Zeleni dogovor kot strategija Slovenije

Za kaj in komu 11,2 milijarde EUR v letih 2021 – 2027? Težko vprašanje? Niti ne.
Podnebno ogledalo 2020 je opozorilo in klic. Ne zaradi bolj ko ne že znanih poudarkov in podatkov, tistih, kjer ne zastaja dih, in tistih, kjer so disonance glavne. Bolj zato, ker se zdi, da NEPN kot celovit podnebni in energetski načrt Slovenije ostaja na pol poti do odločevalcev, ki jih je v dokumentu naslavljal s priporočili ali samo z nakazanimi razvojnimi dilemami. Res je. Virus je precej zmotil javno življenje in marsikaj obrnil na glavo. A ne more biti izgovor. Tudi zato ne, ker strokovna ekipa, ki je pripravljala Podnebno ogledalo 2020, opaža, da se že zdaj krčijo nekateri ukrepi iz NEPN.

Kaj se da prednostnega izvleči iz Podnebnega ogledala 2020 za novo razvojno ravnovesje Slovenije, so nosilke, nosilci sektorskih poročil zapisali za naslednja področja: zelena gospodarska rast in zeleno okrevanje, promet in trajnostna mobilnost, stavbe, kmetijstvo, industrija, energetika, odpadki in LULUCF. Poročili za industrijo in LULUCF bomo objavili v septembrski številki. Nekaj podatkov zelo bode v oči, a to se pri tako obsežnih gradivih vselej dogaja. Na primer. Javnega sektorja ne zanimajo kohezijska sredstva za energetsko prenovo stavb. Pri stavbah, ki so v lasti in rabi vlade, pa je črpanje najslabše. Ali. Novi zakon o davku na motorna vozila bo Sloveniji prislužil penale, meni dr. Marko Kovač. Tadeja Janša in Andreja Urbančič pa kritično opozarjata na nedoslednosti pri ukinitvi spodbud fosilnim gorivom.

Podnebno ogledalo pač pove, da se Slovenija s kazalniki zelene rasti sicer ciljem približuje, a da je »ukrepanje prepočasno in premalo učinkovito«.

Kaj z gradivi, kot so NEPN, Podnebno ogledalo 2020, Strategija razvoja Slovenije 2030 (kljub njeni nedorečenosti), Strategija pametne specializacije, Resolucija o nacionalnem programu o varstvu okolja, v javni razpravi je Dolgoročna strategija energetske prenove stavb 2050 (DSEPS 2050), nastajajo Dolgoročna podnebna strategija, Strategija prostorskega razvoja 2050, nacionalni akcijski načrt za prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo in družbo … Seznam je daljši. Okviri različnih razvojnih politik nastajajo, hkrati pa ne manjka izmuzljivih ocen, kje je, kje ni Slovenija in kam gre? Večja enotnost je pri tem, da je na razvojnem razpotju. Da spet potrebuje steber, okrog katerega bi se združili družba, država in gospodarstvo. Tako nekako kot pri plebiscitu za samostojno Slovenijo, pri vstopu v EU ali v NATO.

Ali bi lahko zeleni dogovor kot temeljni razvojni strateški dokument povezal Slovenijo? Država nima domišljene razvojne strategije in je to hendikep zdaj, ko se bo morala odločiti, kaj prednostno financirati v obdobju 2021 – 2027. Na voljo je okrog 5,6 milijarde nepovratnih evropskih sredstev (1,8 milijarde od 7,4 jih bosta dobila kmetijstvo in razvoj podeželja), posojilni del prav tako ni majhen, 3,8 milijarde. Ali res ne vemo, kaj s temi sredstvi na kratek in na kaj na dolgi rok? Ali nas ne spremlja vsak dan refren pametno, digitalno, krožno in se da z njim kar dobro imenititi ob vsaki priložnosti? Ali pragmatični strokovni in politični pristop, ki bi gospodarsko rast in razvoj slovenske družbe utemeljeval na zelenem, ne bi zmogel domisliti prioritet, ki so dovolj konkretne v NEPN in v drugih dokumentih, v zelenem dogovoru. Zeleni dogovor bi pomenil soglasje in odločitev, da Slovenija v obdobju 2021-2027 povezuje vse in vsakogar za trajnostno preobrazbo – za zeleno gospodarsko rast.

Že zdaj so na primer v NEPN in v Podnebnem ogledalu panožno določeni cilji, navsezadnje tudi naložbe. Zeleni dogovor kot strateški dokument države in družbe bo razsvetlil sliko razvoja, ki ga neizbežno določa slogan – pametno, digitalno, krožno, pri čemer so raziskave, razvoj in inovacije temelj trajnostne preobrazbe.
Zdaj postaja zlasti v politiki zelo priljubljena beseda krožno. Ali digitalizacija. In tehnologija G5. Pa praksa? Napoveduje se preobrazba v verigah vrednosti: gozd-les, predelovalna industrija, mobilnost, prehranski sistemi in grajeno okolje. Nam to zveni nekoliko znano?

Na ravni države se je v zadnjih letih pomladilo medsektorsko sodelovanje. Kdo bo na vrhu odgovoren za pripravo in izvajanje zelenega dogovora za čas od 2022 – 2027 je danes prvo strokovno in politično vprašanje Slovenije? Zakaj odlašati?
Poglejmo.

Slovenija snuje izjemen projekt. Naslov: Celovit strateški projekt razogljičenja Slovenije preko prehoda v krožno gospodarstvo. Z njim naj bi, je na virtualnem posvetu o projektu dejala mag. Katja Buda, z evropskim partnerstvom Slovenije postala »ena od vodilnih (in s tem svetovnih) držav pri prehodu v razogljično in krožno gospodarstvo«… Seveda je za takšen projekt potrebno » orkestrsko delovanje celotne vlade«. Slovenija bi takšnemu orkestru za zeleni strateški dogovor zaploskala. Življenje človeka in države je zmeraj srečanje s priložnostmi. Preveč je zamujenih.