Strokovni seminar URE | Tanja Pangerl |
 
Kako bomo v Sloveniji dosegli cilje energetske učinkovitosti do leta 2020? Bo prenovljeni Energetski zakon, ki naj bi bil sprejet v začetku prihodnjega leta, prinesel prave rezultate? Slovenija ni na začetku, vendar je precej oddaljena od zelo ambicioznih ciljev, ki jih mora doseči do leta 2020. V ospredju bodo pravi ukrepi na področju energetske sanacije, OVE, industrijskih tehnologij in procesov. Izzivov ne manjka. Kako se jih bomo lotili, kako se jih naj loti Slovenija? Na to so odgovorili kompetentni sogovorniki na strokovnem seminarju o URE.
 

Razprava na seminarju. URE – prednostni izziv v energetskem zakonu. Na vprašanja so odgovarjali (z desne) mag. Erik Potočar, mag. Mojca Vendramin in Jožef Pogačnik z Direktorata za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Razpravo je vodil Jože Volfand, glavni urednik revije za trajnostni razvoj EOL. Foto: Boštjan Čadej.Z novim energetskim zakonom se v Sloveniji poudarja politika učinkovite rabe energije z načrtom konkretnih ukrepov in finančnih spodbud. Strokovni seminar URE – prednostni izziv v energetskem zakonu, ki je bil pred dnevi v Celju, je predstavil stanje o rabi energije, vključno z zakonodajnimi in strateškimi usmeritvami, in nakazal pot za naprej.

Kako do ciljev do leta 2020?

mag. Mojca Vendramin; foto: Boštjan Čadej

mag. Mojca Vendramin; foto: Boštjan Čadej

Kakšna je politika URE in energetska sanacija stavb v luči Nove finančne perspektive 2014-2020, je predstavila mag. Mojca Vendramin iz Direktorata za energijo na MZIP. Med cilji energetske politike so zanesljiva oskrba z energijo, konkurenčna oskrba in zagotavljanje konkurenčnega gospodarstva na področju rabe energije ter okoljska vzdržnost. Med temeljnimi dokumenti za doseganje teh ciljev sta prenovljeni Energetski zakon, ki naj bi bil sprejet januarja ali februarja prihodnje leto, in Resolucija o nacionalnem energetskem programu iz leta 2004. V letu 2011 izdan Nacionalni energetski načrt ni doživel potrditve. Namesto njega se v okviru novega Energetske zakona pripravlja nov strateški energetski koncept Slovenije, ki bo podal predvsem strateške usmeritve in bo zajemal 40-letno obdobje in ne 20-letno, kot je bilo doslej. Prioritetna področja energetskega koncepta in dokumentov, ki so podlaga energetske politike, so energetska učinkovitost, obnovljivi viri in razvoj pametnih omrežji za distribucijo električne energije. Emisije toplogrednih plinov iz naprav, ki niso vključene v emisijsko trgovanje se lahko v Sloveniji do leta 2020 povečajo za največ 4 %, istega leta pa je potrebno doseči 20 % boljšo energetsko učinkovitost. Delež OVE v letu 2025 mora doseči v končni uporabi energije 25 %. Od leta 2020 do 2030 pa celotna raba energije ne bi smela več naraščati.

Energija v Sloveniji precej vpliva na trgovinsko bilanco in na narodno-gospodarski strošek. V Sloveniji imamo veliko porabo energije v prometu, kar je posledica velikega tranzitnega prometa in slabega potniškega prometa. URE oziroma zmanjšanje rabe energije vpliva tudi na makroekonomske učinke. Zmanjša se uvoz, ustvarijo pa se delovna mesta, ki so ključnega pomena za gospodarsko rast. Zmanjša se problem energetske revščine, ki v Sloveniji predstavlja že pereč problem. Kar 10 % prebivalstva, ki ima najnižji dohodek, porabi že kar preko 20 % vseh svojih dohodkov za oskrbo z energijo.

Pri drugem Akcijskem načrtu za URE je cilj, da se do leta 2016 raba energije zmanjša za 9 %, kar je vsako leto za 1 %. Leta 2016 bi tako morali biti prihranki energije 4.200 GWh, s tem pa bi prihranili kar 500 milijonov stroškov za energijo. Za te ukrepe so potrebne investicije v URE, kjer morajo imeti relativno večji delež domače komponente in domače storitve. Tovrstne investicije bi tako v Sloveniji proizvedle 3.000 novih delovnih mest. Za 1 % prihranka na leto potrebujemo 300 milijonov evrov investicij letno. Trenutno imamo približno 200 milijonov evrov investicij letno, ki izhajajo iz treh stebrov: Eko sklada, kjer se generira 120 milijonov evrov investicij, od dobaviteljev energije, ki preko svojih programov spodbudijo 45 milijonov investicij letno, ter Kohezijski sklad (obdobje 2007-2013) s približno 36 milijonov evrov investicij letno. V okviru Eko sklada so najpogostejši ukrepi v gospodinjstvu toplotna izolacija fasade, sofinanciranje kurilnih naprav na lesno biomaso in gradnja zunanjega stavbnega pohištva. Toplotne izolacije so najbolj ekonomsko učinkovit ukrep.

Osnovna obveznost iz nove direktive o energetski učinkovitosti je, da se vsako leto obnovi 3 % površine stavb v javni lasti, zato bo potrebno drastično povečati ukrepe. Podatki iz razpisov kažejo, da letno obnovimo približno 209.000 m2, izvedemo približno 36 milijonov evrov investicij letno oziroma imamo skupaj z drugim sofinanciranjem v obdobju od leta 2010 do 2015 218 milijonov evrov investicij. Izračuni kažejo, da bomo s temi investicijami vsako leto prihranili 1,6 milijona evrov stroškov energije oziroma bodo v letu 2015 stroški za energijo v teh stavbah 10 milijonov evrov nižji, kot bi bili sicer, če se te investicije ne bi zgodile. V novi finančni perspektivi pa bo za trajnostno energijo namenjenih 270 milijonov evrov, od tega 214 milijonov evrov za energetsko sanacijo stavb. Od leta 2014 naprej moramo vsako leto obnoviti 3 % stavb v lasti države, kar pomeni, da bo potrebno letno obnoviti 260.000 m2. To pomeni 330 milijonov evrov investicij v obdobju od 2014 do 2020. Po izračunih bi morali s temi investicijami prihraniti 6 milijonov evrov. Ali drugače – v letu 2020 bodo stroški za energijo v javnem sektorju za 41 milijonov evrov nižji kot so bili leta 2013. Poti se kažejo v energetskem pogodbeništvu oziroma v vključevanju zasebnega kapitala v energetsko sanacijo stavb.

Energetsko pogodbeništvo

mag. Jože Torkar; foto: Boštjan Čadej

mag. Jože Torkar; foto: Boštjan Čadej

Za javno-zasebno partnerstvo pa v osnovi obstajata dva pogodbena modela, ki jih je v okviru lastnih praks na tem področju predstavil glavni direktor podjetja Eltec Petrol d.o.o. mag. Jože Torkar. Pri energetskih pogodbenih modelih gre predvsem za to, kako vplesti privatni kapital v energetsko obnovo zgradb. V glavnem ločimo model pogodbenega zagotavljanja prihrankov energije in model pogodbene oskrbe z energijo. Je pa v zadnjem obdobju najpogostejša praksa povezovanja obeh modelov, ker se na ta način dosežejo največji možni učinki in najkrajše vračilne dobe investicij, je povedal mag. Jože Torkar. Kar je pomembno pri vseh oblikah javno-zasebnega partnerstva, je, da pogodbenik zagotavlja učinke, ki jih je pred izvedbo investicije obljubil naročniku, da prevzema tehnično in finančno tveganje ter zagotovi financiranje, delno ali v celoti. Prevzame tudi odgovornost za upravljanje in vzdrževanje tovrstnih naprav in objektov v določeni pogodbeni dobi. Plačilo je lahko v celoti ali delno vezano na prihranke ali pa na neke druge učinke projekta.

Model pogodbenega zagotavljanja prihrankov energije. Pri tem modelu je zelo pomembno, da imamo na začetku znane izhodiščne stroške za rabo energije in podatke za vse stroške, povezane z vzdrževanjem, upravljanjem določenega stavbnega fonda. V praksi je pomembno predvsem to, da je raba energije merjena, da je uveden sistem energetskega knjigovodstva ter da so opisani kriteriji oziroma standardi bivanja. Pri tem ni potrebno, da so narejeni celoviti energetski pregledi zgradb. Pri objavi javnega naročila je zadosti, da se navedejo omenjeni podatki, da se navedejo nujni ukrepi, ki njih naj izvede pogodbenik, medtem ko se vsi ostali ukrepi prepustijo presoji ponudnika. Le na ta način se dobi množico zanimivih idej. Glavni kriterij za ocenjevanje ponudb naj bi bila neto sedanja vrednost prihrankov. Cilj je, da se po izvedbi investicije zniža raba energije. En del tega se nato kot poplačilo vrača pogodbenemu partnerju v roku trajanja pogodbe. Pomembno je tudi, da se izvedeni ukrepi pravilno upravljajo. Značilno za te projekte je, da pogodbenik prevzame tehnično in finančno tveganje. Zelo pomembno je tudi oceniti realnost doseganja prihrankov. Nekaj je odvisno od tehnike, nekaj od kulture bivanja ljudi. Pri vsakem projektu je treba razmišljati o projektu v celotni življenjski dobi in ne samo v času investicijskih del. Najnižja investicija ni tudi najbolj uspešen projekt, ker so lahko stroški vzdrževanja in upravljanja v naslednjih 10-15 let zelo visoki.

Model pogodbene oskrbe z energijo. Tudi v tem modelu imamo izhodiščne stroške, ki so največkrat razdeljeni na fiksni in variabilni del. Tu gre v glavnem za zamenjavo primarnega energenta. Investitor pri tem ni lastnik objekta, ampak pogodbeni partner, ki po možnosti že pri prehodu zagotovi popolnoma enake stroške kot v pogodbeni dobi ali nižje. Po izteku pogodbene dobe pa ima naročnik nižje stroške.

Pri sklepanju energetskega pogodbeništva je s strani naročnika najbolj pomembno, da dobro analizira izhodišča in opredeli svoje cilje. Pred investicijo se naredi poslovni model in po tem se pripravi razpisna dokumentacija.

Energetska sanacija stavb

mag. Erik Potocar; foto: Boštjan Čadej

mag. Erik Potocar; foto: Boštjan Čadej

Ker je 98 % Evrope pozidane, bomo morali v prihodnosti bolj delati na področju prenove stavb kot na novogradnjah, je povedal mag. Erik Potočar iz Direktorata za energijo na MZIP. Zato je potrebno dobro zasnovati ukrepe, ki omogočajo ustrezne rezultate. Pri tem je potrebno upoštevati predvsem tri direktive: Direktivo o energetski učinkovitosti v stavbi, novo Direktivo o energetski učinkovitosti stavb in Direktivo o spodbujanju energije iz obnovljivih virov energije. Področje prenove stavb je podprto tudi v novem razvojnem programu Horizont 20-20, ki se začne izvajati v letošnjem letu, ter v programu inteligentne energije, v okviru programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP – Competitiveness and Innovation Framework Programme). Na izvedbenem delu poznamo predvsem sredstva Kohezijske politike in Eko sklada. Med ukrepi za učinkovito rabo energije so energetska izkaznica, študije izvedljivosti, pregledi klimatskih in ogrevalnih sistemov. Vendar vsi ti ukrepi še niso dani v življenje. Eden od pomembnih ukrepov v novi direktivi so tudi skoraj nič energijske hiše. Gre stavbo, ki je zelo visoko energetsko učinkovita, porabi zelo malo energije, tudi ta energija pa je proizvedena na kraju samem ali v bližnji lokaciji. Direktiva ne opredeljuje točne definicije skoraj nič energijske hiše. Vsaka država članica EU mora sama opredeliti svojo definicijo teh stavb in jo prenesti v svojo zakonodajo. V Sloveniji se to v prvem delu prenaša v zakonodajo skozi Energetski zakon. V njem pa je tudi zahteva, da bodo morale biti do leta 2020 vse stavbe skoraj nič energijske, v javnem sektorju dve leti prej, ker mora biti vzor. Tehnične zahteve bodo prenesene v Pravilnik o učinkoviti rabi energije.

Drugi del direktive govori o dokumentu Dolgoročna strategija obnove stavb, ki se nanaša ne le na javne, temveč tudi na zasebne stavbe. Tretji segment Direktive o energetski učinkovitosti vključuje tudi javno naročanje. Pri nas že imamo zeleno javno naročanje. V direktivi je med drugim omenjeno, da mora javna uprava financirati samo energetsko učinkovite, ne le izdelke, temveč tudi prenove in novogradnje stavb. Pri tem pa je potreben pregled nacionalnega stavbnega fonda, na podlagi tega definirati potenciale, strategija pa mora tudi jasno določiti ukrepe, ki so stroškovno učinkoviti za popolno prenovo stavb, tudi če se dogajajo postopoma. Pri tem je potrebno upoštevati specifike – v Sloveniji imamo namreč več kot 20.000 stavb, ki so pod zaščito kulturne dediščine, in prenova pri tem ne more biti enaka kot drugod. Na tem področju bo priprava te strategije najbolj zahtevna. V okviru direktive se pričakuje tudi porast novih tehnologij za energetsko učinkovitost.

Pri razpisih premalo poudarka na razsvetljavi

Jožef Pogačnik; foto: Boštjan Čadej

Jožef Pogačnik; foto: Boštjan Čadej

Ena večjih podpor pri izvajanju ukrepov učinkovite rabe energije so javni razpisi za energetsko prenovo stavb. »Skoraj 10 % stavb v Sloveniji je javnih stavb in 150 milijonov evrov stroškov za energijo se porabi v javnih stavbah,« je povedal Jožef Pogačnik iz Direktorata za energijo na MZIP. Pri javnih razpisih za energetsko prenovo stavb je izpostavil, da morajo biti upravičeni stroški in izdatki projekta skladni s kohezijsko politiko, kjer ni možnosti odstopanja. Tu prihaja pri upravičencih velikokrat do nesporazuma. Vendar pa se mora projekt izpeljati tako, kot je bil začrtan v projektni dokumentaciji. Če torej stroški niso zapisani v razpisu in če niso skladni s pravili evropske kohezijske politike, je takšen strošek neupravičen strošek. Upravičeni stroški morajo biti z operacijo neposredno povezani, morajo biti potrebni za njeno izvajanje in v skladu s cilji operacije. To so ključni kriteriji.

Do sedaj so bili vsi razpisi kohezijskega sklada na področju učinkovite rabe energije namenjeni energetski sanaciji stavb. Osnovni cilji pri kreiranju teh razpisov so energetska sanacija, doseganje določenih ciljev na področju izrabe OVE, iz česar izhajajo tudi posredni cilji, kot so zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter trajnostni razvoj v gospodarstvu in v lokalnih skupnostih. Glavni namen vseh razpisov je energetska sanacija, kjer gre v prvem delu za sanacijo ovoja stavb (predvsem toplotna zaščita), sistemov stavb, vgradnjo kurilnih naprav na lesno biomaso, toplotnih črpalk, solarnih sistemov za ogrevanje in pripravo tople vode idr. Več pozornosti bi morali nameniti tudi optimizaciji razsvetljave, ki jim v nekaterih razpisih ni bilo namenjene dovolj pozornosti, je pa to področje, kjer so lahko doseženi veliki prihranki. Prav tako je v okviru razpisov spremljana poraba preko energetskega monitoringa, energetskega upravljanja in uvajanje energetskega knjigovodstva. Razpisi financirajo tudi vgradnjo hladilnih, energijskih in prezračevalnih sistemov in prenovo toplotnih postaj.

Stroški, ki so upravičeni, morajo nastati in biti plačani v obdobju upravičenosti, tako kot je v razpisu navedeno. Za trenutne razpise je to do maja 2015, po tem roku so vsi stroški neupravičeni. DDV in priprava projektne dokumentacije so neupravičeni stroški. Projektna dokumentacija mora namreč biti izvedena pred vložitvijo vloge in kar je narejeno pred vložitvijo vloge ne potrebuje spodbude.

Strošek za energijo je enak ustvarjenemu dobičku

mag. Stane Merše; foto: Boštjan Čadej

mag. Stane Merše; foto: Boštjan Čadej

Velik potrošnik energije je industrija, ki porabi skoraj četrtino končne energije. Zato za doseganje zastavljenih ciljev do leta 2020 ne gre brez ukrepov celovite energetske obravnave industrije, je povedal mag. Stane Merše iz Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan. Industrija je veliko večji porabnik električne energije, kjer se porabi skoraj polovico električne energije, pri zemeljskem plinu pa na celotni ravni več kot 70 %. Kot ustvarjalec emisij toplogrednih plinov jih industrija prispeva samo 14 %, kar pomeni, da je na tem področju že naredila velik zasuk. Z novimi pristopi in novimi tehnologijami bi lahko prihranili okoli 20 % energije. Pri energetski učinkovitosti v industriji sta pomembna predvsem dva vidika. Prvi vidik je splošen, ekonomsko ali okoljsko obarvan, kjer želi biti vsako podjetje stroškovno učinkovito in ustvarjati dobiček. Učinkovito ravnanje z viri in energijo je temeljni inštrument k zmanjševanju stroškov in posledično k večji konkurenčnosti in stabilnosti na trgu ter ohranjanje delovnih mest.

V zadnjih osmih letih so prisotni trendi zmanjševanja rabe energije, izrazito predvsem od leta 2008 naprej, kar je povezano z gospodarsko krizo. Največji upad energije je zaznati v proizvodnji gradbenih materialov, kot je apno oziroma cement. Končna energija se je zmanjšala za 20 %, več pri zemeljskem plinu, manj pri električni energiji. Po drugi strani pa je pomembno tudi, kakšne vire današnja industrija v Sloveniji sploh potrebuje. S tega vidika je današnja struktura virov v Sloveniji zelo ugodna. V deležu energije predstavlja 42 % električna energija in 36 % zemeljski plin, k temu pa lahko dodamo še lesno biomaso in daljinsko toploto kot dva trajnostna vira. Okoli 88 % virov energije torej že gre v smeri nizkoogljičnih virov, posebej plin kot fosilni vir z najnižjimi emisijami, električna energija, kjer imamo velik potencial za prehod na obnovljive vire ter neposredna raba obnovljivih virov in daljinske toplote.

Industrija je že naredila velik korak v smeri nizkoogljične družbe in je pravzaprav tudi sektor, kjer so se emisije zmanjšale z več kot 60 %. To je daleč največ med vsemi sektorji in tudi na evropski ravni je slovenska industrija med prvimi državami članicami. Vendar kljub temu izzivi ostajajo. Predvsem na področju povečane izrabe obnovljivih virov, tu gre predvsem za tekoča in trdna goriva. Z vidika stroškov električna energija v industriji predstavlja okoli 60 % vseh stroškov. V letu 2012 je industrija v Sloveniji porabila skoraj 900 milijonov evrov za energijo, kar predstavlja kar 14 % dodane vrednosti, ki jo slovenska industrija ustvarja. Strošek za energijo je pravzaprav enak ustvarjenemu dobičku v slovenskih podjetjih. Že z osnovnimi ukrepi, kot je upravljanje z energijo ali z organizacijskimi ukrepi, bi lahko prihranili že od 5-15 % energije.

Potencial je v lesu

dr. Henrik Gjerkeš; foto: Boštjan Čadej

dr. Henrik Gjerkeš; foto: Boštjan Čadej

O inovativnih sistemih za racionalno izrabo lastnih obnovljivih virov v Sloveniji je spregovoril dr. Henrik Gjerkeš iz Gradbenega inštituta ZRMK. Na področju OVE si je Slovenija zadala zelo ambiciozne cilje, saj mora v skladu s ciljem povečanje OVE na 25 % do leta 2020 glede na leto 2010 rabo OVE povečati za 60 %. Od leta 2002 se je električna energija iz OVE dvignila za 32 %, kar je povezano predvsem s hidroenergijo, ki je v Sloveniji najpogostejši vir energije. Pri toplotni energiji pa je porast energije iz OVE viden predvsem od leta 2008 naprej predvsem na račun lesne biomase.

Biomasa je energent z najvišjim deležem v sektorju toplotne energije, kar je po eni strani dobro, po drugi ne. Povprečni izkoristek toplotne energije iz biomase glede na porabo lesa je namreč 50-55 %. Leta 2008 pa začne naraščati tudi uporaba bioplinov, kjer gre večinoma za biopline iz fermentacije oziroma iz bioplinarn. Opazen je tudi porast geotermalne energije, pomemben delež pa so postali tudi industrijski odpadki, ki se uporabljajo predvsem v industriji. Pri rabi električne energije iz OVE Slovenija s svojim metabolizmom nima na razpolago v dovolj veliki meri vseh možnih obnovljivih virov, zato je potrebno tiste, ki jih imamo, učinkovito in pravilno izkoristiti. Za to pa so potrebne tudi primerne tehnologije, ki pripomorejo k čim boljšemu izkoristku.

Kako naj bi se razvijal sektor proizvodnje električne energije v Sloveniji? Robni pogoji so podani v pogodbi, ki jo je Slovenija podpisala v okviru strategije EU 20-20, ki pravi, da moramo do leta 2020 doseči 39,3 % delež OVE in do leta 2030 63 %. Kumulativna rast bo zaradi povečane rabe energije v sektorju transporta, kjer se pričakuje precejšen porast vozil na električni pogon. Glede na stanje, kakršno je danes, po besedah Henrika Gjerkeša ni realno, da bi to dosegli. Od leta 2010 naprej je vidna je eksponentna rast električne energije iz sončnih elektrarn. Bogastvo Slovenije je predvsem les, ki pa ga energetsko slabo izkoriščamo. V glavnem se kuri v polenih v zelo slabem izkoristku. Če bi danosti dobro izkoristili, kar je 1-1,2 milijona m3 lesa, ki ostane v gozdu na leto v okviru poseka gozdno-gospodarskih načrtov, bi to pomenilo 650 GWh električne energije na leto iz lesne biomase. Razvoj inovativnih tehnologij za pretvorbo lesne biomase je bliskovit in je preko laboratorijskih in pilotnih naprav usmerjen v razvoj komercialno dostopnih tehnologij z zanesljivim in ekonomsko učinkovitim delovanjem.

V povoju skoraj nič energijske hiše

dr. Marjana Šijanec Zavrl; foto: Boštjan Čadej

dr. Marjana Šijanec Zavrl; foto: Boštjan Čadej

19 % enodružinskih hiš in 23 % večstanovanjskih objektov v Sloveniji je neprenovljenih stavb izpred leta 1970 in ta starostna kategorija nudi največ potenciala za prenovo. Ne samo s stališča slabe energijske zasnove, slabe toplotne zaščite, ampak tudi zato, ker so ti objekti v fazi življenjske dobe, ko je energijska prenova tudi ekonomsko upravičena, je povedala dr. Marjana Šijanec Zavrl iz Gradbenega inštituta ZRMK. V obstoječem stavbnem fondu je kot potencialih identificiranih okoli 55 milijonov m2 oziroma okoli 81 % stavbnega fonda. Samo s prenovo fasad bi se energijsko število za ogrevanje v 20 letih zmanjšalo iz 167 do 115 kWh/m2 letno. Danes poteka energijska prenova stavbnega fonda, vključno z vgradnjo izolacijskih oblog, z dinamiko okrog 2 % letno. Intenzivna strategija prenove bi morala biti trikrat večja. Z narodno gospodarskega pomena je pomembno, kakšno energijo uporabljamo. Ustrezno merilo pri tem je primarna energija, kjer lahko s prenovo dosežemo kar nekajkratno zmanjšanje energije. Z Direktivo o učinkoviti rabi energije se bo v slovensko zakonodajo prenesla definicija skoraj ničenergijske hiše. V bližnji prihodnosti se pričakuje prenova Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah predvsem z zahtevami za skoraj nič energijske hiše. To verjetno pomeni nekoliko znižanja obstoječih minimalnih zahtev, ki se nanašajo na gradbeni del in nekaj več poudarka bo na obnovljivih virih.

Pomemben del pri energetski prenovi stavb pa je usposobljen izvajalski kader. Zato se v sklopu iniciative Evropske komisije Build up Skills izvaja ugotavljanje ustrezne usposobljenosti izvajalskega kadra, kot so gradbiščni delavci, ki vgrajujejo izolacijo, okna, inštalaterjev idr. Trenutne ugotovitve kažejo, da je usposobljenost teh izvajalcev v slovenskem gradbeništvu, gledano v povprečju, žal na dokaj nizki ravni. V skladu z Akcijskim načrtom za energetsko učinkovitost je ocena, da bo potrebno letno usposobiti med 4.000-5.000, kasneje pa do 6.000 delavcev gradbenikov in inštalaterjev. Maksimum je potrebno izvesti do leta 2018, ko bo zakonodaja, ki bo predpisovala gradnjo izključno skoraj ničenergijskih hiš, stopila v veljavo.