Trg elektrike | Matevž Obrecht |
 
Za EU je značilna visoka uvozna odvisnost pri fosilnih gorivih in relativno visoka samooskrba z električno energijo. Ker so rezerve fosilnih goriv v EU minimalne, se EU osredotoča na prehod na alternativne čistejše vire. Prav tako išče nove možnosti mednarodnega sodelovanja, ki bi kar najbolj zmanjšalo tveganja negotove dobave v času političnih kriz, zlasti v državah med EU in Rusijo. EU želi z razvojem energetskih koridorjev povezati in standardizirati svoj notranji trg in se povezati predvsem z novimi zunanjimi akterji, ki bi omogočili večjo varnost oskrbe z energijo, seveda po čim nižji ceni.
 

Osnovni namen Evropske unije (EU) je zagotoviti varno oskrbo z energijo vsem državam članicam, okrepiti notranji trg z energijo in doseči njegovo trajnost. Evropski trg energije je namreč zdaj organiziran bolj nacionalno kot evropsko, EU pa si prizadeva, da bi, če bi prišlo do izpadov, vsem članicam zagotovila enakopravnost in solidarnost pri oskrbi z energijo. Energetski koridorji so infrastrukturne energetske mreže, s katerimi se članice EU povezujejo med seboj in z zunanjimi akterji, večinoma dobavitelji energije, in EU poskuša doseči optimalno porazdelitev, varnost oskrbe in večjo pokritost.

Zaradi naraščajoče potrebe po energiji je treba energetske koridorje širiti in optimizirati, posebej pomembne pa so nove povezave z dobavitelji energije in energetskih virov, kot sta električna energija in zemeljski plin, ter razmislek o novih energentih, kot je npr. vodik. Zemeljski plin je trenutno najhitreje rastoč vir konvencionalne energije in tudi okoljsko primernejši kot nafta. Zaradi okoljskih pritiskov ga sicer ocenjujemo le kot primerno tranzicijsko gorivo na poti v brezogljično družbo. Čeprav je čistejši od nafte in povzroča manj emisij, ga je tudi zaradi omejenosti zalog dolgoročno treba nadomestiti z alternativnim virom.

Drug pomemben energent oz. prenosnik energije je elektrika, ki postaja vse bolj nepogrešljiv del vsakdana zaradi prehoda na toplotne črpalke in električna vozila. Zaradi nezmožnosti zaustavitve industrije pa postaja zanesljiva oskrba še pomembnejša kot v preteklosti.

V prihodnje večje potrebe po plinu

Poročilo Evropske komisije navaja, naj bi se povpraševanje po zemeljskem plinu v EU, na Balkanu in v Švici povečalo s 304 bcm (milijard kubičnih metrov) leta 2005 (221 bcm leta 2000) na od 472 do 652 bcm leta 2030. Uvoz bo treba povečati delno tudi zaradi manjše proizvodnje zemeljskega plina v EU. To pa zahteva povečanje zalog, varnostnih, za preprečevanje energetskih kriz ter povečevanje in izboljšanje infrastrukture.

Pomembno vlogo bodo igrali tradicionalni dobavitelji zemeljskega plina za EU (Rusija, Norveška in Alžirija) in potencialni novi dobavitelji (Bližnji vzhod in severnoafriške države). Potenciale energetskih koridorjev je mogoče razširiti v skladu s potrebami oziroma povpraševanjem.

Poročilo Evropske komisije navaja, da je mogoče zagotoviti do vključno leta 2010 do 450 bcm zemeljskega plina, do leta 2020 naj bi se ta količina povzpela na 640 bcm in do leta 2030 na 715 bcm. Za primerjavo navajamo, da bodo vsi načrtovani plinovodi oziroma tisti, ki jih že gradijo (namesto opuščenega Nabucco-toka South Stream, Nord Stream, Medgaz, GALSI, Langeled idr.), oskrbeli EU le z dodatnimi 100 bcm. To pomeni, da so povezave med severno Afriko in južno Evropo, Turčijo in Balkanom ter plinovodi iz Norveške v Veliko Britanijo potrebni prednostno. Predvidevalo se je celo, da jih bodo potrebovali že leta 2010.

Plinovod, ki bo povezal Rusijo in Balkan, je na časovni hierarhični lestvici nižje, saj se predvideva, da bo potreben okoli leta 2030. Zaradi gospodarske krize in zmanjšanja porabe energije (tudi zemeljskega plina) predvidevamo, da se bodo projekcije zamaknile nekoliko bolj v prihodnost, kljub temu pa ne kaže preveč omejiti gradnje plinovodov, saj v zadnjih četrtletjih spet zaznavamo trend rasti porabe energije (Obrecht, 2013). Kljub temu oziroma predvsem zaradi zmanjšanja količin dobavljenega plina prek vmesnih držav med EU in Rusijo (predvsem trenutno politično nestabilne Ukrajine) in povečanja varnosti oskrbe z ruskim plinom je bil projekt Južni tok eden ključnih projektov na tem geografskem območju.[1]

Predvideni potencial uvoza zemeljskega plina v EU, na Balkan in v Švico je prikazan na sliki 1.

Slika 1: ocenjen potencial za uvoz zemeljskega plina v EU (vir: di Valdabero in Virdis, 2007)

Slika 1: ocenjen potencial za uvoz zemeljskega plina v EU (vir: di Valdabero in Virdis, 2007)

Ker se navedene projekcije potreb nanašajo predvsem na povezave EU z dobavitelji zemeljskega plina, navajamo še ureditev notranjega trga in plinskega omrežja v EU. Dograditve in obnove bodo potrebne tudi med posameznimi članicami EU, saj samo gradnja dovodnih zmogljivosti – ne da bi povečali zmogljivosti notranjih koridorjev – ne bi odpravila ozkih grl pri prenosu energenta v EU.

Trenutnemu plinskemu omrežju je treba povečati zmogljivosti in ga dopolniti z meddržavnimi povezavami v EU. Gradnja notranjega (razdelilno-povezovalnega) omrežja bo omogočila tudi učinkovitejše trgovanje z zemeljskim plinom in optimizirala zaloge v posameznih državah (koncept zalog »just in time« zaradi strateške pomembnosti energenta ni mogoč oziroma ni primeren, op. p.).

Kot najprimernejše sredstvo za dostavo zemeljskega plina so opredeljeni plinovodi, ki bodo v prihodnje pokrivali (po ocenah) približno 80 % uvoza tega energenta v EU. Prevoz po morju in skladiščenje v plinskih terminalih sta primerna le za vire iz oddaljenih delov sveta, saj so ladijski transport, gradnja plinskih terminalov, utekočinjenje in ponovno uplinjenje dražji kot transport po plinovodu.

Nov način transporta zemeljskega plina v EU iz Rusije pomeni tudi plinovod Nord Stream. Plinovod močno promovira ruski Gazprom; ta tranzitna pot se izogiba tranzicijskim državam (Ukrajini, Belorusiji idr.). Trasa teče neposredno iz Rusije v EU (v Nemčijo). Povod za novo traso je bil najverjetneje tudi rusko-ukrajinski spor leta 2008.

Novi in načrtovani plinovodi, prikazani na zgornji sliki, predstavljajo tudi mnogo težav. Prva in v zdajšnjih razmerah bistvena je višina investicije, saj je ta pri globokomorskem plinovodu približno 10-krat dražja kot pri nadzemeljskem. Ovire so tudi okoljska, družbena in politično-gospodarska tveganja, tveganja pravilnosti predvidevanj prihodnje porabe in zalog, netransparentnost poslovanja in negotova dobava, zmeraj večje tveganje, kako bo z dobavo plina v EU v prihodnje, pa predstavlja tudi rast povpraševanja po energiji v sedanjih izvoznicah zemeljskega plina.

Ozka grla na trgu z električno energijo

EU v zadnjih letih ugotavlja, da je razviti trg z električno energijo strateško pomemben. Odprt, transparenten, konkurenčen in enoten evropski trg z električno energijo bi povečal varnost in zanesljivost oskrbe z energijo in omogočil njene tržne cene. Za dosego tega cilja je potrebna neka stopnja standardizacije, zlasti pri povezavah s tujino. Z močnejšimi medevropskimi in mednarodnimi povezavami pa je mogoče doseči boljšo pokritost potreb in večjo učinkovitost porabe energije. Opisujem kratkoročni plan do leta 2015 (notranji trg, problem ozkih grl na nekdanjih mejah) in dolgoročni plan EU za energetske koridorje.

V srednjeročnem planu, časovno omejenem do leta 2015, so bistvena vprašanja usmerjena v notranje okolje EU, kako narediti notranji evropski trg dovolj konkurenčen (povezan) in kako zmanjšati ali odpraviti ozka grla na nekdanjih (fizičnih) mejah držav EU. Ozka grla so problem predvsem med Francijo in Španijo, na severni italijanski meji in drugod oziroma predvsem na geografsko zahtevnih območjih. Ozko grlo je tudi na slovensko-italijanski meji, kjer gradnji daljnovoda nasprotujejo domačini in okoljevarstveniki, največja ovira pa je ozemlje, po katerem bi naj tekel daljnovod, saj je v Sloveniji 35 % zaščitenega območja.

Predvidevam, da bi z medevropskim povezovanjem dosegli zelo konkurenčen trg in da bi se cene energije bolj približale stroškovnim vrednostim. Ob tem poudarjam, naj se razvoj energetske politike EU gradi na temeljih trajnosti. Konkurenčnost naj bo le eden izmed temeljev in ne prevladujoči dejavnik v sklopu okolje, sociala, gospodarstvo.

Ker sem ne štejemo le konvencionalnih stroškov, ampak (v prihodnje) tudi internacionalizirane eksterne stroške in druge dajatve, predpostavljamo, da bi tak trg dolgoročno sam poskrbel za primeren ustroj pokrivanja energetskih potreb (postopna menjava okoljsko spornih tehnologij z okolju prijaznejšimi), prav tako pa bi dvig cene električne energije zaradi postopne vključitve IES in emisijskih kuponov vodil v učinkovitejšo in racionalnejšo rabo energije.

Dolgoročni plan, ki ga umeščamo v obdobje do leta 2030, pa je pomemben predvsem za vzpostavitev povezav med EU in zunanjimi akterji. Sem spada povezovanje s severno Afriko (opcija je podvodni kabel, kar pa je zelo draga investicija, vredna okoli 2 milijardi evrov), s Turčijo (nadzemeljska povezava, cenejša investicija, stala bi okoli 300 milijonov evrov), Ukrajino idr.

Možnosti povezave EU in zunanjih držav

EU–Turčija

Povezava med EU in Turčijo je ekonomsko ugodna. Ta država z velikimi proizvodnimi zmogljivostmi in možnostmi je primerna dobaviteljica. Investicija v koridor zaradi geografske lege ne bi bila previsoka, zato predvidevamo, da se bo ta koridor v prihodnje okrepil, saj je ovira le diferenciacija evropskih in turških energetskih sistemov. Izvoz električne energije iz Turčije v EU naj bi po nekaterih napovedih zrasel od 80 do 100 %.

EU–Severna Afrika

Povezava s severno Afriko pomeni visoko investicijo, okoli 400 milijonov EUR za 1.000-megavatno povezavo, saj je ta mogoča le z globokomorskim kablom. Predvidena zmogljivost povezave je 5.000 MW. Povezavi med Turčijo in EU ter med Tunizijo in Italijo sta v evropskih predpisih o mednarodni izmenjavi električne energije (REGULATION No. 1228/2003) navedeni kot prednostna projekta.

EU in vzhodna Evropa ter Rusija

Kot vidimo tudi na sliki 2, ki prikazuje rast povpraševanja po energiji v Evropi in okoliških državah, bo nacionalna oskrba z električno energijo strateško zelo pomemben cilj v vsaki državi posebej. S predvideno rastjo povpraševanja po električni energiji bo potrebno bolj optimalno razporediti ter optimizirati časovne intervale odjema. Slika 2 prikazuje tudi visoko, nekaj 100-odstotno rast povpraševanja po električni energiji v severni Afriki in Turčiji, zato predvidevamo, da bodo postale strateško še pomembnejše povezave z vzhodno Evropo (in morda Rusijo), ki lahko EU v prihodnje dostavi potrebno energijo, prav tako pa v tem delu sveta ni predvidena tako strma rast povpraševanja po električni energiji v prihodnjem desetletju. Problem pri povezovanju z Rusijo pa ostaja enak kot pri plinu – dolgoročno večanje energetske odvisnosti od samo ene države. Dodaten problem je tudi smisel prizadevanja EU po trajnostni energetiki, če uvaža energijo iz države, ki uporablja zastarele proizvodne obrate, ki močno obremenjujejo okolje in ne sledijo okoljskim smernicam EU.

Glavni izziv – kako zmanjšati porabo energije

Prednost povezave z vzhodno Evropo in Rusijo je že trenutna infrastruktura. Električni koridor prenosne zmogljivosti 5.100 MW, ki povezuje EU z Ukrajino in Belorusijo, že stoji. Tudi povezava med Finsko in Rusijo, ki se uporablja kot dvosmerna, torej ne le za dobavo električne energije, temveč tudi za pokrivanje vrha (cikličnih in sezonskih) potreb v Rusiji. Stanje in smer prenosa na trenutni povezavi je zdaj odvisno od cen konkurenčne energije (energentov). Če bo Rusija tudi v prihodnje pomanjkljivo investirala v svoje elektroenergetske obrate in bodo cene zemeljskega plina dolgoročno rastle, pričakujemo, da se bo povezava krepila predvsem z dobavo električne energije iz EU v Rusijo. Slika 2 prav tako nakazuje pomen povezav z otoškimi državami v Sredozemlju. Predvidena 130-odstotna rast porabe energije na Malti, ki je energetsko 100-odstotno odvisna, in 67-odstotna rast porabe na Cipru nakazujeta potrebe po novih investicijah v globokomorske energetske povezave ali po gradnji novih proizvodnih zmogljivosti obnovljivih virov energije (OVE). Višina investicije v podvodno povezavo med Turčijo in Ciprom je ocenjena na 200 milijonov evrov (EK, 2007).

Slika 2: Ocenjena mogoča rast povpraševanja po električni energiji v državah na območju Evrope in Sredozemlja (vir: Eurostat, 2010)

Slika 2: Ocenjena mogoča rast povpraševanja po električni energiji v državah na območju Evrope in Sredozemlja (vir: Eurostat, 2010)

Ker želi biti EU čim bolj energetsko neodvisna, predvideva, da naj bi trgovanje z električno energijo z zunanjimi akterji leta 2030 znašalo le 110–180 TWh, kar je le 2–3 % predvidene porabe EU leta 2030 (raba električne energije leta 2030 je predvidena na ravni približno 4.700 TWh). Večje trgovanje z električno energijo bo zaviralo tudi povečano povpraševanje po energiji v državah izvoznicah energije, kar velja posebej za tiste dežele, v katerih pričakujejo hiter razvoj in višanje ravni življenjskega standarda.

Sklep

Zaradi visoke uvozne odvisnosti EU pri fosilnih gorivih je novo povezovanje EU s severno Afriko in Turčijo ključno za minimiziranje tveganj negotove dobave, zlasti v obdobju političnih kriz v državah med EU in Rusijo. Večanje povpraševanja po energiji v državah v razvoju, ki trenutno dobavljajo plin in električno energijo v EU, pa kaže, da bo morala EU v prihodnjih desetletjih oskrbo z energijo utemeljiti predvsem na lastnih virih.

Bistveni problem EU pa kljub temu ni vprašanje, kako zagotoviti zadostno oskrbo glede na predvideno povpraševanje po energiji, ampak kako zmanjšati rabo energije in jo narediti bolj trajnostno v skladu s cilji 20/20/20. Po drugi strani pa je neprimerno kratkoročno razmišljati o popolni zamenjavi konvencionalnih virov z obnovljivimi, saj tudi npr. fotovoltaika povzroča negativne vplive na okolje, čeprav ti ne nastajajo pri sami proizvodnji energije, temveč pri porabi energije in pri proizvodnji fotovoltaičnih sistemov, kar pomeni, da se bo EU v prihodnje v energetiki srečevala z mnogimi izzivi. 

Viri in literatura

•                      Di Valdabero, R. in Virdis, M. R. 2007. Energy corridors European Union and Neighbouring Countries. EC – Directorate General for Research Sustainable Energy Systems.

•                      EUROSTAT, 2010. Energy [online]. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/energy/data/main_tables.

•                      Evropska komisija (EK). 2007. Sporočilo komisije svetu in evropskemu parlamentu – prednostni načrt medsebojnega povezovanja. Bruselj: Urad za publikacije EU.

•                      Obrecht, M. 2013. Študij dejavnikov pri modeliranju razvoja trajnostne energetike. Doktorska disertacija. Maribor: EPF – Univerza v Mariboru.



[1] Odločitev Rusije, da ga ne bo gradila, je v tem času zagotovo predmet različnih analiz.