Embalaža Okolje Logistika št. 116

Embalaža Okolje Logistika št. 116



Z zrakom je težje, a zakaj z embalažo ni lažje?

Joze-Volfand

Zrak.

Preseganje mejnih vrednosti PM10 v zraku v zadnjih tednih ni nič nenavadnega za ta čas. Individualna kurišča na les z zastarelimi napravami so najbrž marsikje pregorela. A zakaj je manj zdravja v zraku, kot bi ga lahko bilo? In komu je zdaj končno res mar za zrak v zeleni Sloveniji?

Na okrogli mizi Kakšen zrak dihamo v Sloveniji, organizirala jo je Skupnost okoljevarstvenih šol Slovenije, je Jože Jurša z Ministrstva za okolje in prostor lakonično ugotovil: Problematičnost Slovenije je predvsem, da je država v preteklih letih na področju kakovosti zraka v celoti zatajila, saj kljub jasnim standardom, evropski in slovenski zakonodaji ni ukrepala. Načrt za boljšo kakovost zraka se ustvarja zadnja tri leta …

Dr. Lučka Kajfež Bogataj pa je na kratko ocenila, da v Sloveniji ne dihamo najboljšega zraka zdaj zaradi zimskega onesnaževanja, poleti pa zaradi onesnaževanja ozona. Krivec je promet.

Tudi Poročilo o okolju 2016 navaja podatek, da se Slovenija z onesnaženostjo zraka z delci PM10 in PM2,5 uvršča med države EU z bolj onesnaženim zrakom in je v samem vrhu po izpustih delcev na prebivalca in tudi na enoto površine.

A slika, kot je to zmeraj v življenju, ni črno-bela. V obdobju od 1990-2014 so se v Sloveniji znižali izpusti SO2 in nemetanskih hlapnih ogljikovodikov, premalo pa izpusti dušikovih oksidov, amonijaka in delcev PM2,5. Vrvež onesnaževal v zraku, ki ga dihamo, je torej tak, da bo morala Slovenija sprejeti nove zgornje meje za nekatera onesnaževala zunanjega zraka. Ostrejše. To med drugim zahteva direktiva EU. Bruseljska grožnje s kaznimi zaradi preseganja mejnih vrednosti za delce PM10, na primer, so sicer v zraku. Ne prvič. Toda škarje in platno imamo v rokah sami. Najprej mislim na individualno odgovornost vsakega onesnaževalca, posameznika. Dr. Boštjan Paradiž je na okrogli mizi, povzetek objavljamo v reviji EOL, menil, da smo pri onesnaževanju zraka posredni in neposredni največji onesnaževalci zraka posamezniki. Torej 2/3 delcev je iz malih kurilnih naprav, 15 % iz prometa. Toda posameznikova odgovornost ni zunaj sistema in državne oziroma okoljske politike in razvoja.

Slovenija je, ko analiziramo ožilje zraka in podnebne spremembe, bolj ranljiva kot druge države v EU. Zato so strokovne prognoze, kakšne bodo temperaturne spremembe v Sloveniji tja do leta 2050, apel, ki ne bi smel biti preslišan. Dr. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da projekcija za naslednjih 20 let ni preveč svetla – poletja bodo še bolj vroča, temperatura se lahko dvigne še za 2 stopinji. Ali si pred tem lahko zakrivamo oči? Kaj torej storiti na nacionalni in kaj na lokalni ravni?

Dober konkreten primer je Slovenska cesta v Ljubljani. Po omejitvi prometa se je, kot so pokazale meritve, onesnaženost močno zmanjšala. V več občinah po državi, predvsem tam, kjer so alarmi pogostejši, sprejemajo prometne strategije in načrtujejo postopno elektrifikacijo avtobusnega prometa. Energetska sanacija stavb ni več v prvi prestavi, čeprav še ni zajela prave sape. V kmetijski je še premalo okoljske politike. Za podjetnike in menedžerje pa prijazno vabilo. Eden izmed kolegijev ozaveščene menedžerske ekipe v letu 2017 naj se začne z vprašanjem: Kakšen zrak bi lahko dihali, pa ga ne?

Embalaža.

Ob zraku v Okoljskem poročilu 2016 pritegnejo posebno pozornost odpadki. Dva razloga. Prvi je premislek, kako ravna Slovenija z viri. Izvoz lahkih frakcij iz ljubljanske Snage v dunajsko sežigalnico je odpihnil prah z zaprašenih načrtov pred leti zelo žive zamisli o vsaj eni sežigalnici v državi. Zgodilo se ni nič. Ali se bo, se še ne ve. In drugi. Poročilo o okolju dobro zapiše, da Slovenija »nima strateškega dokumenta, ki bi bil posebej usmerjen v učinkovito rabo virov, zeleno ali krožno gospodarstvo.« No, nekaj spisov in gradiv je. O odpadkih največ. A nekatere zgodbe v sistemu ravnanja z odpadki se pišejo kot najdaljši romani. Na primer ravnanje z odpadno embalažo.

V zadnjih tednih so se na komunalah spet nagrmadili kupi neprevzete odpadne embalaže. Nič novega. Saj vsi akterji že leta in leta čakajo na odpravo anomalij v sistemu. Ki se ne začnejo s tem, ali ena ali druga družba ne prevzame z deponij svojega tržnega deleža odpadne embalaže. Pač pa s tem, že pred leti smo stali pred ciljno črto, kot je tedaj obljubil predstavnik MOP-a, da se na državni ravni sprejme nekaj ključnih odločitev: od ustanovitve klirinške hiše in vzpostavitve ustreznega informacijskega sistema, do znižanja praga neporočevalcem o njihovi odpadni embalaži (15 ton je radodarna številka), do jasne regulative, kaj je dejavnost javnih gospodarskih služb. Dodajmo jasnim pravilom igre še moralno odgovornost vseh deležnikov v sistemu ravnanja z odpadno embalažo. Piko na i lahko da MOP. Zdaj je, po desetletju takšnih in drugačnih sprenevedanj, pravi čas za pravo potezo. Vsi, ki v sistemu želijo red in odgovornost, bodo najbrž zraven.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 116 lahko prelistate tukaj.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.