Vsak kmet lahko pove mnenje, vodarji pa, kot da ga nimamo - EOL 99

Vsak kmet lahko pove mnenje, vodarji pa, kot da ga nimamo - EOL 99

Inštitut za vode RS, Ljubljana | Jože Volfand |
 
Kje se kaže, da je voda strateški vir in konkurenčna prednost Slovenije? Ali so res predvsem poplave izsilile temeljit zasuk v razmišljanju, kaj je potrebno storiti za drugačno upravljanje z vodami v državi? Napoved, da se pripravlja nova strategija upravljanja vod in da bo ustanovljena Direkcija za vode, je vzbudila polemične odzive. Še posebej na Inštitutu za vode RS, od koder naj bi Direkcija prevzela več strokovnjakov. Predvidene spremembe del stroke pozdravlja, saj meni, da bi morala država prepoznati v vodah bogastvo, ki ga mora bolje negovati, varovati in upravljati, drugi pa menijo, da se bo stroka znašla v podrejenem položaju in bodo odločali uradniki. Igor Plestenjak, direktor Inštituta za vode RS, je do sprememb kritičen, a hkrati ugotavlja, da so nekateri ukrepi nujni.
 
Igor Plestenjak
Igor Plestenjak

Eden izmed razlogov, da se v Sloveniji pripravlja nova strategija upravljanja vod, je dosedanja neučinkovitost upravljanja. Kje se neučinkovitost najbolje kaže – pri reševanju poplavne ogroženosti, pri preskrbi z vodo, pri nepovezanosti akterjev v upravljanju in varstvu vod ali pri tem, da vode še vedno ne obravnavamo kot strateški vir in konkurenčno prednost Slovenije?
Kolikor vem, naj bi bil odgovor na katastrofalne poplave v zadnjih letih predlog za preoblikovanje vodnega sektorja v Direkcijo. Odgovor, ki naj bi zagotovil predvsem večjo poplavno varnost. O povečani poplavni varnosti pa iz obrazložitve za ustanovitev Direkcije ni razbrati, kaj bo drugače in bolje. Predlog prenosa ljudi na Direkcijo in na MOP z Inštituta za vode sam po sebi ne bo spremenil razmer v Sloveniji niti na MOP. Znanje naših zaposlenih je bilo MOP-u zagotovljeno že sedaj in bi bilo lahko tudi v prihodnosti na enak način na podlagi pogodbenega odnosa.

Toda, kje so največje težave z vodami v državi?
Reorganizacija z istimi ljudmi in enakim obsegom sredstev ne more dati drugačnih rezultatov, kot jih imamo sedaj! Predvsem pa velja opozoriti, da se v vzdrževanje in ureditev vodotokov od leta 1991 praktično ne vlaga več sredstev, da je stanje na terenu alarmantno in da reorganizacija ne bo prispevala k zmanjšanju poplavne ogroženosti ali pa k izboljšanju vodooskrbe. To je povezano s financami in z uspešnim črpanjem EU sredstev za projekte na tem sektorju. Prav tako ne morem mimo tega, da smo s prehodom iz socializma v parlamentarno demokracijo ukinili samoupravne interesne skupnosti za vode in področne vodne skupnosti, ki naj bi jih v novih časih nadomestile vodne konference in Sveti za vode. Ti so bili leta 2008 črtani iz novele Zakona o vodah. Znanja in stroke je v Sloveniji zaenkrat sicer še dovolj, a se brez konkretnih in potrebnih del ne bo več razvijala. Namesto da bi se obstoječe oblike ohranjale in dopolnjevale strokovno in številčno, se vsakih 10 let stvari prekucnejo na glavo in se verjame, da bo potem bolje. Prešibki ali premočni akterji motijo ustrezno delujoč sistem. Manjka ustrezna koordinacija od zgoraj navzdol. In pripadni strokovnjaki z izkušnjami in željo po reševanju problemov.

Za kakšne spremembe se zavzema Inštitut za vode kot razvojno-raziskovalna inštitucija, ki pozna tudi tujo prakso?
Na kratko. Oblikovanje ustreznih konkretnih ciljev, zagotavljanje enotnih podatkov, urejene pravne podlage z definiranimi pristojnostmi vpletenih ob zagotavljanju financ. Inštitut se zavzema za trajnostno urejanje in rabo voda, za medsektorsko usklajeno delitev razpoložljivih količin vode, za ureditev, ki upošteva tako potrebe po regulacijah kot razloge za obnove rečnih koridorjev, vse pa zaradi zmanjševanja poplavne ogroženosti. Torej za logično in prioritetno razdeljeno porabo sredstev za urejanje vodnega režima in zagotavljanje vodooskrbe, za razvoj organizirane in transparentne vodne demokracije, za delovanje vodarstva po kombiniranem principu od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor.

V pripravah na reorganizacijo upravljanja vod je največ pozornosti vzbudila odločitev, da se ustanovi Direkcija za vode, ki naj bi s 1. januarjem 2016 postala samostojni proračunski porabnik. Kaj pomeni ta sprememba za Inštitut, saj naj bi kar nekaj vaših strokovnjakov odšlo na Direkcijo za vode?
Tole mešetarjenje za Inštitut lahko pomeni potop. Če izmed 50 zaposlenih razvojnih raziskovalnih delavcev, ki vsi delujejo v timih, izločite 20 % strokovnjakov in jih usmerite v uradnike, ste s tem rešili le število, s katerim se rešuje potrebno nemoteno delovanje MOP-a in Agencije za okolje, stroki pa to ne koristi. S krepitvijo uprave se oslabi aplikativna stroka. V Sloveniji je to zelo tanka plast, ki jo je zelo lahko uničiti. Če vzameš ključne strokovnjake in jih spremeniš v uradnike, je to lahko kratkoročna rešitev za MOP ali Direkcijo. Je pa lahko usodna za IzVRS in razvojno raziskovalno delo.

A takšna preusmeritev je po svoje logična.
Za resno izvedbo take ideje, da bi IZVRS postal valilnica kadrov za upravo, bi potrebovali več let ob dovoljevanju kadrovske krepitve z mlajšimi sodelavci in s predvidenim prehodom starejših strokovnjakov na MOP. A zaposlovanje je prepovedano in tak ukrep lahko stroki samo škoduje. Še predvsem ob dejstvu, da so vsi ti strokovnjaki že sedaj na voljo in jih ni potrebno zaposliti, ampak le na podlagi ustrezne pogodbe vključiti v naloge MOP, kjer je to potrebno. Po preteku projekta ti strokovnjaki ne bremenijo stroškov državne uprave, ampak lahko delajo svoje strokovno delo naprej in se strokovno razvijajo, sodelujejo v mednarodnih projektih, raziskavah ARRS ali z direktnim delom za trg, ker ostajajo v stroki. S tem Slovenija lahko več profitira, cefranje kadrov bo škodljivo za vse strani. V bistvu se rešujejo vprašanja neustreznega kadrovanja in načrtovanja preteklih vlad in ministrstev, s tem da se prenese zaposlene iz ene razvojno raziskovalne inštitucije v upravo.

Kolikšen delež sredstev ustvarite na trgu in kakšen je v zadnjem obdobju interes za razvojno-raziskovalno delo na področju voda?
Delež Inštituta za vode je na trgu skoraj 40 %. To so naloge, ki jih delamo izven javne službe. To so EU projekti, raziskave, dela za znanega naročnika. S tem se strokovno znanje krepi in izmenjuje. Sodelujemo z več kot 200 strokovnjaki in institucijami iz tujine. IzVRS se v zadnjih treh letih v mednarodnem prostoru intenzivno uveljavlja kot vodilni partner (SEE River, BALMAS) ali projektni partner pri projektih, financiranih iz programov EU. To ga postavlja ob bok vsem uveljavljenim in običajno precej večjim institucijam s področja upravljanja voda. Število projektov se giblje med 15 in 20 letno. Sodelujemo z okoli 40 institucijami iz 20 držav EU in izven EU. Reference iz mednarodnega okolja ga nedvomno postavljajo v prvo ligo institucij. Bi si pa tu želeli več posluha doma, saj je za sodelovanje pri evropskih projektih potrebno sofinanciranje, ki ga je v javni upravi RS, predvsem na MOP, zelo težko pridobiti.

Omenjate veliko število projektov, pri katerih sodeluje Inštitut. Kako bi lahko Slovenija izkoristila vode kot razvojno priložnost?
Slovenija je zelo vodnata država. Razmerje med številom prebivalcev in razpoložljivo količino vode je v Sloveniji 4krat večje kot v EU. Kar pomeni, da je voda nacionalno bogastvo ne samo v kontekstu naravnega, temveč tudi ekonomskega vira. S trajnostnim premislekom bi lahko Slovenija do določene mere povečala rabo vode za proizvodnjo hidroenergije, za namakanje, turizem in rekreacijo, proizvodnjo stekleničene vode in pijač in tako naprej. Predvsem bi lahko to naravno dejstvo bistveno spretneje izkoriščala na globalnem turističnem trgu, ki bi s povečanjem proizvoda pravzaprav povzročil porast vseh prej naštetih dejavnosti.

A kaj se dogaja v resnici?
Voda nam počasi polzi iz rok. Nizka nadomestila in dajatve za njeno rabo in zlorabo niso rešitev. Pitna voda v vsako hišo glede na geografsko razvejanost tudi ne. O teh stvareh je treba razmišljati pred umeščanjem objektov v prostor. Pri načrtovanju ukrepov je treba upoštevati učinke glede na stroške. V moderni družbi je nujno načrtovati sonaravne ukrepe, ki večinoma niso dražja rešitev.

Mislite tudi na poplavno varnost?
Enako velja za poplavno varnost. Izsiljujemo umeščanje z različnimi demagoškimi izhodišči, potem pa državljani plačujemo škode zaradi nedoslednosti pri izvajanju strokovnih stališč. Če bi se od vode odmaknili, nam ne bi poplavljalo. Ker rešujemo po rušilnih poplavah, zmanjkuje za načrtovanje ustreznih protipoplavnih ukrepov. Sonaravno urejanje vodotokov ne pomeni, da je najbolje, če voda sama podre, kar smo zgradili. Ampak pomeni zagotavljanje vodi prostor, ker si ga drugače vzame sama. Kontrolirano razlitje vode ob poplavi je lahko precej cenejše kot gradbeni ukrepi.

A zakaj prihaja do tega?
Nekatere pristojnosti iz sedanjega Zakona o vodah sploh niso bile dodeljene na IzVRS, ampak se je raje iskalo nekompetentne rešitve pri posameznikih, ki niso imeli izkušenj ali pa so se preveč in lažje prilagajali naročnikom. S tem so storili stroki medvedjo uslugo, da vodarjev sploh nihče več ne posluša, kot da stroke ni več. O vodah in njihovem urejanju se sprašuje gasilce, ribiče, naravovarstvenike in župane, ki veselo predlagajo »strokovne« rešitve. O poplavnih ukrepih odločajo gozdarji ali nepooblaščeni izvajalci del. Vsak kmet lahko pove svoje mnenje, vodarji pa, kot da ga nimamo. Nestrokovna zaščita nekega metulja, črne gradnje ali njive privede do nekontroliranih posledic za večje število drugih metuljev, drugih legalno zgrajenih objektov, uničuje infrastrukturo in v gospodarskih objektih povzroča gospodarsko škodo.

Katere ukrepe bi morali sprejeti prednostno?
Nedvomno potrebujemo državno strategijo upravljanja voda, ki bi dolgoročno opredelila cilje, načine in organiziranost upravljanja vod ter delitev sredstev za urejanje vod. Ni operativnih programov urejanja voda na ravni porečij in povodij, prav tako ni dovolj celovitih strokovnih podlag za podporo odločanju. Potrebno je izdelati strategijo upravljanja voda kot predhodnico programsko operativnim NUV in NZPO. Načrte zmanjševanja poplavne ogroženosti je potrebno izdelati tako, da jih je mogoče uporabiti v funkciji operativnih programov ter na ravni porečij in povodij izdelati ali posodobiti hidrološke in hidravlične strokovne podlage za podporo odločanju. Premalo je kakovostnih strokovnih podlag v zvezi s poplavno nevarnostjo, ogroženostjo in tveganji na ravni porečij in povodij. To otežuje celovito načrtovanje ukrepov zmanjševanja ogroženosti. Celovitost načrtovanja na ravni porečij in povodij je mogoče zagotoviti le tako, da se hidrološke in hidravlične analize, prostorske analize, kartiranje nevarnosti in ogroženosti ter projektiranje na idejni ravni praviloma izvaja in vsebinsko preverja na nacionalni inštituciji, kar bi zagotovilo homogenost in kompatibilnost rezultatov.

Stroka zelo opozarja na neusklajenost v prostorskem načrtovanju.
Pri načrtovanju rabe prostora v vplivnih območjih rečnih koridorjev ni istosmernosti ciljev in usmeritev deležnikov. Deležniške strukture niso analizirane, prepoznane in upoštevane. Konsenzi o varstvenem načrtovanju rabe prostora niso doseženi. Še vedno smo priča umeščanju nepravilne rabe tal in objektov v poplavna območja. Zagotoviti je potrebno participatorno, medsektorsko usklajeno načrtovanje rabe v kombinaciji od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Podrobnejšo rabo prostora je potrebno načrtovati na merilu OPN in RPN. Ne morem mimo hidrotehničnih ureditev, ki so nujno potrebne, na primer z vidika varstva pred poplavami – čiščenje obrežne zarasti in podobno, a niso vedno izvedljive zaradi prepovedi in omejitev z vidika ohranjanja narave. V procesu medsektorskega sodelovanja in usklajevanja ter krepitve znanj je potrebno doseči konsenz in razumevanje ciljev v vodarstvu in ciljev varstva narave z večjo vlogo MOP. Strokovna razprava bi opredelila še vrsto nujnih ukrepov. Ne zagotavlja se na primer dovolj sredstev za potreben obseg in intenziteto rednega in investicijskega vzdrževanja vodne infrastrukture. Ob poplavnih dogodkih bi se zmanjšala škoda na infrastrukturi, manj bi bilo druge škode, poleg tega pa je vzdrževanje ponekod močno omejeno z zahtevami varstva okolja. Zagotoviti je treba sredstva za redno in investicijsko vzdrževanje. Nujno je pravočasno prepoznavanje vodarskih (vodna direktiva), prostorskih (OPN) in sektorskih (narava, kmetijstvo, turizem itd.) interesov in njihova vključitev v reševanje problema. Določiti bi morali prioritete.

Če se odmaknem od upravljanja vod k izobraževanju, k znanju, me zanima, zakaj se zavzemate za vpeljavo akvaponike v poklicno izobraževanje?
Oktobra 2012 smo začeli z izvajanjem evropskega projekta z naslovom »Uvajanje akvaponike v poklicno izobraževanje in usposabljanje: Orodja, učne enote in izobraževanje učiteljev«. AQUA-VET je projekt Vseživljenjskega učenja in je financiran v okviru programa Leonardo da Vinci - Prenos inovacij. Projekt stremi k prenosu tehnologije akvaponike in pripadajočih učnih gradiv v poklicno in strokovno izobraževanje z namenom razvoja novega poklica »akvaponični kmetovalec« in odpiranja novih zelenih delovnih mest. Cilj projekta je tudi izobraževanje mladih o novih sonaravnih metodologijah.

Projektna skupina vključuje partnerje iz treh držav: Švice, Slovenije in Italije. V vsaki državi je v projekt vključen center za poklicno izobraževanje, ki ga podpirajo raziskovalno-razvojne ustanove in podjetja, zainteresirana za zaposlovanje tovrstnih kadrov. Ti „trojčki“ sodelujejo tako pri prenosu znanja in inovacij znotraj posamezne države kot tudi med posameznimi državami. Koordinatorica projekta je Univerza za uporabne znanosti v Zürichu, Švica (Zürich University of Applied Sciences - ZHAW). V Sloveniji so v projektno skupino vključeni Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani, Biotehniški center Naklo in Inštitut za vode Republike Slovenije.

Razložite, zakaj akvaponika.
Akvaponika združuje prednosti akvakulture, to je gojenje rib za vsakdanje prehranske potrebe, in hidroponike, gojenje rastlin brez uporabe prsti. Glavni cilj akvaponike je ponovna uporaba hranil, to so ostanki hrane, ribji iztrebki, za vzgojo rastlin za prehrano ali okrasnih rastlin. Rastline, ki jih gojimo v rastlinskih gredah, vgrajujejo hranila iz vode v svojo biomaso. Akvaponika je bolj ali manj zaprt krožni sistem, v katerem voda neprestano kroži, recirkulira, s čimer prihranimo do 80 % sveže vode in hkrati čistimo odpadno vodo iz bazenov z ribami.

Akvaponika ima številne prednosti. Rastlin ni potrebno zalivati, ni potrebno dodajati hranil, umetnih ali naravnih gnojil, ni potrebno menjati substrata, gnitje korenin ni prisotno. Tako gojene rastline niso mikrobiološko onesnažene, saj so z vodo iz bazenov z ribami v stiku le korenine, ne pa tudi zgornji deli rastlin, namenjeni za prehrano. Pesticidov v akvaponiki ne uporabljamo, ker predstavljajo grožnjo za ribe in zato v ribogojstvu niso dovoljeni. Tudi zdravila za zdravljenje ribjih parazitov in bolezni se v akvaponiki ne smejo uporabljati, saj se lahko nalagajo v rastlinah, ki posledično niso več uporabne za prehrano. Takšen pristop je novost in bo zelo pomemben za prihodnost akvakulture, še posebej pri urbanem kmetovanju. 

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija
iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Sofinanciranje spletne strani je bilo pridobljeno preko Vavčerja za digitalni marketing.