Raziskave o onesnaženosti zraka | Jože Volfand |
 
Dr. Irena Ježek, ki je dobila priložnost za raziskovalno delo v podjetju Aerosol v Ljubljani, je že v doktorski disertaciji dokazovala, da bi lahko v mestih dihali čistejši zrak, če bi identificirali super onesnaževalce in omejili njihovo onesnaževanje. Na primer – 25 % vozil prispeva 60 % skupnih emisij, pravi sogovornica. Še večja težava je s kurjenjem peči na les, a evropske države s subvencijami že spodbujajo menjavo peči in znižujejo emisije. Dr. Irena Ježek pa pravi, da z njihovimi meritvami, gre za merilnik aetholometer1, že lahko ločijo in določijo prispevek prometa in zgorevanja biomase h koncentracijam črnega ogljika, tudi super onesnaževalce v prometu, ne pa še med kurilnimi napravami. A pomenljivo pravi – še ne. Po njenem bi morali na vseh ravneh identificirati probleme onesnaženosti zraka in jih ovrednotiti z meritvami.
 
dr. Irena Ježek

dr. Irena Ježek

V doktoratu ste navedli, da približno četrtina dizelskih vozil na slovenskih cestah prispeva dve tretjini onesnaženja s črnim ogljikom. Kako bi lahko vpliv tega onesnaževalca zmanjšali?

Vpliv lahko zmanjšamo z omejevanjem emisij. Rezultati moje disertacije so pokazali, da manjši odstotek vozil neproporcionalno veliko prispeva k skupnim emisijam flote – kot ste omenili, 25 % vozil prispeva 60 % skupnih emisij flote. Z modeliranjem emisij prometa v Mariboru smo ugotovili, da bi se emisije prometa znižale za 40 %, če bi izločili 10 % vozil, ki prispevajo največ emisij črnega ogljika. To so super onesnaževalci. Tak ukrep se je v našem modelu pokazal za veliko bolj učinkovitega kot to, da bi izločili vozila z določenimi emisijskimi standardi. Taki ukrepi so bili sprejeti v nekaterih večjih nemških mestih, na primer v Münchnu. Ko smo v modelu izločili iz flote vsa vozila, ki so bila skladna s standardom Euro 2 ali nižje, s tem ukrepom bi prav tako izločili približno 10 % vozil, so se emisije črnega ogljika znižale samo za 20 %. To je pol manj, kot če bi izločili vozila, ki najbolj onesnažujejo.

Omenjate Nemčijo. Kako se v drugih evropskih državah lotevajo problematike lesnega dima in kurjenja peči na les? Sodelujete pri enem izmed takšnih projektov v Franciji. Kaj ste ugotovili?

Najbolj aktivno, kar je meni znano, so se problematike lesnega dima lotili v alpskih dolinah v Franciji. V štirih letih bi radi zamenjali od 3000 do 4000 peči. Menjave peči so spodbujali s subvencijami. Z ukrepom so želeli znižati emisije delcev za 25 %. Tak ukrep je bolj kompleksen kot npr. zaprtje ceste. Potrebno je več časa, da se učinki pokažejo. Preliminarni rezultati kažejo, da se je stanje rahlo izboljšalo, vendar so doline, v katerih merimo, kljub ukrepom še vedno močno onesnažene. Ker obdelava podatkov še poteka, bo na bolj konkretne rezultate treba še malo počakati.

Slovenija je sprejela program prilagajanja, bolje preprečevanja podnebnih sprememb. Ali je problem predvsem individualna odgovornost ali pa je problem večji, saj so fosilna goriva še vedno prevladujoč energent?

Problem podnebnih sprememb je treba reševati sistematično in na vseh ravneh! Odgovornosti se nikakor ne sme prestavljati z ene ravni na drugo. Predvsem se mora najti učinkovito sistematično državno strategijo in določevalce prepričati ne samo, da strategijo sprejmejo, pač pa da jo tudi učinkovito implementirajo. Veliko se da narediti na lokalnih ravneh. Onesnaženje zraka z delci je zelo heterogeno. V bližini virov, kot so npr. ceste, so koncentracije višje in je torej tudi izpostavljenost ljudi onesnaženemu zraku višja. Z vsemi negativnimi vplivi na zdravje vred.

Lahko navedete konkreten primer?

Z zaprtjem Slovenske ceste so se npr. lokalne emisije črnega ogljika iz prometa znižale za 70 %. Dobre prakse in dobri rezultati manjših ukrepov so vzpodbudni za sprejemanje večjih, pripomorejo k ozaveščenosti prebivalstva. Ta pa motivira naše izvoljene predstavnike v parlamentu, da storijo več.

In posameznik?

Posamezniki lahko veliko pripomoremo k temu, če želimo dihati čist zrak. Zanimamo se za to, kakšen zrak dihamo in ali si država, občina in drugi prizadevajo, da se bo stanje izboljšalo. Vztrajamo, da si prizadevajo. In pa seveda, da se kot potrošniki odločamo za okoljsko bolj sprejemljive rešitve. Za javni prevoz ali kolo, mesto mora te možnosti zagotoviti, in v mejah svojih zmožnosti za čistejše tehnologije pri nakupu vozil in pri načrtovanju ogrevanja domov. Država oziroma občina lahko veliko pripomoreta s finančnimi spodbudami za tehnologije, ki so preverjeno čistejše. Torej ne samo, da se nekaj sliši dobro, ampak da dejansko deluje. Na vseh teh ravneh je potrebno identificirati probleme, jih ovrednotiti z meritvami, sprejeti ukrepe, potem pa z istimi meritvami ovrednotiti učinkovitost ukrepov in ukrepe prilagoditi, če je to potrebno.

Kateri obnovljivi viri energije lahko najbolj ugodno vplivajo na kakovost zraka in kaj bi morali postaviti med ključne naloge prometnih strategij, za katere se je v zadnjem času odločilo več občin?

K znižanju onesnaženja zraka bi znatno pripomogel razvoj omrežja daljinskega ogrevanja. V takem primeru imamo en vir, ki ga lahko dobro nadzorujemo in vzdržujemo, tako da je škodljivih emisij čim manj. Primer dobre prakse je občina Velenje, kjer so prebivalci priklopljeni na daljinsko ogrevanje iz termoelektrarne Šoštanj. Tako ni preseganj zakonsko predpisanih mejnih koncentracij delcev (PM10). Podoben primer je Ljubljana, kjer so pred 30, 40 leti napeljali toplovod in so zato prebivalci prenehali uporabljati premog za ogrevanje domov. Kakovost zraka v Ljubljani je danes v primerjavi s tisto iz sedemdesetih veliko boljša. Dober indikator za to so nizke koncentracije žveplovega dioksida.

Kaj lahko storijo občine s prometnimi strategijami?

Pri prometni strategiji je dober ukrep zniževanja emisij omejitev vstopa v mesto vozilom, ki imajo previsoke emisije. Pomembno je, da se ljudem omogoči kakovostno bivanje v mestu. Mislim na čist zrak in na mobilnost, torej dostop do mesta in prosto premikanje po njem. Primeri dobrih praks so npr. možnost izposoje koles v mestu, parkirišča ob mestu, kjer ljudje pustijo svoje vozilo, v mestu pa potujejo z avtobusom ali kolesom. Vsekakor ukrepi ne smejo biti samo zapiranje cest in omejevanje prometa, ampak je treba ljudem omogočiti, poleg tega da dihajo čist zrak, da se lahko prosto gibajo po mestu z javnim prevozom, ne da svoj čas zabijajo v gneči na cestah.

V čem je konkurenčna prednost merilnika aethalometra, s katerim je Aerosol uspel na trgu?

Aethalometer je edinstven, ker je hkrati tehnološko zelo napreden in precej enostaven za uporabo. Metoda je dovolj robustna in sofisticirana. Rezultati meritev so primerljivi z rezultati drugih metod, ki pa so dražje, bolj komplicirane pri upravljanju inštrumenta in obdelavi podatkov, in imajo slabšo časovno resolucijo. Področje, s katerim se ukvarjamo, je zelo specifično. Naše inštrumente uporabljajo/kupujejo predvsem razni inštituti in agencije, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in nadzorom virov onesnaženja zraka ali pa s podnebnimi spremembami. V podjetju poudarjamo pomen raziskav. Rezultate delimo z javnostjo v obliki znanstvenih prispevkov na konferencah in z znanstvenimi članki. S tem širimo obveščenost, kako in kje se naše inštrumente da uporabljati.

S katerimi tehnologijami bi lahko najbolj zajezili negativne vplive črnega ogljika in ogljikovega dioksida, saj je tudi pri lesni biomasi vse odvisno od kakovosti kurilnih naprav? Ali se da vire onesnaženja identificirati?

Tudi pri lesni biomasi je zelo veliko odvisno od kurilne naprave in kakovosti goriva. Z vidika CO2 je lesna biomasa bolj primerna za ogrevanje domov, kot so fosilna goriva, vendar se pri kurilnih napravah na lesno biomaso premalo poudarja, da mora biti peč kakovostna in dobro vzdrževana. Problem peči je, da se ljudje z njimi ne ukvarjajo prav dosti, če primerjamo to z avtomobili. Njihove emisije je tudi težje regulirati. Uvedba daljinskega ogrevanja v mestih bi bila veliko bolj primerna kot to, da se spodbuja gospodinjstva, naj ima vsak svojo peč. En vir je lažje vzdrževati in nadzorovati kot mnogo različnih, zato centralizacija kurišč znižuje onesnaženje zraka.

Z našimi meritvami lahko ločimo in kvantitativno določimo delež prometa in zgorevanja biomase h koncentracijam črnega ogljika na merilnem mestu. Razvili smo tudi metodo, s katero lahko identificiramo t.i. super onesnaževalce med vozili, še ne pa tudi med kurilnimi napravami.

Dizelski izpuh je razglašen za rakotvornega, vendar merjenje črnega ogljika še ni obvezno. Zakaj ne?

Bili smo že blizu temu, da bi bil tudi črni ogljik regulirano onesnaževalo, vendar so pogovori zaradi gospodarske krize takrat zastali. Kakor koli, postopki uvedbe novih standardov so vedno dolgotrajni, saj so podvrženi raznim usklajevanjem med interesnimi skupinami. Dostikrat tudi manjka politične volje. Črni ogljik je kot parameter reguliran v mednarodni konvenciji o transportu onesnaževal na dolge razdalje. Podpisnice konvencije poročajo o emisijah.

Kaj vas je motiviralo, da ste se strokovno specializirali za preučevanje onesnaženosti zraka?

Vedno so me privlačili varstvo okolja, narava in naravoslovje, zato sem se odločila za študij na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici. Po končani diplomi sem iskala službo, ki bi bila kakorkoli povezana s tem, zanimalo pa me je tudi nadaljevanje študija. Na srečo sem takrat prišla v kontakt z mojim šefom in mentorjem dr. Grišo Močnikom, ki mi je omogočil oboje na področju raziskav o onesnaženju zraka.