Ravnanje z OEEO v EU |
 
Kako bodoči pravniki razmišljajo o ravnanju z OEEO? Na to vprašanje je odgovoril strokovni posvet Uveljavljanje zakonodaje glede ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo v Sloveniji skozi prizmo delovanja družbe ZEOS. Na posvetu so predstavili rezultate študijske analize projekta, ki ga izvaja ljubljanska Pravna fakulteta na podlagi 2. javnega razpisa Po kreativni poti do praktičnega znanja. Rezultati študije so toliko bolj zanimivi, ker vsebujejo tudi analizo slovenske okoljske zakonodaje, predstavljajo pa tudi modele implementacije evropske direktive o OEEO v nekaterih državah. Iz gradiva, ki so ga pripravili študentje, člani projektne skupine pod vodstvom dveh pedagoških mentoric, doc. dr. Vasilke Sancin s Pravne fakultete in prof. dr. Lučke Kajfež Bogataj z Biotehniške fakultete, in dveh delovnih mentorjev, mag. Emila Šehiča (ZEOS) in Urške Zgojznik (Ekologi brez meja), objavljamo del o praksi ravnanja z OEEO v EU.
 

OEEO

Direktiva 2012/19/EU dopušča državi članici Evropske unije več načinov nacionalnih implementacij. Na razvoj modelov vpliva vrsta dejavnikov, ki kažejo dejansko razliko med DČ. Področje je raziskovala Evropska komisija in izdala več dokumentov. Direktiva 2002/96/EC v določenih DČ ni pomenila prvega pravnega posega na področju ravnanja z OEEO. To dejstvo je pomembno zaradi pridobivanja izkušenj držav in višanjem učinkovitosti zbiranja OEEO, ki nastopi s potekom časa. Primeri takih držav so Švedska, Nizozemska in Belgija.

Države, ki še niso imele pravno urejenega področja ali vzpostavljenih sistemov zbiranja, so imele večje težave z implementacijo. V Sloveniji so se sheme začele vzpostavljati že po Direktivi 2002/96/EC, a slovenska zakonodaja leta 2015 še vedno ne ustreza zahtevam prenovljene direktive iz leta 2012. Potrebno je omeniti, da je večina kolektivnih shem v EU začela delovati okoli leta 2005 in 2006. V državah, kjer so se hitro vzpostavili učinkoviti modeli, so se zakonodajalci v veliki meri držali predlogov za sheme ali že vzpostavljenih modelov industrije, medtem ko je v državah z zapoznelo in kasnejšo implementacijo bolj razpoznaven in vsebinsko večji vpliv zakonodajalca. To pogosto pomeni manjšo ekonomičnost in posledično nižjo učinkovitost. Pri problemu OEEO gre predvsem za dotrajano opremo, ki prihaja iz gospodinjstev. Gre za B2C ali business to consumer pogodbe (podjetje – potrošnik). B2B ali Business to business (podjetje – podjetje) ne predstavlja posebnih težav, predvsem ker je med podjetji pogosto sklenjena pogodba, pri kateri se stara oprema prevzame in nadomesti z novo. Takšna poslovna navada spodbuja predelavo odpadne opreme, medtem ko prodaja potrošniku otežuje zbiranje z dodatnimi administrativnimi in logističnimi zahtevami. Potrebno je vzpostaviti mehanizme, ki bi potrošnike spodbujali k dejavnemu obnašanju v korist učinkovite obdelave OEEO.

EK v svojih raziskavah definira štiri kritične točke, ki povzročajo negativne rezultate v posameznih DČ: porazdelitev odgovornosti med deležniki, pokritost stroškov in načelo dejanskih stroškov, pravična konkurenca in transparentnost ter nadzor.

WEEELABEX za standarde zbiranja in za nadzor

V Sloveniji opažamo pomanjkanje normativnih standardov na področju ravnanja z OEEO. Tudi na ravni EU se standardi in njihovo določanje razlikujejo. Nedoločenost in široka paleta praks DČ glede ravnanja z OEEO je vodila k ustanovitvi Waste of electrical and electronic equipment (v nadaljevanju: WEEE) Foruma. Gre za neprofitno združenje 32 nacionalnih shem ravnanja z OEEO. V okviru tega foruma je bil kot odgovor na nedoločenost standardov na ravni EU organiziran Waste of electrical and electronic equipment label of excellence (v nadaljevanju: WEEELABEX) projekt leta 2009, sam forum pa je bil uradno oblikovan po koncu projekta.

Namen projekta WEEELABEX, ki je trajal med leti 2009 in 2012, je bil določitev standardov zbiranja, obdelave in logistike povezane z OEEO, saj do 2009 ni obstajal noben dokument z univerzalnimi določbami za uporabo v DČ. Ureditev področja je bila prepuščena posameznim DČ, tako s pravnega (okvir za delovanje v praksi) kot tehnično strokovnega stališča (praksa). Projekt je zapolnil praznino na področju OEEO, ker pa ne gre za zavezujoč pravni akt na ravni EU, je upoštevanje teh standardov možno le na osnovi prostovoljne uporabe s strani shem. Opažamo relativno počasno uveljavljanje standardov v nacionalnih zakonodajah. Delo je sofinanciral LIFE, okoljski program Evropske skupnosti, skupna sredstva pa so znašala 1.064.000 €.

Drugi cilj projekta je bila vzpostavitev sistema nadzora (monitoring) delovanja državnih podjetij preko revizij. V ta namen projekt v okviru foruma dejavno izobražuje posameznike iz nacionalnih shem. Kvalificirane osebe so sposobne prevzeti funkcijo revizorja. Njihova naloga je zbiranje informacij, širjenje uporabe standardov določenih s projektom in poročanje o trenutnem stanju ravnanja z OEEO na ravni DČ in na ravni posameznih shem organizaciji WEEE Forum.

Končni produkt WEEELABEX projekta je razdeljen na tri dele. Gre za omenjeno delitev na standarde logistike, zbiranja in obdelave. Vsak izmed delov je razdeljen na administrativne in organizacijske zahteve in tehnične zahteve. V vsakem izmed treh dokumentov je poudarjen namen ravnanja z OEEO. Gre za cilje okoljske politike Skupnosti, ki so usmerjeni v ohranjanje, zaščito in izboljšanje kakovosti okolja, varovanje zdravja ljudi in v razumno in pametno uporabo naravnih virov. Isti cilji okoljske politike Skupnosti so izraženi v OEEO Direktivi 2012/19/EU.

Švica in Švedska z zelo učinkovitim sistemom

Švica, ki sicer ni članica EU, je morala za enakopravno nastopanje na trgu EU implementirati Dierktivo OEEO, kar pa ji ni povzročalo pretiranih preglavic, saj ima Švica na področju OEEO zakonodajo že od leta 1998 in na številnih področjih presega zahteve, ki so določene za DČ glede ravnanja z OEEO.

EK je že leta 2002 ugotovila, da se v Švici zbere 8,4 kg OEEO na prebivalca. Za boljšo ponazoritev učinkovitosti švicarskega sistema, velja omeniti, da je Slovenija leta 2014 zbrala manj kot 6kg OEEO na osebo. Prav tako je Švedska, ki je po evropskih praksah ena izmed najbolj učinkovitih držav zbrala leta 2002 74.756 kg OEEO, Švica pa istega leta 37.400 kg OEEO. Kljub veliko nižji količini zbrane OEEO v Švici sta obe državi z zbiranjem dosegli 8,4 kg OEEO na prebivalca, kar pomeni precej večji vložek s strani Švice. Leta 2014 se je na Švedskem zbralo 14 kg OEEO na prebivalca, razlog za tako visoko količino pa je v veliki meri tudi višji življenjski standard in več kupljene EEO na prebivalca.

Obe državi, tako Švico kot Švedsko lahko obravnavamo in analiziramo skupaj zaradi njune učinkovitosti pri zbiranju OEEO, visokih odstotkov zbrane odpadne opreme in zaradi konkretnih sistemskih podobnosti. Ena izmed bistvenih lastnosti, ki je prisotna v obeh sistemih, je pravilo, da določena kategorija OEEO spada le pod eno shemo. Shema se torej lahko ukvarja z več kategorijami odpadkov, vendar se ne more več shem ukvarjati z isto kategorijo odpadkov. To zvišuje učinkovitost in je ena izmed bistvenih razlik s slovensko ureditvijo, saj ima pri nas vsaka shema v teoriji lahko pristojnost na vseh kategorijah odpadkov, kar povzroča konkurenco in številne težave v praksi.

Naslednja bistvena skupna lastnost je število samih shem. V Švici so sheme tri (SWICO, SENS in SLRS), na Švedskem pa dve (zaradi 80 %+ deleža vse OEEO je pomembna predvsem shema El-Kretsen). To je posledica porazdelitve kategorij odpadkov med shemami, ustvarja pa pozitivni učinek na količino zbrane OEEO obeh držav. Državi imata vzpostavljen učinkovit sistem zbiranja OEEO, kar je razvidno predvsem iz velikega števila zbiralnih točk (v Švici kar 6000).

Medtem ko je Švedska predvsem stroškovno učinkovita, saj gre za centraliziran sistem z optimiziranjem logističnih stroškov (transport odpadkov), pa ima Švica eno lastnost, ki jo ločuje od preostalih držav. Gre za take-back sistem, kjer lahko potrošnik OEEO vrne sami trgovinski mreži neposredno, ta pa potrošniku ob nakupu sporoči, kje so zbiralne točke, kamor v skladu s predpisi lahko in tudi mora vrniti odpadek. Na ta način se v Švici zbere več kot 55-odstotkov vse OEEO. Sistem je posledica švicarskega koncepta, kjer strošek predelave financirajo potrošniki sami. Ob nakupu EEO ima potrošnik na računu določeno, kolikšen strošek mora plačati za predelavo OEEO. Denar zbran na ta način trgovci letno nakazujejo shemam, ki nato vzpostavijo sistem predelave. Tako se končni potrošnik glede ravnanja z OEEO seznani že ob nakupu EEO. Prav tako se zmanjšuje možnost nepravilnega odlaganja OEEO in potreba po vzpostavitvi sistema zbiranja OEEO po gospodinjstvih, saj jih potrošniki sami vrnejo na zbiralne točke.

Angleži so se odločili za pripravo smernic, kako delati

V Veliki Britaniji v zadnjih letih opažamo pozitivne spremembe na področju ravnanja z OEEO. Temu govori v prid predvsem razmeroma hitra implementacija Direktive 2012/19/EU v nacionalni pravni red in pa količina zbrane OEEO, ki je vsako leto večja. Department for Business, Inovation and Skills (BIS) je za leto 2015 izdalo precej optimistično napoved, da bo raven zbrane OEEO doseglo 8,4 kg na prebivalca (v letu 2014 je bilo zbranih 8,05 kg na prebivalca). Vlada Velike Britanije oziroma pristojno ministrstvo redno skrbita, da vsako novo implementacijo direktive s tega področja nujno spremlja tudi tako imenovani »guidance notes« oziroma smernice, katerih namen je potrošnika, distributerja in predvsem proizvajalca seznaniti z njegovimi morebitnimi novimi pravicami in obveznostmi na tem področju. Takšne smernice so bile izdane tako leta 2006, ko je bila implementirana Direktiva 2002/96/EC, kot tudi leta 2013 oziroma tik pred uveljavitvijo Direktive 2012/19/EU v nacionalni pravni red. Na takšen način se poskuša zagotoviti, da je implementacija nove direktive v nacionalni pravni red hitra in učinkovita, ter omogoča ustrezno pripravo na spremembo v zakonodaji vsem vpletenim subjektom na trgu. Skrb za pravilno ravnanje z OEEO pa poteka tako na državni kot lokalni ravni.

Na območju Velike Britanije je namreč postavljenih več kot 3000 posameznih zbiralnih točk, kjer lahko prebivalci brezplačno odložijo svoje OEEO. Posamezna zbiralna mesta niso namenjena vsem vrstam teh odpadkov. Na takšen način se poskuša po vzoru mnogih uspešnih držav, kot sta primer Švica in Švedska, zagotoviti velik odstotek zbrane OEEO neposredno od potrošnika. Posamezna zbiralna mesta Designated Collection Facility (DCF) financira in upravlja lokalna samouprava, ki dobiva sredstva za njihovo vodenje od distributerjev, ki se prostovoljno in proti plačilu včlanijo v Distributers Takeback Scheme (DTS). Prednost včlanitve v tako shemo predstavlja razbremenitev zakonsko predvidene dolžnosti, da mora distributer sprejeti OEEO, ki mu jo prinese potrošnik. V takem primeru bo distributer potrošnika že ob nakupu seznanil s tem, da je član DTS sheme in da naj po koncu uporabe posameznega izdelka tega odpelje na bližnje zbiralno mesto.

Tudi EU ne ve, kako uskladiti javni in zasebni interes

Izziv, pred katerim so DČ, je usklajevanje uresničevanja javnega interesa preko zasebnega sektorja in istočasno ohranjanje zdravih razmer na trgu. Dobra ureditev, ki zagotavlja konkurenco na trgu ravnanja z odpadki, pripomore k bolj uspešnemu doseganju okoljskih ciljev. Stroške ravnanja z OEEO proizvajalci načeloma obračunavajo v ceni izdelka in ta strošek predstavlja sorazmerno velik del v ceni izdelka. Ravno zato je še toliko bolj pomembno, da je vzpostavljen takšen sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki onemogoča nelojalno konkurenco.

Izkrivljanje konkurence na področju razširjene odgovornosti proizvajalcev se pojavlja na treh ravneh, in sicer med proizvajalci EEO, skupnimi shemami in podizvajalci ravnanja z OEEO.

Pri proizvajalcih je pereč problem »free ryderjev« – podjetij, ki se izogibajo svojim obveznostim. Gre za proizvajalce, ki niso vpisani niti v evidenco, ki je vodena pri carini, torej ne plačujejo okoljske dajatve, niti v evidenco Agencije RS za okolje, kar pomeni, da nimajo sklenjene pogodbe s shemo. Sledijo proizvajalci, ki so sicer evidentirani v carinskih seznamih in plačujejo okoljsko dajatev, niso pa vpisani v evidenco agencije, torej ne izpolnjujejo svojih obveznosti ravnanja z OEEO preko skupne sheme, t.i. sivi trg. V obeh primerih takšni zavezanci ne nosijo svojega deleža stroškov ravnanja z OEEO, se izogibajo svojim obveznostim in so tako na trgu posledično konkurenčnejši. Dodatno pa obstaja možnost izkrivljanja konkurence tudi skozi financiranje sheme, kjer lahko zaradi neenakih pogojev do vseh proizvajalcev (različni pogoji, popusti), slednji nosijo različen del stroškov. V tretjem odstavku 28. člena osnutka Uredbe o OEEO je treba ustrezneje določiti, da proizvajalci pristopajo k izvajalcu skupnega načrta pod enakimi pogoji.

Možnost izkrivljanja konkurence na ravni skupnih shem je predvsem z vidika spoštovanja deležev prevzemanja OEEO, ki morajo biti točno določeni, njihovo doseganje pa mora biti ustrezno nadzorovano in sankcionirano v primeru kršitev. Nadzor mora biti vzpostavljen tudi nad ustreznostjo obdelave OEEO. Jasno naj bo določen obseg ozaveščanja javnosti. Vse našteto vpliva na konkurenčnost shem, zato morajo biti pravila in obveznosti shem jasno določena.

Tretja raven izkrivljanja konkurence so podizvajalci ravnanja z OEEO, ki mora biti predvsem v skladu s WEEELABEX standardi. Okolju prijazno ravnanje z odpadki ima prednost pred ostalimi postopki. Nujno je izvajanje postopkov v skladu z dovoljenji in zagotavljanje preglednosti toka odpadkov, torej sledljivost.

Z namenom preprečevanja nelojalne konkurence in s tem vpliva na stroške, ki jih povzroča ravnanje z OEEO v ceni proizvoda, je nujno pripraviti raziskave o dobrih rešitvah v ostalih državah EU in s pomočjo njihovega zgleda omogočiti zdravo konkurenco tudi na našem trgu, pri tem pa ne smemo pozabiti na sistematičen in učinkovit nadzor inšpekcije.