Podnebno ogledalo 2022

| Avtor: Jože Volfand |


»Pospešeno izvajanje ukrepov, usklajeno podnebno upravljanje in dostop do energetske učinkovitosti za vse prebivalce so ključni za doseganje energetsko podnebnih ciljev in ekonomsko vzdržen zeleni prehod«, odgovarja na vprašanje, kaj je glavno sporočilo Podnebnega ogledala 2022, mag. Barbara Petelin Visočnik, ki je kot avtorica sodelovala pri pripravi publikacije. Podnebno ogledalo 2022 je predstavila tudi na strokovni konferenci ob izidu priročnika za investitorje Človek v pametni in krožni stavbi. Čeprav je Slovenija leta 2020 zavezujoča cilja zmanjševanja emisij TGP in povečanja energetske učinkovitosti dosegla, sogovornica dodaja, da je dosežek spodbuden, »ne zagotavlja pa dolgoročnega obvladovanja rabe energije in emisij«. Še posebej pa skrbi, ker je Slovenija zaostala za ciljem pri rabi OVE. Sicer pa je mag. Barbara Petelin Visočnik prepričana, da je za učinkovito podnebno upravljanje potrebno horizontalno vladno telo za koordinacijo in upa, da je ustanovitev ministrstva za podnebje in energijo korak v to smer.


Eno od sporočil Podnebnega ogledala 2022 je, da je Slovenija pri zmanjševanju emisij TGP ter povečevanju energetske učinkovitosti in izrabe OVE dosegla dva zavezujoča cilja za leto 2020, tretjega pa ne. Kaj so pokazale analize in kaj pove podatek, da se je tretje leto zapored zmanjšala raba primarne energije?

Drži, Slovenija je leta 2020 dosegla zavezujoča cilja zmanjševanja emisij TGP in povečanja energetske učinkovitosti, zaostala pa za ciljem na področju rabe OVE. Cilj za emisije TGP zajema emisije, ki niso vključene v shemo za trgovanje z emisijami, emisije neETS. Te so bile od letnega cilja nižje za 21 %. V zadnjem letu so se zmanjšale za 10 % predvsem kot posledica manjše prometne aktivnosti zaradi pandemije koronavirusa. Raba primarne energije, skupaj za neETS in ETS sektor, se je leta 2020 zmanjšala za 5,5 % in je bila od ciljne vrednosti nižja za 11 %. Trendi rabe primarne energije približno, z nekaj odstopanji, sledijo trendom rabe končne energije. Tudi ta se je leta 2020 zmanjšala, za 9 %, spet predvsem zaradi pandemije. Ocenjujemo sicer, da bi bila oba cilja dosežena tudi, če pandemije ne bi bilo, saj so bili trendi v zadnjih letih ugodni.

Torej so rezultati dobri?

Že, a naj poudarim, da je doseganje teh ciljev sicer spodbudno, ne zagotavlja pa dolgoročnega obvladovanja rabe energije in emisij TGP. Prav tako ne doseganja ciljev za leto 2030, ki so bistveno bolj ambiciozni, in prehoda v podnebno nevtralnost.

Bo trenutna kriza z energenti vplivala na simulacije, kaj se bo dogajalo z izpusti do leta 2030?

Kriza z energenti bo zagotovo vplivala na emisijsko sliko. Zemeljski plin se bo, vsaj kratkoročno, zamenjaval z drugimi, tudi manj čistimi gorivi, kar bo prispevalo k povečevanju emisij. To nas bo oddaljevalo od ciljev. Po drugi strani pa se bodo zaradi energetske draginje in prizadevanj za zanesljivost oskrbe okrepili tudi ukrepi energetske učinkovitosti. Kadar pride do tako velikih in nepričakovanih sprememb na področju oskrbe z energetskimi viri, je vsekakor treba obstoječe projekcije prihodnjih emisij TGP posodobiti in prilagoditi novim okoliščinam.

A tretji cilj, to je delež obnovljivih virov v bruto rabi končne energije, ni bil dosežen, zato je morala Slovenija pokriti vrzel z dokupom statističnega prenosa v višini 5 milijonov evrov. Kaj je razlog, da cilj ni bil dosežen, in kaj predlagate?

Na področju rabe OVE je Slovenija leta 2020 za ciljem zaostala za 0,9 odstotne točke. Zaostanek je posledica premajhnega povečanja deleža OVE v rabi električne energije. Dosegli smo samo 35 namesto načrtovanega 39-odsotnega deleža. Problemi so znani. Podporna shema za proizvodnjo električne energije iz OVE in v soproizvodnji z visokim izkoristkom se že več let kaže kot neučinkovita. Realizacija izgradnje novih proizvodnih naprav je slaba, odziv na investicijske spodbude iz kohezijskih sredstev je bil pod pričakovanji. Težave so z umeščanjem v prostor, tudi s priklopi na prenosno in distribucijsko omrežje.

Kaj je potrebno storiti?

Slovenija mora poskrbeti za pravočasno in kakovostno prenovo podporne sheme ter pospešeno odpraviti vse glavne ovire za realizacijo projektov. Po drugi strani pa tudi na področju ogrevanja in hlajenja, kjer je bil načrtovani delež OVE leta 2020 sicer dosežen, ne gre vse po načrtih. Delež OVE v gospodinjstvih se je leta 2020 zmanjšal. Prišlo je celo do povečanja porabe kurilnega olja, 40 % vseh sistemov daljinskega ogrevanja ostaja z vidika doseganja obveznih deležev toplote iz OVE, SPTE in odvečne toplote še naprej neučinkovitih. Tudi kohezijska sredstva za nove sisteme daljinskega ogrevanja na OVE ostajajo.

Povrh je Slovenija morala plačati statistični prenos.

Res je. Da bi zastavljeni cilj leta 2020 dosegli vsaj formalno, je morala Slovenija vrzel zapolniti z dokupom statističnega prenosa. Dokler te vrzeli ne bomo zapolnili, bodo takšni dokupi ponovno potrebni. Količine, ki jih bo treba dokupiti, bodo večje in tudi dražje, saj v letu 2020 razmere niso bile tipične. Povečanje deleža OVE je bilo predvsem posledica sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa in s tem povezanega velikega zmanjšanja rabe goriv. Slovenija ima sprejete ukrepe za spodbujanje rabe OVE, mora pa takoj začeti z njihovo izvedbo, da takšni nakupi v tujini ne bodo več potrebni. Tako bomo lahko ta sredstva namenili izvajanju sprejetih ukrepov. Plačilo statističnih prenosov je izhod v sili, ki ne prinaša nobenih pozitivnih narodnogospodarskih učinkov, na primer na zaposlovanje, saj Slovenija ne razpolaga s kupljeno energijo. Odliv denarja v tujino ne prinaša nobenih multiplikativnih učinkov, stroški pa so višji od stroškov spodbud v nove kapacitete OVE v Sloveniji. Obenem se moramo zavedati tudi, da se bodo cilji, v NEPN je do leta 2030 predvideno povečanje deleža na 27 %, še zaostrili.

Ne le pri tem cilju. V evropsko politiko izboljševanja energetske učinkovitosti, tudi zaradi sedanje krize z energenti in visokih cen električne energije ter plina, sodi še načrt REPower EU. Kaj to pomeni za Slovenijo in njeno agendo za zmanjševanje TGP do leta 2030?

Že cilji za leto 2030, ki si jih je Slovenija opredelila z NEPN, so bistveno bolj ambiciozni in zahtevni od tistih za leto 2020. S posodobitvijo NEPN, ki mora biti končana do sredine leta 2024, se bodo zagotovo še zaostrili. Leta 2021 je EK sprejela sveženj predpisov Pripravljeni na 55, v okviru katerega je predlagala zmanjšanje emisij TGP v sektorju neETS vsaj za 40 % glede na leto 2005, prej 30 %, povečanje deleža OVE v končni rabi energije na najmanj 40 %, prej 32 %, in zmanjšanje rabe energije za najmanj 9 % v primerjavi s projekcijami referenčnega scenarija iz leta 2020.

Energetska učinkovitost?

Zelo pomembno je, da je EK v tem okviru na prvo mesto postavila energetsko učinkovitost. To je priložnost, morala pa bi biti tudi zaveza, da Slovenija okrepi aktivnosti za bolj učinkovito rabo energije. Pri tem je treba na primeren način poskrbeti tudi za ranljive skupine prebivalstva in jim zagotoviti dostop do energetske učinkovitosti. Energetska učinkovitost ne sme pomeniti varčevanja z energijo, ki vodi v energetsko revščino! V okviru Pripravljeni na 55 je bilo predvideno, da bosta v prihodnje v sistem trgovanja z emisijami (EU-ETS) vključena tudi sektorja stavbe in promet. Shema naj bi bila sicer osredotočena na dobavitelje goriv in ne direktno na končne uporabnike, sredstva pa naj bi se stekala v socialni podnebni sklad, namenjen zmanjševanju energetske in mobilnostne revščine. V skladu z zadnjo verzijo predloga naj bi bile komercialne stavbe in transport v shemo vključeni že leta 2025, zasebne stavbe in transport pa ne pred letom 2029.

REPowerEU bo dodaten velik motiv? In zaveza?

Maja 2022 je EK predstavila načrt REPowerEU, s katerim želi uveljaviti zmanjševanje rabe energije, proizvodnjo čiste energije in diverzifikacijo evropske oskrbe z energijo zlasti v luči trenutnih geopolitičnih razmer. S tem načrtom je predlagano povečanje ciljnega deleža OVE na 45 %, zmanjšanje rabe energije pa za najmanj 13 % v primerjavi s projekcijami referenčnega scenarija iz leta 2020. Zaostrovanju ciljev na ravni EU bo morala ob posodobitvi NEPN slediti tudi Slovenija ter za doseganje teh ciljev in zmanjševanje energetske draginje pripraviti in sprejeti še dodatne ukrepe. Zlasti tiste, ki izkazujejo pozitivne ekonomske učinke, pa se zaradi različnih ovir ne izvajajo.

Pregled, kako so sektorji zmanjšali izpuste TGP do leta 2020, kaže, da je promet največji krivec za emisije neTS s 47 %, nato pa sledijo kmetijstvo, široka raba in industrija. Napovedi za promet so neugodne, saj naj bi se emisije še povečevale. Kateri ukrepi bi lahko zmanjšali nadaljnje povečanje izpustov TGP v prometu, še posebej, ker se skupni potniški kilometri v PP zmanjšujejo? Kaj pove podatek, da se delež OVE v prometu povečuje?

Promet predstavlja največji delež emisij neETS. Če je bil leta 2005 ta delež še 38-odstoten, je leta 2019 znašal že 52 %, leta 2020 pa se je zaradi manjše prometne aktivnosti ob pandemiji koronavirusa zmanjšal na 47 %. Večina emisij je iz cestnega prometa, zato je realno pričakovati, da se bodo emisije ponovno povečale. Podatki o prodaji motornega bencinskega in dizelskega goriva za leto 2021,ki ga je še vedno zaznamovala pandemija koronavirusa, kažejo na povečanje za 12 %. Za primerjavo, skupno znižanje emisij TGP v prometu leta 2020 je bilo 19-odstotno, leto prej pa 4-odstotno. Promet je problematičen, saj ima kot sektor z največjim deležem tudi največji vpliv na skupne emisije neETS. Poleg tega dogajanje v tem sektorju relativno slabo obvladujemo.

Kaj se dogaja v javnem potniškem prometu in cestnem prometu na splošno?

Število skupnih potniških kilometrov v javnem potniškem prevozu (JPP) se je leta 2020 zaradi ukrepov, povezanih s pandemijo, znatno zmanjšalo. A tudi brez tega bi bili glede na trende v predhodnih letih daleč od opredeljenega cilja. JPP predstavlja eno od oblik prevoza, ki lahko prispeva k zmanjšanju emisij TGP v prometu. Smiselno je zato nadaljevati z razvojem ukrepov, kot so nadaljnja prilagoditev in integracija voznih redov različnih vrst prevozov, ustanovitev upravljavca sistema javnega potniškega prometa in vzpostavitev učinkovitih informacijskih platform. Pa tudi z izboljšanjem infrastrukture za JPP in povečanjem njene časovne konkurenčnosti, uvajanjem rumenih pasov, prednostjo JPP v križiščih, hitrimi linijami itd., ter intenzivnejšimi vlaganji v razvoj železniškega omrežja. Potrebni so nadaljnja popularizacija urbanega kolesarjenja in peš prometa ter postopen prehod na čistejša vozila, na električno energijo, ki pa mora biti zagotovljena iz OVE, in na vodik. Pri nakupu osebnih avtomobilov so trenutno zelo popularna vozila SUV, ki imajo zaradi svojih specifik višje specifične emisije. Verjetno bomo morali v prihodnje razviti oblikovno drugačne avtomobile in jih uporabljati bolj premišljeno, predvsem manj na kratkih razdaljah. Brez sprememb trenutno uveljavljenih vzorcev obnašanja ne bo šlo, vsekakor pa bo treba za zmanjševanje prometnega dela in povečevanje trajnostnih oblik transporta v prihodnje pripraviti in izvajati še dodatne ukrepe.

Vendar se delež OVE v prometu povečuje.

Povečevanje deleža OVE v prometu je v največji meri posledica večjega primešavanja biogoriv, zlasti biodizla. Spremenjena uredba o oblikovanju cen reguliranih naftnih derivatov iz leta 2017 je distributerjem goriv namreč omogočila, da so del stroškov za biogoriva prenesli v končno ceno goriv, kar je tudi pripomoglo k temu, da je bil cilj na tem področju leta 2020 dosežen.

Nova skupna kmetijska politika 2023 – 2027 naj bi bila prijaznejša do okolja, vendar pa je več ocen, da kmetijstvo v Sloveniji ni storilo dovolj za zmanjševanje izpustov TGP. Kje je največ ovir? Ali analize potrjujejo, da je industrija uspešnejša pri zmanjševanju izpustov?

V kmetijstvu je bil indikativni sektorski cilj za leto 2020 dosežen. Emisije so bile približno na enaki ravni kot leta 2005. Dolgoročni trendi so stabilni, spremembe počasne. Pri kazalnikih, ki jih spremljamo v Podnebnem ogledalu, leta 2020 ni bil dosežen samo cilj zmanjševanja emisij TGP na enoto prirejenega mleka, pa še tukaj je po letu 2013 opazen jasen in ugoden trend zmanjševanja. Šibka točka obstoječih ukrepov je premajhna ambicioznost na področju zmanjševanja emisij metana iz prebavil rejnih živali, ki prispevajo približno 55 % vseh emisij TGP v tem sektorju. Neizkoriščena je tudi možnost za zajem metana iz skladišč za živinska gnojila in njegovo izrabo pri proizvodnji obnovljive energije. Potrebna je nadaljnja nadgradnja ukrepov za učinkovitejše kroženje dušika.

Kaj pa znanje?

Ena od pomembnejših ovir za hitrejši napredek na področju zmanjševanja emisij TGP v kmetijstvu je ravno pomanjkanje znanja na vseh ravneh. Kmetijski inštitut Slovenije, ki pripravlja zvezek za kmetijstvo, namreč ugotavlja, da na tem področju nimamo kritične mase usposobljenih raziskovalcev in strokovnjakov. Poleg tega pa je zaradi velikega števila majhnih in nespecializiranih kmetij prenos znanja v prakso zelo zahteven. Specifičnosti tega sektorja so sicer takšne, da je zanj, ob upoštevanju naravnih danosti za kmetovanje ter ciljev za izboljšanje prehranske varnosti, povečanje samooskrbe s hrano in drugih ciljev multifunkcionalnega kmetovanja, pri prehodu v podnebno nevtralnost predvideno bistveno manjše zmanjšanje emisij TGP kot v ostalih sektorjih.

Industrijo in kmetijstvo po uspešnosti težko primerjamo.

Seveda. V industriji, govorimo samo o neETS delu, so se emisije TGP v obdobju 2005−2020 zmanjšale za 22 %, pa vendar indikativni sektorski cilj leta 2020 ni bil dosežen. Zaostanek je bil znaten, 20 odstotnih točk, predvsem zaradi povečevanja emisij v zadnjih šestih letih, skladno z gospodarsko rastjo. Za ciljem je zaostal tudi delež OVE v rabi goriv v industriji neETS. Potem ko je bil leta 2014 že 21-odstoten, je leta 2020 namesto načrtovanih 22 znašal le 18 %. Raba končne energije v industriji, skupno ETS in neETS, je naraščala od leta 2014 dalje, leta 2020 pa se je zmanjšala, ponovno predvsem zaradi pandemije. V obdobju 2010–2020 se je dodana vrednost v industriji povečala za 23 %, medtem ko se je raba končne energije celo nekoliko zmanjšala. Za slab odstotek, kar kaže na to, da je že prišlo do nekaj razklopa med gospodarsko rastjo in rabo končne energije, vendar bo v prihodnje potreben večji razklop. Za ta sektor je uveljavljenih zelo malo ukrepov spodbujanja učinkovite rabe energije. Zeleni tehnološki prehod bo za industrijo velik izziv, nujna bo dodatna podpora.

Za sektor EU-ETS je Evropa sprejela zavezujoč cilj za zmanjšanje izpustov TGP. Slovenija sicer nima opredeljenega posebnega cilja, kaj kažejo analize in kaj so vaša priporočila?

Sektor EU-ETS je v Sloveniji leta 2020 prispeval 38 % vseh emisij TGP. Večino tega, skoraj tri četrtine, proizvodnja električne energije in toplote, ostalo industrija. Glede na leto 2005 so se emisije ETS zmanjšale za 30 %, emisije neETS pa le za 17 %. Za EU-ETS sektor je zavezujoč cilj na evropski ravni, posebnih ciljev zanj države članice praviloma nimajo, tudi Slovenija ne. V zadnjih dveh Podnebnih ogledalih tega sektorja sicer nismo posebej spremljali in pripravljali priporočil zanj. Za zmanjšanje emisij in prehod v podnebno nevtralnost se bo moral industrijski del ETS sektorja dolgoročno prestrukturirati v smeri krožnega gospodarstva ter intenzivno izvajati ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti in zamenjavo fosilnih goriv z obnovljivimi viri. V energetiki bo zagotovo ključen prehod na OVE.

Obseg zelenih delovnih mest v Sloveniji bi lahko pokazal, kakšen je razvoj sektorja okoljskega blaga in storitev. Kaj je razlog, da Slovenija ni opredelila cilje na tem področju in sprejela sistem ukrepov za odpiranje zelenih delovnih mest?

V Podnebnem ogledalu imamo kazalnik zelena delovna mesta, ki kaže delež zaposlenih v sektorju okoljskega blaga in storitev glede na vse zaposlene. V Sloveniji se ta delež giblje nekje okoli 3 %, na ravni EU pa okoli 2 % , oboje brez bistvenih sprememb v zadnjih letih. Vsekakor je zelo pomembno, da si Slovenija na tem področju zastavi cilje do leta 2030. Za to bodo najprej potrebne ustrezne analitične podlage, potem pa tudi pripravljenost države, da razvoj zelenih delovnih mest dodatno podpre. Zelena delovna mesta imajo boljše učinke na zaposlenost, višja je izobrazbena struktura in večji so gospodarski učinki. Lani je Ministrstvo za okolje in prostor objavilo javno povabilo Zelena delovna mesta 2021 za subvencije delodajalcem, v njegovem okviru pa pripravilo tudi metodologijo, s katero so definirana merila za zelena delovna mesta.

MzI je že začelo postopek za posodobitev NEPN, ki ga mora poslati v Bruselj do sredine 2024. V Podnebnem ogledalu 2022 opozarjate na nujnost intenzivnejšega izvajanja ukrepov. Kaj mora biti prednostno v slovenskem zelenem prehodu do leta 2030 pri zmanjšanju izpustov TGP?

To je zelo obširno vprašanje, ki bi terjalo poseben intervju. Za doseganje ciljev do leta 2030 iz trenutno veljavnega NEPNa so v tem dokumentu vključeni tudi ustrezni instrumenti, pri čemer pripravljavci Podnebnega ogledala 2022 ugotavljamo, da izvajanje že »utečenih« instrumentov, to je instrumentov, ki so se že izvajali pred letom 2020, poteka dobro. Instrumenti, ki se že prej niso izvajali, pa se niso izvajali niti v letu 2021. Izvajanje instrumentov, ki so bili v NEPN, DSEPS 2050 in drugih relevantnih dokumentih nadgrajeni v novem obsegu, in uveljavljanje novih instrumentov iz teh dokumentov pa sta (pre)počasna. Za začetek je torej nujno izvajati vse že sprejete ukrepe. Sočasno pa, tudi zaradi zaostrovanja ciljev, začeti s pripravo novih, dodatnih ukrepov, ki jih je potrebno povezati tudi z drugimi cilji. Na primer na področjih zanesljivosti oskrbe z energijo, boja proti energetski draginji in že prej omenjenega zaposlovanja na področju zelenih delovnih mest. Ne smemo pozabiti tudi na ustrezno usposabljanje za zeleni prehod na vseh ravneh.

Z reorganizacijo Vlade RS naj bi nastalo novo ministrstvo za podnebje in energijo. Ali je lahko to začetek drugačne organiziranosti in koordinacije, kakršnega zahteva bolj učinkovito podnebno upravljanje države kot doslej? Kje je največ vrzeli pri povezovanju vseh deležnikov, ki so odgovorni za čistejšo in bolj zeleno Slovenijo?

V okviru dosedanjih analiz in posvetovanj je bilo že večkrat izpostavljeno, da je za učinkovito podnebno upravljanje zelo pomembno horizontalno vladno telo za koordinacijo podnebne politike. Novo ministrstvo za podnebje in energijo, v kolikor bo imelo ustrezne pristojnosti tudi za medsektorsko koordinacijo, je lahko pomemben korak v to smer. Potrebno se je zavedati tudi kadrovske podhranjenosti ministrstev na področju podnebnih sprememb, ob hkratnem povečevanju njihovih obveznosti. Potrebne bodo kadrovske okrepitve, ki bodo omogočile boljše povezovanje in vključevanje deležnikov, npr. lokalnih skupnosti, gospodarstva in drugih akterjev, ki so ključni za izvedbo ukrepov, s strani pristojnih ministrstev. Pa tudi točna opredelitev pristojnosti in odgovornosti. Skratka, prehod v podnebno nevtralnost se dotika vseh sektorjev in za njegovo uspešno izvedbo bo potrebnega več medsebojnega sodelovanja in usklajevanja pri iskanju rešitev in izvajanju ukrepov.