Tla in podzemlje v Sloveniji | Jože Volfand |
 
Slovenija sprejema Uredbo o stanju tal. Morda je to priložnost, da začne strateško razmišljati tudi o tem, kaj je v globinah slovenske zemlje, ne le pod površjem. Dr. Miloš Bavec, direktor Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS), inštitucije, ki bi lahko znatno bolje raziskala geološko zgradbo tal in našega podzemlja ter povedala, kakšne zaklade (ali pač ne) skriva, pravi, da je Slovenija vse večji posebnež. Z izjemo nekaj vrtin v Prekmurju poznamo naše ozemlje le v globino kakih sto metrov. Ne le to. Tudi urejenega zbiranja podatkov o geoloških raziskavah nimamo. Preprosto to pomeni, da zasebni investitor, ki vrta v zemljo, lahko podatke in poročila odnese s seboj, čeprav je podzemlje javna last. K sreči, pravi dr. Miloš Bavec, pa je za geološke raziskave čedalje več interesa.
 
dr. Miloš Bavec

dr. Miloš Bavec

V čem vidite pomen osnutka Uredbe o stanju tal, ki je zdaj v javni razpravi in poskuša odgovoriti na vprašanja glede preobremenjenosti tal in povezanimi tveganji za zdravje ljudi in okolje? Koliko lahko onesnaženost tal vpliva na naravna bogastva Slovenije in kje se lahko to najbolj kaže? Izpostavljena so degradirana območja.

Problematika onesnaženja tal, zemlje, prsti, je nekoliko drugačna od onesnaženja zraka ali vode. V tleh onesnaževala pogosto ostanejo dlje časa. Tla so tako lahko tudi vir onesnaženja, še zlasti, če jih premikamo, prekopavamo, … in ker vplivajo na podzemno vodo. Ta vpliv je še posebej neposreden na kraških ozemljih. Čista voda, tudi podzemna, je vsekakor naravno bogastvo z že dobro prepoznano vrednostjo in kvaliteta tal nanjo močno vpliva. Ureditev področja je torej izjemnega pomena za kvalitetno bivanje in trajnostni razvoj Slovenije.

Kaj izpostavljate v Uredbi?

Uredba bo določala stanje tal glede njihove obremenjenosti in s tem povezanega tveganja za ljudi in okolje. Najstrožji standardi so predlagani za otroška igrišča, najohlapnejši pa za industrijska območja. S standardi za industrijska območja pa uredba ni najbolj prizanesljiva do podzemne vode. Onesnaževalcev uredba ne bo ustavila direktno. Če bo ugotovljena obremenitev tal nad standardom, bo potrebno najprej opraviti oceno tveganja, sicer pa bo območje lahko uvrščeno med območja z visoko stopnjo tveganja. Prvo poročilo o stanju tal v Sloveniji bo nared v enem letu. Ravno tako bodo v enem letu razglasili prva območja z degradiranimi tlemi. Pomembna novost v uredbi je tudi uvajanje državnega nadzora. Ta bo v glavnem zajel naprave, ki lahko povzročajo onesnaženje večjega obsega.

Vloga Geološkega zavoda?

Na Geološkem zavodu Slovenije deluje močna skupina raziskovalcev, ki se ukvarja s problematiko okoljske geokemije vključno z raziskavami onesnaženosti podzemne vode in tal. V zadnjih desetletjih smo zbrali obilico podatkov o obremenjenosti tal v Sloveniji. Posebno pozornost smo posvečali klasičnim območjem rudarjenja kovin v Sloveniji, mislim na Mežico, Idrijo in Litijo, ter območjem, ki so obremenjena zaradi industrije v preteklosti in sedanjosti kot na primer Jesenice in Celje. Naše raziskave imajo pomembno aplikativno vrednost.

Če primerjate znanstveno-raziskovalne in tehnološke postopke drugih držav, ki se sistematično odločajo za geološke raziskave, kje je Slovenija? Kako daleč v globine je raziskana notranjost Zemlje v Sloveniji?

Žal moramo povedati, da je geološka zgradba Slovenije poznana le na površini ter tik pod njo. Z izjemo delov Prekmurja in ene, dveh vrtin drugod, kjer smo segli do dveh, treh in največ do štirih kilometrov v globino, poznamo le površje ali v najboljšem primeru nekaj deset ali sto metrov v globino. Poznavanje globinske geološke zgradbe ozemlja bi moralo biti v strateškemu interesu države. To je sicer za določen del raziskav navedeno v Rudarskem zakonu, a se v praksi ne izvaja dosledno. Prepogosto se dogaja, da investitorji podatke o raziskavah shranijo le pri sebi in jih varujejo kot svojo last. Zato je Slovenija s tega vidika vse večji posebnež. Še več, Slovenija tudi nima sistematsko urejenega zbiranja podatkov o geoloških raziskavah oz. vzpostavljenega koncepta geološke karte. V praksi to pomeni, da največ investitorjev v raziskave svoje podatke shrani le pri sebi in jih varuje kot svojo last. Podzemlje pa je last države in tudi podatki iz raziskav bi morali biti v njeni lasti. Tako je v vseh urejenih državah. Ne sme se dogoditi, kot se je to pred leti: zasebni investitor naredi geofizikalne raziskave za morebitno izkoriščanje ogljikovodikov. Pripravi poročila in se pozanima, komu v državi jih naj odda v hrambo. Ne izve jasno, komu jih je treba predati, zato odide in jih pospravi v svojo omaro. Če je tujec, v državi ne ostane nič. Trenutno stanje je torej tako, da na tem področju nismo le posebneži, pač pa kratkovidni omejenci. Le kombinacija izvajanja usmerjenih temeljnih raziskav in sistematično zbiranje, urejanje in možnost uporabe podatkov vseh komercialnih posegov in raziskovalnih del pod površjem in na njem, pripeljejo do znanja in možnosti učinkovitega ukrepanja. V velikih globinah se zagotovo skrivajo veliki potenciali. Ocenili jih bomo lahko, ko bomo imeli osnovne informacije.

Kako se lahko odpravi kratkovidnost?

Kratkovidnost nam povzroča škodo, na srečo pa naravni viri ne bežijo, tako da imamo še možnost nadoknaditi zamujeno. Kot dober primer reševanja tovrstnih problemov nam lahko služi že sosednja Hrvaška. Spodbudila jih je prodaja njihovega naftnega podjetja v tujino in obširne raziskave za ogljikovodike na Jadranu. Arhivi so dobili ustrezen status, podatki iz raziskav pa ostajajo državi. Sistematično raziskovanje za geološko karto, ki ga pri nas ni, so imeli seveda urejeno prej.

Pri nas pa ne. Koliko sploh poznamo geološko zgradbo Slovenije oziroma Zemeljine notranjosti, še posebej glede možnosti izkoriščanja geotermalne energije? Koliko sodelujete v teh projektih in kje se v slovenski zemlji morda skrivajo bogastva, ki jih ne znamo ali ne moremo odkriti?

Na področju geotermije je potencial velik tudi v večjih globinah. Trenutno smo zaradi realnosti usmerjeni predvsem na polje plitve geotermije. Toplotna energija iz sorazmerno majhnih globin se ponekod pri nas izkorišča celo do te mere, da postaja zaradi pretirane rabe vode netrajnostna. Geotermalni vodonosnik v severovzhodni Sloveniji se recimo vsaj lokalno pretirano izkorišča in zato tlaki in gladine termalne vode padajo. Rešitev je v reinjekciji, to je v vračanju toplotno izrabljene vode v vodonosnik. Vendar kljub že sprejetim ureditvam, ki to zahtevajo, trenutno deluje le en takšen sistem v Lendavi. Sicer pa naš zavod sodeluje v številnih, pretežno mednarodnih projektih, ki se ukvarjajo z optimizacijo uporabe geotermalne energije za ogrevanje in hlajenje objektov ter v balneologiji. Na področju plitve geotermije lahko z razpoložljivimi podatki še spremljamo globalni razvoj in ga z raziskavami, pripravo tehničnih smernic in izobraževanj v Sloveniji tudi usmerjamo. Nove temeljne raziskave so tudi na tem področju v Sloveniji redke.

Ali imamo potencial ali ne?

Na prvi pogled in ob upoštevanju danes ekonomsko opravičljivih tehnologij se morda zdi, da za razvoj visokotemperaturnih sistemov, vključno s proizvodnjo električne energije, potencial Slovenije ni velik. Že današnje znanje pa kaže, da temu ni tako. Dodatne raziskave bi zagotovo pokazale še neprimerno več. V severovzhodni Sloveniji so v trenutno ekonomsko zanimivih globinah do 4 km temperature do 150-200 stopinj Celzija. Brez dvoma je potencial tudi drugod in ga je enostavno potrebno raziskati. Do takrat bomo lahko bolj kot ne ugibali.

S katerimi projekti si Geološki zavod Slovenije zagotavlja finančno stabilnost in možnosti znanstvenoraziskovalnega dela? Se razmere izboljšujejo?

Največji delež financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti, ki je temelj delovanja GeoZS, dajejo projekti in programi Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Tako kot ostale raziskovalne organizacije smo tudi mi trdo občutili brutalne reze v državni proračun za znanost. Razlike gredo v desetine odstotkov. To seveda ne more ostati brez posledic. Hud udarec nam je povzročilo krčenje programa mladih raziskovalcev. Skozi to shemo smo raziskovalne organizacije v Sloveniji selekcionirale in pomlajevale svoj kader. Večletni zastoj se nam resno pozna. Doma izvajamo tudi aktivnosti na trgu za gospodarstvo in zagotavljamo državi strokovno podporo na področju rudarske javne službe ter gospodarjenja in varovanja vodnih virov.

Ostaja še izvoz vašega znanja.

Da. Geološki zavod Slovenije je na srečo močno vpet v mednarodno okolje. Posrečena kombinacija dejavnosti raziskovalne dejavnosti, delovanja na trgu in javne službe, ki raziskovalnim rezultatom omogoča stik z realnostjo in svetom, prinaša tudi bolj razpršen model financiranja. Zato smo se nekoliko lažje, a ne lahko, prilagodili in se usmerili tudi na tuje vire financiranja. Pri izvajanju mednarodnih projektov smo nekje pri zgornji meji. Ocenjujemo, da bi nam povečevanje deleža »ne-znanstvenih« projektov škodovalo. Tolikšna dinamika namreč vpliva na mir, ki ga ob raziskovalnem nemiru, še kako potrebujejo vrhunski raziskovalci. V znanosti danes štejejo le vrhunski rezultati. No, letos se je trend financiranja znanosti končno vsaj simbolično obrnil v drugo smer. Upanje torej obstaja.

Ena izmed vaših organizacijskih enot se ukvarja z regionalno geologijo. Kaj zajemajo izdelane geološke karte, kakšna je njihova aplikativna vrednost z vidika razvoja posameznih regij? Ali lahko identificirate v geoloških lastnostih tudi posebnosti, ki so pomembne za razvoj regije?

V našem primeru ime regionalna geologija ne pomeni obravnavanja regij v smislu vašega vprašanja, pač pa opisuje poznavanje širšega prostora. Nekaj med lokalnim in globalnim, čeprav vključuje tudi slednja. Ste mi pa dali odlično izhodišče. Regije se po naravnih lastnostih ločijo le na podlagi geološke zgradbe in podnebja. Pika. Vse ostale lastnosti so le izvedenke. Moderno dojemanje geološke karte je že davno preseglo porisan in popisan list papirja. Danes je geološka karta vseobsegajoč tridimenzionalni nabor podatkov in interpretacij o geosferi določenega območja.

In kaj se lahko dobi iz nje?

Vse, kar znanost in družba pričakujeta od geoznanosti. Na podlagi geološke karte, dobre ali slabe, so izdelane dobre ali slabe karte potresne nevarnosti, ki jih za projektiranje uporabijo gradbeniki. Potem karte plazljivosti terena. Brez geološke karte bi podzemna voda ostala v podzemlju in ne v naših vodovodih. Samo s pomočjo geološke karte lahko odkrijemo mineralne surovine in energetske vire. Razen meteoritov izvira vse naše bogastvo iz ali z Zemlje. Zato potrebujemo moderno geološko karto. Nekaj novejšo od tiste, za tiste čase sicer odlične, ki je umrla skupaj s SFRJ. Prizadevamo si, da bi okolje potrebo prepoznalo in da bo v Sloveniji usmerjen program geološke karte končno zaživel. Brez delujočega programa geološke karte smo Slovenci pravi endemit severne poloble. Na srečo je v zadnjih letih zaživelo vsaj izvajanje rudarske javne službe na podlagi Zakona o rudarstvu. V tem okviru se med drugim prevzemajo tudi vzorci, pridobljeni ob raziskovanju mineralnih surovin. Tukaj lahko slutimo vsaj zametek nove geološke karte.

V Sloveniji premoga kmalu naj ne bi bilo več. Kaj pa drugi energetski viri in zaloge mineralnih surovin? Koliko smo bogati, ali to morda vemo?

S trenutnim poznavanjem našega podzemlja nam slabo kaže. Imamo še nekaj odkopnih zalog premoga, vzdržujemo minimalno proizvodnjo plina in nafte, ki bi jo pa lahko povečali z določenimi tehnikami stimulacije, imamo tudi še nekaj zalog urana v zabetoniranem rudniku Žirovski vrh in imamo tudi še nekaj trenutno že poznanega, a še neizkoriščenega geotermalnega potenciala. Kovinskih rudišč je veliko, a nobeno ne kaže na razsežnosti, ki bi omogočale komercialno izkoriščanje.

Kljub temu, da ta trenutek ne izgleda rožnato, smo lahko trdno prepričani, da se bogastvo v globinah v Slovenji zagotovo še skriva. Izjemno bogastvo, tudi v globinah, ki jih z današnjimi metodami že znamo raziskati in izkoriščati. Najverjetneje je še nekaj možnosti pri izkoriščanju ogljikovodikov, predvsem pa se veliko priložnosti skriva v neizkoriščenem geotermalnem potencialu.

V Sloveniji se bo še veliko raziskovalo in to nas navdaja z upanjem. Upajmo, da bo država kmalu prepoznala strateški potencial »podzemlja« in uredila sistem, ki nas bo, zelo enostavno, materialno bogatil. In pomembno tudi obvaroval pred morebitnimi preveč »liberalnimi« zasebnimi pobudami.

Kakšno je vaše stališče do vprašanja, ali pravico do čiste vode zapisati v ustavo? Kaj bi morala storiti država za zaščito svojih vodnih virov, saj jih je nekaj že v tujih rokah, pri tem še posebej mislim na zdravilne vode?

Zapis v ustavo najbrž ne more škoditi, brez ustreznega obnašanja oziroma nadzora pa tudi ne more kaj dosti koristiti. Že danes je v Vodni direktivi zapisano, da je izhodišče vodne politike EU, da »Voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako«. Že danes koncesionar ne postane lastnik. Že danes se od njega zahteva, da z vodnim virom upravlja trajnostno in gospodarno. To pomeni, da mora dosegati okoljske cilje in upoštevati vse okoljske standarde. Sem seveda sodi zahteva, da ne prihaja do preizkoriščanja vira. V nasprotnem je potrebno takoj pričeti z ukrepi za sanacijo stanja. Realnost seveda ni taka. Vodni viri se preizkoriščajo, nadzor je pomanjkljiv. Podatki o rabi vodnega vira bi morali biti javni. Za upravljanje vodnih virov v javni oskrbi s pitno vodo na srečo še ne podeljujemo koncesij. Podeljujejo se za rabo termalne vode in za rabo vode za proizvodnjo pijač. Tudi pri upravljanju vodnih virov v javni oskrbi pa bi morali bolj skrbeti, da se bremena današnjega izkoriščanja ne prenašajo v prihodnost. Čeprav koncesij na tem področju formalno ni, pa praksa v nekaterih primerih kaže drugače. Namesto vlaganja v trajnostno rabo se lovijo dobički.

V zadnjih letih Slovenija doživlja, najbrž tudi zaradi podnebnih sprememb, precejšnje naravne katastrofe (poplave, plazovi). Koliko lahko pomaga geologija in ali imamo karto potencialnih nevarnosti? Je interes za geološke raziskave večji?

Seveda. Izdelano imamo pregledno karto verjetnosti pojavljanja plazov za vso Slovenijo. Še pomembneje pa je, da smo v letih 2010 in 2011 na naročilo Ministrstva za okolje v okviru pilotnega projekta za štirinajstih slovenskih občin izdelali karte, ki verjetnost nastajanja plazov napovedujejo s 25-metrsko natančnostjo. Projekt je bil izjemno dobro sprejet, a je obstal, ker ni denarja. Za strošek sanacije manjšega plazu bi lahko v dveh do treh pripravili tovrstne karte za vso Slovenijo. Nekatere slovenske občine so se samoiniciativno odločile za izdelavo kart potencialne nevarnosti in jih uporabile v svojih prostorskih načrtih. Ja, interes za geološke raziskave je iz dneva v dan večji. Mislim, da predvsem zato, ker geologija daje vedno več zanesljivih odgovorov tudi za dnevno rabo. Plazove je mogoče napovedati in na plazljivih območjih res ni najbolj smotrno načrtovati nove občinske poslovne, stanovanjske ali turistične cone.