3. reciklažna konferenca | Jože Volfand, Urška Košenina |
 
Kako do reciklažnih ciljev 2020? Tako so se spraševali na 3. konferenci, ki jo zdaj že tradicionalno vsako leto pripravi Sekcija zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov pri GZS. Jure Fišer, predsednik Sekcije, se je najprej upravičeno vprašal, kaj se je zgodilo s sklepi lanske konference. Takrat so zapisali, da si želi branža, v sekciji je 31 podjetij, stabilen pravni okvir, ki ji bo omogočil investiranje v potrebne tehnološke zmogljivosti za doseganje okoljskih ciljev. Potem pa, da naj država pri centrih za ravnanje z odpadki, ki jih je Slovenija zgradila s pomočjo evropskih sredstev, prepreči izvajanje tržnih dejavnosti. Poenotili naj bi tudi merilo za zbiralce odpadkov. Predlagali so še več dialoga države z vsemi deležniki, tudi iz gospodarstva, prav tako pa naj bi država zagotovila sistemski okvir za zmanjšanje sivega trga pri ravnanju z odpadki.
 

locevanje-kovineIn? Da v dialogu z državo nastajajo šumi, na konferenci ni bilo mogoče spregledati in ne preslišati. Ne le zaradi kritičnih razprav. Tudi zato, ker na konferenci in na okrogli mizi, kako do reciklažnih ciljev 2020, ni bilo nikogar ne z Ministrstva za okolje in prostor ne z Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

V programu reciklažne konference je Wilhelm Kleer iz avstrijskega Interseroha predstavil sistem zbiranja in predelave odpadne embalaže v Avstriji. Igor Lipovnik iz podjetja MPI reciklaža je pojasnil, s kakšnimi težavami se srečujejo pri postopkih reciklaže svinčevih baterij. Kritično je opozoril na počasnost pri izdaji okoljevarstvenih dovoljenj Agencije RS za okolje. Ena izmed pozitivnih reciklažnih zgodb je Slopakova, saj je udeležencem konference Srečko Bukovec pojasnjeval pozitivne izkušnje pri ravnanju z izrabljenimi gumami. Iz mednarodnega urada za reciklažo je dr. Thomas Papageorgiou predstavil različne evropske vidike z reciklažo odpadne električne in elektronske opreme. Zelo se je zavzel za liberalizacijo trga. Mag. Radovan Tavzes je govoril o doseganju ciljev pri recikliranju komunalnih odpadkov v Sloveniji glede na pravila za izračun doseganja ciljev in predloga o spremembi Direktive 2008/98/ES. O obdelavi gradbenih odpadkov, o njihovi predelavi ali reciklaži, se je spraševal Mirko Šprinzer, Dejan Zver je predstavil pomen kompostiranja v družbi recikliranja, docent dr. Damjan Balabanič pa je razložil, kaj se dogaja z neuspešnim medresorskim usklajevanjem za dokončno ureditev težav pri ravnanju z izrabljenimi vozili. Kot kaže, jih ne bo lahko doseči.

Jure Fišer

Jure Fišer

Najbolj sporočilni so podatki o poslovanju reciklažne panoge. Jure Fišer je postregel s podatki, da ji gre vsako leto slabše. Poslovni prihodki se ji znižujejo od leta 2012, prav tako poslovni izid in EBITDA. Lani so končali z izgubo. Jure Fišer je sicer omenil, da so k slabšem rezultatu prispevale tudi cene surovin na trgu. V primerjavi z gospodarsko rastjo v Sloveniji in v Evropi, reciklažna panoga, kljub visokim ciljem slovenske okoljske politike pri obdelavi, ponovni uporabi in reciklaži odpadkov, zaostaja. In tudi napovedi niso preveč optimistične.

Drugače je s poslovanjem izvajalcev javnih služb, torej s komunalnimi podjetji. Jure Fišer je primerjal poslovanje obeh skupin podjetij, v skupini komunalnih jih je 51, zaradi tega, ker komunalci s širjenjem tržnih dejavnosti pri ravnanju z odpadki počnejo tisto, česar ne bi smeli, a država, kot meni, favorizira komunalna podjetja in ne da odgovora, katere dejavnosti lahko izvajajo. Jasna normativna ureditev bi odgovorila na marsikatero vprašanje. Pravi, da je problem s prevzemi odpadne embalaže potenciran in to počno komunalna podjetja. »Velika večina embalažnih družb na komunalah redno prevzema embalažo. V ozadju je večkrat izražen interes javnih komunalnih podjetij, da bi ravnanje z odpadno embalažo in prodajo reciklatov prevzela javna podjetja v okviru izvajanja javno gospodarske službe. Ne vidimo drugega realnega razloga, ker kljub jasno opredeljenim problemom in predlaganim rešitvam GIZ Skupne sheme na ministrstvu v treh letih niso niti začeli pripravljati delne spremembe uredbe o odpadni embalaži«, je dejal na okrogli mizi.

Reciklažni industriji tudi v Evropi ni lahko. Največji evropski igralci, kot sta na primer Scholtz in Alba, poslujeta s prenizkimi maržami. Scholtz, ki je bil lastnik slovenskega Dinosa, so nedavno kupili Kitajci. Kitajski izvoz jekla izjemno narašča, spopad na trgu med kitajskimi in ameriškimi železarnami se na trgu razvnema. To čutijo tudi v slovenskih in evropskih podjetjih. Nestabilnost cen strateških surovin se nadaljuje, profitabilnost branže se slabša. Kako naprej?

Na 3. reciklažni konferenci so se odločili za nujni sestanek z Ministrstvom za gospodarstvo, Ministrstvom za finance in Ministrstvom za okolje in prostor. Pogovor o rešitvah: ureditev področja odpadne embalaže, liberalizacija odkupa odpadkov od fizičnih oseb in preprečevanje sivega trga. Tudi z Inšpektoratom za okolje se bodo sestali, da se dogovorijo, kako odpraviti nepravilnosti pri ravnanju z odpadno embalažo.

O tem, kaj storiti za učinkovito rabo virov, smo povprašali nekatere udeležence reciklažne konference.

Mag. Emil Šehič

Mag. Emil Šehič

Mag. Emil Šehič, ZEOS: Ne bi odgovoril, da se srečujemo s težavami, ampak z izzivi. Dejstvo je namreč, da se proces zbiranja in ravnanja z odpadki vseskozi spreminja. Za odpadke, še posebej za t.i. e-odpadke je značilno, da se spreminjata funkcionalnost in konstrukcija proizvoda, struktura in vrednost vgrajenih materialov, zakonodajni cilji, infrastruktura zbiranja, tehnologije ter standardi obdelave in nenazadnje stopnja ozaveščenosti potrošnika. Ta dejstva od tistih, ki se profesionalno ukvarjajo z dejavnostjo ravnanja z odpadki, zahtevajo neprestano prilagajanje in investiranje v proces. Tako z znanjem kot finančno. Pomembno je, da so ti procesi stabilni, še posebej z vidika financiranja, zato je ključno, da je pri odpadkih, kjer govorimo o razširjeni odgovornosti proizvajalcev, le ta implementirana korektno in trajnostno.

Nedvomno je pomembno, da obstajajo mehanizmi, ki v začetni fazi vzpodbujajo inovativnost proizvodov, kjer se uporabljajo reciklirane surovine. Zavedati se je namreč potrebno, da mnogokrat v takšnih primerih naletimo na dejstvo, da je odpadkovni tok in s tem trg recikliranih surovin manj stabilen kot trg surovin iz naravnih virov. Hkrati pa so tudi nihanja vrednosti recikliranih surovin in zagotavljanje stabilnih količin lahko precejšnja. Poleg omenjenega je ključna tudi stopnja ozaveščenosti potrošnika. Ta je namreč eden od ključnih členov v prodajnem potencialu proizvoda iz recikliranih surovin. Dejstvo je, da se večina potrošnikov odloča na podlagi cene proizvoda, zato je spodbuda potrošniku v tej smeri dobrodošla.

Igor Lipovnik iz podjetja MPI reciklaža je opozoril na predolge postopke notifikacij pri izvozu in uvozu odpadkov. Ti postopki v njihovem primeru, ker uvažajo odpadke kot surovino, pomenijo konkurenčni handicap. Domači predelovalci imajo zaradi teh dolgotrajnih postopkov prednost, saj zbiralci odpadke/surovino raje dajejo domačim predelovalcem kot pa mesece čakajo na dovoljenje slovenskih institucij (ARSO). Pri izvozu dolgi postopki pomenijo vezana finančna sredstva, težave s skladiščenjem materialov in še marsikaj.

Rudolf Horvat

Rudolf Horvat

Rudolf Horvat, Saubermacher Slovenija d.o.o.:

Pri zbiranju in reciklaži odpadkov se res srečujemo z nekaterimi težavami, priznati pa moramo, da so ljudje iz leta v leto vse bolj ozaveščeni in posledično tudi vse bolj vestni pri ločevanju odpadkov. Kljub vsemu še zmeraj naletimo na problem nepravilnega ločevanja posameznih vrst odpadkov oziroma ne ločevanja odpadkov. Srečujemo se tudi z uporabo nepravilne opreme za zbiranje določenih vrst odpadkov, še zmeraj beležimo veliko divjega odlaganja odpadkov v naravi in ne nazadnje se srečujemo tudi z neplačevanjem storitev. Prav tako kot problematiko vidimo nepravilne označbe oziroma klasifikacije odpadkov.

Vsekakor bi morali za to področje, torej učinkovito rabo virov, nameniti več finančnih spodbud. To sedaj država sicer že počne, toda po našem prepričanju in oceni bistveno premalo. Danes vemo, da ljudje o učinkoviti rabi virov razmišljajo le na podlagi prihrankov. Zato bi te elemente morali še bolj poudarjati in s finančnimi vzpodbudami posameznike spodbuditi, da se odločijo za tovrstne investicije. Vemo namreč, da je začetni vložek v obnovljive rabe virov nekoliko večji.

Prednost bi morale imeti tehnologije, ki bi omogočale ekološko in ekonomsko sprejemljivo obdelavo ter pridobivanje in proizvodnjo uporabnih reciklatov v smislu krožnega gospodarstva. Ni pomembno le, če določene tehnologije pripeljemo v Slovenijo, temveč je pomembno, da te tehnologije izpolnjujejo vse ekološke in nujno tudi ekonomiko standarde.

V nekaterih državah uveljavljajo diferenciran DDV za proizvode iz recikliranih odpadnih surovin. Ta ukrep je dober, vendar smatram, da mora država poskrbeti tudi za druge stimulativne ukrepe za uporabo reciklatov in predvsem izdelkov iz reciklatov odpadnih surovin. Za uporabnika ni zadosti samo ekološka osnova, temveč tudi ekonomska. Diferenciran DDV je tako lahko le eden od ukrepov, govorimo lahko tudi o višjih subvencijah, davčnih olajšavah ipd.

Panoga navzdol, komunale z državno pomočjo navzgor

Industrijska podjetja, ki se v Sloveniji ukvarjajo z reciklažo, pričakujejo od zakonodajalca, da bo končno reagiral na širjenje tržnih dejavnosti izvajalcev javne gospodarske službe, to je komunalnih podjetij. Jure Fišer, predsednik Sekcije zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov, ve, da se tudi centri za ravnanje z odpadki borijo za preživetje, ker je odpadkov premalo, tehnologije za obdelavo odpadkov pa predrage. Po njegovem naj odgovornost za to stanje prevzamejo tisti, ki so zgradili centre. Njegovo stališče je, da bi moral zakonodajalec prepustiti ravnanje z masnimi tokovi iz proizvajalčeve odgovornosti tistim, ki so za to odgovorni. Pogreša dialog in ukrepe, saj je to nujno, če želi biti Slovenija uspešna pri učinkoviti rabi virov.

Poslovanje reciklažne panoge se še naprej poslabšuje. Koliko na to vplivajo cene surovin, koliko politika ravnanja z odpadki v Sloveniji in koliko poslovno okolje?

Panoga reciklaže se zadnjih nekaj let sooča z veliko krizo, pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi po vsej Evropi in svetu. Razlogov, zakaj je temu tako, je seveda več. Med njimi so cene surovin in njihova nestabilna gibanja samo eden izmed vzrokov. Med drugimi pomembnejšimi vzroki pa je nelojalna konkurenca izvajalcev javnih služb, ki z državno pomočjo, mislim na prejeta EU sredstva, posegajo v masne tokove odpadkov iz t.i. podaljšane proizvajalčeve odgovornosti.

Ali ste zato na reciklažni konferenci primerjali poslovanje podjetij, ki so Sekciji zbiralcev in predelovalcev kovinskih in nekovinskih odpadkov, s poslovanjem izvajalcev javnih služb oziroma komunalnih podjetij?

Poslovanje spremljamo že vrsto let. Ko govorimo o doseganju reciklažnih ciljev po različnih kategorijah odpadkov, je potrebno pogledati celoto vseh akterjev, ki delajo na slovenskem trgu. S posegom javnih podjetij na tržni del poslovanja na žalost ugotavljamo, da se je tehtnica ekonomske uspešnosti obrnila na stran IJS. To samo po sebi ne bi bil problem, če bi bil ta konkurenčni boj na enakih izhodiščih. Na žalost se dogaja, da npr. določeni centri za ravnanje z odpadki, ki so prejeli EU sredstva, v strukturi dosegajo več kot 50% prihodkov iz komercialnih dejavnosti.

Kakšen pravni okvir v državi bi branži omogočil investiranje v nove tehnološke zmogljivosti in za katere odpadke bi bilo ekonomsko upravičeno zagotoviti reciklažo?

EU zakonodaja jasno predpisuje, za kateri namen se ustanavlja javna gospodarska služba – to je za tisti del opravljanja dejavnosti, za katerega trg zadovoljivo ne more rešiti problema oziroma je podelitev monopola nujno potrebna iz drugih, neekonomski razlogov. Pri nas pa se pojavlja trend, da želijo vsa javna podjetja, izvajalci javnih služb, čim večji del dejavnosti poleg izvajanja JGS opraviti v tržnih dejavnostih. Tako danes centri za ravnanje z odpadki ali pa javna komunalna podjetja trgujejo z reciklati, ki so jih odsvojili embalažnim družbam. Obstaja cela vrsta komunal, ki prodajajo embalažni karton, nekatere komunale celo PET plastenke, folije in podobno. V takšnih kaotičnih razmerah in ob nobenih garancijah za zagotovitev dolgoročne stabilnosti masnih tokov na primer embalažnega odpada, se vsak zasebni subjekt obnaša ekonomsko racionalno. Posledično se ne investira v predelavo. Sistemsko se tudi nič ne dela na izboljšanju ločenega zbiranja odpadkov, ki je ključno za izboljšanje reciklabilnosti odpadkov. Zakonodajalec mora enostavno prepustiti ravnanje z masnimi tokovi odpadkov iz podaljšane proizvajalčeve odgovornosti tistim, ki so za njih odgovorni. Istočasno je potrebno okrepiti nadzor nad izvajanji ciljev in glede spoštovanja okoljske zakonodaje. V takšnih razmerah bomo tisti, ki imamo poštene namene na področju ravnanja z odpadki, tudi investirali v predelavo.

Že v lanskih sklepih konference ste zapisali, da bi se morala država opredeliti do tržnih dejavnosti, ki jih izvajajo centri za ravnanje z odpadki, ker so bili financirani z evropskimi sredstvi. Kaj lahko stori država, pa ne stori, saj centri iščejo možnost preživetja?

Najprej si je potrebno naliti čistega vina, da odpadkov v Sloveniji ni toliko, kot se je predvidevalo pri koncipiranju centrov za ravnanje z odpadki. Kot drugo pa se je potrebno soočiti z dejstvi, da so izbrane trenutne tehnologije za obdelavo odpadkov z ekonomskega vidika ekonomsko drage. Obstajajo enostavnejše in sprejemljivejše rešitve, ki se po hierarhiji ravnanja z odpadki uvrščajo višje. Kar se tiče preživetja centrov, naj odgovornost za to sprejmejo tisti, ki so jih koncipirali in zgradili. Vsekakor to ne more biti razlog, da se zaradi tega na trgu izkrivlja konkurenca na tržni poslih.

Letos je bila na konferenci opazna odsotnost predstavnikov države, tudi predstavnikov MOP. Kako to komentirate. Ali ni dialoga?

Mi smo se zelo trudili za dialog z MOP, zato smo že v juniju 2016 povabili ministrstvo k aktivni vlogi na konferenci. Mislim, da je popolnoma normalno in korektno, da industrija, ki ustvarja okrog 400 mio EUR prometa in zaposluje 2000 ljudi, pričakuje od zakonodajalca, da pride enkrat letno na konferenco in zbranim pove, katere od uredb s področja odpadkov iz podaljšane proizvajalčeve odgovornosti se bodo v letošnjem ali naslednjem letu spremenile. Kakšne so druge novosti in kakšna je strategija na teh področjih do 2020. Vse z namenom, da bi akterjem omogočili lažje odločanje za razvoj in investiranje. Na žalost se na koncu niso odzvali našemu povabilu, čeprav so redni gostje na vseh drugih srečanjih, ki jo organizira komunalni sektor. Mi si bomo prizadevali še naprej, ker je dialog nujen. Č smo kaj narobe naredili pri sebi, bomo seveda poskušali popraviti, ampak kot poudarjam, brez dialoga bo težko.

S katerimi ukrepi in ekonomskimi instrumenti bi morala država spodbujati učinkovito rabo virov še posebej, ker je to izpostavila v Programu ravnanja z odpadki in zapisala, da je potrebno drugače upravljati z naravnimi viri? Poimenovala je tudi vse deležnike v verigi.

Država ima oziroma mora imeti pomembno vlogo pri postavljanju zakonodajnega okvira, v katerem posamezni deležniki funkcionirajo. Pomembno vlogo ima tudi pri nadzoru delovanja sistema. Ta mora služiti funkciji izboljševanja sistema. Če želi spodbuditi učinkovito rabo virov, pa je ta v trenutnih razmerah manj učinkovita, bi morala odreagirati z inštrumenti, ki spodbujajo učinkovitejšo rabo. Danes imamo na primer v vsej Evropi situacijo, ko je osnovno železo, pridobljeno iz rude na Kitajskem, pripeljano v Evropo po nižji cenah, kot je cena zbranega odpadnega železa. To je možno, ker je cena železove rude nizka, nizka je pa tudi cena elektrike, prav tako kitajske železarne dobivajo državno spodbudo pri proizvodnji. Toleriranje takšnih anomalij ne prispeva k izboljšanju ravnanja z naravnimi viri. A takšna je trenutna situacija. Imamo kar nekaj pozitivnih primerov, ko se je na primer s trga umaknilo veliko starih, energijsko potratnih hladilnikov in se jih je zamenjalo z energijsko učinkovitimi, ker je država namenila določeno višino subvencije njihovim proizvajalcem.

Rast reciklaže pomeni proizvodnjo zelenih izdelkov iz recikliranih odpadkov. Kako bi morala Slovenija opredeliti status zelenega izdelka in kako stimulirati uporabo proizvodov iz reciklatov?

V Sloveniji je veljavi Uredba o zelenem javnem naročanju. Njen namen je zmanjšati negativen vpliv na okolje z javnim naročanjem okoljsko manj obremenjujočega blaga, storitev in dajanje zgleda zasebnemu sektorju in potrošnikom. V tej uredbi so opredeljene temeljne in dodatne okoljske zahteve za 12 skupin proizvodov, kar pa je premalo, če hočemo dejansko zmanjšati negativni vpiv pri javnem naročanju. Obvezno bi morali vključiti kot skupino tudi odpadke, pri čemer bi pri oddaji javnega naročila za storitev ravnanja z odpadki morali upoštevati tudi hierarhijo ravnanja z odpadki. Kot primer bi navedel kosovne odpadke. Pri teh izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov objavijo javni razpis za prevzem in obdelavo kosovnih odpadkov, a je edini kriterij cena. Vsekakor bi moral biti kriterij tudi način ravnanja z odpadki. Če prevzemnik da večji delež v ponovno uporabo, snovno in energetsko, bi moral naročnik to upoštevati pri ocenjevanju ponudb, kar pa se v Sloveniji žal še ne izvaja.

Kaj napovedujete trgu surovin v prihodnjih mesecih in kaj položaju reciklažne panoge?

Po napovedih Svetovne banke lahko v letu 2016 pričakujemo nadaljnji padec cen železove rude ter zelo počasno in blago rast cen ostalih surovin. Skratka, optimizma ni.

Črnega trga ne more zajeziti EU kot celota, dober primer so razmere z izrabljenimi vozili, niti Slovenija. Zakaj ne?

Problem je, ker država ne da pristojnosti za nadzor tistim, ki so odgovorni za stroške ravnanje odpadkov iz podaljšane proizvajalčeve odgovornosti. Pri nas že vrsto let sheme poskušajo proaktivno predlagati izboljšanje sistemskih rešitev, a MOP ne pristopi k modifikaciji pravnega okvira.

Avstrija v široko informiranje potrošnikov zaradi sivega trga

Wilhelm Kleer

Wilhelm Kleer

Alba Group je eden pomembnejših ponudnikov reciklažnih in okoljskih storitev ter dobavitelj surovin na trgu. Zaposluje 8000 ljudi v Evropi in Aziji. Zavzemajo se za recikliranje materialov namesto energetske predelave, zaprt snovni krog iz enega vira in za sekundarne surovine za vse glavne snovne tokove. O sistemih zbiranja in predelave odpadne embalaže v Avstriji, o problemu nezakonitega transporta OEEO, o pomembnosti klirinške hiše in o novem reciklažnem centru v Mariboru je na vprašanja odgovarjal Wilhelm Kleer, vodja sheme v družbi Interseroh Avstrija.

Kaj so posebnosti vaše reciklažne strategije pri ravnanju z OEEO in kakšne rezultate dosegate med državami pri ponovni uporabi in reciklaži OEEO?

Reciklažna strategija je v bistvu zelo enostavna. Pomembno je, da se zbere čim več OEEO ločeno, čemur sledi reciklaža ali obnova OEEO z najsodobnejšimi tehnološkimi postopki. Menimo, da je ključni faktor za visoko količino zbranega OEEO informiranje in gosta mreža zbirnih mest z zadostnimi kapacitetami in primernimi razdaljami do točke, kjer odpadki nastajajo. Torej, poleg tega, da ima potrošnik možnost distributerjevega prevzema OEEO, mu je na voljo še več kot 2.000 javnih občinskih mest za odpadke.

Eden izmed izzivov prihodnosti pri ravnanju z OEEO je zmanjšanje nezakonitega transporta odpadkov. Kako ste se tega lotili v Avstriji in kje vidite največje prepreke?

Najprej bi želel poudariti, da ne govorim o ilegalnem transportu avstrijskih podjetij za ravnanje z odpadki ali avstrijskih shem za OEEO, temveč o tujih »podjetjih za ravnanje z odpadki« ali celo zbiralcev, ki pobirajo kovine in OEEO kot »fizične osebe«. Naj razložim. Ta podjetja ali fizične osebe opazujejo in iščejo rabljeno funkcionalno opremo, na primer pohištvo, kolesa, pralne stroje, drugo OEEO itd., ki jih potrošniki pripeljejo na mesta za odlaganje odpadkov in jih poberejo, preden jih potrošniki dostavijo na mesta za dostavo. Veliko občin ponuja letno zbiranje večjih kosovnih odpadnih kovin. Na splošno je dovoljeno, da lahko potrošniki prinesejo tudi OEEO, ki ne vsebuje nevarnih snovi, na primer pralne stroje. Za to potrošniki pred svoje hiše zložijo svoj odpad že zelo zgodaj zjutraj ali celo večer pred zbirnim dnevom. Nekateri ilegalni zbiralci so zelo dobro informirani, kdaj se bo zbiral kosovni odpad in kje, in tako pred uradnimi službami poberejo kovine in OEEO. Kot sem že omenil, so osredotočeni na še funkcionalno opremo in tudi na kovine, od katerih si lahko obetajo dohodek.

V letu 2017 se bomo tako osredotočili na informiranje potrošnika o omenjenih zbiralcih odpadkov, ki nimajo dovoljenj za zbiranje OEEO v Avstriji. Potrošnike bomo ozavestili, da je oddaja OEEO na črni trg v nasprotju z zakonom.

Zakaj se vam zdi pomembna klirinška hiša in kako ste jo uveljavili?

Pomembno je, da imamo neko enoto, ki prevzame naloge, ki so pomembne za vse sheme. Tudi zato, da te naloge ne bi postale vzvod tekmovanja med shemami. Organizacija prevzema OEEO od odgovornih shem na občinskih odpadnih otokih, informira potrošnika, dela z lokalnimi strokovnjaki za odpadke itd. Klirinška hiša je bila postavljena in regulirana z avstrijsko OEEO zakonodajo, financirajo pa jo sheme, da v imenu shem organizira širok nabor PR aktivnosti za informiranje družbe, še posebej potrošnika. Potrošnika je potrebno osveščati o smislu in cilju ločenega zbiranja, reciklaže ali tehnološke obdelave OEEO.

Kako so pri zbiranju OEEO učinkovita komunalna podjetja v Avstriji in kako sodelujejo s shemami?

Praktično vsa podjetja, javna in zasebna, ki prevzemajo OEEO, sodelujejo s shemami. Prvi razlog je, da so plačani za prevzem, drugi pa, da imajo pravico predati OEEO shemam brezplačno, kar je pomembno za določene frakcije, ki so občutljive na temperaturne spremembe, to so na primer zasloni ali svetilke, ki so dražje za reciklažo ali obnovo. Ker nekatere kategorije prinašajo dohodke po postopku obnove, se lahko zgodi, da vsa zbrana OEEO ne najde poti do shem in tako tudi ni vpisana v register.

V Mariboru ste ustanovili reciklažni laboratorij. Kaj želite z njim doseči?

Občine, potrošniki, sheme in veliko drugih deležnikov je vključeno v ločeno zbiranje embalaže. Transport in ločeno zbiranje lahke embalaže sta zelo draga. Material, ki se ga zbere in predela, še vedno ne zadosti vsem potrebam potrošnika. Naslednji logičen korak je bil, da Interseroh investira v raziskave in razvoj in omogoči upcycling proces za plastiko, ki nastaja iz odpadne embalaže gospodinjstev. Rezultat – recythen in procyclen – lahko nadomesti primarni granulat na osnovi surove nafte in zmanjša emisije toplogrednih plinov skozi njegov učinek na material, energijo in varovanje podnebja.