Nova urbana agenda in referenčni okvir za trajnostna mesta | Mag. Vanesa Čanji |
 
Mesta v zadnjih desetletjih, ko je postal jasen trend hitre svetovne urbanizacije, dobivajo velik pomen med snovalci politike in prakse trajnostnega razvoja. Ni več dvoma, da se tako hitra rast prebivalstva in trend povečevanja mest že srednjeročno, kaj šele dolgoročno, ne more nadaljevati brez hujših neprijetnih posledic za ljudi in naravno okolje, če ta razvoj ne bo v pospešeni in vedno večji meri dobival nove dimenzije trajnosti – nenehnega usklajevanja med ekonomsko, socialno in okoljsko dimenzijo življenja.
 

MestoZdruženi narodi so po desetih letih, kar so leta 1996 v Istanbulu sprejeli Agendo Habitat, oktobra letos v Quitu v Ekvadorju okrepili globalno zavezo k trajnostni urbanizaciji z Novo urbano agendo – Deklaracijo iz Quita. Dekleracija je dogovor držav članic, ki sloni na skupni viziji o prihodnosti mest in vsebuje okvirne zaveze k trajnostnemu urbanemu razvoju. Skupna vizija so mesta za vse, kjer imajo vsi prebivalci brez diskriminacije, kakršnekoli vrste, možnost bivati in ustvarjati pravična, varna, zdrava, dostopna, finančno dostopna, odporna in trajnostna mesta.

V Novi urbani agendi se države članice zavezujejo, da si bodo prizadevale za socialno vključenost in odpravljanje revščine, urbano blaginjo in priložnosti za vse ter okoljsko trajnost in odporni urbani razvoj. Navedeni so tudi pogoji za učinkovito izvajanje agende, kot so priprava političnih okvirov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, participativno načrtovanje, mednarodno sodelovanje, krepitev zmožnosti ter izmenjava praks, politik in programov med upravami na vseh ravneh. Kar pa ni ravno spodbudno, je dejstvo, da ne vsebuje operativnega načrta, ciljev in kazalnikov, ki bi jih morale države članice dosegati. Čeprav naj bi bil dokument univerzalen, njegovo izvajanje ni zavezujoče. Izvajanje je odvisno od prostovoljnih zavez držav članic in urbanih deležnikov, ki jih lahko vključijo v načrt za izvajanje Quito Implementation Plan.

Četudi gre za prostovoljne zaveze, se nekaj tisoč mest po vsem svetu že leta trudi izvajati načela Nove urbane agende, kar pomeni, da precej dobrih praks že obstaja. Nacionalne in lokalne uprave se lahko s povezovanjem in izmenjavo dobrih praks in politik učijo ter tako uspešno razvijajo in izvajajo trajnostne lokalne politike.

V Evropi 83 % ljudi v mestih do leta 2050

Evropa je torej v samem središču aktualnih izzivov trajnostne urbanizacije, saj naj bi leta 2050 v evropskih mestih živelo približno 83 % prebivalstva, kar je skoraj 557 milijonov. Z obstoječo infrastrukturo in prevladujočim urbanim načinom upravljanja mesta ne bodo mogla zagotavljati enake stopnje blaginje, kot so jo bili evropski prebivalci mest navajeni do sedaj. Težave na več ravneh urbanega življenja se pospešeno kopičijo, obstoječi modeli upravljanja pa nimajo vzvodov, da bi jih uspešno in pravočasno odpravljali.

Mesta zato raziskovalci in politiki vidijo kot vir problemov za današnje gospodarske, okoljske in družbene izzive, hkrati pa je vse več tistih, ki v mestih vidijo tisti subjekt, ki naj bi prinesel pomembne premike k potrebnim rešitvam.

V zadnjem desetletju je vse več evropskih mest pripravljenih aktivno prevzeti nove vloge pri smelejših korakih trajnostnega razvoja. Gre za vloge, ki jim jih zakonodaja doslej ni nalagala in ki od njih zahtevajo povsem novo miselno podstat, vzorce upravljanja in iskanja nenehnega konsenza. Tako nastajajo prvi primeri parcialnih dobrih praks, ki naj bi spodbujale celovitejše spremembe in vse večje število sledilcev.

Platforma evropskih trajnostnih mest

Čeravno je na evropski politični ravni vse večji konsenz, da so lahko mesta med ključnimi akterji potrebnih trajnostnih sprememb (to je zapisano tudi v strategiji razvoja EU do leta 2020), je med nadnacionalno politiko in nacionalnimi praksami v EU velik razkorak. Različna nacionalna, ekonomska, kulturna, zgodovinska in druga okolja se različno odzivajo na trajnostne izzive, ki so po svoji naravi zelo kompleksni, saj naj bi nenehno uravnavali številne ravni življenja. Nov zagon v tej smeri naj bi prispevala platforma evropskih trajnostnih mest, ki se je vzpostavila pomladi letos po 8. Evropski konferenci trajnostnih mest in krajev v Baskiji, kjer je nastala tudi t.i. Baskovska deklaracija.

Referenčni okvir za trajnostna mesta

Snovalci poziva k trajnostnem razvoju mest in urbanih središč – ti prihajajo iz vrst politike in različnih segmentov strokovne javnosti – so prepričani, da trajnostni izzivi zahtevajo sodelovanje vseh – odločevalcev, različnih »sektorskih« deležnikov do prebivalcev mest. Ni dvoma, da te družbeno-sistemske spremembe zahtevajo tudi nova teoretična in aplikativna znanja, nove pristope in instrumente, ki združujejo ideje podjetništva, državljanskega udejstvovanja in družbene preobrazbe v smeri sonaravnosti in družbene kohezivnosti. Referenčni okvir za trajnostna mesta je poskus razgrnitve osnovnih dimenzij in ključnih ciljev, ki naj bi evropska mesta usmerjali k vse večji trajnostni preobrazbi.

Osnovnih dimenzij referenčnega okvirja je pet: prostorska, upravljavska, socialna, ekonomska in okoljska. Vsaka vključuje ključne cilje, ki jih je skupaj 30. V nadaljevanju jih na kratko predstavljamo.

Prostorska dimenzija

Ključni cilji trajnostnih mest s področja prostorske dimenzije so: trajnostno urbanistično načrtovanje in raba tal, zagotavljanja prostorske enakosti, spodbujanje t.i. prostorske odpornosti oziroma samozaščite proti nevarnim dogodkom ali pojavom, ohranjanje in spodbujanje urbane, arhitekturne in kulturne dediščine, promoviranje visoke kakovosti in funkcionalnosti javnega prostora ter razvoj alternativne in trajnostne mobilnosti.

V mestih, kjer ne izvajajo učinkovitega urbanističnega načrtovanja, prihaja do velikih urbanih širitev, kar pomeni, da se naselja raztegujejo čez obrobja mest in zasedajo zemljišča okoliških občin. Ker na obrobju ni mestotvornih storitev in dodatne infrastrukture, je tamkajšnje prebivalstvo za osnovne potrebe dnevno vezano na vožnjo z avtomobili. To za ranljivejše skupine, kot so otroci, starejši ali gibalno ovirane osebe, pomeni, da so izključeni iz urbanega načina življenja.

Integriran pristop k urbanističnemu načrtovanju pomeni nenehno usklajevanje razvojnih politik in lokacij za bivanje, poslovnih in socialne aktivnosti, javnih objektov in infrastrukture. Prednost je potrebno dati kompaktnemu mestnemu načrtovanju, prednostnemu recikliranju zemljišč ter ohranjanju zelenih in naravnih površin. Poseben izziv je zagotavljanje visoko kakovostnih pogojev bivanja z učinkovito rabo energije po dostopnih cenah za različne socialne skupine v mestu. Ob tem velja spodbujati simbiozo med različnimi industrijskimi panogami in drugimi poslovnimi dejavnostmi, institucijami znanja, raziskovanja in razvoja.

Urbano načrtovanje lahko pospeši rast neenakosti s povečevanjem vrednosti določenih lokacij oziroma delov mesta, kar postopoma vodi v prostorsko segregacijo. Strokovnjaki opozarjajo, da je pri urbanem planiranju potrebno nenehno upoštevati kategorijo splošnega javnega dobra in zagotavljanje javnih storitev za vse prebivalce mesta. Taki primeri so zagotovitev cenovno dostopnih stanovanj v bližini javnih transportnih centrov, povečevanje socialne raznolikosti v novih urbanih naseljih, zagotavljanje visoke kakovosti javnih šol, zdravstvenega varstva in drugih javnih storitev ter zelenih naravnih površin na vseh delih mesta.

Tretji cilj povečevanja trajnosti prostorske dimenzije razvoja mesta je spodbujanje lastne teritorialne odpornosti zlasti v luči nevarnih ali nepredvidljivih dogodkov. V središču pozornosti so zlasti protipoplavna varnost, oskrba z zdravo pitno vodo in energijo po dostopnih cenah. Odpornost se kaže v sposobnosti posameznega dela mesta za samoorganizacijo tako pri preprečevanju tovrstnih dogodkov oziroma za sodelovanje pri sanaciji, če do le-teh pride.

Urbana in arhitekturna dediščina sta med osrednjimi dejavniki trajnostnega urbanega razvoja, saj povečuje ekonomsko in demografsko privlačnost mesta in bogati medkulturne vezi med vsemi skupinami prebivalcev. S takimi povezavami se ustvarja pozitivno socialno tkivo. Kultura odpira tudi priložnosti za gospodarstvo, ko gre za projekte obnove in druge kulturno-turistične projekte, ki generirajo prihodek.

Med ključnima prostorskima ciljema sta še promocija visoko kakovostnega javnega prostora in razvoj alternativne in trajnostne mobilnosti. Javni prostor je osrednji dejavnik kakovosti mestnega življenja, ki pa je atraktiven tudi za turiste, poslovneže in investitorje. Kakovosten in funkcionalen javni prostor prispeva k občutku pripadnosti in daje mestu identiteto. Mobilnost je ključna, saj omogoča dostop do dela, izobraževanja, osnovnih storitev in izdelkov, zdravstvenih storitev, rekreacije in drugih prostočasnih storitev. Lokalne oblasti se na tem področju soočajo s številnimi izzivi, povezanimi s transportnimi vzorci, kot so prometni zastoji, slaba varnost, hrup, onesnaženje zraka, zagotovitev mobilnosti za ranljive skupine prebivalcev idr. Urbani transport, zlasti tovorni promet in osebni avtomobili, naj bi po nekaterih podatkih v Evropi prispevali kar eno četrtino vseh emisij CO2. Na tem področju so prioritetne rešitve, ki prispevajo k nizkoogljični družbi, učinkoviti in vključujoči mobilnosti, kar pomeni stroškovno učinkovite in dosegljive alternativne rešitve mobilnosti za višjo kakovost življenja in zraka. Te rešitve, ki v praksi seveda niso enostavne, naj bi imele tudi pozitivne ekonomske učinke in naj bi prispevale k družbeni inkluzivnosti. Zanje je predpogoj pametno urbano načrtovanje, s katerim se zmanjša potreba po transportu pri dnevnih mestnih aktivnostih. Potrebna so inovativna partnerstva pri transportu urbanega tovora, pri katerih sodelujejo trgovine, podjetja, javne storitve in drugi, ki izboljšujejo učinkovitost dostave izdelkov in storitev. Mesta pospešeno povečujejo atraktivnost mobilnih rešitev, ki nadomeščajo uporabo osebnih avtomobilov: varno kolesarjenje in pešačenje, pogosta, udobna in uporabniku prijazna javna prevozna sredstva, ki so povezana v integrirano infrastrukturo javnih prevoznih sredstev. Prav tako je zelo pomembna sodobna informacijsko-komunikacijska podpora, ki nudi »real-time« informacije, kako lahko v vsakem trenutku pridemo s točke A na točko B na najbolj optimalen način.

Upravljanje mesta

Trajnostni razvoj mest zahteva precejšen odmik od dosedanjih upravljavskih vzorcev. V referenčnem okvirju za trajnostna mesta se izpostavlja pomen zagotavljanja integrirane teritorialne strategije. Gre za upravljanje zapletenega omrežja odnosov in soodvisnosti med mestnimi središči in t.i. zaledjem, ki predstavlja veliko priložnosti v smislu zagotavljanja obnovljivih virov energije, zdrave pitne vode, pridelave zdrave lokalne hrane, zagotavljanje biodiverzitete in okolja za kakovostno rekreacijo in preživljanje prostega časa. Kljub številnim vzajemnim koristim mestnih središč in zaledij obstajajo številni konflikti interesov, ki jih je potrebno presegati v obojestransko korist. Mesto se ne more razvijati trajnostno, če k razvoju ne pristopa integrirano tudi s tega vidika.

Novost trajnostnega upravljanja na ravni mest se vse bolj kaže v sposobnosti mestne administracije za sprejemanje trajnostnih odločitev, ki se seveda odražajo tudi v finančnem upravljanju ter procesih samoocenjevanja uspešnosti in nenehnega napredovanja. Zelo pomemben cilj trajnostnega upravljanja mest je povečevanje sodelovanja prebivalcev oziroma njihovega soupravljanja. Gre za iskanje novega ravnotežja med participativno demokracijo, ki ji daje digitalizacija nov zagon, in demokracijo izvoljenih predstavnikov.

Izzivi mest in tudi potencialnih rešitev niso omejeni na meje mest, zato si je potrebno pri upravljanju mest posluževati medsektorskih pristopov na regionalni in nacionalni ravni. Ker gre za kompleksne procese, ki imajo na marsikaterem področju številne birokratske ovire, se razvijajo nove, bolj prožne oblike partnerstev, ki niso zakonodajno »predpisane«. Partnerstva so namenjena reševanju izzivov in kreiranju dodanih vrednosti ter vodijo k policentričnemu mestnemu upravljanju.

Mestna oblast vse bolj prevzema tudi vlogo pospeševalca krepitve trajnostne zmogljivosti mesta. Spodbuja nastajanje novega znanja, izkušenj in dobrih praks v mestu s področja ustvarjanja novih vrednosti in trajnostnega razvoja. Gre za dolgoročen proces, s katerim mesto povečuje lastne kapacitete, da je lahko bolj zaželen partner na številnih področjih urbanega življenja. Kapacitete se ne razvijajo čez noč, zato mestne oblasti s posluhom za trajnostni razvoj pomagajo plesti mreže, ki na številnih področjih urbanega socialnega tkiva dodajajo vrednost.

Socialna dimenzija

Kakovost socialnega tkiva je za mesto ključnega pomena. Trajnostna mesta si z različnimi orodji prizadevajo za kar največjo socialno vključenost vseh prebivalcev. Razlogov za socialno izključenost, ki je pravo plodišče za številne resne probleme v mestih, je več. Lahko je posledica revščine, brezposelnosti, imigracije, dezintegracije vrednot ali kombinacija teh in drugih razlogov. Mesta na tem področju igrajo ključno vlogo s svojimi politikami mestnega planiranja, izobraževanja, stanovanjske politike, javnih storitev, kulturnih dejavnosti, vključevanja prebivalcev in drugih aktivnosti. Še posebej velik izziv je stanovanjska politika v mestih, saj gre na tem področju tudi za sodelovanje z zasebnim sektorjem pri razvoju inovativnih storitev. Za kakovost življenja v mestih so osrednjega pometa tudi varovanje in promocija zdravja in dobrega počutja, dobre možnosti izobraževanja in usposabljanja ter kulturnih in prostočasnih dejavnosti.

Pri urbanih projektih naj bi mesto mislilo na vse segmente prebivalcev, ne glede na socialni sloj, starost, spol, družinski status ali zmogljivosti. Pri tem je potrebno upoštevati staranje prebivalstva, kar pomeni, da se varno in kakovostno staranje vključi v prav vse politike razvoja mesta.

Ekonomska dimenzija

Vzvodi ekonomske politike naj bi se v prihodnje v večji meri dajali v roke mestom. Vse več županov večjih in tudi manjših evropskih mest se – ne glede na zakonodajne omejitve in dosedanjo tradicijo nacionalnih ekonomij –vse bolj vidi v vlogi menedžerjev, ki skrbijo tudi za ekonomsko dimenzijo svojega mesta. V prihodnje naj bi mesta intenzivneje spodbujala t.i. zeleno rast in krožno gospodarstvo. Spodbujala bodo zlasti inovacije, ki prispevajo k razvoju t.i. pametnih mest. Gre za inovacije s področja digitalizacije, zelenih virov energije, zelene mestne mobilnosti, socialnih storitev za starejše idr. Mesto lahko spodbudi podjetniški razmah s spodbujanje t.i. povezljivosti, kar pomeni, da nudi lokalno, regionalno, nacionalno in tudi globalno platformo, preko katere se lahko posamezniki, interesne skupine in podjetja povezujejo. Platforma je lahko fizična, na primer dobra transportna povezanost, lahko pa informacijsko-komunikacijska ali neformalna (hitro seznanjanje z določenimi novostmi, trendi ipd.). Kljub globalizaciji si mesta s trajnostno zavestjo vse bolj prizadevajo graditi lokalno odporno ekonomijo. To pomeni, da sistematično gradijo tudi podjetniške in zaposlitvene priložnosti za svoje prebivalce. Pomemben dejavnik je spodbujanje osebnih sposobnosti in podjetniške miselne naravnanosti mladih generacij. Le-te ne pričakujejo, da bi jih čakale »službe«, ampak razmišljajo, kako lahko sami ustvarijo dodano vrednost v družbi.

Trajnostna mesta v vse večji meri spodbujajo trajnostno produkcijo v mestih (preko partnerstev z lokalnimi podjetji) in trajnostno potrošnjo.

Okoljska dimenzija

Med ključnimi okoljskimi dimenzijami trajnostnih mest je zaščita, ohranjanje in povečevanje biodiverzitete in naravnih sistemov. Mesta se zavedajo, da je potrebno sistematično zmanjševati vse vire onesnaženja okolja: zrak, voda, zemlja, ekosistemi, kar je neposredno povezano z zagotavljanjem zdravega življenjskega okolja prebivalstva. Ta izziv ni majhen, saj je pritisk na onesnaževanje v mestih zaradi sodobnega urbanega načina življenja zelo velik in se še povečuje.

Trajnostno upravljanje prostorske, socialne in ekonomske dimenzije je ključnega pomena za upravljanje z okoljsko dimenzijo. Mesta, ki delajo vse večje korake v smeri trajnostnega razvoja, so spoznala, da z okoljsko dimenzijo ne morejo upravljati posebej, saj je življenjsko prepletena z vsemi drugimi sistemi urbanega življenja.

Največji del dobrih praks evropskih mest je na področju upravljanja z naravnimi viri in preprečevanja nastanka odpadka. S partnerskimi pristopi – podjetja, prebivalci, izvajalci javnih služb – se je na tem področju že marsikaj premaknilo. A številni izzivi še ostajajo, saj gre še vedno več kot polovica snovnih virov, ki se rabijo v mestih, v »nič«.

Velik poudarek je na upravljanju s t.i. podnebnimi spremembami (povečevanje odpornosti lokalnih skupnosti – npr. postavljanje trajnostne urbane drenaže, zelene infrastrukture, lokalna dobava hrane in zagotovitev vodnih virov ob hujših vremenskih dogodkih idr.), trajnostno mobilnostjo in zagotavljanju zdravih, dolgoročnih virov pitne vode. Vse te politike vključujejo vedno višjo stopnjo ozaveščenosti prebivalcev in njihovo sodelovanje.

Referenčni okvir za trajnostna mesta razgrinja kompleksnost področij in izzivov, s katerimi upravljajo mesta. Na podlagi 30 ciljev, za katere se zavzema, si mesta lahko sama postavijo konkretne cilje in kazalnike, s katerimi merijo svoj napredek. Za spodbujanje dobre prakse se pospešeno vzpostavljajo različna razvojna partnerstva, zato v prihodnje pričakujemo inovativne pobude in hkrati več dobre prakse.

——————————————————–

Vizija trajnostnega urbanega razvoja vključuje enake pravice in priložnosti, temeljne svoboščine, primerno stanovanje, enak dostop do javnega dobra, participacijo in sodelovanje javnosti, enakost spolov, dostopno urbano mobilnost, upravljanje z nesrečami in odpornost, okoljsko trajnost, visoko produktivnost, konkurenčnost in inovacije s spodbujanjem polne in produktivne zaposlenosti in dostojnega dela za vse.

——————————————————–

Trajnostni razvoj mest v EU

V EU prizadevanja za trajnostnih razvoj mest niso novost. Izpostaviti velja programe Evropske unije, kot sta URBAN I in II, ki sta se med letoma 1996 in 2006 osredotočala na degradirane soseske. URBACT od leta 2002 spodbuja celostni urbani razvoj s povezovanjem, krepitvijo zmogljivosti in izmenjavo znanj med mesti. Leta 2005 je bila sprejeta Bristolska pogodba (Bristol Accord) o pomenu trajnostnih skupnosti za razvoj Evrope. Leta 2007 je bila sprejeta Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih, leta 2009 Marseille Statement, ki je pozval k izvajanju načel Leipziške listine z razvojem skupnega evropskega referenčnega okvira za trajnostna mesta (European Reference Framework for Sustainable Cities) ali RFSC. K temu so prispevali tudi Lizbonska pogodba leta 2009, ki je podala idejo o teritorialni koheziji, Strategija Evropa 2020 in Kohezijska politika z Evropskim skladom za regionalni razvoj in maja letos sprejet Dogovor iz Amsterdama, ki je uradno vzpostavil Agendo EU za mesta.

——————————————————–