Intervju z Jernejem Smislom, direktorjem korporativnih odnosov v Pivovarni Laško Union |
 
Večina pijačarske branže v Sloveniji je v tujem lastništvu. V povezavi z vpisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije so bile živahne razprave o tem, ali bi to moralo skrbeti Slovenijo z vidika ohranjanja njenega vodnega bogastva. Jernej Smisl iz Pivovarne Laško Union, ki je del skupine Heineken, pojasnjuje, kakšen odnos imajo do virov, zlasti do vode. Poudarja, da je v vodnem krogu igralcev več in da morajo vsi odigrati svoje vloge.
 
Jernej Smisl

Jernej Smisl

Lani je bila pitna voda v središču razprav v Sloveniji. Kako naprej, ko je pravica do pitne vode vpisana v ustavo, ni jasno. V čem je bilo v vašem mnenju bistvo celotne zgodbe?

Če začnem pri a, naj poudarim, da pitna voda v časih, v katerih živimo, ni nekaj samoumevnega. Je ključna naravna, življenjska dobrina. Slovenija je izjemno privilegirana, da je v primerjavi z drugimi državami vodno bogata. To je bogastvo, ki se ga moramo vsi zavedati in storiti vse, da ga ohranjamo. Če se dotaknem zapisa v ustavo, ki ga omenjate, to razumem bolj na simbolni ravni. Sam zapis ne rešuje nobenega problema, tudi ničesar ne daje. Želim verjeti, da je bil vsaj del protagonistov vpisa v ustavo iskrenih in da so s tem zapisom želeli spodbuditi razprave v povezavi z vodo, ki so v Sloveniji potrebne.

Na kaj mislite?

Ne le z vidika mojega delovnega mesta, ampak tudi kot državljan pozorno spremljam razprave različnih strokovnjakov na temo voda. Večinoma so si edini, da se celostno upravljanje voda v Sloveniji v zadnjih letih slabša, ne izboljšuje. Voda je po svoji naravi izrazito povezovalna in ne dovoljuje delitev po sektorjih, strokah in drugih interesih. Razdrobljenost se v Sloveniji ne obrestuje nikjer, tudi pri vodah ne. V taki klimi se v ozračju pojavi kak drobec, ki je lahko medijsko zanimiv, a je v luči celotnega kroga in realnih dimenzij praktično nepomemben. Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da v poplavi raznih analiz umanjka sposobnost interpretacije, kaj kakšen podatek pravzaprav pomeni.

Kaj so po vašem mnenju ključni podatki za relevantno razpravo o pitni vodi v Sloveniji?

Najprej naj poudarim, da je pitna voda sicer izjemno pomemben, a majhen del področja voda. Če jo obravnavamo izven konteksta, ne pridemo daleč. Ne moremo, na primer, dolgoročno zavarovati vodnih virov, a hkrati mižati, kaj se dogaja na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda. V gospodarstvu so stvari jasne. Področje voda, tudi pitne vode, je visoko regulirano – na ravni direktiv v EU, v Sloveniji pa z zakoni, uredbami, pravilniki, koncesijami… Ko razpravljamo s kolegi iz javnega sektorja, se hitro strinjamo, da bi bile stvari v državi hitro drugačne, če bi se javni sektor obnašal tako, kot se gospodarstvo.

Kako vi vidite razporejene figure na vodni šahovnici v Sloveniji?

V gospodarstvu hitro pregledamo količine, razpoložljivost in cene ter pretehtamo, kateri dejavnik ima kakšno težo. Optimiziramo najprej tam, kjer so rezultati največji. Težko si privoščimo mešanje hrušk in jabolk. V javni razpravi o pitni vodi je pogosto težko zaslediti, o čem se pravzaprav pogovarjamo. Kdo so ključni igralci in kakšno realno težo imajo. Kdo koliko porabi glede na kapacitete; kakšne so vodne izgube? Ko je slika približno jasna, vemo, kdo so realni igralci in kako vleči poteze.

Hiter pogled kaže naslednjo sliko. O strateški razpoložljivosti pitne vode v Sloveniji Direkcija Republike Slovenije za vode nima podatkov. Jasno pa je, da se od načrpane pitne vode skoraj 96 % porabi za različne namene oskrbe s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarske javne službe. Za tehnološke namene gospodarstva iz javne vodooskrbe se porabi 3,5 %, za polnjenje pijač pa se letno porabi 0,55 % odvzete količine.

Kot podjetje, ki proizvaja in polni pijače, ste torej na šahovnici.

Smo, seveda. Vsa pijačarska podjetja v Sloveniji, kot sem omenil, skupaj porabimo nekaj več kot pol odstotka odvzete količine pitne vode. Najbrž se boste strinjali, da nismo ravno prvi in edini igralec, kot se je dalo razumeti iz nekaterih razprav v medijih, a nedvomno moramo svojo vlogo odigrati trajnostno in družbeno odgovorno. To tudi počnemo, vsaj za Pivovarno Laško Union to trdim z mirno vestjo.

V medijih je bilo večkrat omenjeno, da si multinacionalke v Sloveniji poceni kupujejo kakovostno vodo.

Takih pavšalnih trditev je bilo več. Zagotovo nobena multinacionalka ne kupi tovarne, ne da bi imela pri tem svoj interes. Tega nihče ne zanika. Vprašanje je, ali je ta interes družbeno sprejemljiv oziroma sovpada s trajnostnimi in družbeno odgovornimi načeli. Vedno je dobro, da razprave temeljijo na resničnih dejstvih, če res želimo svoji državi, sebi in našim potomcem dobro. Eno izmed dejstev na področju pitne vode je, da koncesije za odvzem podzemne vode iz vodnih virov razpisuje in podeljuje država, pod določenimi pogoji in za določeno obdobje seveda. Torej so trditve o privatizaciji vode povsem netočne. Heineken je multinacionalka, ki povsod po svetu uveljavlja visoke trajnostne kriterije. Med strateškimi prioritetami je prav ravnanje z vodo.

Se je s spremembo lastništva ravnanje z viri v Pivovarni Laško Union konkretno spremenilo?

Dodatno se je zaostrilo. V isti sapi moram poudariti, da sta obe pivovarni, tudi še ko sta bili samostojni pravni subjekt, vrsto let sistematično optimizirali rabo virov, tudi vode. Prihod multinacionalke, kot je Heineken, ki ima trajnostni razvoj med najvišjimi prioritetami, temu področju daje novo dimenzijo. Na vseh bistvenih segmentih trajnostnega razvoja ima jasne kazalnike, ki jih meri in upravlja. Pivovarniška podjetja med seboj kar konkretno tekmujemo pri doseganju trajnostnih ciljev. Najboljše prakse med sabo prenašamo. Moji kolegi v pivovarni s kakšnim desetletjem daljšo delovno prakso mi povedo, da so ne tako dolgo nazaj za hl piva porabili 10 hl vode. Glede na leto 2012 smo leta 2016 v obeh pivovarnah znižali porabo vode za 14 %. Sedaj se specifična poraba sveže vode na hl proizvedene pijače približuje 4 hl.

Na kakšen način optimizirate porabo vode?

Ukrepi so različni, večinoma gre za posodabljanje tehnologije in optimiziranje procesov. Tako smo za manjšo rabo sveže vode uvedli rekuperacijo odpadne vode iz mehčanja, v polnilnicah CIP (Clean in Place) uporabljamo povratno vodo, uvedli smo enofazno pranje tlačnih tankov ipd. S temi ukrepi uvajamo filozofijo krožnega gospodarstva, saj zapiramo vodni krog.

Del vodnega kroga so tudi odpadne vode. Kako jih upravljate?

V naših dveh pivovarnah gre za več vrst odpadnih voda. Gre za hladilne odpadne vode, komunalne odpadne vode in industrijske odpadne vode. Merimo tudi izparelo vodo in izgubo vod zaradi okvare sistema.

Katere odpadne vode je največ?

Več kot 50 % vse rabe vode v naših dveh pivovarnah ima status industrijske odpadne vode. Tu je naš strateški fokus nadaljnje optimizacije.

Za kako obremenjene vode gre?

V obeh pivovarnah izvajamo vrsto ukrepov za zmanjšanje obremenitev odpadnih voda. V Laškem je delno urejeno predčiščenje. Predčistimo odpadne lužnice in jih ponovno uporabimo. Prav tako predčistimo izrabljena čistilna sredstva iz sistema CIP celotne pivovarne, pralnih strojev za steklenice in sode ter tunelskega pasterizatorja. Vse industrijske odpadne vode se odvajajo po javnem kanalizacijskem sistemu na Čistilno napravo Laško, z izjemo odpadnih vod iz obtočnega hlajenja, ki se odvajajo v bližnjo reko Savinjo. Na Čistilno napravo Laško se odvajajo tudi vse komunalne odpadne vode. Produkt procesov v anaerobnem reaktorju čistilne naprave je delno očiščena odpadna voda, bioplin in odpadno blato.

In v pivovarni Union?

V pivovarni Union čiščenje industrijske odpadne vode poteka v nevtralizacijski postaji. Komunalne in industrijske odpadne vode se odvajajo v javni kanalizacijski sistem mesta Ljubljane, ki je zaključen s Centralno čistilno napravo Ljubljana.

Ali bodo spremembe zakonodaje, do katerih mora priti zaradi ustavne dopolnitve, po vašem mnenju dejansko vplivale na upravljanje z vodo?

Težko presodim, kako korenito se bomo kot država in družba uspeli dogovoriti za spremembe. Za nekatere bi se zagotovo morali. Kot sem uvodoma omenil, skoraj 96 % delež načrpane pitne vode upravljajo gospodarske javne službe. Malo ljudi ve, da se v javnih vodovodih letno izgubi skoraj 30 % vse dobavljene vode na nivoju RS, kar znaša 49,5 mio m3. Na to sicer opozarja Operativni program oskrbe s pitno vodo za obdobje 2016-2021, a konkretnih ukrepov ni. Ni denarja za nujno potrebne investicije. A brez teh investicij se bo stanje iz leta v leto slabšalo. Hkrati predstavlja grožnjo za zdravje prebivalstva.

V Pivovarni Laško Union razmišljamo v športnem timskem duhu. Vedeti moramo, katere cilje hočemo kot družba doseči v določenem obdobju. Potem si razdelimo vloge. Če s finančnega in družbeno odgovornega vidika ocenim vlogo našega podjetja, je bilanca naslednja: v letu 2016 smo plačali 105 milijonov evrov davkov in več kot 60 milijonov evrov trošarin. Za sponzorstvo športa, glasbe in kulture v Sloveniji letno namenimo približno 4 milijone. To se tudi po prevzemu s strani tujega lastnika ni spremenilo.