Ravnanje z bioplastiko zahteva sistemske rešitve - EOL št. 163

Ravnanje z bioplastiko zahteva sistemske rešitve - EOL št. 163

Bioplastika in krožne zanke

Urška Košenina

Bioplastika postaja vse bolj zaželen material pri proizvajalcih plastičnih izdelkov in pri proizvajalcih, ki za svoje izdelke uporabljajo plastiko oziroma jih pakirajo v plastične materiale. Marsikatero podjetje se odloča za investiranje v razvoj, nakup in uporabo bioplastičnih materialov. Vendar, ali sta označevanje in komunikacija s potrošniki o ravnanju z bioplastičnimi materiali jasna in učinkovita? Ne glede na možnost biološke razgradnje bioplastike praksa kaže, da se krožna zanka z bioplastičnimi izdelki po koncu njihove življenjske dobe ne zapira. Kakšne so torej možnosti ustrezne reciklaže oziroma primerne poti odlaganja (biokompostiranje)? S problemsko konferenco Zapiranje krožnih zank bioplastičnih izdelkov v Sloveniji, organiziral jo je TECOS v sodelovanju z Akademijo Zelena Slovenija, smo želeli spodbuditi iskanje ustreznih rešitev za zapiranje krožnih zank bioplastike in njenih končnih proizvodov. Povzemamo nekatere poudarke iz predstavitev na konferenci.

dr. Vesna Žepič Bogataj, TECOS
dr. Vesna Žepič Bogataj, TECOS

Analiza stanja in trendov na področju bioplastike v EU in Sloveniji, dr. Vesna Žepič Bogataj, TECOS

Evropska komisija je leta 2015 sprejela nov sveženj okoljskih ukrepov o krožnem gospodarstvu (EU action plan for the Circular Economy). Po štirih letih priprav so v začetku junija 2018 v veljavo stopile prve prenovljene direktive iz paketa krožnega gospodarstva, ki prinašajo višje cilje, nekaj poenotenja, poostritev in dodatne ukrepe. Slovenija ima dve leti časa, da spremembe prenese v lastno zakonodajo. Vse države članice morajo vzpostaviti sisteme za ločeno zbiranje odpadkov: bioloških odpadkov (do konca 2023), tekstila (do 2025), nevarnih odpadkov (do 2025), odpadnih olj (do 2025). Cilj recikliranja plastične embalaže je več kot podvojen (od 22,5 % na več kot 50 %). Smernice o ločenem zbiranju in sortiranju odpadkov so bile izdane v 2019. Strategija prinaša celo paleto ukrepov in priporočil za zmanjšanje plastičnega onesnaževanja ter bolj ekonomične rabe plastike. Po novih načrtih bo do leta 2030 vso plastično embalažo na trgu EU mogoče reciklirati, potrošnja plastike za enkratno uporabo bo manjša, namerna uporaba mikroplastike pa bo omejena.

Kaj prinaša predlog direktive o plastiki za enkratno uporabo?

V letu 2021 je vstopila v veljavo prepoved plastičnih izdelkov za enkratno uporabo: plastične slamice, plastenke, pribor, palčke za ušesa, pijače in balone, nujne so oznake na izdelkih o okoljski škodi. Uvedena je bila podaljšana odgovornost proizvajalca. Do 2025 bo potrebno zagotoviti 90 % ločeno zbiranje za PET plastenke in zmanjšana bo uporabe plastičnih posod za hrano in kozarčkov.

Je rešitev bioplastika?

V skupino bioplastike uvrščamo bio-osnovane in biološko razgradljive polimere. Obe lastnosti sta neodvisni, vendar v nekaterih primerih v končnem produktu lahko nastopata istočasno.

Bio-osnovani, inženirski polimeri so delno ali v celoti sintetizirani iz obnovljivih naravnih surovin (rastlinskega ali živalskega izvora). Biorazgradljivi polimeri pa so tisti, ki so povezani s presnovnimi procesi delovanja mikroorganizmov, pri čemer se v aerobnih pogojih polimerni materiali pretvorijo v vodo, ogljikov dioksid in biomaso, v anaerobnih pogojih pa v metan, vodik in mikrobno biomaso (ASTM D-5488-94d; EN 13432-2000). Razgradljivi polimeri fragmentirajo na manjše koščke in so s prostim očesom lahko nevidni. Pod delovanjem mikrobnih organizmov se ne razgradijo v kratkem časovnem obdobju. Kompostabilni polimeri pa se pri ustreznih temperaturnih pogojih in vlažnostnih razmerah razgradijo zaradi delovanja biotskih dejavnikov. Večina mednarodnih standardov zahteva vsaj 60 % biološke razgradnje izdelka v 180 dneh. V Sloveniji sledimo evropskim trendom in imamo lepo paleto izdelkov iz bioplastike. Znamo jih narediti, znamo prilagoditi materiale, vendar ne vemo, kje izdelki pristanejo. Ali sodijo v reciklažne centre ali v biokompostarne?

Nina Meglič
Nina Meglič

Predstavitev trenutnega stanja in trendov na področju bioplastike v Sloveniji; Nina Meglič, SRIP - Krožno gospodarstvo

Ni celovitih podatkov o številu proizvajalcev in količini proizvedene bioplastike v Sloveniji. Analiza trga je pokazala, da sledimo evropskim trendom v omejenem obsegu. Proizvodna panoga polimernih komponent v Sloveniji večinoma temelji na dobaviteljski dobavni verigi (uporabo vrste polimerov za končne izdelke diktirajo naročniki) in je večinoma dobava biopolimernih granulatov iz tujine. Problematika, s katero se soočamo, je sledenje izvoru surovin za proizvodnjo bioplastike, razvoj tehnologije za proizvodnjo, strošek proizvodnje (spodbude s strani države so ključnega pomena), presoja vpliva na okolje skozi celotno oskrbovalno verigo in greenwashing.

Julija Polanšek
Julija Polanšek

Primeri prakse proizvajalcev plastičnih izdelkov – stanje in izzivi

IHPS: BioTHOP razgradljiva vrvica za hmeljarski sektor; Julija Polanšek

V Sloveniji večina hmeljarjev za oporo uporablja sintetično polipuriensko vrvico. V tem primeru so storžki edini in največji koristni del rastline za nadaljnjo uporabo v pivovarstvu. Stebla in listi, hmeljevina, pa predstavljajo 2/3 biomase celotne rastline, kar na letni ravni znaša cca. 23.000 ton odpadne hmeljevine letno. Partnerji projekta smo pristopili k iskanju rešitev, da bi z vpeljavo biorazgradljive vrvice v hmeljišča hmeljevina postala kasneje uporabna in osnovna surovina za kompostiranje ter ekstrakcijo vlaken, ki se lahko uporablja za izdelavo novih industrijskih produktov. V razvoju BIOTHOP vrvice smo vzorce preizkušali tudi med uporabo in po njej. Vrvica je morala biti dovolj močna za oporo rastlinam, prenašati ujme in se dobro obnesti na obiralnem stroju. Namen je bil, da je kompostabilna na kmetijah, ne le, da je industrijsko kompostabilna. Stremimo k razvoju novega biokompozita za brizgane materiale na osnovi vlaken hmeljevine in polimlečne kisline, ki vsebuje vsaj 30 % vlaken hmeljevine. Ta biokompozit v podjetju Tecos uporabljajo za izdelavo sadilnih lončkov.

dr. Vesna Žepič Bogataj
dr. Vesna Žepič Bogataj

Tecos: Biopolimerna kozmetična embalaža in biopolimerni sadilni lončki; dr. Vesna Žepič Bogataj

Pri Tecosu smo izvedli že veliko krožnih projektov in jih uspešno zaključili. Zdaj se soočamo s tem, da imamo produkt, za katerega ne vemo, ali ga lahko postavimo na tržno polico z oznako, da je biorazgradljiv, in ne vemo, kje bo končal. Ali v sežigu ali v biokompostarni, za kar je bil dejansko namenjen. Predstavljam naš prvi projekt, kjer smo se soočili z izdelavo kompozitov, ki bodo bioosnovani. Gre za projekt BAQUA, ki je sofinanciran s programa Life. Gre za kombinacijo odpadkov iz plantaž banan, od koder smo pridobivali organska vlakna in jih kombinirali z različnimi plastičnimi matricami, s sintetičnim polipropilenom in z biorazgradljivo mlečno kislino. Pri nas smo bili odgovorni za razvoj biokompozita, ki vsebuje do 30 % vlaken olesenelih stebel bananovcev. To ni bil edini projekt. Izdelali smo dva produkta za embalažni sektor. Pihane plastenke za embaliranje sokov in kozmetično embalažo. Oba izdelka sta popolnoma biorazgradljiva in certificirana (Compostable OK). V 12tih tednih se lonček za kozmetično embalažo razgradi. Kozmetično embalažo je uporabil grški partner Olivetia za svojo naravno kozmetiko. Izdelali smo tudi sadilne lončke iz odpadne hmeljevine za nove izdelke v sektorju hmeljarstva, embalaže in vrtnarstva. Lončki so 100 % biorazgradljivi, namenjeni sajenju in industrijskemu kompostiranju.

Katja Kampuš
Katja Kampuš

Stramex Pet: PLA plastenke; Katja Kampuš

Pri nas smo uporabili material PLA, iz katerega proizvajamo plastenke. Gre za 100 % biorazgradljivo plastiko, ki se proizvaja na osnovi fermentacijskih postopkov ogljikovih hidratov. Bio polimere je možno pridobiti iz mnogih različnih surovin. Stramex PET plastenke so narejene iz PLA (lactic acid) polimlečne kisline, ki je narejena iz koruznega škroba. Razvili smo biološko razgradljivo plastiko in plastiko, ki jo je mogoče kompostirati. Vendar se večina razpoložljive plastike, ki je označena kot biološko razgradljiva, običajno razgradi pod posebnimi pogoji, ki niso vedno prisotni v naravnem okolju, zato lahko še vedno škoduje ekosistemom. Menimo, da sta recikliranje in kompostiranje najboljša načina za ponovno uporabo bioplastike. Sežig je po našem mnenju zastarela metoda odstranjevanja odpadkov.

Tina Štrubelj
Tina Štrubelj

Istost: Nelipot embalaža; Tina Štrubelj

Naš glavni izdelek, deodorant Nelipot, je embaliran v bioplastiko. Torej uporabljamo material Bio-Flex F 6514 proizvajalca Fkur, ki je certificiran za uporabo v prehrambni industriji. Gre za PLA plastiko, narejeno iz škroba na mlečnokislinski osnovi. Minimalna vrednost organskega ogljika je vsaj 70 %, kar zagotavlja veliko uspešnost pri biorazgradnji. Material, ki ga uporabljamo, označujemo na naših etiketah, torej da gre za embalažo iz biorazgradljive plastike. Tudi za nas je največji izziv pravilno odlaganje, zato pospešeno izobražujemo potrošnike o pravilnem recikliranju tega materiala. Zato si prizadevamo za ločeno zbiranje odpadne embalaže in njeno vračanje.

Erik Hrvatin
Erik Hrvatin

Novamont: Biorazgradljivi in kompostabilni materiali; Erik Hrvatin

Novamont je mednarodno vodilno podjetje v razvoju bioplastike. Danes imamo 4 večje proizvodne obrate, kjer letno proizvedemo cca 150.000 MT bioplastičnih materialov. Novamontove inovacije so rezultat krožnega modela biogospodarstva, ki ga uveljavlja že od svojega nastanka. Pomemben temelj modela je razvoj kompostabilne bioplastike kot inštrumenta pri preusmerjanju organskih odpadkov z odlagališč, kar omogoča njihovo preoblikovanje v kompost.

Melvis Haskič
Melvis Haskič

Avantpack: Vloga kompostabilnih vrečk v zapiranju krožnih zank bioplastike; Melvis Haskič

Podjetje proizvaja kompostabilne vrečke in folije. Specializirali smo se na področju kompostabilne embalaže za živila (food contact packaging), ker verjamemo, da je to najboljša rešitev v kompostabilni plastiki. Imamo BRC & IFS certifikat (celovit sistem za zagotavljanje varnosti živil). Vedno bolj se usmerjamo v razvoj tehničnih kompostabilnih filmov po meri, ki so ponovno vezani na embalažo za živila. Letno pretvorimo cca 6.000 ton kompostabilnega materiala. V Evropi je situacija glede kompostabilnih vrečk zelo različna. Dober primer je Velika Britanija, kjer ni zakonodaje za kompostabilne vrečke, tudi ni prepovedi, vendar trg obstaja, je pomemben in je velik. V Nemčiji na primer obstaja delna prepoved bioplastike. Nemčija je edina država, ki še ni popolnoma odprla vrata bioplastiki. Ostale države ali imajo to že urejeno z naklonjeno zakonodajo za bioplastiko ali pa imajo določene ukrepe, ki so v korist bioplastiki. V Sloveniji žal ne delamo in ne razumemo, zakaj se stvari ne premaknejo. Zaostajamo za ostalim delom Evrope.

dr. Manica Ulčnik Krump
dr. Manica Ulčnik Krump

Interseroh plastics research & development: Miti in resnice o okoljski vrednosti bioplastike; dr. Manica Ulčnik Krump

Bioplastika, ki je nova generacija plastike, pridobljena iz obnovljivih surovin, kot so na primer škrob in celuloza, predstavlja skoraj 1 % celotne svetovne proizvodnje plastike, vendar se povpraševanje zanjo na trgu povečuje in globalna proizvodnja bioplastike narašča.

Promotorji bioplastike spodbujajo njeno uporabo predvsem z navedbami, da njena proizvodnja in uporaba zmanjšujeta ogljični odtis, da je biorazgradljiva, da ne vsebuje škodljivih snovi in zmanjšuje količine nerazgradljivih odpadkov ter da v postopkih recikliranja in ponovne uporabe zvišuje snovno učinkovitost. Nekaterim od teh razlogov za spodbujanje uporabe bioplastike ne moremo ugovarjati. Strokoven in na znanstvenih dejstvih utemeljen pogled pa terja, da na tehtnico postavimo vprašanje ali je bioplastika resnično bolj trajnostna od t. i. tradicionalne plastike zgolj zato, ker je pridelana na t. i. biološki osnovi.

Dejstvo je, da proizvodnja bioplastike terja pretvorbo zemeljskih površin, ki bi bile sicer namenjene kmetovanju, v površine za pridelavo surovin za njeno proizvodnjo. Vplivi sprememb rabe kmetijskih zemljišč so pogosto tako izraziti, da lahko celo izničijo koristi zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in nevtralizacije ogljičnega odtisa. Prav tako pridelava surovin za proizvodnjo bioplastike poteka z uporabo večjih količin dodatkov, kot so pesticidi in gnojila, pretvorba organskih surovin v bioplastiko pa zahteva tudi uporabo različnih kemičnih snovi, nezanemarljiva je seveda tudi poraba vodnih virov.

Velik problem, predvsem za uporabnike, predstavlja dejstvo, da na trgu obstajajo različne vrste bioplastike, ki bi jih bilo treba ločevati na osnovi možnosti biorazgradnje, recikliranja ali morebitne ponovne uporabe. Končni uporabniki večinoma niso seznanjeni z dejstvi, da je bioplastika lahko bionerazgradljiva ali biorazgradljiva. Birorazgradljivi tipi so samo pod določenimi pogoji primerni za biološko razgradnjo v vodi, zemlji ali kompostu. Industrijska kompostabilna plastika se razgrajuje v pogojih industrijskih kompostirnic in samo nekateri tipi bioplastike so kompostabilni v dobro vodenem domačem kompostniku. Ti različni tipi bioplastičnih materialov so torej različno razgradljivi, njihovo kompostiranje ali recikliranje poteka v različnih postopkih in bi jih zato za zagotavljane njihove trajnostne vrednosti morali tudi ločeno zbirati. A praksa žal kaže, da 99 % uporabnikov ne prepozna bioplastike in jo kot odpadni material odloži v zbiralnike za odpadno embalažo. V tem primeru bo biorazgradljiva bioplastika najverjetneje skupaj z  ostalimi mešanimi odpadki termično obdelana v sežigalnici, s čimer ne dosežemo pričakovanega prispevka k izboljšanju okoljske vrednosti. Prav tako je zmotno prepričanje mnogih končnih uporabnikov, da biorazgradljiva bioplastika v naravi razpade, ne da bi obremenjevala okolje. Odlaganje bioplastike v nekontroliranih pogojih lahko povzroči sproščanje škodljivega plina metana, ki ima 23-krat močnejši negativni vpliv kot CO₂.

Če torej upoštevamo vse vidike življenjskega cikla bioplastike, od rabe tal, uporabe pesticidov in herbicidov, porabe energije in vode za predelavo, emisije toplogrednih plinov in metana, biorazgradljivost, različne oblike recikliranja, ki so pogojene s postopki ločenega zbiranja, je težko trditi, da je bioplastika okolju prijaznejša od t. i. tradicionalne plastike. To seveda ne pomeni, da ne spodbujamo njene proizvodnje, le natančno je treba osmisliti njeno uporabo. Ta je gotovo smiselna v mnogih primerih, nedvomno pa neprimerna, če ni možno zagotoviti njenega označevanja, ločenega zbiranja in sortiranja, kot nujnih pogojev za vse nadaljnje postopke recikliranja.

Zbiranje in predelava bioplastike

Cerop; dr. Tanja Bagar:

Z bioplastiko se srečujemo pri kompostiranju, nekaj bioplastike pristane tudi med plastično embalažo, vendar nimamo možnosti, da bi to bioplastiko ločili od ostale nerazgradljive plastike v procesu ločevanja plastike, ki je primerna za reciklažo. Tista bioplastika, ki pristane med embalažo, pri nas praviloma ostane v gorivu, ki je namenjeno za sežig in termično izrabo. Z bioplastiko se torej srečujemo pri kompostiranju. Naš proces kompostiranja poteče v 12 do 14 tednih, v tem času pa se biorazgradljiva plastika ne skompostira, ampak razpade na manjše koščke. Naš največji problem je, da ne moremo vizualno ločiti biorazgradljivih od biološko nerazgradljivih odpadkov. Tudi čas razgradnje je problematičen, ki je veliko daljši kot proces kompostiranja.

Jure Svetičič
Jure Svetičič

Rcero Celje; Jure Svetičič

Na odlagališču je največji problem ta, da škodujemo okolju, spuščamo toplogredne pline, onesnažujemo vode in onesnažujemo tla. Kako je z bioplastiko v našem sistemu zbiranja? Bioosnovana plastika je kot material popolnoma identična materialu, ki je narejen iz nafte. Pot teh izdelkov je zato popolnoma enaka. Prednost bioosnovane plastike pred navadno plastiko je, da ne uporabljamo nafte, ampak uporabljamo druge vire. Biorazgradljivo plastiko, ki se sicer razgradi, se ne razgradi tako, da bi bila primerna za kompostiranje. Pri sortiranju te plastike zagotovo ne bomo dali v reciklažo. To je material, ki ni tržno zanimiv. Prišli smo do sežiga in odlaganja. Pri odlaganju lahko najdemo nekaj pozitivnega, ker se bo ta plastika prej razgradila. Pri kompostabilni plastiki bi se pa dalo narediti kaj za okolje. Pri kompostiranju naletimo na ogromno problemov. Prvič, zmeda je pri potrošnikih, kaj bomo dovolili odlagati med biološke odpadke, druga stvar pa je, da kljub temu, da je plastika kompostabilna, ne pomeni, da nam pri kompostiranju ne bo povzročala težav. Kompostiranje je drago. Vsak dodaten teden povzroča stroške. Kompostiranje v dveh mesecih je za nas, predelovalce prepočasno.

Ivan Plevnik
Ivan Plevnik

Kocerod; Ivan Plevnik

Pri nas sistema za bioplastiko nimamo urejenega. Vse je prepuščeno uporabniku. Praviloma ti odpadki končajo v sežigu ali na odlagališču. Na trgu je tudi velika zmeda definicij, kaj je biorazgradljivo in kaj ni biorazgradljivo. Da bodo uporabniki znali zaradi neke označbe sami presojati, kaj je prav, je popolna iluzija. S tem bomo naredili več škode kot koristi. Mi imamo vpeljan sistem ločenega zbiranja na izvoru, poleg MKO embalažo iz plastike, kovin in sestavljenih materialov. V predpisih ni jasnih smernic in standardov, ki bi zavezovali ponudnike bioplastike. Vprašanje je tudi, kako povzročitelja usposobiti za ločevanje na izvoru v dve skupini- na bioplastiko za recikliranje in kompostabilno bioplastiko, ki jo je mogoče predelati v kompostarni.

Najti bi morali način, kako vzpostaviti primerno regulativo. Prisotnost vedno več bioplastike v vsakdanji uporabi (v izdelkih, v embalaži) kliče zakonodajalca, da sistemsko uredi zbiranje in predelavo bioplastike s ciljem večje snovne izrabe in zmanjševanja škodljivih vplivov v naravi zaradi uporabe. Če se na trgu pojavljajo bioplastični proizvodi, na katerih ni jasno (ali sploh ni) navedeno, v kakšnem okolju se bodo biorazgradili, bodo uporabniki tega materiala po končani uporabi z njim ravnali najverjetneje povsem enako kot ravnajo z drugimi odpadki. Nekateri bioplastični proizvodi bodo končali v deponijah mešanih odpadkov, drugi bodo ločeno odloženi v zabojnike za embalažo, tretji pa bodo odvrženi na tla.

mag. Jana Miklavčič
mag. Jana Miklavčič

Zakonodaja in bioplastika

Ministrstvo za okolje in prostor; mag. Jana Miklavčič

Okoljski cilji pri ravnanju s (plastičnimi) odpadki so opredeljeni.

Cilji recikliranja komunalnih odpadkov:

•  do leta 2025 se priprava za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov povečata na najmanj 55 % mase;

•  do leta 2030 se priprava za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov povečata na najmanj 60 % mase;

•  do leta 2035 se priprava za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov povečata na najmanj 65 % mase.

Cilji recikliranja pri odpadni embalaži:

 

Sedanji cilji

2025

2030

Vsa odpadna embalaža

55 %

65 %

70 %

Plastična odpadna embalaža

22,5 %

50 %

55 %

 

Cilji po Direktivi SUP:

Ločeno zbiranje plastenk do leta 2025 najmanj 77 % in do leta 2029 najmanj 90 %. – vključene PLA plastenke; vsebnost reciklata od leta 2025 najmanj 25 % v PET plastenkah in od leta 2030 dalje najmanj 30 % v vseh plastenkah za pijačo; zmanjšanje potrošnje plastičnih lončkov in posodic za živila za enkratno uporabo (osnutek Uredbe): 2022/2026 20 %; delež ločenega zbiranja odpadnega ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko (osnutek Uredbe): 10 % vsako leto 2024/2026.

Pod to subdirektivo ne zapadejo naravni polimeri, ki niso kemično modificirani. Tudi plastične slamice iz PLA so prepovedane. PLA je kemično modificiran (Uredba REACH za kemikalije). Pri nas imamo tri sisteme zbiranja odpadkov. Prvi je klasičen, ki gre iz proizvodnje do izbranega zbiralca, drug sistem je sistem javnih služb, tretji sistem pa je sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Pri bioplastiki je potrebno ločiti embalažni in neembalažni tok. Embalaža se kot mešana odpadna embalaža zbira v vseh polimerih (PET, polietileni, kompoziti, kovinska odpadna embalaža itd.). S spremembo sistema pa bodo plačevali tudi proizvajalci. Zaenkrat pa zbiranje odpadne embalaže plačujemo prebivalci. Upamo, da bo EK do konca leta sprejela predlog spremembe embalažne Direktive, kar je napovedano. Narejena je tudi študija, kakšne morajo biti minimalne zahteve embalaže, da bo dana na trg. Katera je ponovno uporabljiva, katera je reciklabilna in katera je kompostabilna v domačem ali industrijskem okolju. V študiji je bilo ugotovljeno, da ljudje preprosto ne vedo, ali je bio ali ni bio itd. Verjetno se bo zahtevalo, vsaj za embalažo, enotno označevanje teh izdelkov. Torej, tok materialov bo rasel, potrebovali bomo boljše sortiranje, celostno transformacijo itd., da bomo vsi skupaj dosegli okoljske cilje, ki jim sledimo.

Srečko Bukovec
Srečko Bukovec

Okrogla miza in razprava

mag. Jana Miklavčič, Ministrstvo za okolje in prostor

Z novo, spremenjeno direktivo bodo rešitve z označevanjem. Morale bodo biti neke jasne, enotne oznake, kar bo pomenilo morda tudi lažjo prepoznavnost proizvoda. V nadaljevanju pa je seveda potrebno premisliti, kako s sistemom.

Srečko Bukovec, Slopak

Bioplastika se pojavlja v vseh tokovih ločenega zbiranja odpadkov. V masnem toku odpadne embalaže pa se ne zaznava. Mi smo v našo presajalni analizi za rumen zabojnik, za segment mešane odpadne komunalne embalaže med 15 frakcijami poleg nečistoč našli devet vrst proizvodov iz 6 vrst plastike. Med njimi ni bioplastike. Prav tako v našem sistemu nismo zaznali bioplastike na vhodu, da bi jo ediventirali kot plastično embalažo. Podatkov, za katerega smo dolžni uveljavljati financiranje, nimamo. Kot tema se je to začelo pojavljati na strani zavezancev oz. podjetji, ki bi želeli uporabljati izdelke iz bioplastike, ne sortircev. Ta diskusija podjetij, ki dajejo embalažo na trg, se v zadnjem času izjemno stopnjuje. Menim, da je to posledica napovedanih ukrepov Evropske komisije, gre za davke na nereciklabilno plastiko. Če bomo hoteli zapirati zanke, bomo morali hitreje razvijati tehnologijo ločenega zbiranja in recikliranja, kar pomeni, da se bo stanju materialov, danih na trg, tehnologija prilagajala njihovi življenjski dobi in obratno.

Za uveljavitev proizvajalčeve odgovornosti v komunalnem toku se uvaja tudi ekomodulacija, izjemno močno orodje pri alokaciji dejanskih nastalih stroškov za ravnanje z embalažo. Po posameznih materialih, ki jih bo treba bistveno bolj standardizirati glede na končni ponor, da bodo frakcije čistejše in da bo tudi bioplastika sposobna za reciklažo, v kolikor se bo pojavljala v večji meri. Z ekomodulacijo bo ta strošek prešel na njene proizvajalce.

Slovenija s svojimi podatki o stopni reciklaže živi v samozadovoljstvu, ki je preveliko. Če pogledate uradne podatke od leta 2013 do leta 2020 in jih malce analizirate, boste ugotovili, da je zadaj zgodba, ki nima temelja. Podatki so zelo malo verodostojni. Precenjujemo se z dejanskim stanjem recikliranja. Z novo evropsko direktivo se točka merjenja spreminja. Ta točka merjenja, ki je na vratih reciklerja, bo po izračunih vseh evropskih držav drastično poslabšala sedanje podatke o reciklažnih rezultatih pri plastiki. Slovenija zna po nekih izračunih pasti za 20 odstotnih točk, cca 35 %. Ta samozadovoljnost je lažna in nas zavaja, da smo izgubili deset do petnajst let razvoja procesov, industrije, tehnologije itd. Stanje je na področju reciklabilnosti v Sloveniji zelo slabo.

Nadja Košmrlj
Nadja Košmrlj

Nadja Košmrlj, Interseroh

Pri nas opažamo, da se nam je v zadnjih letih povečalo poročanje o embalaži iz biorazgradljivih materialov. Po eni strani kupci, trgovci, ki se želijo drug drugemu približati in promovirati biorazgradljive, kompostabilne materiale. Na drugi strani je manjko infrastrukture, saj ti proizvodi še vedno pristanejo v rumenem zabojniku, kar pomeni, da se v samem procesu recikliranja pojavijo bolj kot nečistoča. Je manjko sodelovanja med bioekonomijo in krožnim gospodarstvom, moral bi se vzpostaviti nov način zbiranja ali predelave ali ozaveščanja uporabnikov. Kot pomanjkljivost vidimo tudi vedenje glede označevanja, kaj je smiselno in kaj ni smiselno. Pogrešamo organ, ki bi vzpostavil kriterije, kako bo določena embalaža označena in bo usmerila uporabnika.

Jure Svetičič, Rcero Celje

Stroje, ki optično zaznavajo material, imamo, tehnologija je. Če bi bilo določenega materiala veliko, bi tok odpadkov sortirali. Pri bioplastiki pa se pogovarjamo ne o enem materialu, temveč o seriji različnih materialov, ki imajo različne karakteristike. In trenutno povzročajo motnjo v sistemu. Rešitev je enotnost, morda da se uporabljajo le določeni materiali.

Ivan Plevnik, Kocerod

Bioplastika nam povzroča več težav kot koristi. Dokler so količine majhne, najbrž v tem snovnem toku ne bo veliko narobe. Če pa se bodo proizvajalci pojavljali bolj množično in bo ta odstotek v naslednjih letih močno porastel, bo problem. Predvidevam, da bodo potem odgovornost nosili proizvajalci, tako kot jo sedaj proizvajalci plastike. Torej da s kompostabilno embalažo ne bodo obšli procesa in bo ves strošek ostal na strani uporabnika oz. na strani predelovalcev. Problem je ta, da ko je stvar v trgovini in je vsa zelena, pride k nam v malo drugačni obliki, kjer ta ista plastika ni kompostabilna, povzroča nečistoče, uničuje kakovost komposta prvega razreda itd. Standardi se bodo morali opredeliti.

Interseroh plastics research & development, dr. Manica Ulčnik Krump

Danes so količine biorazgradljivih  bioplastičnih materialov  v zbranih količinah plastičnih odpadkov skoraj marginalne, zato je njihov vpliv na procese sortiranja in mehanskega recikliranja zanemarljiv.  Če bi se količine izrazito povečale, bi pa to predstavljalo precejšen izziv za zagotavljanje kakovosti  recikliranega materiala, saj bi biorazgradljivi materiali v postopku mehanskega recikliranja predstavljali  nečistoče.

Organizatorji spletne konference (v sodelovanju z Akademijo Zelena Slovenija):

 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.