Še vedno nejasne razmejitve, bojazen pred višjimi cenami – EOL 118

Pogosto polemično vprašanje je bilo naslovljeno na komunalna podjetja, zakaj posegajo na trg z odpadnimi materiali in odpadno embalažo. Mnenja nekaterih podjetij, ki smo jih povabili, naj povedo, kaj pomenijo predlagane rešitve za trg z odpadki, sicer pozdravljajo poskus ureditve nejasnih razmerij med komunalnimi podjetji in drugimi gospodarskimi družbami, a so nezadovoljni, ker opredelitve niso jasne. Predvsem komunalna podjetja pa opozarjajo, da je dobrodošla nova kakovost uredbe, ki želi dejavnost še bolj približati uporabniku, vendar pa bodo višji standardi zahtevali tudi višjo ceno storitev.

Sprejete rešitve bi občutno poslabšale poslovanje podjetja

Jure Fišer, Surovina:

Predlog uredbe prinaša določene spremembe oziroma ureditev glede zbiranja komunalnih odpadkov, ki lahko občutno vplivajo na nemoteno delovanje naše dejavnosti in posledično vplivajo na prihodke družbe iz naslova ravnanja/prometa s komunalnimi odpadki. V uredbi so štiri ključne zadeve, ki na trgu predstavljajo problem (ne samo naši družbi oziroma podjetjem, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, temveč tudi fizičnim osebam ter velikim trgovskim hišam), in sicer:

Predlog predvideva zbiranje komunalnih odpadkov oznake 15 01 in 20 01 kot dejavnost javne službe. Navedeno pomeni, da bi imetniki teh odpadkov, za nas so relevantni odpadni papir in odpadne kovine, slednje morali brezplačno prepuščati komunalam, s čimer je preprečen odkup navedenih surovin s strani naše družbe. Za nas to pomeni cca. 2.000.000 EUR manjši letni prihodek. Vprašanje je tudi, pod katero oznako si zakonodajalec predstavlja oziroma umešča določene odpadne materiale, ki nastajajo pri proizvodnji. V primeru, da bo npr. ARSO odpadne kovine iz industrije tolmačil kot komunalni odpad, je možnost, da ostanemo tudi brez teh surovin.

V okvir zbiranja odpadkov s strani javne službe po predlogu spada tudi odpadna embalaža, ki nastaja pri trgovcih. V tem primeru bi morali npr. vsi večji trgovci odpadno kartonsko in papirno embalažo brezplačno prepuščati komunalam, kar pomeni, da tega odpadnega materiala naše podjetje ne bi moglo več direktno prevzemati, kot je to praksa do sedaj. To pomeni zmanjšanje cca. 2.500.000 EUR prihodka na letni ravni.

Predlog uzakonja način zbiranja odpadne mešane embalaže (torej zbiranje plastične, kovinske in sestavljene odpadne embalaže skupaj), kar je v neskladju z evropskimi predpisi. Navedeno pa ima vpliv tudi na našo dejavnost. To vrsto odpadne embalaže je potrebno sortirati, pri čemer je cca. 35 % primerne za nadaljnjo predelavo. Ravnanje z mešano odpadno embalažo pomeni velik strošek, predvsem pa bi morala vsa nova zakonodaja stremeti k boljšemu ločevanju, ki zagotavlja boljše izpolnjevanje okoljskih ciljev, in ne k uzakonjanju neločenega zbiranja odpadkov.

Predlog predpisuje tudi način ureditve zbirnega centra izvajalca javne službe, tako da bo mogoče razstavljanje kosovnih odpadkov. Slednje pomeni obdelavo komunalnih odpadkov, ki smo jo do sedaj izvajali mi, z navedeno določbo pa bo dopuščena možnost tudi komunalam.

Predlagane minimalne frekvence odvoza odpadkov niso ustrezne

Rudolf Horvat, Saubermacher Slovenija:

V podjetju Saubermacher Slovenija d.o.o. smo mnenja, da je potrebno področje zbiranja komunalnih odpadkov enkrat končno ustrezno urediti. To nalaga zakonodaja, a tudi obveznost do okolja in doseganja okoljevarstvenih ciljev. Kljub več poskusom v preteklosti, da bi se to področje uredilo, pa vse do danes zbiranje določenih vrst komunalnih odpadkov ni ustrezno in jasno zakonodajno urejeno, kar v prakso zbiranja odpadkov prinaša prenekatere težave, nejasnosti in anomalije. Trenutni predlog uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov poskuša te anomalije in nejasnosti odpraviti. Vendar je po našem mnenju potrebno predlog Uredbe, če želimo, da bo ta služila svojemu namenu, dodelati. Naj omenim le nekatere.

Natančno bi bilo potrebno določiti, katere vrste odpadkov se morajo obvezno zbirati v sklopu gospodarske javne službe in so jih povzročitelji dolžni prepuščati izvajalcu in koncesionarju javne službe zbiranja ter kateri odpadki so lahko predmet prostega trga in jih povzročitelji niso dolžni prepustiti koncesionarju zbiranja. Podmena, da so predmet gospodarske javne službe zgolj odpadki, ki niso tržno zanimivi in nimajo tržne vrednosti, ni ustrezna ne z okoljskega in ne stroškovnega vidika. Oddajanje odpadkov nepooblaščenim zbiralcem, trgovanje z odpadki in izvoz odpadkov preko meje namreč nikakor ne pripomorejo k doseganju okoljskih ciljev in boljšega ločenega zbiranja odpadkov. Hkrati pa tak način oddaje odpadkov onemogoča zniževanje cen zbiranja odpadkov v okviru gospodarske javne službe.

Drugo tako področje, ki bi ga bilo potrebno v predlogu uredbe dodelati, so predlagane minimalne frekvence odvoza odpadkov. Kot pionir ločenega zbiranja odpadkov, v Sloveniji se namreč že več kot 25 let ukvarjamo z ločenim zbiranjem odpadkov v okviru javne gospodarske službe, smo z dolgoletno prakso in izkušnjami dodobra dodelali sistem zbiranja, ki ga z našimi povezanimi podjetji uspešno izvajamo v več kot 40 občinah po Sloveniji. Zato menimo, da tako pogosto zbiranje, kot ga določa predlog uredbe, na primer zbiranje embalaže na dva tedna in papirja na en teden, ni potrebno in bo zgolj pomenilo višje stroške. Posledično dvig cen zbiranja odpadkov ter dodatne negativne vplive na okolje. Tudi zahteve glede odpiralnega časa zbirnega centra vsak dan v tednu in nekatere določbe za njegovo ureditev po našem mnenju niso ustrezne. Cilj mora biti, da izkušnje dobre in tudi slabe prakse vzamemo v obzir in jih, kolikor je to le mogoče, upoštevamo pri snovanju uredbe. Določbe uredbe pa morajo biti seveda uporabne v praksi na tak način, da bo njeno izvajanje pomenilo uresničevanje okoljskih ciljev, čim več ločenega zbiranja odpadkov, recikliranja in ponovne uporabe odpadkov, optimiziranja in zniževanja stroškov zbiranja odpadkov.

Oddajanje odpadkov je potrebno približati uporabniku

Mag. Emil Šehič, ZEOS:

Predlog Uredbe bolj malo vpliva na naše področje. Sicer se mi zdi smiselno, da je proces prevzemanja odpadkov od uporabnikov bolj dorečen, a naj predvsem izvajalci javne službe ocenijo izvedljivost predloga Uredbe. Vsekakor so minimalni standardi v uredbi dobrodošli. Precej storitev na področju zbiranja pa je »nadstandardnih«. Na primer, postavitev naših uličnih zbiralnikov na eko-otokih (oz. zbiralnicah). Podobno je s tekstilom, baterijami in morda v prihodnje s še katerim posebnim tokom odpadka. Vsekakor je potrebno dopuščati možnost, da se čim bolj približa možnost oddajanja odpadkov uporabnikom.

Standardi bodo višji, a cene storitev prav tako

Gregor Ficko, JKP Radlje:

Nova uredba o obvezni javni gospodarski službi zbiranja komunalnih odpadkov se je z dopolnitvami zakonsko določenih aktivnosti, ki jih na tem področju izvajamo komunalna podjetja, nedvomno še dodatno približala uporabnikom, kar je pravilno. Povečanje števila raznih ekoloških akcij, kot so zbiranje kosovnih in nevarnih odpadkov, lažja časovna dosegljivost zbirnih centrov in uvedba evidenčnih in sortirnih sistemov v njih pomenijo tudi večjo sledljivost in kontrolo posameznih, za okolje nevarnih odpadkov. S temi mehanizmi hkrati predstavijo še dodatno zaščito okolja, saj bodo ljudje imeli več možnosti za njihovo legalno odlaganja na zato določenih mestih. Po drugi strani pa seveda uredba prinaša tudi večje finančne obremenitve za komunalna podjetja tako v organizacijskem kot materialnem pogledu. Dodatni stroški, ki bodo pri tem nastali, bi se namreč morali pokrivati iz osnovne cene zbiranja odpadkov. Vsi pa vemo, da smo uporabniki komunalnih storitev v Sloveniji pri kakršnih koli podražitvah komunalnih storitev, tudi če so upravičene, zelo občutljivi in neradi pristanemo na spremembe, čeprav gre za zvišanje njihovih standardov, kar nedvomno prinaša novi predlog uredbe.

Spremembe so preuranjene, osnutka na GZS ne podpirajo

Janja Leban, Gospodarska zbornica Slovenije:

Glede na to, da so v fazi sprejemanja spremembe direktiv, ki naj bi določile definicije komunalnih odpadkov in odpadkov iz trgovine in industrije, nove cilje v zvezi s komunalnimi odpadki in odpadno embalažo ter minimalne zahteve glede razširjene odgovornosti proizvajalcev, izpostavljamo vprašanje smiselnosti sprejemanja uredb pred sprejemom direktiv na ravni EU, razen vsebin, ki so povezane s prenosom zahtev direktive o lahkih plastičnih nosilnih vrečkah. Hkrati pa je v pripravi prenova Zakona o varstvu okolja, ki naj bi tudi vključeval rešitve za določena vprašanja s tega področja.

Menimo, da gre za preuranjene spremembe, kar se nanaša še zlasti na Uredbo o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov. Ker gre za sistemsko poseganje javnih služb na področje razširjene odgovornosti proizvajalcev in tudi za razširjanje dejavnosti javnih služb na področja, ki jih je mogoče zagotavljati na trgu, osnutka Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov v predlagani vsebini ne podpiramo. Ob tem pa izražamo interes in pripravljenost po sodelovanju in povezovanju z MOP pri iskanju rešitev. Pričakujemo celovit pristop k urejanju odprtih vprašanj, stabilen zakonodajni okvir z jasno opredeljenimi odgovornostmi posameznih akterjev, vključenih v embalažno verigo in transparenten sistem, in ne stalno, parcialno urejanje samo nekaterih (nujnih) vprašanj. Poudarjamo, da sistemske spremembe, še zlasti v primeru podaljšanje odgovornosti proizvajalcev, zahtevajo vsebinsko uskladitev sistema z vsemi deležniki.

Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov z določitvijo, da zbiranje komunalnih odpadkov obsega zbiranje ločenih frakcij iz podskupin 15 01 in 20 01 s seznama odpadkov, pri čemer se v okviru javne službe zbiranja ne zbirajo odpadna embalaža, ki nastaja pri opravljanju proizvodne dejavnosti in pri izvajanju del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu (kar pomeni, da je treba IJS prepuščati vso odpadno embalažo iz vseh ostalih dejavnosti, kot so npr. trgovinska, gostinstvo/turizem…) močno posega na tokove materialov/odpadkov, za katere velja razširjena odgovornost proizvajalca.

Ugotavljamo, da se dejavnost javne službe zbiranja odpadkov iz gospodinjstev razširja na odpadke, ki nastajajo v proizvodnih in storitvenih dejavnostih. Za nekatere od njih, npr. embalažo oziroma odpadno embalažo, velja razširjena odgovornost proizvajalca. S tem se sistemsko posega na področje embalaže in odpadne embalaže, kar ureja posebni predpis – uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.

Poudarjamo, da se na ravni EU pripravljajo spremembe direktiv o odpadkih – okvirne direktive o odpadkih, direktive o embalaži in odpadni embalaži…, iz katerih izhaja tudi poenotenje definicije komunalnih odpadkov, pri čemer pa opredelitev komunalnih odpadkov v direktivi ne posega na ureditev sistema ravnanja s komunalnimi odpadki v državi članici. Ureditev sistema ravnanja s komunalnimi odpadki je prepuščena državi članici, pri čemer je izvajalec ravnanja z odpadki lahko bodisi javni ali zasebni subjekt. Poleg komunalnih odpadkov se na ravni EU predvideva tudi definiranje odpadkov iz trgovine in industrije.

Kot navedeno, Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov posega v sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev in onemogoča subjektom, ki so odgovorni za ravnanje s proizvodi potem, ko postanejo odpadki, izvajanje svoje obveznosti – proizvajalec embalaže/embaler, ki je odgovoren za ravnanje z odpadno embalažo, nima možnosti vplivati na sistem zbiranja in doseganja ciljev ponovne uporabe in recikliranja odpadne embalaže in ne na stroške ravnanja z odpadno embalažo.

Nadalje, podjetja, ki se ukvarjajo z zbiranjem odpadkov, opozarjajo, da preko sistema zbiranja z »rumeno vrečo«, s točno definiranim načinom zbiranja odpadne embalaže in omejevanjem drugih možnosti ne bo možno uresničiti predvidenih novih ciljev na področju odpadne embalaže.

Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov v sistem javne službe usmerja tudi druge tokove komunalnih odpadkov, kot so odpadni papir, odpadne kovine… Uredba ne upošteva, da ima zbiranje in reciklaža tovrstnih odpadkov v Sloveniji že dolgo tradicijo (več desetletij) in da se z njihovim zbiranjem ukvarjajo tudi drugi zbiralci, ki niso javna služba. Uredba ne upošteva, da naj bi se z gospodarskimi javnimi službami zagotavljale materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja občina ali druga lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (ZGJS). Odpadki, kot so odpadni papir in odpadne kovine itd., ki gredo v reciklažo, med te vsekakor ne sodijo.

Poudarjamo, da je ohranjanje uveljavljenih sistemov zbiranja odpadkov izvajalcev na trgu, ki so namenjeni recikliranju odpadkov, pomembno tudi z vidika kakovosti odpadkov in doseganja predvidenih novih ciljev direktiv. S preusmerjanjem čistih tokov odpadkov, npr. odpadnega papirja, v sistem JS, kjer naj bi se zbirali vsi papirni odpadki skupaj (20 01 01 in 15 01 01), se postavlja vprašanje kakovosti odpadkov oziroma čistosti surovin za namene reciklaže v papirnicah in posledično doseganja novih ciljev na tem področju.

Sprememba o predelavi biološko razgradljivih odpadkih je nepotrebna

Stojan Jakin, Občina Vrhnika:

Kot sem že večkrat omenil, je sprememba uredbe v smeri, da je tudi predelava biološko razgradljivih odpadkov občinska javna gospodarska služba, nepotrebna in bo že urejeno problematiko v marsikateri občini zapletla. Sicer pa vemo, da se na podlagi Zakona o javnih gospodarskih službah te lahko izvajajo v javnih podjetjih, režijskih obratih ali s podelitvijo koncesije. Zato me toliko bolj čudi izjava gospe ministrice, naj bi se ti odpadki predelovali le v obratih, zgrajenih z javnimi sredstvi. To bi pomenilo avtomatično negiranje zakona, kar po mojem ni dopustno. Sprašujem se tudi, kje so vzroki za takšno razmišljanje. Verjetno bi bilo smiselno ministrico povprašati tudi to.

Sicer pa so uredbe s področja javnih gospodarskih služb, ki obravnavajo problematiko sektorja odpadkov in so trenutno v obravnavi, deležne velike pozornosti in množice pripomb, zato sem mnenja, da bi moralo Ministrstvo za okolje in prostor pred sprejemom še marsikaj pojasniti, morda tudi korigirati določene predlagane rešitve.