjih učinkov in ocenjujejo pripravljenost posameznikov k plačilu za pozitivne zunanje učinke ali sprejetju negativnih učinkov. Temeljijo na hipotetičnih vprašanjih, kjer se anketirance vpraša, koliko bi bili pripravljeni plačati za neko okoljsko izboljšavo ali koliko nadomestila bi zahtevali za poslabšanje okolja. Tako lahko posameznike vprašamo, koliko bi bili pripravljeni doplačati na položnici za elektriko, če bi s tem omogočili zaprtje premogovne elektrarne in s tem izboljšali kakovost zraka. Alternativno jih lahko vprašamo, kakšno letno nadomestilo bi zahtevali, če bi v bližini njihovega doma postavili vetrno elektrarno. Iz odgovorov ocenimo povprečno denarno vrednost zunanjega učinka. Na ta način sta Zorič in Hrovatin (2012) za Slovenijo ocenili, da bi bilo več kot dve tretjini gospodinjstev v Sloveniji pripravljenih plačevati za zeleno elektriko.
Metode razkritih preferenc merijo denarne posledice obnašanja, ki je posledica preferenc posameznikov. V to skupino sodita na primer metoda potovalnih stroškov in metoda hedonističnih cen.
- Metoda potovalnih stroškov se pogosto uporablja predvsem za vrednotenje okoljskih dobrin, ki jih ljudje obiskujejo. Tako lahko vrednost neke lokacije (npr. parka) ocenimo posredno preko stroškov (potni stroški, oportunitetni strošek časa potovanja), ki so jih obiskovalci pripravljeni utrpeti za potovanje do lokacije. To metodo v energetiki uporabljamo za denarno vrednotenje učinkov elektroenergetskih projektov na rekreacijo, estetiko in druge uporabniške koristi narave, npr. za oceno škod zaradi izgube možnosti ribolova ali rekreacije zaradi izgradnje akumulacijske hidroelektrarne ali zaprtja dostopa na gorsko območje po postavitvi vetrnic. Omejitev metode je, da meri le vrednost za obstoječe uporabnike, ne upošteva pa tistih, ki kraja ne obiskujejo. Za oceno potovalnih stroškov moramo zbrati precej podatkov, obenem pa metoda ni uporabna za učinke, ki niso vezani na specifično lokacijo (npr. globalno segrevanje).
- Metoda hedonističnih cen uporablja trg nepremičnin za oceno denarne vrednosti zunanjih učinkov. Izhaja namreč iz predpostavke, da se vrednost določenih zunanjih učinkov kaže v cenah nepremičnin ali v višini plač. Tako lahko na primer primerjamo tržno vrednost nepremičnine na področju s čistim zrakom s tržno vrednostjo enake nepremičnine, ki pa se nahaja na območju z bolj onesnaženim zrakom (npr. ob termo elektrarni ali ob prometni cesti). V praksi je hedonistična metoda zelo uporabna v energetiki za vplive, kot so kakovost zraka, hrup ali estetski vpliv objektov. Tako je na primer vrednost stanovanja s pogledom na vetrno elektrarno lahko nekoliko nižja od vrednosti enakega stanovanja na drugi lokaciji, razlika v ceni pa meri denarno vrednost negativnih estetskih učinkov, kot jo ocenjuje trg. Prednost metode je uporaba dejanskih tržnih podatkov, slabost pa, da zajame le tiste učinke, ki so dovolj lokalni in poznani, da vplivajo na ceno.
Metoda nadomestnih stroškov temelji na stroških nadomeščanja dobrin in storitev, ki jih izgubimo kot posledico projekta. Če na primer gradnja energetske infrastrukture uniči določen ekosistem ali habitat, lahko vrednost tega ekosistema ocenimo preko stroškov, ki bi jih imeli za vzpostavitev nadomestnega habitata drugje ali obnovo poškodovanega okolja. V praksi se metoda nadomestnih stroškov uporablja pri zunanjih učinkih, kjer je možna tehnična ali umetna zamenjava. Tako lahko na primer za vrednotenje izgube mokrišč zaradi gradnje hidroelektrarne upoštevamo stroške izgradnje podobnega mokrišča drugje. Podobno lahko vrednost izgubljene proizvodnje rib zaradi onesnaženja reke ocenimo z zneskom, potrebnim za izpust mladic rib in obnovo populacije. Metoda je relativno enostavna, kjer so takšni nadomestni ukrepi na voljo, vendar lahko podceni ali preceni dejansko vrednost, saj kakovost nadomestka morda ni enaka izvirnemu. Kljub temu je uporabna približna mera tam, kjer druge metode niso izvedljive.
Sklep
Za celovito vrednotenje energetskih projektov je nujno upoštevati njihove zunanje učinke, ki na trgu niso zaznani, a močno vplivajo na okolje, zdravje in družbo. Obstaja več metod, ki omogočajo denarno ovrednotenje teh učinkov, od anketnih pristopov do analiz tržnega obnašanja posameznikov. Čeprav nobena od teh metod ni popolna, njihova uporaba pomembno prispeva k bolj informiranim energetskim odločitvam, ki vodijo do večje skupne družbene koristi. V primeru, ko zunanje učinke ustrezno denarno ovrednotimo in tako vključimo v CBA, lahko na podlagi CBA sprejemamo odločitve, ki vodijo do največje skupne koristi v družbi. To velja tudi za presojo projektov v zvezi s proizvodnjo električne energije. Ključno je, da se rezultati teh analiz uporabljajo premišljeno, ob zavedanju njihovih omejitev in v širšem kontekstu oblikovanja politik.
Viri:
Sovacool, B.K., Kim, J., & Yang, M. (2021). The hidden costs of energy and mobility: A global meta-analysis and research synthesis of electricity and transport externalities. Energy Research & Social Science, 72, 101885. https://doi.org/10.1016/j.erss.2020.101885
Zorić, J., & Hrovatin, N. (2012). Household willingness to pay for green electricity in Slovenia. Energy Policy, 47, 180–187. https://doi.org/10.1016/j.enpol.2012.04.055
