Minister s sosvetom, drugi pa nič?

Joze-VolfandSe morda še spomnite, kako je država ukinila dva nacionalna organa, Svet za varstvo okolja in Svet za trajnostni razvoj, zaradi varčevanja. Češ, država tako in tako financira preko 250 nevladnih organizacij, v okoljskih vladnih službah pa da je zaposlenih preko 700 javnih uslužbencev. Kakšna moč! Zdaj, ko se dopolnjuje Zakon o varstvu okolja, minister Dejan Židan razmišlja o nekakšnem posvetovalnem telesu, ki bi mu pomagal sprejemati premišljene odločitve.

Aktualni minister se je odločil za modro politično potezo, saj zamisel o strokovnem okoljskem posvetovalnem telesu na okoljskem ministrstvu ni nova. Morda MKO v zadnjih mesecih prevečkrat zaide v škarje, ko gre za okolje in trajnostni razvoj, ali pa že ugotavlja, da bo kmalu frčalo perje, če se ne bodo kolesa na okoljskem vozu premikala hitreje, predvsem pa drugače. Tako, da MKO kot zakonodajalec in njegove službe ali uradniki, ki z uredbami in predpisi izdatno, tudi usodno vplivajo predvsem na poslovanje gospodarstva, ne bodo več nastopali s pozicije, da je zakonodajalec tisti, ki okolje ščiti, vsi drugi, zlasti gospodarske družbe, pa ga ogrožajo. In še naprej – da uradniki ne bodo izvajalce okoljske zakonodaje obravnavali pišmeuharsko. Kot nebodigatreba, formalno v javnih razpravah, ki potekajo, kakor pač potekajo. Pač pa drugače. Tako, da bodo skupaj s civilno iniciativo, stroko, gospodarstvom in vsemi, ki so lahko partner, ustvarjali drugačno državo, takšno, ki bo zares servis vsem, ki jo plačujejo in potrebujejo.

Kaj lahko storijo okoljski uradniki za rast Slovenije?

Nekaj primerov iz revije, ki jo držite v rokah.

Prvič.

V letu 2012 je bilo v razgradnjo prevzetih samo 5.447 izrabljenih motornih vozil od predvidoma skupaj 50.000 ali nekaj več. Kaj se zgodi z drugimi, se ugiba. Problem je v izjavi o lokaciji, ki je nihče ne preverja in spremlja. Že dolgo časa se usklajujejo Ministrstvo za finance, MKO in Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, a kdo pobere smetano, se ne ve. Kakšna je gospodarska in okoljska škoda?

Drugič.

Poti do okoljevarstvenih dovoljenj. Podjetja lahko čakajo nanje več let. Pri razlagi zakonodaje prihaja do razlik, ker v pripravi gospodarstvo skoraj ne sodeluje. Zaradi različnih razlogov in netransparentnosti postopkov prihaja do konfliktov, v katere so najpogosteje vključeni ARSO, civilne iniciative, podjetja. Domišljenega komuniciranja je premalo na vseh straneh, a tudi zamud v pripravi dokumentov. Na primer, zdaj Direktiva o industrijskih emisijah. Eden izmed rokov za prilagoditev novim okoljskim zahtevam je januar 2014. Zgodba z IPPC se ponavlja.

Tretjič.

Ravnanje z OEEO in OPBA. Pripravljajo se spremembe Uredbe o ravnanju  z odpadno električno in elektronsko opremo. Nova uredba mora biti prenesena v slovensko zakonodajo v začetku leta 2014. Po mnenju mag. Emila Šehiča je v Sloveniji nekje še 15.000 ton odpadne opreme, po analizah EU pa naj bi 1000 ton teh odpadkov dalo 250 delovnih mest.

Četrtič.

Jošt Jakša v intervjuju, kaj se bo zgodilo z Akcijskim načrtom za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige, pravi, »da je kurjenje lesa, predvsem tistega, s katerim bi se s primerno predelavo lahko ustvarila dodana vrednost, delovna mesta in v izdelkih vezal CO2, barbarsko dejanje.« Torej, kaj bodo po že razvpitem spoznanju, da Slovenija razpolaga z gozdom, ki je naša nafta, storile službe na ministrstvih za končni premik navzgor v položaju lesno-predelovalne panoge? Koliko Slovenija izgublja, koliko bi lahko dobila z odgovornejšim, sposobnejšim uradništvom na državni ravni? Kajti zgledi tudi so.

In petič, šestič …

Stereotip je, da je državno uradništvo ukradlo državo in da še premalokrat na široko odpira vrata tistim, ki jo potrebujejo in od nje pričakujejo rešitve, ne komplikacij in ovir. Kajti z napihnjeno, neučinkovito birokracijo, s premalo znanja, z netransparentnim delovanjem, s premalo poudarka, da je servis državljanom in podjetjem, država ne more biti uspešna. Tudi njeno gospodarstvo lahko zaradi tega hodi s coklo.

Zato bo strokovno posvetovalno telo koristilo ministrovemu kabinetu. Prav tako bi bil strokovni svet, sestavljen iz različnih partnerjev, zelo dobrodošel za ARSO, za EKO sklad in še za koga. Različni strokovni sveti javnosti pri okoljskih državnih organih ali inštitucijah bi pomagali k boljšim odločitvam. Omogočili bi večjo transparentnost in nadzor, zmanjšali bi nevarnost sistemske korupcije, okrepili odgovornost, Slovenija bi postajala modernejša in bolj kulturna država. No, morda pa je okoljsko uradništvo kot speči tiger, ki se bo zdaj zdaj prebudilo z vso intelektualno močjo, ki jo Slovenija, gospodarstvo še posebej, ta čas zares krvavo potrebuje.

P.S. Sicer pa upam, da bo mag. Bojan Žlender z Ministrstva za infrastrukturo vsaj v treh mesecih odgovoril na nekaj vprašanj o skupni vozovnici za avtobus in vlak. Zdaj je menda zasut z delom.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 80 lahko prelistate tukaj.