Kako do prenove sistema ravnanja z odpadno embalažo? |
 
Nejasna in preobsežna zakonodaja, premalo natančno opredeljene obveznosti vseh akterjev, embalažnine, določanje deležev, lahkotno ustanavljanje družb za ravnanje z odpadno embalažo, neprevzemanje embalaže, sivi trg in druge vroče teme, so le del bremena, ki ga nosijo deležniki v sistemu ravnanja z odpadno embalažo iz leta v leto. Sprememb pa ni. Kupi papirja s predlaganimi rešitvami naraščajo, vendar, kako hitro lahko pričakujemo učinkovite spremembe, če pa MOP kar naprej odlaša, a tudi med shemami in komunalnimi podjetji ne pride do dogovora. Posebej nezadovoljno je gospodarstvo.
 
Strokovni seminar: Kako do prenove sistema ravnanja z odpadno embalažo? foto: Boštjan Čadej

Strokovni seminar: Kako do prenove sistema ravnanja z odpadno embalažo? foto: Boštjan Čadej

V sistemu ravnanja z odpadno embalažo je še vedno veliko anomalij. Kot je povedala Mateja Mikec iz podjetja Interseroh, je čas zakonodajo prehitel, v anomalije pa so vključeni vsi deležniki v sistemu. Pri zavezancih se še vedno pojavljajo napake pri poročanju, ni pametnega nadzora, družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) pa živijo v poslovnih zvezah različnih interesov med zavezanci, izvajalci in predelovalci. Nejasni so masni tokovi. Dogajajo se tudi vertikalne povezave, kjer so večji izvajalci istočasno DROE in podizvajalci tem istim službam, zaradi česar po besedah Mateje Mikec prihaja do zlorab. »Vertikalno integrirane družbe iz trga izrivajo družbe, ki niso vertikalno integrirane. Problem je v zakonodaji. Pogoji poslovanja bi morali biti takšni, da ne bi motili trga,« pravi Mateja Mikec.

Na strokovnem posvetu Kako do prenove sistema ravnanja z odpadno embalažo, pripravila ga je Fit media, so izpostavili tudi problem pobiranja mešane komunalne embalaže pri izvajalcih javnih služb (IJS). Vse prevečkrat se dogaja, da se pri javnih komunalnih službah kopičijo količine neprevzete mešane komunalne embalaže. Po besedah Mateje Mikec mešana komunalna embalaža ni predvidena za prevzemanje, komunalna podjetja morajo oddajati ločeno zbrane frakcije. V mnogih komunalnih podjetjih se namreč vsebina črne kante seli v rumeno kanto. Prav tako prihaja do »izsortiranja« koristnih frakcij (papir, kovine) in do prodaje na prostem trgu.

Določitev standardov za IJS

Jure Fišer; Foto: Boštjan Čadej

Jure Fišer; Foto: Boštjan Čadej

Na drugi strani so predstavniki javnih komunalnih služb na posvetu kritično predstavili, saj se jim količine ločeno zbrane embalaže nalagajo že pred vhodi njihovih upravnih stavb. Občanom je težko razložiti, da kakšna embalaža ne spada v rumeno vrečo ali kanto. Ponekod so že poskusili s kanto za ločeno zbiranje pločevink, vendar se to ni obneslo, ker je bilo vseh kant preveč. Jure Fišer iz Gorenja Surovine se je zato zavzel za določitev standardov, ki jih mora izpolnjevati vsaka IJS pri predaji odpadne embalaže, da ne bi prihajalo do zlorab in s tem do neupravičenih stroškovnih obremenitev določenih DROE oziroma posledično zavezancev.

Odkup surovin od fizičnih oseb

Brigita Šarc; Foto: Boštjan Čadej

Brigita Šarc; Foto: Boštjan Čadej

Kot je izpostavil Jure Fišer, se soočajo z administrativnimi ovirami pri opravljanju dejavnosti. Zakonodaja je nedorečena. Vsi ukrepi, ki jih je vlada izvajala z namenom, da bo preprečevala sivi trg, so imeli obratni učinek in so pripomogli k ustvarjanju sivega trga. Predvsem gre za področje odkupa kovine od fizičnih oseb. Zaradi takšnih ukrepov država pobere manj davkov, zbere se manj kovin. Zato predlaga, da MOP spremeni zakonodajo in uredbe, ki bodo omogočale opravljanje dejavnosti odkupa odpadnih surovin od fizičnih oseb na prostem trgu. Problematiziral je prakso, kjer centri za ravnanje z odpadki, ki so financirani iz evropskih sredstev, opravljajo tržne dejavnosti, saj gre v tem primeru za nedovoljeno državno pomoč. Tudi Brigita Šarc iz Dinosa se je vprašala, komu lahko občan odda ali prepusti lastne odpadke. In pravi: »Menim, da bi občan lahko prepustil odpadke, komur hoče, vključno z mešanimi komunalnimi odpadki. Na ta način bi dobili čistejše frakcije, s tem je lažja reciklaža.«

Predlogi uvodničarjev

Mateja Mikec; Foto: Boštjan Čadej

Mateja Mikec; Foto: Boštjan Čadej

Mateja Mikec predlaga naslednje nujne ukrepe: pravilen način določanja obveznosti DROE, pravilen izračun obveznosti DROE – prevzemanje komunalne odpadne embalaže pri IJS, sprejetje t.i. tehnične uredbe, ki ureja način in pogoje prevzemanja odpadne embalaže (OE) pri komunalnih podjetjih, spremembo Uredbe o ravnanju z OE, ki bi zagotovila finančno stabilnost sistema ter preverjanje potencialno protikonkurenčnih ravnanj.

Predlogi Jureta Fišerja so: zmanjšanje administracije in skrajšani roki za pridobivanje dovoljenj, ohranitev tržnega sistema, ki prinaša zavezancem v okviru razširjene proizvajalčeve odgovornosti (RPO) kvalitetno storitev in stroškovno sprejemljivo uresničevanje obveznosti RPO; nemoteno prevzemanje odpadne embalaže od IJS, poštena razporeditev stroškov znotraj celotnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, ki ima pozitivne učinke na slovensko gospodarstvo in učinkovitost pri dajanju embalaže na trg; uvedba kliringa znotraj GIZ bi pomenila možnost izravnave in na podlagi natančnega poročanja tudi natančni izračun obveznosti, kar bi ključno prispevalo k rednemu in pravičnemu prevzemanju embalaže; zahtevan bi moral biti minimalni osnovni kapital za ustanovitev DROE in predložitev finančnega jamstva za izpolnitev obveznosti.

Preveč administracije

Da je zakonodaja s področja varstva okolja in ravnanja z odpadki preobsežna, neusklajena in s preveč zahtevane administracije, je poudarila tudi Brigita Šarc. Težave se pokažejo še posebej pri novih investicijah, kjer gre za pridobivanje določenih dovoljenj, nerealne zahteve zakonodaje pa povzročajo slabo pripravljene vloge za ARSO, kar podaljšuje postopke pridobivanja dovoljenj. Zadeva je neobvladljiva tudi v primeru spremembe zakonodaje. Brigita Šarc meni, da se naj pripravijo prehodne določbe na način, da bo gospodarstvo, ki funkcionira in dela, lahko delalo naprej brez bistvenih pretresov in predolgih postopkov. Po njenem, bi morala biti zakonodaja ravnanja z odpadki pripravljena bolj enostavno, tudi podeljevanje dovoljenj, odvzemi bolj restriktivni. Več mora biti fleksibilnosti.

Proizvajalčeva odgovornost

mag. Vilma Fece; Foto: Boštjan Čadej

mag. Vilma Fece; Foto: Boštjan Čadej

Proizvajalčeva odgovornost zahteva, da poskrbi za izdelek, ki mora kot odpadek v ustrezno končno predelavo. Za razliko od nekaterih DROE mag. Vilma Fece iz Gorenja meni, da pri vertikalnih povezavah ni nič narobe, saj je pri tem odprta kalkulacija in se ve, koliko jih ta sistem stane. Proizvajalčeva odgovornost je bila namreč definirana zato, da proizvajalci postavijo sistem, ki bo za njih okoljsko in ekonomsko sprejemljiv. Evropska komisija je v letu 2014 izdala poročilo Development of Guidance on Extended Producer Responsibility (EPR), v sistem preverjanja pa je bila vključena tudi Slovenija. Ugotovitev pri odpadni embalaži je, da so zelo veliki razponi po državah: od 29 do skoraj 85 % reciklaže. Cenovni vidik od 20-200 €/tono za posamezno embalažo.

O razširjeni odgovornosti proizvajalca govori Direktiva o odpadkih 2008/98/ES, tudi Zakon o varstvu okolja ZVO-1, Uredba o odpadkih (Ur. l. RS, št. 103/11) pa o razširjeni odgovornosti proizvajalca nič ne pove, prav tako v predlogu nove uredbe o tem ni govor.

Kot je povedala mag. Vilma Fece, je bilo leta 2009 v stališču ministrstva zapisano, da lahko izvajalci gospodarskih javnih služb sortiranje ločeno zbranih frakcij izvajajo kot podizvajalci DROE izven izvajanja javne službe. Kasneje je ministrstvo v zvezi z vprašanjem o prevzemanju odpadne embalaže od izvajalcev javne službe (IJS) zapisalo, da je obveznost IJS zagotoviti zadostno infrastrukturo za ločeno zbiranje odpadne embalaže. V primeru, da se odpadna embalaža sortira že pri IJS, gre za opravljanje storitve, ki presega obseg storitve javne službe. Zato lahko IJS to storitev opravlja le v dogovoru z DROE (kot njen podizvajalec in ne v okviru opravljanja javne službe), pri čemer nosi stroške DROE. Vendar se postavlja vprašanje, pod kakšnimi pogoji IJS lahko koristi sortirne linije v tržne namene, če so bile financirane za dejavnost javne službe?

Mag. Vilma Fece je izpostavila, da je potrebno proizvajalce kot financerje sistemov ravnanja z odpadki v večji meri vključiti v pogovore in iskanje rešitev. »Dovolj imamo stalnih pritiskov DROE, takšnih in drugačnih, ki k proizvajalcem prihajajo s svojo ponudbo. Cene se ne znižujejo, tudi v celotni Evropi se dvigujejo. Proizvajalci to vemo in to pričakujemo in to vračunamo. Ne pričakujemo, da se bodo cene znižale, ker ni realno.« Predlog z njene strani je, da se definira odgovornost in da se prag za garancijo za ustanovitev DROE postavi dovolj visoko.

Embalažnine po Evropi in Sloveniji

Katja Slokan: Foto: Boštjan Čadej

Katja Slokan: Foto: Boštjan Čadej

V Sloveniji so embalažnine vedno nižje, je povedala Katja Slokan iz Unireca. Vendar okoliščine nakazujejo ravno obratno: embalažnine bi se morale dvigovati. Zbrane količine odpadne embalaže rastejo, pri komunalah so se celo potrojile, okoljski cilji so vse višji, vrednosti sekundarnih surovin, ki vplivajo na višino embalažnine, pa so na rekordno nizkih ravneh. V 10 letih, odkar DROE delujejo, so cene embalažnin padle tudi do 40 % za posamezne frakcije. V Sloveniji so cene zelo različne, od 53 pa vse do 85 evrov. To kaže, da konkurenca deluje, vendar, kot pravi Katja Slokan, se je potrebno vprašati, na kakšen način. Ali lojalno ali z iskanjem lukenj v zakonodaji?

Za primerjavo sistemov različnih držav lahko upoštevamo kriterije, kot je na primer financiranje, kjer v Sloveniji poznamo delni sistem kritja stroškov zbiranja. Novi predlog direktive pravi, da naj bi bilo to v celoti financirano. Drug kriterij primerjav je razvitost sistema ravnanja in stopnja ločenega zbiranja. Tretji kriterij je gostota poseljenosti in urbaniziranosti, kar vpliva na stroške logistike. Tudi tarifne liste niso iste po vseh državah. Za točne primerjave bi bila potrebna poglobljena analiza. V Belgiji je bil trend nižanja embalažnin, v Avstriji trend višanja embalažnin. V Belgiji imajo en sam sistem, v Avstriji se po novem odpira konkurenca, v Sloveniji je ogromno konkurence, saj imamo 6 sistemov. Kot je povedala Katja Slokan, je pri avstrijskem sistemu bistveno, da morajo poročati kvartalno in se deleži izračunavajo po materialnih frakcijah, česar v Sloveniji ni. Tudi zavezanci imajo v Avstriji možnost, da po materialnih skupinah izbirajo svojo družbo.

Evropa in komunalci za eno DROE

Janko Kramžar iz Zbornice komunalnega gospodarstva je prepričan, da imamo v Sloveniji sistem ravnanja z odpadki, ki v prvem delu dela nadpovprečno. Imamo drugi najvišji delež recikliranih odpadkov, takoj za Nemčijo. Po njegovem mnenju problemi v Sloveniji nastanejo v drugem delu verige, saj imamo že peto leto zapored prenapolnjena začasna skladišča IJS zaradi neprevzema mešane embalaže. Konkurenca nekaterih DROE na račun neprevzema odpadne embalaže povzroča nerealno oblikovanje embalažnine in razlike med zavezanci. Tako embalažnina ne odraža realnih cen, ne spodbuja zavezancev k trajnostnemu ravnanju in ne zagotavlja razvoja ločenega zbiranja pri IJS.

Rešitev, ki jo ponuja Zbornica komunalnega gospodarstva, je v ustanovitvi ene družbe. Posledica tega bi bili po besedah Janka Kramžarja nižji stroški za vse deležnike (manj administrativnih stroškov, neprofitnost), lažje bi dosegali okoljske cilje, obdelava odpadne embalaže bi bila v skladu s predpisi, izvajanje nadzora bi bilo enostavnejše, prav tako upravljanje samega sistema.

Tanje Bolte; Foto: Boštjan Čadej

Tanje Bolte; Foto: Boštjan Čadej

Kot je povedala Tanje Bolte iz Ministrstva za okolje in prostor (MOP), je julija 2014 Evropska komisija v okviru paketa krožnega gospodarstva predstavila predlog Direktive o spremembi nekaterih direktiv o odpadkih, in sicer Krovne direktive o odpadkih, Direktive o odlaganju na odlagališčih, Direktive o embalaži in odpadni embalaži, Direktive o baterijah in akumulatorjih ter izrabljenih baterijah in akumulatorjih, Direktive o izrabljenih vozilih ter Direktive o OEEO. Določeni so zelo strogi cilji, ki jih bodo morale države članice doseči do leta 2030. Vse države imajo zelo velike pomisleke, ali bodo uspele ali ne. »Glavna postavka je proizvajalčeva odgovornost. Tudi Evropa je ugotovila, da sistemi ne funkcionirajo, ker je več DROE. V Evropi se zelo propagira sistem češke republike, kjer so pogoji za ustanovitev DROE tako strogi, da lahko funkcionira samo ena družba, je povedala mag. Tanja Bolte. V letu 2015 pa se bo spreminjal Zakon o varstvu okolja, zato ministrstvo poziva vse deležnike k predlogom.

Ena od stvari, ki v Sloveniji ne deluje, je tudi poročanje. Brez sodobnih informacijskih tokov in urejenih evidenc se teh podatkov ne da zbirati na enem mestu in s tem omogočiti boljši nadzor. Problematični so pogoji za DROE, količinski pragovi za zavezance in sistemi poročanja – informacijski tokovi. Kot pravi mag. Tanja Bolte, obstaja informacijska skupina, ki bo skušala sistem narediti preglednejši, boljši, da bo imel inšpektorat boljši nadzor.

Ni regulacije za vertikalne povezave

David Vogrinec; Foto: Boštjan Čadej

David Vogrinec; Foto: Boštjan Čadej

Da anomalije v sistemu so, vedo tudi na Agenciji RS za varstvo konkurence, ki je pristojna za ukrepanje, ko jih zazna, je povedal David Vogrinec iz Agencije RS za varstvo konkurence. Glede vertikalnih povezav na trgu pa po njegovih besedah trenutno ni nobene regulacije. »Največ, kar lahko naredimo v tem trenutku je, da apeliramo na vse deležnike v okviru zakonodajnega postopka in zagotovimo, da bodo takrat, ko se bo zakonodaja spreminjala, aktivno pristopili in pripomogli k boljšim rešitvam,« je povedal David Vogrinec.

Predpisi ne omogočajo sledljivosti

Nevenka Žvokelj; Foto: Boštjan Čadej

Nevenka Žvokelj; Foto: Boštjan Čadej

Da sistem ne deluje, tako kot bi moral, ugotavlja tudi inšpekcija. Eden od razlogov, da ni sankcij ali pa se sankcije ne obnesejo, so slabo definirane obveznosti, kjer različni akterji opažajo določene težave, je povedala Nevenka Žvokelj iz Inšpekcije za okolje in naravo. V prioriteti nadzora so IJS in DROE, ki so v nadzoru vsako leto. Ugotovitve inšpektorata so, da gre veliko odpadne embalaže v tujino. Odpadna embalaža pa se nekje v odpadkovnem turizmu izgubi. Prav tako DROE ne izpolnjujejo svojih obveznosti, ne odvažajo, ko izpolnijo kvote, in se potem odpadna embalaža, predvsem mešana, kopiči. Problem je tudi neenotno poročanje. Glede sledljivosti pa je izpostavila dejstvo, da ne gre za to, da nadzor ne omogoča sledljivosti, ampak da predpisi ne omogočajo sledljivosti. Glede na to, da imajo inšpektorji dostop do evidenčnih listov, jim bo to v prihodnjem letu omogočalo večjo učinkovitost.