V EU malo trajnostnih potrošnikov – EOL 86

Po navedbah Evropske komisije državljani EU predstavljajo manj ko 10 % svetovnega prebivalstva, a porabijo polovico svetovne proizvodnje mesa, četrtino proizvodnje papirja in 15 % energije. Gospodinjstva, gospodinjske potrebščine, hrana in potovanja skupaj povzročijo od 70 % do 80 % vseh vplivov na okolje, od onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov do rabe tal in ravnanja z odpadki. Ti podatki kažejo, da smo evropski državljani vse prej kot trajnostni potrošniki. Glavni akterji pri ustvarjanju trajnostnega potrošništva so potrošniki sami, ki prek svojih nakupovalnih odločitev oblikujejo globalni ekonomski trg. Drugi akter je gospodarstvo, ki z investicijami in inovacijami gradi trajnostno potrošniško ekonomijo. Veliko podjetij je uporabilo analizo celotnega življenjskega cikla proizvoda (LCA), zato da bi učinkoviteje porabljali vire. Vendar poročilo svetovnega ekonomskega foruma (World Economic Forum) kaže, da je še vedno veliko potenciala za širšo aplikacijo razmišljanja o celotnem življenjskem ciklu izdelka. Tretji pomemben akter so oblasti, ki omogočajo določen obseg in hitrost trajnostnega razvoja, kamor gospodarstvo ne sega. Inovativna javna zakonodaja lahko omogoči, da so javne in zasebne iniciative za trajnostnost bolje obravnavane. Oblasti lahko ustvarijo okvir za odločanje potrošnikov, javne oskrbovalne zakonodaje pa lahko usmerjajo trge v trajnostnost, na hiter način in v določenem obsegu.

Trajnostna potrošnja

Trajnostna potrošnja se nanaša na življenjski slog, nakupovalne navade, način uporabe in odlaganja izdelkov ter storitev. Pomeni, da se učinkoviteje ravna z naravnimi viri in da se zmanjšajo negativni vplivi na okolje, zato da se zadosti temeljnim potrebam po izdelkih in storitvah, da se doseže boljša kakovost življenja in se zagotovijo zadostni viri za prihodnje rodove. Trajnostna proizvodnja pa se osredotoča na zmanjševanje okoljskih vplivov proizvodnih procesov in oblikovanje boljših izdelkov.

Akcijski načrt

Evropska komisija je Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij junija 2008 predstavila akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter za trajnostno industrijsko politiko, ki sledi ključnemu cilju Evropske unije, da se izboljšata kakovost življenja in blaginja sedanjih in naslednjih generacij. Glede na trenutno porabo naravnih virov je uresničitev cilja dvomljiva, zato je potreba po bolj trajnostnih vzorcih potrošnje in proizvodnje največja doslej. Temelj akcijskega načrta je »dinamični okvir za izboljšanje energetske in okoljske učinkovitosti izdelkov ter spodbujanje potrošnikov k njihovi uporabi«. To vključuje oblikovanje nekaterih standardov na celotnem notranjem trgu, izboljšanje izdelkov s sistematičnim ravnanjem za spodbude in javna naročila ter učinkovito posredovanje informacij potrošnikom z jasnejšim in enostavnejšim okvirom za označevanje. EU želi ustvariti pozitiven ciklus z izboljšanjem splošne okoljske učinkovitosti izdelkov v njihovem celotnem življenjskem ciklu, s spodbujanjem povpraševanja po boljših izdelkih in proizvodnih tehnologijah ter s pomočjo potrošnikom pri sprejemanju boljših odločitev na podlagi jasnejšega in enostavnejšega označevanja. Posebna pozornost se posveča porabi energije in rabi surovin izdelka. Ukrepi EU o trajnostni potrošnji in proizvodnji se osredotočajo na štiri glavne cilje: boljši izdelki, pametnejša potrošnja, čistejša proizvodnja, ki varčuje z viri, in podporna svetovna prizadevanja.

Začeti v fazi načrtovanja

Po navedbah Evropske komisije je prvi pomemben korak opuščanje izdelkov, za proizvodnjo katerih se porabi preveč energije in virov ali ki vsebujejo nevarne snovi oziroma povzročajo škodljive izpuste. Nadaljnji korak je promovirati izdelke z učinkovito rabo energije in virov ter dobro okoljsko učinkovitostjo, za kar je treba pri izdelku začeti že v fazi načrtovanja. 80 % vseh vplivov na okolje, ki so povezani z določenim izdelkom, je določenih prav v tej fazi. Zato je EU že leta 2005 sprejela direktivo o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, ki porabljajo energijo, z akcijskim načrtom pa se je določanje minimalnih standardov razširilo tudi na naprave, ki za svoje delovanje potrebujejo vodo, in na okna.

Označevanje izdelkov

Pravilno označevanje je ključno za obveščanje potrošnika o izdelku, saj se na podlagi informacij lahko odloči za nakup. Direktiva o energijskem označevanju od proizvajalcev in trgovcev na drobno zahteva, da potrošnikom zagotovijo nalepke, ki obveščajo o porabi energije za posamezne gospodinjske naprave, o izolacijskih lastnostih oken idr. Okolju prijazne izdelke in storitve lahko potrošniki izberejo tudi na podlagi znaka EU za okolje ali okoljske marjetice (Ecolabel), ki vključuje čistila, naprave, papirne izdelke, oblačila, izdelke za dom in vrt, maziva in storitve, kot je turistična nastanitev, razvila pa naj bi se merila tudi za hrano in pijačo. Leta 2000 je bilo v evropskih državah 49 izdelkov z oznako okoljske marjetice, leta 2010 pa že 1.067, največ v Italiji, in sicer 331. Slovenija je prve izdelke oziroma storitve z oznako okoljske marjetice dobila leta 2006 (4 okoljske marjetice), septembra 2013 je bilo v Sloveniji 10 podjetij, ki je za svoje izdelke ali storitve pridobilo okoljsko marjetico (Paloma, Vipap Videm Krško, Terme Snovik – Kamnik, Kimi, Thermana Laško, Jub, Turistična kmetija Urška Križevec, Kamp Koren Kobarid, Sava turizem, Terme Dobrna).

Proizvajalci pa lahko primernejše ravnanje do okolja v proizvodnem procesu izkažejo prek vključitve v shemo EMAS (sistem EU za okoljsko vodenje organizacij), ki omogoča priložnost za promocijo pozitivne podobe organizacije pri kupcih, dobaviteljih, v okolici, pri pogodbenikih in zaposlenih. Leta 2012 je bilo v shemo EMAS vključenih 4.452 podjetij oziroma organizacij v EU. Največ v Španiji (1.261), v Sloveniji je bilo teh organizacij novembra 2013 8 (Gorenje, Gorenje I.P.C., Cinkarna Celje, Luka Koper, Medium, Lek, Ljubljanske mlekarne, Mestna občina Ljubljana). Učinkovitost virov glede na ustvarjeno ekonomsko vrednost na porabljen vir se je v EU v zadnjih letih povečala za 2,2 % letno, kar je v glavnem posledica izboljšanja učinkovitosti v gospodarstvu. Prav tako je ekološka industrija eden od najhitreje rastočih gospodarskih sektorjev v EU. Evropa je na tem področju vodilna na svetu, saj ima približno tretjino svetovnega trga ekoloških tehnologij. Najuspešnejše države članice EU odobrijo 3,5 patenta ekoloških inovacij na 1 milijardo EUR BDP.

Vloga trgovcev

Pri razvoju trajnostne potrošnje imajo pomembno vlogo trgovci v okviru svojega delovanja, dobavne verige in vedenja potrošnikov. S tem, kakšne izdelke postavljajo na trgovske police, lahko pomembno vplivajo na odločitev potrošnikov, prav tako s promocijskim spodbujanjem nakupa bolj trajnostnih izdelkov. Evropski trgovci lahko dobre prakse izmenjujejo prek evropskega foruma trgovcev na drobno za trajnostni razvoj (European Retail Forum for Sustainability), vključuje pa tudi druge deležnike, kot so proizvajalci, potrošniki in nevladne organizacije. Na forumu so na voljo tudi številna orodja za obveščanje mladih in odraslih o trajnostni potrošnji, kar vključuje evropski dnevnik za dijake, ki se razdeljuje po šolah v EU, in spletno obveščanje in izobraževanje, ki od novembra 2009 vključuje tudi modul o trajnostni potrošnji (ConsumerClassroom). Ker so predhodni stroški za nakup izdelkov, ki so z vidika celotnega življenjskega cikla učinkovitejši, okolju prijaznejši in v nekaterih primerih zaradi pomanjkanja znanja o prihodnjih vplivih in donosnosti večji, se potrošniki pogosto ne odločajo za nakup tovrstnih izdelkov. Majhno povpraševanje pa ne spodbuja podjetij, da bi vlagala v načrtovanje izdelkov z manjšimi vplivi na okolje.

Slovenski trgovci in potrošniki

Tudi slovenski trgovski ponudniki na svoje police vse bolj vključujejo proizvode z ekološkimi certifikati. Kako pestra je ponudba in kako se na to odzivajo potrošnik? Nives Rudolf, izvršna direktorica sektorja Upravljanje blagovnih skupin in nabava v Mercatorju, je povedala, da imajo v svoji ponudbi ekološke izdelke različnih blagovnih znamk živil in neživil, predvsem čistila in kozmetiko. V sezoni so sodelovali z 12 dobavitelji, ki so dostavljali ekološko sadje in zelenjavo, od tega je bila polovica slovenskih. Ekopridelki morajo biti obvezno predpakirani, da se ne mešajo s konvencionalno pridelanimi, zato je logistika za pridelovalce še zahtevnejša. Pri ponudbi sledijo povpraševanju kupcev, v svoji ponudbi imajo že skoraj 2.000 vrst ekoloških izdelkov. Zaradi večjega povpraševanja pa so se v Mercatorju leta 2011 odločili za razvoj lastne linije znamke Mercator Bio. Za izdelke ekološke proizvodnje se odločajo bolj obveščeni in ozaveščeni potrošniki, med katerimi so študentje in upokojenci. Nekoliko odstopajo mlajše ženske. Pri tem izražajo dvoje: skrb za svoje zdravje in prijaznejši odnos do okolja. Najpogosteje posegajo po ekoloških izdelkih, kot so sadje in zelenjava, oreški, napitki, moka in mlevski izdelki. V skladu s povpraševanjem in trendi se širi tudi ponudba raznovrstnih ekoloških izdelkov. Pri sadju in embalaži predpakiranje dodatno poviša proizvodne stroške, s tem pa ceno izdelka. Čeprav je ločevanje ekoloških od drugih izdelkov nujno, je za kupce cena pomemben dejavnik. Za večjo ponudbo so tako po besedah Nives Rudolf na potezi sami pridelovalci, ki bi se morali drugače organizirati. »Vendar tudi tu zadnje čase opažamo vedno večjo pripravljenost, da bi domači proizvajalci uvajali ekološke linije, dodatno pa morajo poskrbeti za posebno linijo pakiranja,« pravi. Ne glede na gospodarsko krizo se povpraševanje po ekoloških izdelkih ni zmanjšalo. Manjše povpraševanje po ekoloških izdelkih je verjetno tudi posledica mišljenja ljudi, da je bolj ekološko tisto, kar kupijo neposredno od kmeta ali na tržnici, kot to, kar kupijo v večji trgovini. Seveda se motijo, kajti ekološki izdelki morajo biti posebej označeni in ločeni od drugih pridelkov.

Prav tako v trgovinah Tuš ekološko pridelana in lokalna hrana dobiva vse večjo težo. Ponudba obsega številne ekološko pridelane izdelke lokalnih in evropskih ponudnikov, kjer poleg živil prav tako ponujajo ekološka čistila in izdelke za osebno nego. Vse večjo pozornost posvečajo izdelkom slovenskih lokalnih ponudnikov, ki jih vse bolj vključujejo v ponudbo, s čimer spodbujajo lokalno samooskrbo. V trgovinah Tuš opažajo rast povpraševanja po ekoloških izdelkih, narašča pa tudi povpraševanje po lokalno pridelanih izdelkih. Največ povpraševanja je pri ekoloških živilih, kjer je tudi ponudba najširša. Ponudbo prilagajajo povpraševanju, hkrati pa so pozorni na splošne trende in pogosto s ponudbo prehitijo povpraševanje. Pri izboru izdelkov upoštevajo najboljše razmerje med kakovostjo in ceno, saj opažajo, da so kupci cenovno vse zahtevnejši pri nakupu posebnih skupin izdelkov. Cilj je, da bi v vseh segmentih kupcem ponudili izbiro ekoloških izdelkov.