Ravnanje z odpadki

Ravnanje z odpadki |
 
Slovenija nujno potrebuje zakonodajo, ki bo podjetja spodbudila k vlaganjem v razvoj in optimizacijo ravnanja z odpadki. Vendar MKO ne išče rešitev, nasprotno, pravi Jure Fišer, direktor podjetja Gorenje Surovina, odloča se za ukrepe, ki dodatno ovirajo učinkovito zbiranje odpadkov. Najbolj se to kaže pri odkupu odpadkov od fizičnih oseb, saj sredstva zgubljajo podjetja in država. V sosednji Avstriji so modrejši. MKO tudi predolgo zavlačuje s sprejemom Uredbe o komunalnih odpadkih in Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.
 
Jure Fišer

Jure Fišer

Kako ste končali poslovno leto in kateri dogodki so najbolj vplivali na poslovanje?
Leto 2013 je bilo za nas zelo zahtevno, saj smo se poleti soočili z velikim požarom na naši največji enoti na Teznem pri Mariboru, kar je imelo velik vpliv na naše poslovanje. K sreči smo leto končali s pozitivnim rezultatom, prav tako smo uspešno pristopili k sanaciji enote.

V hierarhiji ravnanja z odpadki imata prednost predelava in reciklaža, termična izraba odpadkov je zadnja možnost. V Sloveniji ste prvi postavili tovarno za proizvodnjo trdnih goriv iz nenevarnih odpadkov. Kakšne so vaše izkušnje s tovarno, kako je s količinami v zadnjih treh letih in kakšno je zanimanje trga za trdna goriva iz odpadkov?
Moram vas popraviti, termična obdelava odpadkov je predzadnja možnost. Zadnja je v hierarhiji ravnanja z odpadki odlaganje. Sicer pa so začetki bili težki, naša tovarna je bila prilagojena za cementarne. Zaradi krize v gradbeni industriji je povpraševanje po cementu upadlo in posledično cementarne obratujejo še danes povprečno samo 6-7 mesecev na leto. Tako je tudi prevzem goriva otežen. Drugi problem so še deponije oziroma odlagališča, ki še dandanes prevzemajo visokokaloričen odpadek, ki bi bil lahko namenjen za energetsko izrabo. Zaradi visokih stroškov logistike do cementarn in toplarn so potencialne količine limitirane tudi zaradi cenovnih razlogov. Prava in smotrna rešitev bi zato bila izgradnja novih energetskih objektov v Sloveniji. Glavno povpraševanje za tovrstno gorivo izkazujejo toplarne, ki pa so logistično precej oddaljene od nas, 300 km in več.

Koliko deležev zbranih odpadkov, surovin predelate ali reciklirate, kako je s tehnološkimi zmogljivostmi pri vas in v Sloveniji za reciklažo in kolikšen delež odpadkov uporabite za izdelavo trdnih goriv?
V naši skupini podjetij, Gorenje Surovina, Kemis, Publicus, Ekogor, želimo čimveč odpadkov reciklirati – torej, da se lahko uporabijo kot surovine v nadaljnji predelavi. Ključno za čistost tako zbranih odpadkov je dosledno ločeno zbiranje, torej ločevanje na izvoru, na samem mestu nastanka. Takšne frakcije so skoraj v celoti reciklabilne, na primer: papir in karton, železo, barvne kovine, stekle in drugo.

Seveda pa ni vedno možno zagotoviti najboljše kvalitete ločenega zbiranja. Lahko gre za čisto ekonomske razloge, ali pa na kvaliteto ločenega zbiranja nimamo vpliva, kot je primer pri mešani komunalni embalaži, ki jo kot podizvajalci družb za ravnanje z embalažo prevzemamo pri IJS. Povprečno je izplen reciklabilnosti maksimalno 45 %, v določenih mesecih pade tudi na 30-35 %. Vse ostale frakcije so v stanju, ki ne omogočajo njihove snovne izrabe. Je pa ta preostanek energijsko izredno bogat, zato ga predelujemo v naši tovarni TGO v trdno gorivo, t.i. SRF.

Za vaše poslovanje je zelo pomembno sodelovanje s podjetjih in komunalci. Kako optimirate poti za prevzem odloženih odpadkov in kakšna je vaša ocena učinkovitosti ločenega zbiranja v Sloveniji? Kakšne racionalizacije iščete v ravnanju z odpadki?
V našem podjetju ocenjujemo sodelovanje s podjetji in komunalami kot relativno dobro. Z nekaterimi komunalami smo že dosegli skupne optimalne rešitve, z drugimi še poizkušamo. Največ prostora za racionalizacijo vidimo v optimalni logistiki in v pravilnem zbiranju in ravnanju z odpadki. Rumena vreča ne pomeni ločenega zbiranja, pomeni pa, da IJS zberejo okrog 50 % ločeno zbranih odpadkov v rumeni vreči. To pomeni, da se ti odpadki sploh ne zbirajo ločeno, kar povzroča vsem velike stroške, poleg tega pa zaradi vsebine rumene vreče ločeno zbrano nikakor ne pomeni že reciklirano. Mislim, da bi si morali prizadevati za več reciklaže kot pa, da IJS na papirju dosegajo dobre rezultate ločenega zbiranja.

V podjetju smo zato ustanovili posebno delovno skupino, ki se ukvarja s tematiko reševanja teh problemov. Zaradi geografske postavitve naših poslovnih enot smo v letu 2012 in 2013 tekoče prevzemali komunalno embalažo na vseh komunalnih dvoriščih. Na področju ločenega zbiranja odpadkov ocenjujemo, da v zadnjem obdobju manjkata predvsem osveščanje in kontrola. V naši skupini z dvema sortirnicama obvladujemo notranjski in vzhodni del Slovenije. Določene procese v zbiranju in sortiranju izvajamo lokalno na naših poslovnih enotah in tako poskušamo optimizirati stroške.

Vprašanje o optimizaciji prevzemov in učinkovitejšega ravnanja z odpadki povezujem z Operativnim programom ravnanja s komunalnimi odpadki in lanskega marca, ki ga je sprejela Vlada RS. Kateri ukrepi kažejo, če so, da Slovenija tudi v praksi obravnava odpadek kot surovino?
Sam Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki z ničimer ne kaže na to, da Slovenija kakor koli gleda na odpadek kot na surovino. V Sloveniji nujno potrebujemo izvedbeno zakonodajo, na podlagi katere bodo podjetja lahko začela z vlaganjem v razvoj in optimizacijo ravnanja z odpadki. Zaradi pomanjkanja izvedbenih aktov imamo danes preveč naprav, kjer jih ne potrebujemo, in nobenih takšnih, ki so nujne, da začnemo spoštovati hierarhijo ravnanja z odpadki. Na področju izvedbenih predpisov pa manjkata predvsem Uredba o komunalnih odpadkih in Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Ministrstvo ima v obeh primerih na mizi skoraj v popolnosti usklajene rešitve, pa predpisov ne pripravi. Poleg tega je zakonodaja nekonsistentna pri obravnavanju odpadkov v posesti izvajalca javne službe ali podjetja, ki se na trgu ukvarja z odpadki. Izpolnjevati mora veliko več pogojev za ravnanje, za kar pa ni prav nobene logike z vidika varstva okolja.

Vse več je opozoril, da se pri nekaterih odpadkih širi sivi trg in da niti to niti poslovanje pod mizo niso dovolj nadzirani. Je to točno?
Seveda je točno. Poglejte, mi že nekaj let dokazujemo, da imajo vse sosednje države bistveno bolj liberalen trg za odkup odpadkov od fizičnih oseb. Zakonodajalec je z letošnjim letom uvedel še dodatne prispevke. Nekdo, ki nam proda na primer za 100 EUR starega železa, dobi izplačano samo cca 50 EUR, torej je država pobrala 50 %. Sedaj beležimo prvi mesec, ko ta predpis velja in se nam je odkup zmanjšal za 30 %. Država je seveda pobrala za 30 % manj davkov, torej se ukrep nedvomno ni izplačal. Seveda zbiranje poteka naprej, v obmejnih mestih pa ti odpadki romajo k sosedom, kjer do 1.000 EUR ni obdavčitve. Tako je to urejeno v Avstriji.

Mi smo v zadnjih dveh letih imeli 42 okoljskih inšpekcijskih pregledov in v glavnem nismo imeli problemov. Bi bilo pa zanimivo, če bi se inšpekcijske službe lotile problemov sive ekonomije, torej tistih odpadkov, ki jih fizične osebe nekontrolirano prevažajo v tujino, kjer prejemajo gotovino z njihovo prodajo.

Kako boste sheme skupaj z MKO dogovorile tržne deleže, da si ne bi na komunalnih deponijah vsako leto znova kopičile velike količine odpadne embalaže?
DROE so se že dogovorile in izračunale začasne deleže za prevzem komunalne embalaže od IJS za prvi kvartal leta 2014. Prav tako je v pripravi metodologija, ki bo dolgoročno rešila težavo izračuna deležev. MKO mora pri tem biti predvsem konstruktiven, saj v tem trenutku predvsem ovira iskanje dobrih rešitev.

V podjetju sodelujete pri nekaj raziskovalnih projektih. Postavili ste platformo za razvoj programa alternativnih goriv po sistemu SRF. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?
V našem raziskovalnem projektu smo na osnovi znanstveno-raziskovalne metode uspeli dokazati, da s pravilno recepturo odpadnih surovin, ki jih ni več možno snovno izrabljati, lahko proizvajamo gorivo, ki ne povzroča škodljivih emisij oziroma so te v mejah sprejemljivih in zakonsko dopustnih. To recepturo smo tudi patentirali, za kar smo dobili srebrno nagrado za razvoj s strani GZS.

Vaša družba stimulira za oddajanje odpadkov tudi fizične osebe. Kako daleč so dogovori, da bi fizične osebe, torej tudi mladi, lahko zbirali in oddajali odpadne surovine?
Že več kot 60 let dokazujemo, da se dvigovanje okoljske zavesti začenja predvsem pri mladih, ki jih z raznimi akcijami zbiranja odpadkov že od rane mladosti “vzgajamo” v ekološko osveščene osebnosti. To seveda vključuje zbiralne akcije raznih odpadkov in velikokrat smo jim zato pripravljeni tudi plačati, saj je na ta način motivacija še večja. Popolnoma nerazumno je ravnanje MKO. Po njihovem tolmačenju je prepovedano odkupovanje odpadkov od fizičnih oseb. To je slabo, vsekakor ne pripomore k izgrajevanju ekološke zavesti mladine. Slabo je pa še tudi z drugih vidikov, saj se zato neustrezno formira črni trg, količine se ne prijavljajo kot del nacionalnih ciljev za reciklažo, slovenska papirniška in npr. jeklarska industrija pa zato plačujeta dražje vire. Zaradi tega smo vsi na slabšem in tega se zakonodajalci ne zavedajo. Poglejte zadnjo dodatno obdavčitev, ki jo moramo plačevati v imenu fizičnih oseb. Še dodatnih 15,5 % prispevkov nam je “odneslo” 30 % prodaje. Sploh si ne znamo predstavljati, kaj bo pomenilo na to še dodatnih 6,6 %, ki jih uvajajo v februarju. Vemo, da se ti odpadki še vedno zbirajo, končujejo na sivem trgu in se vozijo za gotovino v sosednje države, ki imajo veliko bolj liberalno ureditev na tem področju. Mi, Sekcija pri GZS -združenje zbiralcev, poskušamo že skoraj leto dni prodreti z idejo, da naj uvedejo cedularni davek. A kljub temu, da davčna uprava podpira to idejo, ker bi jim bistveno olajšala način pobiranja davkov, ne več preko zapletenih postopkov dohodninskih odločb, se uradniki na MKO ne premaknejo, čeprav smo že zdavnaj dosegli kompromis. Nazadnje z Brankom Ravnikom v decembru lani. V novi uredbi o komunalnih odpadkih bi moralo biti to dopuščeno. In sedaj ko Branka Ravnika ni več na MKO, gremo očitno spet od začetka. Vmes pa vsi izgubljamo …

Načrti v letu 2014?
Najprej – pospešena sanacija enote na Teznem v Mariboru, razvoj poslovanja na Hrvaškem, Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Letos tudi odpiramo dva nova obrata v okviru naših odvisnih družb, prvi je obrat za fotoreciklažo v Mariboru in center za obdelavo komunalnih odpadkov na Mali Mežakli na Jesenicah.

Kaj pričakujete od MKO pri reševanju problematike odpadkov v Sloveniji?
Od MKO pričakujemo, da v najkrajšem možnem času pripravi ustrezne predpise o embalaži in komunalnih odpadkih, saj je ravno odsotnost regulative glavni razlog za težave na področju ravnanja z odpadki v RS. Ker je država v zadnjih 20 letih dokazala, da ni sposobna upravljati sistema, predlagamo, da področje ravnanja z odpadki čim bolj liberalizira. Tako bo dejansko odpadek postal vrednejši in s tem se bo razvijal sistem. Prvo dolgoročno priložnost ima že na področju termične obdelave odpadkov. Od MKO torej pričakujemo ogromno, saj je njihova naloga, da končno uredijo sistem s predpisi, ne pa, da njihovo pomanjkanje nadomeščajo z ustanavljanjem javnih služb.