Prenos Uredbe IED v prakso

Polona Druks Gajšek, ERICo d.o.o.

Uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, je sestavljena iz več faz. V prvi fazi se izdela Seznam nevarnih snovi. To imajo praktično vsi IPPC zavezanci že izdelano. Seznam se dopolnjuje in ažurira. Na podlagi Seznama nevarnih snovi se izdela Seznam zadevnih nevarnih snovi (Priloga 3 IED Uredbe). Na podlagi teh dveh seznamov se izdelajo ugotovitve oziroma opisi možnosti onesnaženja tal in podzemne vode. V primeru, da se naprava ne nahaja na vodovarstvenem območju in naprava ne presega pragov iz Priloge 3, vezanih na zadevne nevarne snovi, potem ni potrebno oddati izhodiščnega poročila, ampak samo izdelati oceno možnosti onesnaženja tal in voda. V nasprotnem primeru je potrebno pristopiti k izdelavi izhodiščnega poročila.

Pristop k izdelavi

Sama izdelava izhodiščnega poročila je zelo kompleksna. Potrebno je nastopati interdisciplinarno, pomembna je vloga pedologov, hidrobiologov, kemikov, biologov idr. Pomembno je tudi sodelovanje tehnologov iz podjetij.

Večkrat se zavezanci soočajo s tem, kako določiti, katera snov je nevarna snov. V varnostnem listu imamo v točki 2 določitev nevarnosti. Imamo razvrstitev v skladu z Uredbo 1272. H stavke imamo glede na zmes oziroma pripravek. Če se tu nahaja H stavek, ki nas zadeva, potem gremo na oddelek 3, podatki o sestavinah. Tu vidimo, katera snov je vplivala na to, da je naša zmes dobila določen H stavek, kajti ti pragovi, ki so navedeni v Prilogi 3, veljajo za čiste snovi. Pri določanju količine zmesi moramo biti vedno pozorni, da to preračunamo na čisto snov. Zadevne snovi se med seboj razlikujejo po agregatnem stanju, po lastnostih, topnosti, mobilnosti idr. Vse te snovi je potrebno obravnavati in tudi navesti, zakaj smo neko snov dali na seznam, ki jo bomo preverjali v okviru stanja posnetka okolja oziroma, zakaj smo jo izločili. V točki 12 varnostnega lista se nahajajo ekološki podatki. Če podatke na varnostnem listu ne najdemo, si jih lahko poiščemo na EU strani za kemikalije: http://echa.europa.eu/information-on-chemicals.

Sledi druga faza, Priloga 4 IED Uredbe, kjer se pogleda zgodovina, okoljske danosti območja naprave idr. Opis stanja okolja je ena izmed zahtev, da se opiše sosednja industrija, ki uporablja, proizvaja, spušča v okolje strupene snovi. Do teh podatkov je izredno težko priti. Nekega javnega katastra ni, gre za poslovne skrivnosti. Znotraj industrijske cone imamo lahko IED obrat, sosedje niso IED zavezanci, vendar nimamo skupnih podatkov.

Sedma točka so podatki in informacije za oceno onesnaženosti tal in podzemne vode v zvezi z nevarnimi snovmi. Vzporedno z IED Uredbo sta izšla Pravilnika o tleh in podzemni vodi. Oba predpisujeta postopek, frekvenco, način izvedbe posnetka stanja podzemnih voda oziroma tal in v nadaljevanju tudi izvedbo rednega monitoringa, ki bo zapisan kot obveza v okviru OVD. Uredba dovoljuje, da se kot posnetek ničelnega stanja lahko upoštevajo tudi rezultati predhodnih meritev, če so bili opravljeni v takšnem obsegu, kot jih je potrebno narediti sedaj, in da so tudi metode primerljive z današnjimi metodami. Pri podzemnih vodah je velikokrat problem meje določljivosti, ker imajo podzemne vode relativno nizko mejo.

Izvajanja monitoringa

Vzporedno z IED Uredbo sta izšla pravilnika o Obratovalnem monitoringu stanja tal in stanja podzemne vode. Ta opredeljujeta število mest, na katerem je potrebno vzeti vzorce, frekvence vzorčenja in minimalni nabor parametrov. Za tla je potrebno vzeti najmanj en vzorec na območju naprave. Na vsakem vzorčnem mestu se določi najmanj 10 do 25 odvzemnih mest, ker so tla bistveno manj homogena kot voda. Analizo je potrebno narediti na večjem številu vzorcev.

Problem zavezancev pri merilnih mestih je, kako in kje izbrati merilno mesto. Pravilnik pravi, da mora biti merilno mesto veliko od 5 do 100 m2. Glede na pravilnik bi se monitoring delal na deset let, v tem času pa se merilno mesto ne sme spremeniti. Gre za lokacijo, kjer se nadaljnjih 20, 30 let vanjo ne bo posegalo. Kar je na nekaterih obratih velik problem. Če imamo na tleh najmanj eno merilno mesto, imamo pri podzemnih vodah vsaj tri merilna mesta. Eno merilno mesto na dotoku in dve merilni mesti na območju odtoka podzemne vode na območju naprave. V industrijskih conah se pojavljajo problemi, kam postaviti merilno mesto, kam postaviti vrtino, kako določiti točko na dotoku, da so izvzeti vplivi vseh sosedov, koliko mora biti merilno mesto oddaljeno od napeljave, železnice idr.

Merilno mesto za podzemne vode

Kdor nima vrtin, je potrebno obvezno narediti izgradnjo vrtine. Vrtina mora biti narejena ustrezno, po standardih. Dno opazovalne vrtine mora biti zaprto s čepom, na dnu mora biti usedalnik, tehnično mora biti opazovalna vrtina izvedena tako, da se prepreči dotok s površine v opazovalno vrtino in zaščitena s kapo.

Nabor parametrov za tla je še iz obstoječe Uredbe. Poleg parametrov Uredbe o tleh so zraven še nevarne snovi, določene v skladu z IED Uredbo, pri čemer je pomembno, da obstaja možnost, da se akumulirajo v tla. Največji problem pri podzemnih vodah, s katerimi se zavezanci soočajo, je pri kemijskih parametrih. Glede na obstoječi Pravilnik pomeni, da pridejo v poštev vsi parametri vsaj za obstoječe stanje okolja. Monitoring je potrebno delati dvakrat na leto, ne glede na to, če gre za nevarne snovi ali če je področje na vodovarstvenem območju. To je povezano z visokimi stroški. Naprava, ki ni na vodovarstvenem območju, predvideva monitoring na minimalno pet let.

Vsebina elaborata je praktično identična tako za tla kot za podzemne vode. V osnovi gre za opise same naprave, tehnološkega procesa, opise aktivnosti na območju naprave, sledi predlog lokacij, rezultati, posnetek ničelnega stanja tal/vod, predlog obratovalnega monitoringa, ustrezne grafične in kartografske priloge itd. Z OVD se določi pogostost vzorčenja in katere meritve je potrebno spremljati v tleh in katere v podzemni vodi (tla 10 let, vode dvakrat na leto).