Prenos Uredbe IED v prakso

mag. Joerg Prestor, Geološki zavod

V 6. točki izhodiščnega poročila se pojavi konceptualni model in se izvaja v cikličnem zaporedju. Spodbuja se ga zato, ker je to najbolj primerno orodje, da se različne stroke med seboj povezujejo. Konceptualni model je potrebno narediti že na začetku izdelave izhodiščnega poročila, tudi ko še ni dodatnih preiskav, analiz, pri tem pa se uporabi že obstoječe znanje. Pri tem se je potrebno usmeriti na tisto, kar lahko predstavlja tveganje za okolje in za ljudi. Nadaljuje se s shematskim opisom, izpostavijo se tveganja in nato se začne z opazovanji, kjer ugotovimo, ali potrebujemo dodatne preiskave. Konceptualni model nato razvijemo v numerični model, kjer z izračuni dobimo bolj zanesljiv informacije in razvijemo celovitejši model.

Preprečevanje vnosa nevarnih snovi

Izhodišče je, da moramo preprečiti vnos nevarnih snovi v podzemno vodo. Ne sme biti povečanja onesnaževal v podzemni vodi, niti na lokalni ravni. Izvedeni morajo biti vsi ukrepi, za katere se smatra, da so potrebni in razumni za preprečitev vstopa nevarnih snovi v podzemno vodo. Omejiti vnos ostalih snovi v podzemno vodo pomeni izvesti vse potrebne ukrepe za preprečitev onesnaženja, s čimer se lahko zagotovi, da ne bo nikakršnega poslabševanja stanja, nobenega značilnega in stalnega naraščajočega trenda koncentracij onesnaževal v podzemni vodi. Koncentracija snovi bo ostala pod vrednostjo, ki bi škodovala prejemniku in bo pod vsemi mejnimi vrednostmi za podzemno vodo.

Kakšno oceno tveganja izvajamo?

Nočemo tvegati, da bi povzročili nesprejemljiv vnos nevarnih snovi, ki bi povzročil onesnaženje ali stalno povečanje koncentracij nevarnih snovi v podzemni vodi. Skladnost preverjamo v neposredni bližini vnosa. Lahko z izračunom koncentracije v nenasičeni coni tik pred vstopom v podzemno vodo in v nasičeni coni pri vstopu v podzemno vodo ali z meritvijo koncentracije snovi v podzemni vodi čim bližje točki vtoka, kot je praktično izvedljivo.

Namen konceptualnega modela je dokazovati, ali je oziroma bo prišlo do onesnaženja in ali so podatki analize zadostni za določitve stanja onesnaženosti tal in potem preveriti stanje po končanju prenehanja delovanja naprave. Pomembno je prikazati, ali gre za posredni ali neposredni vnos. Z neposrednim vnosom moramo upoštevati tudi tisti del, ki je v coni nihanja (občasno zalito).

Konceptualni model sestavljata dve bistveni poglavji. Prvo poglavje povzema povzetek, oceno ter ovrednotenje vseh razpoložljivih informacij in podatkov, drugo pa identificira pomanjkljivosti in negotovosti v razpoložljivih informacijah in podatkih oziroma kaj tvegamo, če ne naredimo nič. V prvem poglavju se predstavi (v obliki besedila, podatkov in grafike): sedanje ravni onesnaževanja, morebitne prihodnje vire onesnaževanja, povezave med viri emisij, poti, po katerih se onesnaženje lahko seli, receptorji (sprejemniki), na katere bo onesnaženje verjetno vplivalo, stanje podzemne vode in tal. Drugo poglavje, prepoznavanje pomanjkljivosti, mora biti osnova za posnetek ničelnega stanja (7. točka izhodiščnega poročila) in obratovalnega monitoringa podzemne vode in tal.

Trije koraki konceptualnega modela

Evropski dokument priporoča, da se izgradnja konceptualnega modela naredi v treh korakih. Prvi korak je osnovni model telesa podzemne vode, v drugem koraku se vključi vidike ocene tveganja in v tretjem koraku vidike obvladovanja tveganja, torej s kakšnimi ukrepi to zmanjšujemo. Prvi korak je samo kvalitativni opis hidrogeologije, geologije, topografije itd. Drugi del koraka obsega kvantitativno opredelitev parametrov (hitrost vode, koeficient vodoprepustnosti itd.). Prvi del drugega koraka obsega kvalitativni opis vplivov (raba zemljišč, sprejemniki itd.), v drugem delu drugega koraka se lotimo količinskih opisov vplivov (prikaz razporeditve koncentracij). V tretjem koraku opišemo obstoječe ukrepe in učinke, npr. ali so tla dovolj zmožna, da zagotavljajo, da se ne bo 200-300 let nič zgodilo. V zadnjem koraku tudi napovemo učinke ukrepov. Konceptualni model naj se postavi na začetku, v koraku 1a, da se ugotovi, kakšna je sestava ozemlja, kakšna so tveganja, če se nič ne naredi.