O bioplinarnah v Sloveniji | mag. Vanesa Čanji |
 
Bioplin kot obnovljiv vir energije je vrsto let aktualna, celo vroča tema v različnih razpravah. Pred leti so bile bioplinarne v določenih krogih razumljene kot donosne investicije, danes nekatere zgodbe dobivajo žalostne epiloge. Vedno so žive diskusije, ali so bioplinarne na kmetijske proizvode etične, saj je slovenska prehranska samooskrba z leti vse slabša. Širši javnosti so znane pritožbe okoliških prebivalcev nekaterih bioplinarn predvsem zaradi smradu. Kljub številnim izzivom bioplinarne ostajajo pomemben vir zelene energije v Sloveniji. O izkušnjah z bioplinarnami in o perspektivi tega vira zelene energije v Sloveniji je razlagala mag. Anja Kocjančič, direktorica okoljskih rešitev v družbi Petrol.
 
mag. Anja Kocjančič

mag. Anja Kocjančič

Leto in pol je, kar ste se bioplinarji, ki predelujete organske odpadke, povezali v sekcijo, ki deluje pri Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij. Je takšno povezovanje upravičilo vaša pričakovanja?
Sekcija bioplinarjev želi predvsem urediti zakonodajni okvir, da bodo lahko bioplinarne delovale. Lansko leto smo uspeli v sodelovanju z okoljskim ministrstvom pripraviti novo uredbo o bioloških odpadkih, kar je bil velik uspeh. Zelo pohvalno lahko rečem, da je ministrstvo v pripravo vključilo vse deležnike. Bioplinarji smo prediskutirali veliko predlogov, zato ocenjujem, da je sprejeta uredba dober kompromis med vsemi deležniki in nam omogoča primerno obratovanje. Drugi korak, ki ga moramo izpeljati, je dogovor z ministrstvom za infrastrukturo o modelu določanja cene za podporo cene električne energije. Tu prihaja do odstopanja med načinom izračuna bioplinarn, ki delajo na kmetijske proizvode, torej uporabljajo silažo, in bioplinarn, ki delujejo izključno na odpadke. Bioplinarnam, ki delujejo na odpadke, je priznana prenizka cena, stroški pa so višji od delovanja bioplinarn na kmetijske proizvode. Povezali smo se s strokovnimi službami, ki pripravljajo strokovno gradivo za ministrstvo – to je ekipa na Inštitutu Jožef Stefan pod vodstvom mag. Staneta Meršeta – vendar ta projekt še ni zaključen. Smo v fazi pogajanj. Žal nam trenutna menjava vlade ne gre na roko.

Razumeti je, da so vse bioplinarne, ne glede na vrsto goriva, brez sistemske podpore države nerentabilne.
To drži. Bioplinarna ne more obratovati, če nima subvencioniranega določenega dela obratovalnih stroškov. Primeren vir sofinanciranja je zelena električna energija. Na žalost je tako in tudi v prihodnosti ne kaže, da bi se to lahko spremenilo. To je razlika od fotovoltaične ali vetrne elektrarne, kjer se ta sistemska podpora uporablja predvsem za pokrivanje investicijskih stroškov.

Kakšen odstotek obratovalnih stroškov je potrebno pokriti s subvencijami?
Do komercialne rentabilnosti nam zmanjka 10 do 15 % pri ceni električne energije.

Je kje po svetu znan kakšen primer komercialno rentabilne bioplinarne?
Bioplinarne so povsod po svetu subvencionirane. Na Zbornici komunalnega gospodarstva smo naredili primerjavo subvencij električne energije po državah. V Italiji, Avstriji, Hrvaški in na Madžarskem so cene bolj subvencionirane kot v Sloveniji. To pomeni, da se bioloških odpadkov, ki nastanejo v Sloveniji, ne splača predelati doma, zato jih enostavno izvozijo v sosednje države, ker imajo tam boljše pogoje odkupa. Ko se je pred petimi leti pri nas postavljal model določanja cen za bioplinarne, je bilo predvideno, da bodo bioplinarne kot prevzemnice surovin, torej odpadkov, oddajalcem odpadkov precej računale za svojo predelavo. Odpadek je bil takrat mišljen kot strošek tistega, ki je odpadek oddajal. Sedaj ni več tako, posebej zato, ker je v tujini subvencija mnogo višja. Odpadke, ki so energetsko bogati, lahko dobiš samo brezplačno ali pa jih moraš celo plačevati. Vse odpadke, ki imajo veliko vsebnost maščob in sladkorjev, je potrebno plačati, v najboljšem primeru jih prevzamemo brezplačno.

Od kod pridobiva Petrol surovine za svoji bioplinarni v Ihanu in Črnomlju?
Odpadke dobivamo iz treh virov – en vir je slovenska prehrambena industrija, drugi vir je družba Biotera, s katero imamo dolgoročno pogodbo. Ta družba zbira predvsem hrano s pretečenimi roki trajanja in pomije iz hotelov, menz, šolskih kuhinj ipd. Do določene mere te odpadke obdelajo, kar pomeni, da mehansko odstranijo tujke, odpadke zmeljejo in homogenizirajo, nakar surovino za bioplinarne pripeljejo k nam. Tretji vir je trenutno še gnojevka iz Farme Ihan za bioplinarno Ihan. Nekaj malega gnojevke dobivamo tudi za črnomeljsko bioplinarno, vendar se te količine zelo zmanjšujejo.

Imate podatke, koliko se letno v Sloveniji nabere odpadne hrane in koliko se je na ustrezen način zbere?
V Sloveniji so se v zadnjih letih razmere zelo spremenile. Glavna razloga sta dva. Prehrambena industrija je postala bolj racionalna, kar pomeni, da je odpadkov iz industrije dosti manj. Optimirali so svoje tehnološke postopke, določene odpadke so prekategorizirali v produkte, ki jih prodajajo naprej za proizvodnjo hrane za živali. Še nedolgo tega odpadki z visoko proteinsko ali maščobno vrednostjo danes niso več odpadki, ampak so surovina za drugo industrijo pri proizvodnji njihovih produktov. Tipičen primer so klavniški odpadki, ki se izvažajo v Italijo za proizvodnjo pasje hrane. Italijani to prevzamejo brezplačno, zato teh odpadkov v Sloveniji več ni mogoče prodati. Tudi restavracije so začele s postopki racionalizacije. Najnovejše pa je to, da narašča zavest, da hrana ne sme v odpad, zato so tudi trgovine začele s postopki zmanjševanja tega odpada.

V kolikšni meri so kompostarne konkurent bioplinarnam za surovine? Gre za podvajanje kapacitet?
Mislim, da ne. Bioplinarne so zelo občutljive na kvaliteto surovine oziroma odpadka, vanje ne moremo metati vsega povprek. Koto ima svojo linijo, ki določene biološke odpadke obdela do take faze, da so sprejemljivi za bioplinarno. Vendar je taka linija zelo draga in zahtevna za upravljanje. To podjetje jo seveda uporablja tudi za druge namene v skladu z njihovo dejavnostjo. Sicer je veliko ceneje in mnogo racionalneje take odpadke obdelati v kompostarni. Še posebej, ker glavnina slovenskih komunal ne ločuje med biološkimi odpadki iz gospodinjstva in zelenim odrezom. Vstopni material v bioplinarno mora biti ustrezno zmlet, zeleni odrez pa ni odpadek tega tipa.

Kako ustrezna surovina za bioplinarne je blato iz čistilnih naprav?
Blato iz čistilnih naprav je primerno za nadaljnjo obdelavo in proizvodnjo v bioplin, vendar je izplen dober samo, če imaš primarno blato. Veliko čistilnih naprav v Sloveniji pa primarnega blata nima več, ker so tehnološki postopki toliko napredovali, da je blato v veliki meri že stabilizirano. Izplen bioplina iz takega blata ni dovolj velik, da bi lahko financiral to investicijo, poleg tega je tudi podpora za proizvodnjo zelene električne energije bistveno nižja.

V perspektivi bo blata iz čistilnih naprav v Sloveniji več, saj bodo zakonsko obvezne investicije v male čistilne naprave.
Blato iz malih čistilnih naprav se bo črpalo v nekem predpisanem časovnem okvirju, potem se bo vozilo na večje čistilne naprave. Tam se bo tretiralo kot ostalo blato, ki nastaja na teh čistilnih napravah. To blato ima 2 do 3 % suhe snovi, lahko tudi manj. Blato, ki ga iz čistilne naprave oddajaš naprej, ima pa 20 % ali več suhe snovi. Voda, ki se po nekih tehnoloških postopkih odcedi, se na čistilni napravi še dodatno prečisti, preden odteče v vodotoke. Mislim, da se ta krog ne more zaključiti drugje kot na čistilni napravi. Določene bioplinarne bodo to lahko jemale, vendar je treba biti tukaj zelo previden. Če v bioplinarni obdeluješ blato iz čistilnih naprav, kar je možno, to pomeni, da ga mešaš z drugimi odpadki, zato digestat, ki nastane, ne more biti prve kategorije. To pomeni, da ne more biti uporaben za njivske površine. Uporablja se lahko za gnojenje parkovnih površin ali za številne druge uporabe, ki niso povezane z njivskimi površinami.

Slovenija še nima zaprtega snovnega toka za blato iz čistilnih naprav, na kar strokovna javnost že vrsto let opozarja.
To je v Sloveniji velik problem. V tem blatu se odnaša tudi velika količina fosforja, s tem pa siromašimo krajino. Fosfor se koncentrira v pepelih, saj gre veliko odpadkov, bogatih s fosforjem v sežig. Zato menim, da bodo v prihodnje v Evropi prevladali postopki, ki bodo predvideli obdelavo blata v čistilnih napravah na nek drug način, kot to velja danes. V Petrolu trenutno testiramo nov postopek, v katerem blato posušimo do 95 % suhe snovi. V fazi sušenja se blato seveda tudi dezinficira. To je pomembno, saj so ključen problem, zakaj blata iz čistilnih naprav ne moremo uporabljati za digestat za njive, patogene bakterije, ki so potencialno prisotne in se lahko vzpostavi krog kontaminacije v prehranski verigi. Doslej postopki higienizacije niso bili predvideni, ker so preprosto predragi. Mi si ta postopek lahko privoščimo, saj zanj uporabljamo odpadno toploto iz kogeneracijskih motorjev pri proizvodnji zelene električne energije iz bioplina. Ta odpadna toplota ima toliko ugodnejšo ceno, da se nam ta postopek ekonomsko izide. Zaenkrat to še ni komercialno sprejemljiva tehnologija.

Ko pa govorimo o snovnih tokovih, ki niso zaprti, moram poudariti, da to ni značilno le za Slovenijo. Enako velja tudi za Evropo. Doslej je stavila na sežigalnice. Karkoli je bilo spornega, je šlo v sežig, pepel pa se je skladiščil v opustošenih rudnikih.

Petrol upravlja z dvema bioplinarnama. Delujeta dobro?
Obe sta komercialno uspešni. Zasledovali smo dve stvari. Najprej smo morali sprejeti odločitev, katere bioplinarne bomo razvijali. Prevladalo je stališče, da se ne bomo ukvarjali s projekti, kjer je ogrožena proizvodnja hrane, torej se ne bomo ukvarjali z bioplinarnami na silažo. Podobno izkušnjo imamo na področju biodizla, kjer so podobni trendi. Izjema so lahko objekti, ki so v izredno ruralnih območjih, kot sta na primer Vojvodina ali Slavonija, kjer je veliko gnojevke, ki je odpadek. Gnojevke pa ne moreš drugače tretirati, kot da ji dodaš malo silaže. Torej, prva odločitev je bila, da se bomo ukvarjali samo z bioplinarnami za odpadke. Druga odločitev je bila, da bomo zgradili samo toliko objektov, kolikor bomo imeli na razpolago surovin, torej odpadkov. Izkazalo se je, da sta dve bioplinarni, kot ju imamo sedaj v Sloveniji, povsem dovolj. V Sloveniji ni surovinskega potenciala za dodatno bioplinarno na odpadke. To dejavnost bomo širili na drugih trgih. Razgledujemo se po Srbiji in Hrvaški, kjer imamo tudi svoja podjetja, prehrambena industrija na teh trgih pa je izredno močna.

Konkurenca v Sloveniji je, kot kaže, v precejšnjih težavah. Kje vidite bistvo problema?
Odgovorim lahko povsem odkrito. Konkurenca, ki je v posel vstopila poslovno korektno, še vedno poslovno korektno deluje. Mislim na Panvito, na bioplinarno Perutnine Ptuj, Koto … Torej je kar nekaj bioplinarn poleg naših dveh, ki delujejo komercialno uspešno in se lahko dolgoročno investicije povrnejo. Problem konkurence v Sloveniji je v tem, da so investicijski trg prevzeli ljudje, ki jim ni bil cilj dolgoročno poslovno uspešno upravljanje naprave, ampak le izgradnja čim večjega objekta.

Njihov cilj je bila draga prodaja bioplinarne, objekti pa komercialno niso bili uspešni, zato so propadli. Problem bioplinarn v Sloveniji je bil v tem, da so bile investicije v objekte zelo visoke, dvakratne vrednosti glede na ponudbo na svetovnem trgu. Nobena subvencionirana cena elektrike ne more nadomestiti tega stroška.