Komunaliada 2018 | Tanja Pangerl |
 
Na posvetu vodstvenih in strokovnih delavcev komunalnega gospodarstva Slovenije, potekal je v okviru letošnje Komunaliade na Celjskem sejmu, so razpravljali o energijski izrabi odpadkov v Sloveniji. Odpadke kot energijski vir v Sloveniji trenutno izkoriščamo v manjši meri. Potenciali so predvsem v že obstoječih objektih, ki bi lahko svojo osnovno dejavnost nadgradili s sosežigom odpadkov. Na okrogli mizi so po predavanju doc. dr. Filipa Kokalja navajali cementarne, papirnice in druge objekte, kar je v tujini praksa. Zakaj v Sloveniji že več let ni končnega dogovora glede statusa sežigalnic? Zatakne se predvsem pri umeščanju v prostor in družbeni sprejemljivosti objektov za sežig ali sosežig. Sogovorniki so bili mnenja, da objekte za energijsko izrabo odpadkov v Sloveniji imamo, strateške odločitve o energijski izrabi pa še ne.
 

Energijska izraba odpadkov v sistemu krožnega gospodarjenja

Doc. dr. Filip Kokalj, Fakulteta za strojništvo, Univerza v Mariboru

dr. Filip Kokalj

dr. Filip Kokalj

Zakaj se je Evropa podala na pot krožnega gospodarstva? V Evropi se srečujemo s problemom, da nimamo veliko lastnih energetskih in snovnih virov. Zato smo izpostavljeni globalnim trgom in velikemu nihanju cen surovin. Na leto v Evropi proizvedemo približno 5 ton odpadkov na prebivalca, samo dobra tretjina vseh odpadkov pa se učinkovito reciklira. Sodobno, odgovorno in trajnostno ravnanje z odpadki je samo majhen delček krožnega gospodarstva in prehod v krožno gospodarstvo vpliva tudi na energijsko izrabo odpadkov. Odpadke kot energetski vir v Sloveniji izkoriščamo v manjši meri.

Glavni principi krožnega gospodarstva stremijo k ohranitvi in povečanju naravnega kapitala s kontrolo neobnovljivih zalog in k izravnavi tokov obnovljivih virov, k optimizaciji virov s kroženjem in s čim bolj učinkovitim koriščenjem virov. Nobenega scenarija novega gospodarskega modela se ne da izvesti, če nimajo države in gospodarstvo od tega tudi dobiček. Primerjava obstoječega razvojnega scenarija in scenarija krožnega gospodarstva je pokazala, da je scenarij krožnega gospodarstva ekonomsko ugodnejši.

Pri uvajanju krožnega gospodarstva na področju ravnanja z odpadki se je vedno potrebno držati hierarhije ravnanja z odpadki. Prvi korak je torej preprečiti nastajanje odpadkov oziroma zmanjšati količino nastalih odpadkov. Energijsko izrabo odpadkov je potrebno omejiti na odpadke, ki jih ni mogoče obdelati na druge načine in vse snovne tokove odpadkov preusmeriti z odlagališč.

Do leta 2030 imamo pred sabo zelo ambiciozne cilje. V EU naj bi do takrat reciklirali 65 % komunalnih odpadkov in 75 % odpadne embalaže. Odlaganje odpadkov moramo zmanjšati na največ 10 % komunalnih odpadkov do leta 2030. Statistika vodenja snovnih tokov odpadkov se bo po vsej EU poenotila. Spreminja se celotna zakonodaja na področju odpadkov, ki sledi smernicam krožnega gospodarstva. Vendar je že prva evropska direktiva o odpadkih, napisana pred več kot 40 leti, govorila o tem, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za preprečevanje, recikliranje in obdelovanje odpadkov, pridobivanje surovin in morda energije iz odpadkov ter kakršne koli druge postopke za ponovno uporabo odpadkov. Gre za najboljši pravni dokument, ker je direktiva zelo enostavna in hkrati pove vse. Velikokrat se nam zdi, da je evropska zakonodaja zelo toga, da predpisuje iste rešitve za vse. Vendar direktiva omogoča, da poiščemo svoje rešitve, pri čemer je potrebno dokazati, da to predstavlja manjši okoljski vpliv, da je to dobro za družbeno in naravno okolje. Ključno je, da se odpadki do leta 2020 začnejo upravljati kot vir.

Ena od rešitev je termična obdelava odpadkov (TOO), ki je opredeljena tudi v evropski direktivi o industrijskih emisijah v termičnih procesih. V Sloveniji smo na področju ravnanja z odpadki razmeroma dobri, odlagamo samo še 23 % odpadkov. Nekaj odpadkov spremenimo v energijo v Sloveniji, nekaj drugod, določen del odpadkov gre v kompostiranje in recikliranje. V Sloveniji imamo za TOO trenutno samo Toplarno Celje, ostale odpadke za TOO izvažamo. Pri tem je potrebno paziti, da termično obdelavo odpadkov ne zamenjujemo z energijsko izrabo odpadkov. Pri energijski izrabi gre namreč za širši pojem, saj vključuje tudi anaerobno izrabo. Leta 2017 je Evropska komisija pripravila dokument, kako naj se energijska izraba odpadkov vključuje v krožno gospodarstvo. Glavne točke so izraba samo nereciklabilnih odpadkov, zagotavljanje ustreznih kapacitet za energijsko izrabo odpadkov, porazdelitev naprav znotraj EU, ustrezna tehnološka sodobnost naprav in združevanje teh tehnologij z drugimi sektorji. Ustrezne kapacitete za energijsko izrabo odpadkov ima predvsem sever Evrope, premalo teh naprav je na južnem delu Evrope. Proizvedeno energijo iz odpadkov je potrebno ustrezno uporabiti. V Evropi je sicer več kot 500 sežigalnic in količina termično obdelanih odpadkov nenehno narašča. To pomeni, da količina odloženih odpadkov na odlagališčih pada.

Poznamo več procesov za energijsko izrabo odpadkov, kot so anaerobna presnova biorazgradljivih odpadkov, proizvodnja goriv iz odpadkov ter več termičnih procesov za pridobivanje energije, kot so sežig, piroliza in uplinjanje ter sosežig v cementarnah. Precej slovenskih odpadkov potuje na sosežig v tujino. Cementarne v EU za zagotavljanje energije uporabljajo več kot 30 % alternativnih goriv oziroma odpadkov. V Celju je prva in trenutno edina sežigalnica oziroma objekt za TOO pri nas. Objekt, to je Toplarna Celje, obratuje neprestano, toplota se oddaja v sistem daljinskega ogrevanja v mestu Celje. Čiščenje dimnih plinov v toplarni je večstopenjsko, kar pomeni, da so izpusti zmanjšani na tehnični minimum.

Termična obdelava odpadkov je dejstvo

Po predavanju doc. dr. Filipa Kokalja so na okrogli mizi o vlogi energijske izrabe odpadkov v sistemu krožnega gospodarjenja sodelovali: mag. Aleksander Mirt, direktor Energetike Celje, d.o.o.; mag. Tanja Bolte, generalna direktorica Direktorata za okolje; Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije; dr. Niko Samec, vodja laboratorija za zgorevanje in okoljsko inženirstvo na Inštitutu za energetsko, procesno in okoljsko inženirstvo, Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru in Rudi Horvat, direktor Saubermacher Slovenija d.o.o. Okroglo mizo je moderiral Jože Volfand, glavni urednik revije EOL.

Komunaliada - okrogla miza

Na oktrogli mizi so sodelovali (z leve proti desne): mag. Aleksander Mirt, Karel Lipič, Jože Volfand (moderator), Rudolf Horvat, mag. Tanja Bolte, dr. Niko Samec.

Jože Volfand: Pred manj kot desetletjem je bila Ljubljana zelo blizu izgradnji sežigalnice. Enako Maribor. Vse je bilo pripravljeno. V določenem trenutku celotna problematika termične obdelave odpadkov (TOO) ni bila več v ospredju. Danes je ta tema zelo aktualna. TOO je v Sloveniji strateški izziv. V novih dokumentih, kot so program preprečevanja nastajanja odpadkov, kažipot prehoda v krožno gospodarstvo, strategija razvoja Slovenije in drugi, pa se o TOO ne govori veliko. Zakaj je tema TOO danes aktualna in v čem je uspeh Toplarne Celje? Kako naj država v prihodnje reši problematiko TOO?

Mag. Aleksander Mirt: Bistveno za uspeh Toplarne Celje je bilo, da so bili vsi deležniki zainteresirani za uspeh projekta in da smo že v osnovi projekt dobro zastavili. Za izgradnjo Toplarne Celje smo prejeli tudi podporo EU. Sežig odpadkov je bistven vmesni element med recikliranjem in deponiranjem odpadkov, vendar je odvisno, o kakšnih količinah je govor in kako transparentno ga komuniciramo v javnosti.

Jože Volfand: Za koga in zakaj bi morala biti tema TOO ena pomembnih tem v strategiji razvoja Slovenije?

Rudolf Horvat: Leta 1991 je bil pripravljen integralni koncept ravnanja z odpadki v Sloveniji, po katerem se ravnamo še danes. Objekte je potrebno graditi racionalno, ekološko, kar pomeni, da je potrebno zagotoviti tudi dovolj količin. Zato TOO ni primerna na regijski ravni, ampak na ravni države. V Avstriji so objekti za TOO večinoma grajeni poleg cementarn za sosežig. Slovenija mora sprejeti TOO, ker mora izhajati iz načela samozadostnosti.

Jože Volfand: Korak naprej bo očitno morala napraviti država oziroma Ministrstvo za okolje in prostor. Kakšno je razmišljanje na državni ravni in kakšna bo prihodnja strategija?

Mag. Tanja Bolte: Pogovori o TOO so potekali že pred letom 2013, ker smo imeli za ta namen tudi finančna sredstva. Leta 2015 smo akterje, ki so bili zainteresirani za objekt TOO, povabili na ministrstvo, na podlagi česar je nastala študija oziroma analiza o tem, katere objekte imamo v Sloveniji in, ki bi bili z minimalno nadgradnjo lahko uporabni za sežig odpadkov. Družbena sprejemljivost pa je korak, da lahko objekt umestimo v prostor. Na ministrstvu razmišljamo o nadgradnji študije, da torej pripravimo vse odgovore za politiko, ki bo odločala. Velikokrat se pojavljajo informacije, da se na terenu oglašajo razni strokovnjaki, ki lahko naredijo veliko škodo projektu TOO, zato moramo biti pri pripravi projekta zelo transparentni, da družba dobi pravo sliko.

Jože Volfand: Je možno, da vas Ljubljana prehiti s svojimi načrti, ki o sežigalnici odpadkov zopet razmišlja?

Mag. Tanja Bolte: Predstavniki Mestne občine Ljubljana so bili tudi na Ministrstvu za okolje in prostor, kjer so predstavili svoj koncept. Lahko se zgodi, da nas prehitijo, vendar tudi ni potrebno čakati na državo.

Jože Volfand: Dr. Niko Samec, sodelovali ste pri projektu celjske toplarne. Zakaj je TOO izziv in kako se ga lotiti v Sloveniji?

Dr. Niko Samec: Ko govorimo o TOO v Sloveniji, še nismo dosegli ustrezne stopnje družbene sprejemljivosti. Družba mora spoznati, ali je TOO del problema ali del rešitve ravnanja z odpadki. Ali gre zgolj za rešitev, ki je znana, najbolj enostavna, ali pa gre za nujno potrebno rešitev, ker druge ni. Na največ težav naletimo pri iskanju ustrezne lokacije oziroma pri umeščanju v prostor. Opredeliti je potrebno tudi TOO v konceptu krožnega gospodarstva – ali s tem prekinemo kroženje ali ga pospešimo. Odpadke namreč ni možno 100 % reciklirati zaradi okoljske ali finančne nesprejemljivosti. Ne smemo pozabiti tudi na kombinacijo sežiga s sosežigom, kjer je smiselno poiskati ustrezno sorazmerje.

Rudolf Horvat: Če bomo v Sloveniji gradili nove sežigalnice se bojim, da ne bomo mogli izkoristiti njihovih kapacitet. Potrebno je uporabiti objekte, ki so že na voljo, kot so papirnice, cementarne in drugi. Za mnoge cementarne ni več bistveno, da delajo cement, ampak da kurijo odpadke.

Jože Volfand: Ključno je torej vprašanje lokacije in družbene sprejemljivosti oz. transparentnosti projekta. Civilne iniciative so zelo različnih barv in reakcij. Karel Lipič, ste med tistimi, ki TOO spremlja bolj prijazno. Kako gledate na umeščanje v prostor in družbeno sprejemljivost TOO?

Karel Lipič: V obdobju 26 let, odkar delujemo in intenzivno delamo tudi na področju ravnanja z odpadki, je bilo že veliko povedanega in storjenega. Moje pohvale gredo Toplarni Celje. Vzrok za njen uspeh je tudi v tem, da se politika in nevladni sektor nista vmešavala v gradnjo. Danes stanje na tem področju v Sloveniji ni najboljše. Večina odpadkov gre na termično obdelavo v Avstrijo. Imamo tudi problem prevoza odpadkov z enega konca Slovenije na drugega. Premalo je samo zapisati dokument, potrebno je zapisano tudi izvajati. Predvidevamo, da se bo nova vlada resno lotila tega problema in da bomo imeli na resornem ministrstvu osebo, ki bo odgovorna za to področje ter da se v problematiko ne bodo vključevale tiste civilne iniciative, ki se na področje ne spoznajo. Zero Waste je dobra teorija, v praksi pa s tem področja odpadkov ne bomo rešili. TOO je ena od rešitev, ki je v slovenskem prostoru nujna.

Jože Volfand: Kaj mora biti temelj nadgradnje koncepta TOO?

Mag. Aleksander Mirt: Temelj mora biti dogovor vseh deležnikov. Odpadki imajo vsebnost energije in idej za njihovo izrabo je ogromno. Sežigalnice so dejstvo. Zaradi pretiravanja s strahom pred sežigalnicami smo jih odrinili na stran. Sežigalnice morajo biti, kako jih umestiti v prostor, pa je nadgradnja. Naš interes je, da se nadgradi model, ki je v Celju preizkušen in da je kontekst takšen, da je naša toplarna vanj vključena. Da se ne bo ponovno vse spremenilo.

Jože Volfand: Nov predlog zakona o varstvu okolja izpostavlja različne vrste deležnikov, ki naj bodo aktivni v postopku pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj. Potrebno je domisliti ustrezne načine komuniciranja, da strah pred sežigalnicami ne bo preglasen, saj lahko to zatre tudi projekte, ki so dobri.

Mag. Tanja Bolte: Država se mora te problematike lotiti celovito. Potrebna je dobra komunikacija od vrha navzdol. Že ime sežigalnica ni najboljše, ima negativen prizvok.

Karel Lipič: Kot predstavnik nevladne organizacije apeliram na to, da dobimo takšnega ministra, ki bo imel občutek za varstvo okolja in ki nima svetovalcev, ki jih vodijo nevladne organizacije. To lahko zavre marsikateri projekt. V ospredju mora biti stroka, saj imajo nekatere nevladne organizacije svoje lastne interese. Stroka mora sodelovati pri političnih dialogih. Vsak, ki reče ne sežigalnicam, mora imeti tudi argumente, zakaj ne.

Rudolf Horvat: Danes se veliko govori o komunalnih odpadkih, ki jih je le 20 %. 80 % odpadkov je druge vrste, zato je potrebno poiskati objekte, kjer se ti odpadki lahko sežigajo ali sosežigajo. Leta 1991 je bila največja bojazen, da se bodo avstrijski odpadki vozili v Slovenijo. Danes je ravno obratno.