Položaj panoge | Jože Volfand |
 
Ena izmed najpogosteje izpostavljenih slabosti slovenskega gospodarstva je nizka dodana vrednost, čeprav se nekaj premikov navzgor le kaže. Tudi v Manifestu industrijske politike GZS je zapisan visok cilj – do leta 2020 zvišati dodano vrednost v najmočnejših industrijskih panogah na 80 % povprečja EU. V papirnici Količevo Karton, ki jo 20 let vodi Branko Rožič, letos pričakujejo, da bo dodana vrednost več kot 107.000 € na zaposlenega. Lani je znašala v papirno-predelovalni industriji 43.700 €, kar je 66 % glede na povprečje EU. Seveda so papirnice v različnih položajih, vendar Količevo Karton po vseh stopnjah rasti vzdrži primero z najboljšimi v EU. Branko Rožič, direktor družbe, ki je sicer v lasti koncerna Mayer-Melnhof, je lani postal menedžer leta. Na vprašanje, v katero menedžersko vodilo verjame, pa odgovori – osebni zgled.
 
Branko Rožič

Branko Rožič

Če je podatek točen, je letos 20-letnica, kar ste prevzeli vodenje družbe Količevo karton, in sicer v njenih težkih časih. S katerimi odločitvami in s kakšno menedžersko logiko ste uspeli družbo povsem revitalizirati? Vaše vodilo?

Res je. Letos mineva 20 let, odkar sem prevzel vodenje Sarrio Slovenija, kot se je takrat imenovala količevska papirnica, ki je bila v 100 % lastništvu italijanskega koncerna Saffa. Papirnica je bila tri leta prej, še pred uveljavitvijo Zakona o lastninjenju družbenih podjetij, kot eno prvih večjih slovenskih podjetij prodana strateškemu kupcu iz branže. Imel je visoke razvojne ambicije na Količevem. Poslovanje v prvih letih po prevzemu je bilo daleč od načrtov. Z izgubo med 5 in 7 % letno in ni bilo znakov izboljšanja.

Vaše poteze?

Hitro zavihati rokave in se lotiti dela. Opredeliti ključne organizacijsko/prodajne/proizvodne dejavnike in ravnanje, ki bi na kratek rok dali finančni učinek in bili pravilni na daljši rok. Še nekaj več. Doreči smo morali visoko stopnjo strinjanja v vodstveni strukturi in kolektivu. To zadnje je v tako kompleksni organizaciji, kot je papirnica s svojim kontinuiranim ritmom dela, večinoma na prvem mestu tako po merljivem kot tudi po latentnem prispevku k izboljšanju rezultatov poslovanja.

Zakaj?

V kriznih trenutkih organizacija teži k prepoznavanju zgolj zunanjih razlogov za neuspeh, kot so pomanjkanje naložb, tržne razmere, tehnologija itd. Mislim na tiste, ki zahtevajo porabo materialnih sredstev, ne pa npr. spremembo načina in odnosa do dela. Vodja mora v takem primeru prvenstveno izbrati pravilne ukrepe, ki posegajo predvsem na področje dela in organizacije. Z njimi doseči finančni rezultat in s tem prepričati lastnike in zaposlene. To odpira prostor za naložbene in druge prenovitvene procese. Vprašujete za vodilo. Toliko jih je, kolikor je gospodarskih družb in managerjev. Moje je bilo ob zagotavljanju zanesljivih in prepoznavnih kompetenc vodenja predvsem tisto, ki ga imenujemo vodenje z zgledom. Temu sledim še danes.

Nekateri vas opisujejo kot najučinkovitejšo papirnico. Po katerih poslovnih rezultatih zaslužite to oznako – po doseženi dodani vrednosti ali še po čem?

Pojem učinkovitosti je nekoliko nenavaden. Pri ocenjevanju uspešnosti poslovanja gospodarskih družb se skoraj ne uporablja, saj lahko napotuje na več dejavnikov znotraj poslovnih procesov, ki niso nujno prispevek k finančnemu rezultatu. Posebej velja to za papirnice, kjer se uspeh, učinkovitost, še vedno vse preveč meri z rastjo proizvedene količine, pod črto pa se beleži slab rezultat.

V kolikor z učinkovitostjo istovetimo poslovni rezultat in rast, lahko rečem, da smo nadpovprečno učinkoviti. Tudi v primerjavi z uspešnimi evropskimi papirnicami. Naše poslovanje merimo s številnimi kazalniki. Že dolgo časa sta ključna dva, ki kažeta na eni strani na učinkovitost organizacije in znotraj tega organiziranosti procesov ter na drugi strani na učinkovitost naših odnosov na trgu, na nabavnem in prodajnem področju. Ti dve učinkovitosti lahko v celoti ponazorimo s kriterijem dodane vrednosti na zaposlenega in dobičkom pred amortizacijo, finančnimi odhodki, davki in odpisi, znanim s tujko EBITDA.

Pri dodani vrednosti ste visoko.

Predvidoma bomo lanskoletno dodano vrednost v višini 107.000 € na zaposlenega letos še povečali. Krepko presegamo evropsko povprečje pri velikih papirnicah, ki je cca 80.000 €. Z EBITDA okrog 20 %, glede na obseg poslovanja pa papirnica na dolgi rok v celoti zagotavlja naložbeno politiko, ki jo financiramo z lastnimi sredstvi.

Papirničarji radi poudarjate, da ste najboljši reprezentant krožnega gospodarstva in trajnostnega poslovanja. Pri uporabi surovine, papirja to velja. Kaj pa poraba energentov in vode? V koliko je vaša družba zelena, če bi analizirali ključne kazalce zelene rasti?

Nedvomno drži, da smo papirničarji, predvsem tisti, ki se ukvarjamo tudi z reciklažo, močno vpeti v trajnostni način gospodarjenja. Na Količevem se lahko pohvalimo, da uspemo dobiti približno tretjino vseh vlakninskih surovin bodisi v obliki vračljivega papirja ali lesa iz domačih virov. Posebno pri gospodarjenju z gozdovi močno izboljšujemo sicer precej klavrno sliko, ki jo kaže delež domače porabe lesa.

Seveda bi bilo nesmiselno trditi, da papirnice s svojim delovanjem ne obremenjujejo okolja. Tu bi omenil predvsem obremenitev voda, saj je zdaj postopek izdelave papirja brez prisotnosti vode zgolj teoretska možnost, ki je v fazi zgodnjih raziskav.

A energenti?

Če primerjam specifične porabe energentov in vod, potem smo znatno pod vrednostmi, ki jih navajajo najboljše razpoložljive tehnologije. Pri učinkovitosti porabe zemeljskega plina na primer smo se v preverjanju vseh papirnic znotraj EU, mislim na trgovanje z izpusti toplogrednih plinov v obdobju 2013 – 2020, uvrstili med najboljših 10 %. Leta 2013 je zakonodajalec znatno zaostril mejne količine in koncentracije najpomembnejših elementov obremenitev tehnoloških voda. V našem primeru je to pomenilo presojo kapacitet anaerobnega in aerobnega čiščenja in izvedba obsežnejše nadgradnje z upoštevanjem najnovejših tehnologij čiščenja.

Zdaj bo gospodarstvo postavljeno pred nove naloge. Kakor veste, je pripravljen okvirni slovenski program za prehod v zeleno gospodarstvo. Kaj se vam zdi pri tem ključno, ko gre za spremembe v razvojni paradigmi države?

Program, ki je od poletja v javni obravnavi, ima zasnovo in vsebino tipičnega izdelka, ki ga da iz rok uradnik in je narejen po naročilu politike in trenutnih aktualnih tem ne glede na to, ali prihajajo iz domačih ali bruseljskih sredin. V državi dizla, v kateri je po zadnjih podatkih v njenem glavnem mestu stopnja ločevanja gospodinjskih odpadkov 26 %, načeloma ne verjamem v uspešen prehod v zeleno gospodarstvo, če ni ta podprt z nepovratnimi subvencijami do te mere, da izvedba projektov ne zahteva uporabe zasebnih virov. Še najbližji možnemu uspehu je del, ki se nanaša na trajnostno gospodarjenje z viri in dobrinami, predvsem lesom. Ta tema pa je, kot vemo, že nekaj let v središču tako politike kot tudi zainteresiranega zasebnega sektorja. Vendar brez vidnih uspehov, kaj šele potrebnih poslovnih prebojev. Seveda ne brez razloga. Na sosednjem Koroškem so obstoječe žagarske in lesnopredelovalne kapacitete izkoriščene le dvotretjinsko – realne in močne ovire za razvoj v regiji, ki jo sicer deli državna meja, ki pa v gospodarskem smislu ne obstaja.

Sicer pa posel in gospodarska rast redko stopata z roko v roki z ekologijo. Dokaz za to je Kitajska, ki je v zadnjih dveh desetletjih dosegla skokovito gospodarsko rast. V papirništvu je v tem obdobju praktično vsa svetovna količinska rast nastajala na Kitajskem. A pri tem je Kitajska strahovito ekološko obremenila svojo nacijo. Ali pa zadnji dogodki v zvezi z VW. Ocenjena ekonomska škoda je enaka dvoletnemu bruto produktu Slovenije. Komaj dojemljivo.

Dobiček in rast na račun okolja ali pa boljša konkurenčnost, spet na račun okolja. V Sloveniji so v zadnjem času zelo aktualne razprave o uvrstitvah na različnih mednarodnih lestvicah. Veliko odmevov je na 49. mesto Slovenije v Svetovnem letopisu konkurenčnosti, čeprav je za nekaj mest napredovala. Vendar se na primer Estonija, Litva, Češka, Poljska in druge uvrščajo pred njo. Zakaj? Kje so razlogi?

Veseli me, da smo se odlepili od 55. mesta, vendar smo med 61. državami še vedno komaj v sredini spodnje tretjine uvrščenih. Medtem ko smo bili v predkriznem času v zlati sredini tako imenovane švicarske lestvice, smo po letu 2009 strmoglavili s trendom, ki še ni bil zabeležen pri kateri koli drugi državi. Kje so razlogi, da so Višegrajci in ostale države Vzhoda pred nami? Antropologi in sociologi bi dejali, da zato, ker so se omenjene države po padcu komunizma soočile s trdimi metodami, ki jih je prinašala sprememba sistema. To je »usposobilo« politike in narode za hitrejše in učinkovitejše ukrepanje v kriznih razmerah, kot smo pa to sposobni mi, tipični gradualisti. Lestvico, ki z enakimi vatli meri enake odnose in razmere v različnih državah, ne smemo podcenjevati. Za nas mora predstavljati osnovo za spremembe. Ni druge poti za napredovanje.

A kako naprej?

Vlada mora nadaljevati in pospešeno najti prave rešitve na zimzelenih področjih, kjer vedno najbolj zaostajamo. Mislim na poslovno učinkovitost predvsem državnih podjetij, na učinkovitost državne uprave ter na infrastrukturo. Ko rečem prave rešitve, vsekakor ne mislim na to, da ima umeščanje v plan in prostor desetih velikih infrastrukturnih cestnih in železniških projektov prednost pred n.p.r. izgradnjo železniškega mosta v Mednem, preko katerega se že dve leti več kot 20.000 vozil dnevno vozi enosmerno. Zatrjevanje, da gre za dva para čevljev, kar zadeva financiranje, nesmisel samo poveča. To so za ljudi nerazumne stvari, ki demotivirajo in vnašajo slabo voljo.

Ko omenjate poslovno okolje, kako je z njim zadovoljna slovenska papirniška industrija in kako z ekonomskimi odločitvami. Kaj ste pričakovali, a se še ni zgodilo?

Poslovno okolje se v zadnjem letu ni bistveno spremenilo. Vsaj ne za večje gospodarske družbe s področja industrije. Dejstvo je, da industrija, ki je motor izvoza in s tem znaten pospeševalec družbenega proizvoda, beleži rast. To bi lahko vodilo k ugotovitvam, da se lahko na podjetniškem nivoju vse uredi in da so ekonomski okviri kar v redu. Sicer pa nismo od države nič pričakovali in približno toliko smo tudi dobili, čeprav so znaki, da se predvsem na področju industrije premika v pozitivno smer. Tudi zaradi močne aktivnosti Gospodarske zbornice, ki je letos zagnala projekt Slovenija 5.0, s katerim želi slovensko javnost ozavestiti o dejanskem pomenu slovenske industrije.

Za nas papirničarje v letošnjem letu velja, da so bili okvirni pogoji za gospodarjenje dobri. Tu mislim predvsem na sprejemljive cene surovin in energije, ki predstavljajo seveda glavnino stroškov, nikakor pa ne na zadostna povpraševanja po posameznih vrstah papirja in kartona. Tu so, tako, kot vrsto let do sedaj, pod največjim pritiskom proizvajalci grafičnih papirjev. Predvsem časopisnega in revijalnega papirja, ki ima v evropski in slovenski papirni industriji cca 40 % tržni delež. Pri ostalih vrstah papirjev, predvsem higienskem in pri kartonih, beležimo nekaj odstotno rast povpraševanja, ki ga bomo, vsaj na Količevem, predvidoma uspešno izkoristili.

Vaše podjetje je ustanovni partner v Kompetenčnem centru za razvoj kadrov v papirni industriji. Kaj lahko ta projekt da vaši panogi?

Nedvomno se je ta center, ki je pričel z delovanjem v začetku februarja 2013 in ga v prvotni vsebinski in organizacijski obliki zaključil avgusta letos, presegel pričakovanja. Ko se je potegnila črta in naredil obračun pod ta, skoraj pol milijona € vreden projekt, ki je bil v 85 % deležu financiran z EU sredstvi, smo izražali in slišali pohvalne ocene, predvsem kar zadeva kakovost dejanskega izobraževanja in dviga kompetenc, ki so ga bili deležni naši zaposleni. Namen je, da podoben projekt v okviru Inštituta za celulozo in papir nadaljujemo, v kolikor bo EU financiranje izpadlo, v skromnejši, prilagojeni vsebini. Papirničarji, ki v državi že 15 let nimamo formalnega izobraževanja, smo za dosego vedno večjih potrebnih znanj prisiljeni sami aktivno poseči v izobraževalne procese. Omenjen način je ena ključnih, dolgoročnih oblik, ki je, preizkušeno, uspešna.

Vaši kupci so proizvajalci kartonske embalaže. Za katere premazne kartone se trg najbolj zanima in kako ste po končani naložbi uspeli prodreti na nove trge? Je vaš asortiman doživel v zadnjih letih velike spremembe?

Področje premaznih kartonov se spreminja nedvomno hitreje kot ostali deli papirništva. Ključne zahteve in pričakovanja trga se usmerjajo v vse bolj čiste in nevtralne kartone, kar zadeva senzorične vrednosti. Že nekaj let je opazen premik od kartonov, ki so izdelani iz reciklaže, h kartonom, ki imajo za osnovo sveže lesovinske in celulozne vlaknine. Ta trend smo zaznali že pred nekaj leti in ga konkretno podprli z ustreznimi materialnimi, kadrovskimi in organizacijskimi aktivnostmi in spremembami. To je vodilo v zadnjih štirih letih k vsakoletni tretjinski rasti proizvodnje tovrstnih kartonov in posledično k znatnem izboljšanju rezultatov poslovanja. To uspešno pot nadaljujemo. Čeprav začetne dinamike v prihodnje ne bomo mogli ohraniti, kaže na nesporno ugotovitev, da je potrebno spremembo poslovnih trendov zaznati in jih pravočasno izkoristiti. Za to pa je potrebno imeti vire, denarne in kadrovske.

Če primerjate položaj slovenske papirne panoge s trendi na trgu EU in na globalnem trgu, kje se je njen položaj izboljšal in ali lahko ocenite, da je njeno poslovanje stabilno. Tudi zaradi tujih lastnikov?

Primerjava na globalnem trgu nima smisla, saj je slovenska proizvodnja papirjev in kartonov v njej udeležena z 0,2 %. Še celo na ravni EU, kjer dosegamo 0,8 % delež, smo mogoče omembe vredni na trgu premaznih kartonov (Količevo), fleksibilne embalaže (Vevče) in časopisnega papirja (Vipap). Eno so seveda globalni oziroma evropski trendi, drugo pa vsakokratna stopnja konkurenčnosti posameznih podjetij. Lahko je neka papirnica dejavna na trgu, ki ima stabilno rast, vendar če ni konkurenčna, ji to kaj dosti ne pomeni. V primeru dolgotrajnega zmanjševanja povpraševanja in krčenja trga je poslovno preživetje na tako imenovani pozitivni ničli že velik uspeh.

Bojim se, da se slovenski papirničarji na nivoju dejavnosti tudi letos ne bomo mogli pohvaliti z doseženim, pri čemer tuje lastništvo podjetij samo po sebi ni nikakršna prednost ali vnaprejšnje zagotovilo za uspeh.