Podnebne spremembe | Jože Volfand |
 
Slovenija, ki podnebne spremembe bolj čuti kot druge evropske države, pripravlja Akcijski načrt usmeritev za ukrepe, ki naj bi v državi povezale vse sektorje in različne panoge. Dr. Lučka Kajfež Bogataj je sodelovala v pripravi gradiva, ki je v javni razpravi, poleg tega pa lahko kot izvrstna poznavalka klimatskih globalnih trendov najbolj predstavi žarišča, kamor se mora trenutno in dolgoročno usmeriti celotna razvojna politika Slovenije. Kajti gre za odpravljanje vzrokov sprememb, pravi, na drugi strani pa za to, da se bomo znali pripraviti na drugačno podnebje, kot smo ga poznali doslej. Ko opozarja na odpravljanje vzrokov, izpostavlja promet in energetiko. Če nas vremenske katastrofe še niso prepričale in bomo prepozno reagirali, se lahko zgodi, da bo ob koncu stoletja Slovenija toplejša za 5 °C. In kaj potem? Kako bo z vodo?
 
dr. Lučka Kajfež Bogataj

dr. Lučka Kajfež Bogataj

Čeprav bo Akcijski načrt usmeritev za ukrepe prilagajanja podnebnim spremembam v srednjeročnem obdobju pripravljen v prihodnjem letu, bi bilo zanimivo vedeti, katere sektorje ste v skupini za nacionalni strateški okvir opredelili kot glavne povzročitelje negativnih vplivov v ozračje. Katere panoge slovenskega gospodarstva se bodo morale najbolj vključiti v odpravljanje vzrokov za podnebne spremembe?

Pristop k reševanju problema spreminjanja podnebja ima več plati. Dve sta najpomembnejši. Ukrepi blaženja, torej ukrepi za odpravljanje vzrokov podnebnih sprememb, na drugi strani pa prilagajanje na novo podnebje, ki se že in se bo še bolj dramatično spreminjalo. Akcijski načrt je usmerjen predvsem v prilagajanje. Ukrepi prilaganjanja pa so seveda lahko tudi taki, ki hkrati pomagajo pri blaženju, torej pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov.

Na katere ukrepe mislite?

Na primer, trajnostna gradnje in celovite prenove stavb pomenijo manjšo porabo energije in manj izpustov. Hkrati nudijo prilagoditve za bolj vroča poletja. Glede panog slovenskega gospodarstva, ki bi se morale najbolj vključiti v odpravljanje vzrokov za podnebne spremembe, je to prometni sektor. Tu namesto napredka opažamo le nazadovanje. In seveda energetika oziroma kar TEŠ. Tu smo naredili katastrofalno napako!

To samo kaže, da spreminjanje stanja ne bo mogoče, če v Slovenji ne bo dosežena interdisciplinarna in medsektorska povezanost? Ali bo Nacionalni strateški okvir to zagotovil? Je pripravljenost?

Povezovanje vseh sektorjev je pri obvladovanju podnebnih sprememb nujno. Podnebne spremembe v bistvu sploh niso klasičen okoljski problem, ki bi ga reševalo na primer Ministrstvo za okolje. Po svojih vzrokih je to skoraj v celoti energetski problem, če odštejemo vplive na spremenjeno rabo tal. Povzroča jih raba fosilnih goriv, torej poleg termoelektrarn še zlasti promet.

Posledice?

Posledice so kmetijski in gospodarski problem, deloma pa tudi problem zdravstvenega sektorja. Nacionalni strateški okvir je nastajal medsektorsko, kolikor se je le dalo v relativno omejenem času. Pripravljenost je, a hkrati huda kadrovska stiska na vseh ministrstvih. Inštitucije, ki bi se poglobljeno ukvarjala s podnebno politiko, pri nas nimamo. Nimamo tudi podobnih raziskovalnih skupin. Če se primerjamo na primer s Finsko, Nemčijo ali Veliko Britanijo, smo tako rekoč »goli in bosi«.

Pravite, da nimamo posebne inštitucije. V svetu in tudi v Sloveniji stroka, enako dela politika, ni enotna v oceni, kakšne so dejanske podnebne spremembe na planetu in ali so potrebni ali ne globalni in nacionalni programi za odpravljanje vzrokov za podnebne spremembe. Zakaj je tako?

S tem se ne strinjam. Klimatološka stroka si je tako v svetu kot pri nas povsem enotna o vzrokih in velikosti že izmerjenih podnebnih sprememb. Podnebne spremembe so stvar fizikalnih dejstev, ne individualnih mnenj. Številk in ne besed. Ljudje imamo pravico do svojega mnenja, ne pa do prirejanja dejstev. Medijski pristopi za in proti in medle, da ne rečem zmedene politične izjave ali bolje puhlice pa žal tudi krojijo javno mnenje. Od tod vtis o dvomih. Ljudje premalo sledijo dejstvom. Poglejte, lansko leto je bilo in tudi letošnje bo najbrž najtoplejše leto, odkar znamo meriti temperature. Absolutno bi ta hip potrebovali akcije za ozaveščanje ljudi, tako da bi dosegli tako imenovano podnebno ali klimatsko pismenost. Sicer bomo izgubili dragocen čas.

Navajate dejstva. Kaj pa Slovenija? S katerimi podatki lahko potrdite, da je Slovenija zelo ranljiva zaradi posledic podnebnih sprememb, mislim predvsem na temperaturo zraka, ali pa morda le ne odstopa v primerjavi z drugimi evropskimi državami?

Lega Slovenije je očitno taka, da so trendi zviševanja temperature zraka, tal in voda večji kot v ostali Evropi. Tudi so bistveno večji od globalnih trendov. Vsak si te grozeče trende lahko ogleda na spletišču ARSO (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/pss-project/). Da. Tudi ranljivost lahko potrdimo s številnimi primeri. Vzemimo na primer hitro širjenje škod v gozdovih zaradi podlubnikov ali po domače lubadarja. Z zviševanjem temperature ima ta škodljivec namesto ene zdaj že tudi do tri generacije letno. In ker smreka marsikje ni avtohtona, nam to desetka gozdove. Ali pa ranljivost zaradi poplav, ki je tudi posledica reliefa in napačne poselitve. Višje temperature okrepijo hidrološki cikel in to v Sloveniji pomeni, da že dobivamo stoletne poplave na bistveno krajše intervale. Tu so še vse pogostejše zelene zime, na kar je občutljiv zimski turizem. Ai pa pojavljanje novih žuželk, recimo tigrastega komarja in širjenje klopov na sever. Ranljivi smo bolj, kot si mislimo.

Če bi rangirali indikatorje vpliva podnebnih sprememb v Sloveniji, kakšen bi bil vaš vrstni red in zakaj? Ali glede na scenarije do leta 2050 lahko predvidevamo, da se bo povprečna temperatura zraka v Sloveniji dvignila do takrat na primer za več kot 5°. Kaj bi to pomenilo?

Če Pariški sporazum ne bo hitro bolj operativen in ambiciozen, se lahko res v skrajnem primeru zgodi, da bo Slovenija do konca stoletja toplejša tudi do 5 °C. Pravzaprav je težko reči, kaj bi to pomenilo za ekosisteme, našo varnost in gospodarstvo. Ne znamo še povsem napovedati, kaj bi bilo po takem scenariju z vodo. Vsekakor pa bi bila naša prehranska in tudi fizična varnost bistveno manjša kot danes. Ampak tudi že manjši dvig, recimo okrog 3 stopinje, bi lahko pomenil konec naših gozdov, kot jih poznamo danes in prinesel obilico ekstremnega vremena v obliki suš in poplav in zelo oteženo kmetovanje. Predvsem pa bi nam prinesel valove klimatskih beguncev iz Afrike in Bližnjega vzhoda.

V osnutku Nacionalnega strateškega okvira za prilagajanje podnebnim spremembam je zapisana ocena, da bi v Sloveniji lahko potekal proces prilagajanja brez večjih dodatnih stroškov. Je to realna ocena? Slovenija je v zadnjih letih morala nameniti nemalo sredstev na primer za protipoplavno varnost.

Ta ocena žal ni realna. Stroški in investicije bodo, če mislimo s prilagajanjem resno. Vendar bi bili ti stroški za nekajkrat manjši, kot pa če bomo odreagirali prepozno. Preventiva je v primeru podnebnih sprememb mnogo cenejša kot odpravljanje posledic in škode. Pravočasno prilagajanje in za to potrebna finančna sredstva lahko prinesejo tudi druge vzporedne prednosti ali, kot v šali pravim, kolateralne koristi. Lahko ustvarimo bolj zeleno gospodarstvo in tudi nova delovna mesta. Seveda, če bomo povezali sektorje in smiselno ter strateško trošili denar.

Pri specifičnih ciljih v osnutku je sicer stavek: Zadostno financiranje ukrepov prilagajanja podnebnim spremembam. Ali so morda že dane pobude, kje pridobiti finančne vire? Državni proračun se že sprejema za leto 2018. Je na državni ravni že usvojeno spoznanje, da bodo ukrepi potrebovali finančno pokritje?

Slovenska politika se že nekaj vlad zapored ne zmeni kaj dosti za podnebne spremembe. To očitno ni tema, ki bi bila prepoznana kot strateška niti ne kot povezovalna. To se kaže v pomanjkanju kadrov, klimatski organiziranosti in seveda tudi pri denarju. Načelno bi lahko bil vir denarja Sklad za podnebne spremembe, ki je od leta 2014 v celoti namenjen izvajanju ukrepov za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam. Na papirju seveda. Mogoče bo koristiti tudi evropski denar, npr. Kohezijska sredstva, če bomo pripravili res dobre programe prilagajanja. Bojim pa se, da bo denar porabljen tudi za krpanje raznih finančnih lukenj, ki se pri nas tako rade pojavijo povsod: od bank do pokojninskega sklada.

Eno je država, kaj pa druge ravni? Kaj lahko konkretno storijo gospodarske družbe in lokalne skupnosti za bolj strokovno in učinkovito prilagajanje podnebnim spremembam? Kako bi bilo potrebno na državni ravni povezati pakete prilagajanja podnebnim spremembam s programom prehoda v zeleno gospodarstvo in s poudarjenim fokusiranjem na trajnostni razvoj?

Prvi korak je, da se vprašajo, na kaj se bomo prilagajali. Torej, da se seznanijo s scenariji bodočega podnebja ali da tudi podprejo njihovo izdelavo. Drugi korak je temeljita analiza že izmerjenih vplivov podnebnih sprememb na njihovo dejavnost, na primer analiza že izmerjenih vremensko pogojenih škod in drugih negativnih učinkov. Na primer, koliko škode so jim že napravile suše, poplave ali na primer pomanjkanje snega.

Ker ekstremov ne bo manj, pač pa več?

Seveda. Pogostnost ekstremnega vremena se bo namreč zagotovo povečala. V tem koraku je potrebna tudi analiza potencialnih koristi, ki jih utegnejo doživeti ob podnebnih spremembah. Saj ne bo vse slabo! Na primer poletna turistična sezona se bo podaljšala, višje temperature lahko omogočijo nove poljščine ali vrtnine. Potem seveda sledi strateški premislek in priprava načrta ukrepov. Ti morajo biti čim bolj povezani tudi s programom prehoda v zeleno gospodarstvo. Pri tem lahko že koristimo številne tuje primere dobrih praks.

Kateri tuji programi se vam zdijo najboljši?

Daleč najboljši programi so v Veliki Britaniji, kjer se z njihovim uresničevanjem ukvarjajo že vsaj 10 let. So podprti z raziskovalnimi inštituti in politiko in so izrazito vključujoči. V njih sodelujejo podjetniki, lokalna politika in predvsem zainteresirana javnost. Enako je na Finskem, pa tudi na Nizozemskem. Marsikaj se lahko naučimo tudi od Nemcev. Podobno kot mi, bolj na repu lestvice pa so Italijani, Hrvati in Grki. Skratka lahko bi zlahka uporabili že obstoječe in javno dostopne izkušnje in dobre prakse. Le nekaj politične volje je treba.

Brez stroke ne bo šlo? Kako se lahko strokovne inštitucije, predvsem znanost, vključijo v programe prilagajanja podnebnim spremembam? Kje so možnosti za prijave na mednarodne projekte in za mednarodno sodelovanje na raziskovalnem področju?

Brez raziskav dobrega in znanstveno podprtega prilagajanja ne bo. Podnebne spremembe prinašajo zelo nove okoliščine , kjer še nimamo izkušenj in zato rabimo novo znanje. Sicer bomo delali napake in izgubljali denar. V Evropi poteka kar nekaj raziskovalnih projektov, ki direktno naslavljajo prilagajanje na podnebne spremembe. Recimo moja skupina na Biotehniški fakulteti sodeluje skupaj z Inštitutom Jožef Stefan v projektu HEAT-SHIELD okvirnega programa EU za razvoj in inovacije Obzorje 2020. Ukvarjamo se z vplivi vročinskega stresa na produktivnost delavcev in kako s prilagoditvenimi ukrepi kljub vse pogostejšim vročinskim valovom v EU zagotavljati stabilnost prihodnjega gospodarstva. Možnosti za mednarodno sodelovanje so, a niso dovolj podprte s stani ARRS. V Sloveniji je denar za projekte tega tipa zelo težko pridobiti.

V osnutku je naglašen pomen znanja in informiranosti o podnebnih spremembah. Kje vidite glavni manko?

Glavni manko so za začetek manjkajoči kurikulumi podnebnega izobraževanja že v osnovnih in srednjih šolah. Premalo se s to problematiko ukvarjajo tudi strokovna združenja, pa če začnemo na gospodarskih zbornicah ali zdravniških in inženirskih združenjih. Manjka akcij na državni ravni, na primer oddaj na javni televiziji. Tudi občine bi lahko lokalno storile mnogo več na področju izobraževanja in informiranja. Za zdaj znanje širijo bolj kot ne le nevladne organizacije in peščica znanstvenikov.