Koriščenje evropskih sredstev in prednostni projekti | Jože Volfand |
 
Z izvajanjem evropske kohezijske politike je lahko vedno bolje, kot je v danem trenutku, je na vprašanje o slabem ali dobrem črpanju sredstev v sedanji finančni perspektivi odgovoril mag. Bojan Suvorov, direktor Urada za kohezijsko politiko v Službi Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK). Do konca lanskega leta je bilo skupno potrjenih za 2,33 milijarde evrov projektov, programov in javnih razpisov. Ministrstva so z upravičenci podpisala za 1,8 milijarde evrov pogodb o sofinanciranju, Slovenija pa je Evropski komisiji potrdila upravičeno porabo dodeljenih sredstev v višini nekaj manj kot 500 milijonov evrov (dobrih 320 milijonov evrov v letu 2018), kar je močno popravilo sliko dosedanjega črpanja razpoložljivih sredstev evropske kohezijske politike 2014–2020. Po seji državnega zbora o tej problematiki je vlada sprejela akcijski načrt, ki bi naj pospešil izvajanje Operativnega programa za izvajane evropske kohezijske politike 2014–2020, kar pa ne bo mogoče brez izboljšanega delovanja informacijskega sistema, večje odgovornosti vseh deležnikov ter brez funkcionalne in kadrovske stabilnosti SVRK.
 
mag. Bojan Suvorov

mag. Bojan Suvorov

Je črpanje evropskih sredstev slabo, dobro ali se nakazuje, da bo dobro? Mislim na finančno perspektivo do 2013 in na sedanjo?

Z izvajanjem evropske kohezijske politike je lahko vedno bolje, kot je v danem trenutku. Tako govorim tudi zaradi medijskega viharja, ki smo ga doživeli konec leta 2018, ko je bilo veliko povedanega o tem, da lahko izgubimo kar velik kos evropskega denarja, ki nam pripada po Operativnem programu evropske kohezijske politike za obdobje 2014-2020. V enaki situaciji smo se nahajali v pretekli perspektivi in konec leta 2017. Res pa je, da je bilo takrat ogroženih relativno manj sredstev.

Kljub temu je bilo treba krepko zavihati rokave tudi v letih 2014 in 2015, da lahko danes poročamo, da smo staro obdobje 2007–2013 izkoristili 100 odstotno.

A po medijskih objavah ste objavili optimistične številke.

Dejstvo je, da so novembrski in decembrski meseci vedno močnejši z vidika izvajanja projektov in z vidika povračil iz evropskega proračuna. Gre za naraven cikel, še posebej na področju investicijskih projektov. Investicije se izvajajo takrat, ko je ugodno vreme. Zato se celotna zgodba z izplačili, pregledi dokumentacije in situacij zaključuje do konca leta. December je mesec, ko je največ izplačil iz slovenskega proračuna in posledično največ povračil oz. certifikacije sredstev Bruslja. To potrjujejo vsi statistični podatki. Ne verjamem, da se bomo temu uspeli v prihodnje izogniti. Govorim predvsem za projekte, ki so sofinancirani s sredstvi Kohezijskega sklada, deloma s sredstvi evropskega regionalnega sklada, medtem ko je implementacija Evropskega socialnega sklada povečini enakomerno porazdeljena po celotnem letu.

Govorite torej o potrditvi projektov v vrednosti 2,33 milijarde evrov?

To še niso tisti projekti, ki so generirali povračila. Povračila generirajo tisti projekti, ki že tečejo. Tisto, kar smo potrdili od 14. septembra, ko je vlada nastopila delo, in do konca leta. Ti projekti še niso dobili izplačil iz proračuna, kaj šele, da bi uspeli iz teh projektov karkoli povrniti iz EU, razen v redkih izjemah.

Ali ste ocenili in predstavili vzroke, zakaj prihaja do zastojev pri črpanju sredstev na več ravneh? Je res glavni problem v informacijskem sistemu?

Na seji državnega zbora je bil sprejet sklep, da vlada pripravi akcijski načrt, ki bi pripomogel k boljšemu izvajanju evropske kohezijske politike. Naša služba je načrt pripravila. Razčlenjen je na 30 – 50 straneh, kjer je kot ključna ovira naveden informacijski sistem. Ja, to je res eden naših bolj perečih problemov, ki ga izpostavljamo dnevno, vendar deluje. Če informacijski sistem ne bi deloval, potem danes ne bi mogli povedati, da smo konec lanskega leta dosegli pravilo N+3, da nismo izgubili niti evra in da črpanje poteka. Seveda poteka z določenimi zastoji, problemi. V bistvu ne gre samo za en informacijski sistem.

Za več?

Pravzaprav gre za tri. Pred leti je bila sprejeta odločitev, da se bo finančna perspektiva izvajala preko treh informacijskih sistemov, od katerih je naša e-MA, o kateri veliko govorimo, samo en del. Je res glavni, ampak en del. Prvi korak je računovodski sistem za izvajanje slovenskega proračuna MFRAC, ki je v rokah ministrstva za finance in celoten plačilni promet, tudi evropskih sredstev, poteka prav preko tega sistema. Kjer pa gre pa za zahteve kohezije, se informacijski sistem MFRAC povezuje z našim informacijskim sistemom e-MO in s podmodulom MFRAC-a z imenom ECA. To je informacijski sistem organov za potrjevanje in ta podmodul skomunicira to, kar na koncu skontrolira Bruselj in na osnovi tega dobimo povračila v slovenski proračun. Zatika se v vseh treh informacijskih sistemih. Poleg tega se zatika tudi pri komunikaciji med vsemi tremi komunikacijskimi sistemi. To je na državni ravni. Če je napaka pri vnosu v MFRAC, se ta napaka prenese tudi v sistem e-MA. Zaradi tega pride do takšne ali drugačne blokade.

Se lahko to kaj popravi, spremeni?

Lani smo najeli istega izvajalca, ki nadgrajuje MFRAC, kar olajša celotno delo. Sem optimist, zato verjamem, da bomo vsaj v bližnji prihodnosti lahko govorili o informacijskem sistemu, ki nam pomaga pri izvajanju in ne obratno.

Informacijski sistem je ena zgodba. Kaj lahko spremeni SVRK?

Povedati moram najprej, kakšen je ustroj izvajanja evropske kohezijske politike v Sloveniji. SVRK ne razpisuje projektov in jih ne izvaja. Razen v redkih primerih. SVRK v vlogi razpisovalca sredstev nastopa zgolj v primerih evropskega teritorialnega sodelovanja, natančneje programov čezmejnega sodelovanja Slovenije z Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko. V vlogi izvajalca pa v primerih, ko sodelujemo na raznih razpisih kot kandidati za sredstva, in uspemo. Dva takšna primera sta na primer projekta Interreg Europe Retrace in Symbi. V primeru evropske kohezijske politike, operativnega programa za rast in razvoj človeških virov 2014-2020 je SVRK tisti, ki dodeljuje sredstva posredniškim organom.

Na katere posredniške organe mislite?

Devet resorjev, ministrstev in Združenje mestnih občin v primeru mehanizma celostnih teritorialnih naložb. Ko posamezni resor pripravi vlogo za dodelitev sredstev, to vlogo pošlje na SVRK, v našem Sektorju za sklade pa pogledajo, ali je vloga ustrezna. To pomeni, ali je ustrezna v skladu z navodili, ki jih imajo za pregled teh vlog, ali je ustrezna z dogovorjenim operativnim programom z Evropsko komisijo. Če je ustrezna, potem izdamo odločitev o podpori za določena sredstva dotičnemu resorju. Potem je resor tisti, npr. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ali MGRT, ki razpis objavi v uradnem listu in je tisti, ki z izbranimi prejemniki podpiše pogodbo in spremlja izvajanje.

Vendar, kdo v Sloveniji koordinira, spodbuja, opozarja na nujnost uspešnega črpanja evropskih sredstev? Ocena je, da ni povezave – državna raven, podjetja, občine, raziskovalne inštitucije in drugi. Kdo je tisti, ki opozarja na napake?

Ni samo eden. Teh je sigurno več.

Ali ni to lahko vzrok za neučinkovitost, da jih je več?

Odvisno, kaj imate v mislih. Gre za zelo širok spekter deležnikov, ki imajo takšne ali drugačne želje in predloge za izboljšanje posameznega javnega razpisa in posameznih postopkov. Ti postopki so različni na posameznem skladu, resorju, vsak ima svoje značilnosti. Mi imamo glavno vlogo pri koordinaciji, pri spremljanju izvedbe. Ne presojamo pa vsakega javnega razpisa in vsakega posameznega problema, ki se pojavi. Posamezen resor je namreč odgovoren za delegirane naloge, ki jih mora izvajati. Imamo pa možnost, da nadziramo izvedbo prenesenih nalog. In to tudi počnemo. Kontrola pomeni, da na posameznem resorju pogledamo, ali izvajajo postopke tako, kot se od njih pričakuje in kot mora biti, da ne bi prišlo v naslednjih fazah do revizij, do ugotovitev, da so bile narejene v postopkih napake oz. nepravilnosti in da bi morali zaradi tega vračati denar. To je naša vloga.

Kakšna je struktura porabe sredstev za to obdobje? Za projekte, ki so povezani s podnebnimi spremembami, je bilo namenjenih malo sredstev. Kako je s financiranjem projektov, ki so namenjena podnebnim spremembam, pa tudi okoljskim?

To je zelo široko vprašanje. Za borbo proti podnebnim spremembam bi morali uporabiti praktično vsa sredstva, ki so v Operativnem programu na voljo. Vendar ni tako. Nekateri projekti so bolj vključeni, nekateri manj. Vsak od teh projektov bi moral do določene mere prispevati k celotni podnebni zgodbi. Ko se je pripravljal Operativni program za to programsko obdobje, smo bili zelo ambiciozni. Hoteli smo več kot obveznih 20 % alokacij, kar nam predpisuje normativni okvir. Vendar zaenkrat ni tako.  Za področja, povezana s podnebnimi spremembami, smo do konca leta 2017 na prednostni osi 1 porabili le 3,82 % za to namenjenih sredstev. Od skupno za to predvidenih malo več kot 18 mio EUR. Na prednostni osi 3 pa le 15,40 % sredstev, od skupno za to predvidenih okvirno 68,5 mio EUR. S temi sredstvi smo v okviru prednostne osi 3 podprli že zaključenih 33 projektov v podjetjih, pri čemer pa naj bi v letu 2017 v okviru izbranih operacij, vključno s finančnimi instrumenti, podprli 589 podjetij. Ciljna vrednost do leta 2023 pa je 1.000 podjetij. Za prednostni osi 8 in 10, kjer je prispevek za podnebne spremembe predviden v okviru sredstev Evropskega socialnega sklada kot sekundarno področje, za področje podnebnih sprememb do zaključka leta 2017 ni bilo podeljenih sredstev. Podatke za 2017 navajamo, ker so to trenutno edini uradni podatki, ki so na voljo. Podatke namreč spremljamo in poročamo enkrat letno Evropski komisiji. Indikatorji, ki spremljajo ukrepe, namenjene podnebnim spremembam, so bili vključeni v Operativni program. Pri spremljanju, kako se dosegajo, pripravimo vsakoletno poročilo.

Kaj ti podatki pomenijo?

So apel, da bo potrebno delati z bistveno večjo pozornostjo kot sedaj. Sam osebno menim, da bi morali najti način, da bi bila celotna razpoložljiva sredstva vsaj v delu usmerjena tudi za boj proti podnebnim spremembam. Samo eno okolje imamo in samo mi ga lahko obvarujemo.

Kaj pa je v operativnem programu?

Največ projektov blaženja podnebnih sprememb (zlasti zniževanja emisij CO2) imamo v prednostni osi 4. To so trajnostna raba proizvodnje in rabe energije ter pametna omrežja, v kateri je ciljem v zvezi s podnebnimi spremembami namenjena velika večina sredstev, ter v 7. prednostne osi. Izgradnja infrastrukture in ukrepi za spodbujanje trajnostne mobilnosti, v kateri je za te cilje predvideno skoraj 80 mio EUR.

Ker se s posledicami podnebnih sprememb že soočamo, je v OP EKP vključena tudi prednostna os 5. Prilagajanje na podnebne spremembe. Če gledava okoljsko zgodbo, imamo protipoplavne ukrepe. Imeli smo določen zastoj pri izvajanju, ker nekaj časa nismo dobili na mizo ustrezne vloge. V zadnjem času je sodelovanje z Direkcijo za vode in z MOP-om ustrezno, odlično. Pred koncem lanskega leta smo odobrili še velik projekt na področju protipoplavnih ukrepov v Železnikih na Selški Sori. Ta bo skupaj z ljubljanskim projektom absorbiral vsa sredstva, ki so na voljo iz evropskega kohezijskega sklada. Če boste objavili seznam glavnih projektov, se boste prepričali, da seznam odobrenih naložb ni kratek.

Pregled bomo objavili. A vemo, da so podnebne spremembe zelo v fokusu. Tudi v prihodnji finančni perspektiv bodo v ospredju. Kateri ukrepi bodo prednostni?

Za učinkovito rabo energije in za trajnostno mobilnost. Gre za razpise za obnovo za energetsko sanacijo stavb v državni lasti, tudi tistih v lasti lokalnih skupnosti. To je eden izmed boljših ukrepov, ki je kontinuiran. Na področju trajnostne mobilnosti smo dodali sredstva zaradi pogovorov o razvoju regij. Občine so se odločile, da bodo naredile nekaj medregijskih, medmestnih kolesarskih stez, ki ne bodo namenjene predvsem turizmu, ampak nam, »kravatarjem«, da se bomo vozili iz enega v drug kraj s trajnostnimi sredstvi na delovno mesto.

Največ težav nastaja pri okoljski prometni infrastrukturi. Zakaj?

Naj omenim obdobje 2007–2013. Takrat je bila zelo uspešno sprogramirana prednostna os razvoja regij, 4. prednostna os v operativnem programu razvoja regionalnih potencialov. Za regijske projekte je bilo namenjeno več kot 650 milijonov evrov. To so bili občinski projekti. Sredstva so se delila po 12 razvojnih regijah, nato pa po določenih kvotah po indeksu razvojne ogroženosti na posamezno občino. Izgubila so potencial, ki bi ga lahko imela, če bi ostala na nivoju regije. Prednostna os v obdobju 2007–2013 je imela za indikator samo število podprtih projektov, ne pa, kaj s temi projekti narediti. Lokalne skupnosti so se ustrezno pripravile in bile pri izvajanju uspešne. Je pa tudi res, da vsi projekti niso bili ustrezni. Morda niso bili vsi razvojno naravnani, kar ni ostalo prikrito kolegom iz Evropske komisije in posledično niso prepustili podobnega pristopa v obdobju 2014–2020.

Kdo oceni, ali so projekti ustrezni ali ne? Pred izvedbo, po izvedbi.

V omenjenem primeru ni bilo nikogar, ki bi to ocenjeval. Ker je bil indikator samo število podprtih projektov. To je bila napaka v programiranju.

Če analiziramo statistične podatke o zmanjševanju ali povečanju regionalne razvitosti države, mislim na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, zahteva sedanja slika temeljit premislek?

Ta delitev je bila narejena do neke mere po indeksu razvitosti, ki je tudi nepravičen. Kakšno področje v osrednjeslovenski regiji se težko primerja z razvitostjo marsikatere občine v jv Sloveniji, ki je ena bolj razvitih slovenskih regij. Če bi ostala Slovenija ena regija, bi dobila manj sredstev. Na nove razmere se je prilagodil statistični sistem. Naredili so vse potrebne parametre, vključno z gospodarstvo razvitostjo. Glede na to se zdaj posamezna zahodna ali vzhodna regija uvršča v bolj razvite, zaenkrat še nobena ni bolj razvita, ampak med manj razvite in na regije v prehodu.

Ključno je, kako se lahko vzhodna regija razvojno spreminja z denarjem iz Bruslja? Zdaj dosega vzhodna kohezijska regija 68 % povprečne razvitosti Evrope.

Pravite, da je slabo razvita?

Absolutno. Po vseh kazalcih, ki so znani, je vzhodna regija manj razvita kot zahodna. Ocene nekaterih poznavalcev regionalne politike iz vzhodnega dela Slovenije, ki se ukvarjajo s projekti in razpisi, je, da se ta delitev premalo upošteva.

Sredstva so v operativnem programu razdeljena v razmerju 40:60, bolj natančno 39,6:60,4 v korist vzhodne kohezijske regije. To je na nivoju finančnih tabel, ki bodo morale biti dosežene na koncu programskega obdobja. Zdaj ta delitev še ni na tej ravni, ker posamezni resorji ravnajo tako, kot jim narekuje njihov sektorski pristop. Če bomo prišli do faze, da ne bo več dovolj denarja za obe kohezijski regiji, vzhodno in zahodno, potem bo potrebno celotna sredstva, ki bodo preostala, razpisati samo za vzhodno kohezijsko regijo. V nasprotnem primeru, če ne dosežemo delitve, ki je v finančni tabeli operativnega programa, bo potrebno sredstva vračati. Tega pa si nihče ne želi.

Vzhodna kohezijska regija želi dva operativna programa.

Da. Iz vzhodne kohezijske regije so številni klici, da bi bile zadeve drugačne, če bi imeli dva operativna programa, če bi imela vzhodna kohezijska regija svoj operativni program. Dejstvo pa je, da smo v obdobju, ko smo programirali oziroma še prej, sprejeli odločitev, da bo samo en program, v katerem bo ta distinkcija na vzhod in zahod narejena znotraj operativnega program v finančnih tabelah. Določena razlika je možna še v instrumentih. Mislim na javne razpise za sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada. Vemo, da se evropski Kohezijski sklad ne deli na razvite in nerazvite. Če si upravičen do evropskega kohezijskega sklada, si upravičen kot celotna država.

Kateri projekti so lahko iz vzhodne regije prednostni?

To so vsi projekti, ki se financirajo iz Evropskega socialnega sklada in regionalnega sklada. To je področje aktivne politike zaposlovanja, na področju šolstva in gospodarstva za mala in srednja podjetja, tudi na področju znanosti.

Kaj bi lahko k boljšemu črpanju evropskih sredstev prispevale terenske pisarne?

Za terenske pisarne nimamo niti toliko kadra in tudi ne znanja, da bi odgovarjale na vsa vprašanja, ki bi se porajala. Naša vloga je koordiniranje. Vprašanja, ki se pojavljajo na terenu, pa so vprašanja, ki so povezana z izvajanjem določenih instrumentov, določenih projektov, zadev, ki izhajajo iz javnih razpisov. Na ta vprašanja znajo odgovoriti pristojni resorji, ki so sredstva razpisovali.

A ideja o terenskih pisarnah je še vedno živa. Lotili se je bomo drugače. S pospešenim širjenjem informacij.

Vsaj dvakrat na leto bi organizirali v obeh kohezijskih regijah dogodke, kjer bi se srečali z upravičenci, dajali takojšnje odgovore in evidentirali predloge za posamezne deležnike. To že delamo, saj je nekaj točk, kjer lahko upravičenci predlagajo rešitve in povedo težave. To je naša info točka, torej Fina točka, ki je na vrhu piramide, ali pa Center za pomoč uporabnikom. Vprašanja pa so tudi za posamezne resorje. Tudi posamezni resorji organizirajo informativne dneve ob objavi razpisov, na razpolago pa so tudi strokovnjaki, da v času razpisa in kasneje odgovarjajo na vprašanja.

Vendar je premalo sodelovanja med občinami, gospodarstvom, inštitucijami, raziskovalnimi organizacijami. Pri tem je vloga SVRK zelo pomembna. Ali so SRIPI na državni ravni priložnost, da bi na posvetih vspodbudili drugačno povezovanje potencialnih subjektov, ko gre za razpise in ko gre za iskanje najboljših projektov? Ali pa ko gre za razmislek o posameznih projektih?

Prav na področju SRIP-ov je bil narejen napredek, kjer so za skupno mizo sedeli moji kolegi in kolegi iz drugih ministrstev in so naredili skupne razpise za SRIP-e. Danes imamo razvojna jedra, ki bodo usmerjala razvojne projekte, kot je bilo dogovorjeno.

Kako potencialni interesenti za evropska sredstva lahko pridejo do informacije o možnostih za realizacijo projektov? Kaj bi morali popraviti pri pripravi inovativnih in drugih projektov, ki jih želijo posamezniki prijaviti na razpise?

Informacije o vseh razpisih s področja evropske kohezijske politike, kot tudi informacije o razpisih na področju podeželja in na področju operativnega programa ribištva so na voljo na spletni strani www.eu-skladi.si. Informacije vsebujejo javne razpise, informacijo o razpisih, ki so trenutno objavljeni, in o tistih, ki bodo objavljeni. Vsem potencialnim upravičencem svetujemo, da spletno stran pregledujejo. Tudi pri najavi javnih razpisov smo precej točni in natančni. Vsak posamezen razpisovalec razpis objavi na svoji spletni strani, objavi pa jo tudi v Uradnem listu. Pomembno je, da so informacije dostopne vsem, na enak način. Delamo z javnimi sredstvi in pri njih ne sme biti bližnjice za ene in daljše poti za druge. Tukaj so vsi enako tretirani.

Nepravilnosti, slabosti?

Izhajam iz vloge, ki jo ima SVRK. Tega ne vem, ker mi ne razpisujemo projektov. Kot rečeno, javne razpise razpisujejo posamezni resorji, vsak resor ima določene načine, kako sredstva razpisujejo.

Prioritete za novo finančno perspektivo 2021-2027? Ali je Slovenija že opredelila ključna prednostna področja? Kako potekajo priprave na novo finančno perspektivo?

Potekajo tri paralelne zgodbe. Ena so pogajanja o finančnem obsegu, ki ga bo Slovenija uspela pridobiti iz obdobja 2021–2027. To je v rokah državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Prvi korak je bil že narejen, kjer smo bili uspešni. Evropska kohezijska politika, tu imam seveda v mislih cilj Naložbe za rast in delovna mesta, je po dosedanjih izračunih na slabšem v primerjavi z aktualnim obdobjem za 11 odstotkov. Slovenija bi lahko iz tega izšla kot relativni zmagovalec, saj kaže, da bodo naša sredstva manjša samo za 9 odstotkov. To sicer še ni dokončno dogovorjeno. Naša želja je bila, da bi bilo to zaključeno še pred spomladansko sejo evropskega sveta, torej pred evropskimi parlamentarnimi volitvami, a izgleda, da to ne bo mogoče.

Zadnje informacije namreč kažejo, da naj bi se večletni finančni okvir zapiral jeseni letos. In če bo tako, bo v statistični izračun še vedno prišlo obdobje 2014–2016, kar bi bilo za Slovenijo ugodno.

Če ostane tako, kot je, če primerjam z današnjo lokacijo 3,068 milijarde v našem operativnem programu za naložbe za rast in delovna mesta, potem bi imeli za ta namen v naslednjem operativnem programu 2,8 milijarde evropskih sredstev iz vseh treh skladov. Druga paralelna zgodba pa so pogajanja glede zakonodajnega okvira. Evropska komisija je lani konec maja izdala osnutke normativnega okvira, uredbe, ki bodo določale izvajanje naslednje finančne perspektive oziroma naslednjega programskega obdobja. Trenutno na delovni skupini v Bruslju intenzivno potekajo pogajanja o posameznih členih v teh uredbah.

Gre za pravni okvir izvajanja operativnega programa?

Da. Gre za tri uredbe kot pri prejšnji finančni perspektivi. Upamo, da bo to prej kot pred decembrom 2020, saj bi lahko tako začeli pravočasno pripravljati programske dokumente. Tako, kot je Evropska komisija v decembru 2013 izdala uredbo o skupnih določbah za izvajanje evropske kohezijske politike, uredbe o Kohezijskem skladu, Evropskem socialnem skladu in Evropskem regionalnem skladu, bo tudi tokrat. Upamo, da pred decembrom 2020. To bi pomenilo, da se izvajanje ne more začeti v letu 2021, ker je potreben čas za pripravo programskih dokumentov. Ravno zaradi tega vse države intenzivno delajo, da bi se uredbe dogovorile še do konca tega leta ali na začetku naslednjega leta, da bi bil normativni okvir dokončno znan in bi bila pravna varnost dovolj velika, da lahko začnemo pripravljati programske dokumente.

Tretja paralelna zgodba je torej načrtovanje, priprava programskih dokumentov?

Da. Tokrat se zna zgoditi, da ne bo potreben partnerski sporazum. Trenutni osnutki kažejo, če je finančna lokacija operativnega programa manjša, potem ta naj ne bi bil potreben. Najverjetneje bomo morali pripraviti samo operativni program. Trenutno se medresorska delovna skupina, ki je ustanovljena ravno za evropsko kohezijsko politiko, z ostalimi resorji pogovarja, kako se lotiti programiranja. Načrt je, da v februarju pripravimo vladno gradivo, v katerem bo popisano, na kakšen način bomo vključili deležnike na državni ravni in deležnike na drugih ravneh, od lokalnih skupnosti, regij in socialnih partnerjev. To delamo z isto skupino ljudi, kot izvajamo trenutno programsko obdobje, ki pa se, kot veste, intenzivno izvaja.

Ali bodo imeli prednost projekti za pametnejšo Slovenijo in za zeleno nizkoogljično Slovenijo?

O vsebinah je še preuranjeno govoriti. Najprej moramo imeti normativni okvir. Dokončno bo to znano, ko bodo države članice dogovorile celoten paket uredb. Želja je, da se zadeva čimprej zaključi. Samo na ta način bomo uspešno pripravili programske dokumente.

Kaj torej narediti, da ne bi prihajalo do etapnih nesorazmerij oziroma do zastojev pri črpanju evropskih sredstev?

Potrebujemo stabilnost, funkcionalno in kadrovsko. Ko so se menjali predstojniki na naši službi, so se menjale celotne garniture. Če vlagaš tako dolgo v določene strokovnjake, da se nauči obrti in ga potem zgubiš, izgubiš pomemben vezni člen pri izvajanju. In to se je na tem področju prevečkrat zgodilo. Skrbijo me tudi enostranski medijski odmevi. Ko medijem pošljemo pozitivno novico o vsaki izdaji naše odločitve o podpori projektom, so te informacije manj publicirane kot to, da nam grozi izguba sredstev. Čeprav to v bistvu ni nujno, da je res.

Nekateri projekti za trajnostno mobilnost:

Projekt »Vzpostavitev centra RS za nadzor prometa in upravljanje v kriznih situacijah«. Za naložbo v vrednosti dobrega 2,2 milijona evrov bo Kohezijski sklad prispeval skoraj 1,6 milijona evrov.

Projekt »Kolesarska povezava Idrija-Mokraška vas«. Skupna višina sredstev, namenjenih za izvedbo projekta, znaša dobrih 1,56 milijona evrov, od tega bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval nekaj več kot 844.000 evrov.

Projekt »Ureditev kolesarske mreže MOL s sofinanciranjem ESRR (CTN) na Vodnikovi cesti«. Skupna višina sredstev, namenjenih za izvedbo projekta, znaša nekaj manj kot 1,9 milijona evrov, od tega bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval dobrih 942.000 evrov.

Projekt »Ureditev kolesarskih povezav v naselju Ptuj – odsek 1«. Skupna višina sredstev, namenjenih za izvedbo projekta, znaša dobrih 406.000 evrov, od tega bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval 213.000 evrov.

Projekt »Kolesarske povezave v Kranju 1 – 6«. Skupna višina sredstev, namenjenih za izvedbo projekta, znaša 2,19 milijona evrov, od tega bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval 1,07 milijona evrov.

Tri projekte, opredeljene v trajnostnih urbanih strategijah mestnih občin Nova Gorica, Ljubljana in Celje. Projekti bodo izvedeni s pomočjo Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) preko mehanizma Celostnih teritorialnih naložb (CTN).

Nekaj večjih okoljskih projektov obdobja 2014–2020:

Projekt Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja je potrdila Evropska komisija avgusta 2017. Skupna vrednost projekta je 135 milijonov, za katerega Kohezijski sklad prispeva nekaj manj kot 69 milijonov evrov, 12 milijonov proračun Republike Slovenije, preostanek pa Mestna občina Ljubljana ter občini Medvode in Vodice. Slovenija je tako začela z uresničevanjem naložbe, ki bo za več kot 300.000 prebivalcev celostno in trajno uredila odvajanje in čiščenje odpadnih komunalnih voda. 

Projekt Oskrba s pitno vodo v porečju Drave – 3. sklop na območju občin Dravograd, Muta, Vuzenica, Radlje ob Dravi in Podvelka bo zagotavljal dolgoročno varno oskrbo s pitno vodo. Za projekt v vrednosti skoraj 50 milijonov evrov je Evropska unija iz Kohezijskega sklada prispevala slabih 30 milijonov evrov. Gradbena dela na projektu, ki so se začela spomladi leta 2016, in se počasi bližajo koncu.

Protipoplavna ureditev porečja Gradaščice
– I. faza

Celovita ureditev projekta protipoplavna ureditev porečja Gradaščice, ki bo bistveno prispevala k zmanjšanju poplavne ogroženosti na področju naseljenih območij jugozahodne Ljubljane, Dobrove, Razorov, Stranske vasi, Šujice in Polhovega Gradca, bo izvedena v dveh fazah. V okviru prve bo obsegala ureditve na območju Mestne občine Ljubljana, kjer bo poskrbljeno za regulacijo Malega Grabna, Horjulke in Gradaščice, ter ureditve na širšem območju Kozarij, kjer bodo zgrajeni visokovodni nasipi, zidovi in druge tehnične ureditve. Prav tako se bo v okviru te faze uredila vodna infrastruktura Gradaščice v Dolenji vasi, Božne in Male vode v Polhovem Gradcu ter Gradaščice v Šujici. Za 34,5 milijonov evrov vredno naložbo bo Kohezijski sklad prispeval 28,5 milijona evrov.

Oskrba s pitno vodo Suhe krajine

Naložba je namenjena reševanju problematike oskrbe s pitno vodo na območju občin Dobrepolje, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Kočevje in Žužemberk. V okviru projekta bo izvedena nadgradnja in hidravlična izboljšava obstoječih vodovodnih sistemov s priključitvijo novih prebivalcev na javno vodovodno omrežje ter zagotovitev novih vodnih virov in s tem zagotovitev varne ter zdrave oskrbe s pitno vodo. Za projekt v vrednosti 36 milijonov evrov bo Kohezijski sklad prispeval 20,8 milijona evrov.

Protipoplavna ureditev porečja Selške Sore

Med zadnjimi večjimi okoljskimi zgodbami, podprtimi z evropskimi sredstvi, je projekt za manjšanje poplavne ogroženosti v Železnikih. Skupna višina sredstev, namenjenih za izvedbo projekta, znaša dobrih 34 milijonov evrov, od tega bo Kohezijski sklad prispeval nekaj manj kot 18 milijonov evrov.

Drugi večji projekti in programi, podprti s sredstvi evropske kohezijske politike:

Program Spodbujanje zaposlovanja – Zaposli.me

V program Zaposli.me, ki je namenjen spodbujanju zaposlovanja brezposelnih oseb starejših od 50 let, dolgotrajno brezposelnih in oseb iz drugih ranljivih skupin, bo do leta 2022 vključenih več kot 21.000 oseb. Skupna višina sredstev, namenjenih za izvedbo programa, znaša dobrih 113 milijonov evrov, od tega bo Evropski socialni sklad prispeval dobrih 90 milijonov evrov.

Usposabljanje na delovnem mestu

Program je namenjen vključevanju brezposelnih oseb, ki so na trgu dela prepoznane med najbolj ranljivimi. Brezposelne osebe se vključijo v delovni proces delodajalca, v okviru katerega pod strokovnim vodstvom mentorja opravljajo naloge, določene v izbranem programu usposabljanja. Cilj programa je vključiti 14.468 oseb iz ciljnih skupin. Skupna višina sredstev, namenjenih za izvedbo programa, znaša dobrih 28,6 milijonov evrov, od tega bo Evropski socialni sklad prispeval dobrih 22,8 milijonov evrov.

Izgradnja avtoceste med Draženci in mednarodnim mejnim prehodom (MMP) Gruškovje
Evropska komisija je pomladi 2016 potrdila veliki projekt avtoceste med Draženci in mednarodnim mejnim prehodom (MMP) Gruškovje. 63,5 milijonov evrov za izvedbo tega, dobrih 246 milijonov evrov vrednega, projekta je prispeval tudi Kohezijski sklad Evropske unije.

Informacije o izdanih odločitvah o podpori SVRK redno objavlja na spletnih straneh www.svrk.gov.si in www.eu-skladi.si, kjer najdete tudi informacije o javnih razpisih, ki jih pripravljajo ministrstva.