Gradbeništvo in energetika | Jože Volfand |
 
»Energija v stavbah je vsekakor pomemben del trajnostne gradnje, še zdaleč pa ne edini pomemben segment«, odgovarja prof. dr. Andraž Legat, direktor Zavoda za gradbeništvo, na vprašanje, kako bo novi energetski zakon vplival na razvoj trajnostnega gradbeništva. Med drugim omenja tudi pobudo, ki so jo naslovili na Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Bližnje države so namreč zakonodajno že opredelile zahteve za vgradnjo materialov in proizvodov v posamezne dele stavb, Slovenija še ne. Zato se je slaba kakovost že pokazala pri gradnji Onkološkega inštituta, Ljubljanske opere, pri gradnji kanalizacijskega sistema v občini Muta in drugod. Slovenija nujno potrebuje zakonodajo o vgradnji materialov in proizvodov. Direktor Zavoda za gradbeništvo tudi opozarja na celovit pristop pri gradnji in energetski sanaciji.
 
dr. Andraž Legat

dr. Andraž Legat

Pred sprejemom je nov energetski zakon, ki z usmeritvami uveljavlja elemente trajnostnega razvoja oziroma trajnostnega gradbeništva. Tudi finančne spodbude naj bi bile bolj kot doslej namenjene energetski učinkovitosti, še posebej energetski sanaciji stavb. Kateri poudarki se vam zdijo z vidika trajnostnega in inovativnega gradbeništva bistveni?
Energetski zakon ureja več področij in se trajnostne gradnje dotika parcialno, skozi reguliranje energije. Energija v stavbah je vsekakor pomemben del trajnostne gradnje, še zdaleč pa ne edini pomemben segment. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi EZ-1. Določila zakona imajo pomemben vpliv na trajnostnost stavb, tako novogradenj kot tudi in predvsem obnov. Niso pa sama po sebi zadosten garant, da so dejavnosti z izboljšanjem energetske učinkovitosti tudi trajnostna. V ta okvir sodi izbira materialov in tehnik gradnje, raba obnovljivih virov energije in okoljski odtis naprav za zajemanje energije in podobno. Zato bi težko rekli, da je EZ-1 zakon, ki vpeljuje ali regulira trajnostno gradnjo ali trajnostne obnove. Tovrstne zakonodaje pravzaprav pri nas (še) nimamo. Namera zakona, da spodbuja energetske prenove in rabo OVE, sama po sebi seveda prinaša nižanje emisij toplogrednih plinov med rabo stavbe, vendar je to bolj posledica kot načrtovan cilj. V tem smislu bi lahko zakon bolj odločno nakazal omejevanje izpustov toplogrednih plinov.

Toda Slovenija je pristopila k izvedbi Direktive o učinkoviti rabi energije z znanim Akcijskim načrtom. S kakšno dinamiko bi morala potekati energijska obnova stavb?
Slovenija je načeloma korektno prevzela zahteve direktive EPBD. Na izvedbenem nivoju pa žal obstajajo določene nejasnosti in neuravnoteženost med posameznimi segmenti direktive. Zato bi bilo koristno, če bi izvedbene akte poenostavili. Na novo bi morali tudi oceniti številčne vrednosti zahtev, saj smo po eni strani med državami z najstrožjimi zahtevami, na drugi strani pa se dejanske zahteve zelo hitro večajo. Zahteva EPBD glede energetske izkaznice stavb je pri nas zelo dolgo zaostajala zaradi različnih razlogov. Tudi danes so razhajanja znotraj stroke znatna. Vendar nas to ne bi smelo ovirati, da sistem končno zaženemo v polni tek, pri čemer je nujno potrebno skrbeti za kakovost izkaznic. EZ-1 o tem sicer govori, vendar je princip celotnega dokazovanja zahtev neusklajen. Izkaznica bi namreč morala biti posledica elaborata gradbene fizike ali analize merjene rabe energije, kjer tiči izvirni greh za energetsko manj učinkovite stavbe in nastaja večina napak. Izkaznica tega problema ne more odpraviti, zato bi tu morala biti dodatna pozornost posvečena ustreznosti elaboratov.

Vendar je cilj določen. Je dovolj ambiciozen?
V kolikor upoštevamo cilj EU, da se do leta 2050 raba energije v stavbah zmanjša za 80 %, je 3 % letno obnovljenih stavb zelo verjetno minimum, pod katerega ne smemo. Glede na to, da se veliko energetskih obnov izvaja brez gradbenega dovoljenja, bi morali vzpostaviti ustrezen mehanizem nadzora z jasnimi navodili glede dobre prakse. Prav tu imamo lahko ključno vlogo inštitucije, kot je ZAG, ki ima ustrezno znanje in mednarodne izkušnje.

Ali ni v tem trenutku ključno tudi to, da energetska sanacija stavb lahko pospešuje rast gospodarstva in zaposlenosti. To kažejo izkušnje držav v EU. Kaj lahko dvigne sesuto slovensko gradbeništvo in mu omogoči, da tehnološko ne bo zaostalo in da bo v razvoju upoštevalo sodobne trende? Kako bi označili profil inovativnega, trajnostno najbolj domišljenega gradbeništva v EU? Ali Slovenija v novogradnjah stopa po starih ali novih poteh gradnje?
Kaj lahko ponovno dvigne gradbeništvo, je težko vprašanje, saj je tu več vplivov. Gotovo širšemu področju gradbeništva do neke mere lahko pomagajo energetske prenove stavb, saj je potencial tu relativno velik. Pri tem je potrebno omeniti, da sta Evropska komisija in parlament že leta 2008 sprejela Gospodarski načrt obnove (European Economic Recovery Plan), kjer omenjene aktivnosti predstavljajo enega od ključnih mehanizmov. Kot nam je znano, Slovenija nikoli ni sprejela akcijskega načrta, ki bi implementiral omenjeni evropski dokument.

Na področju industrije gradbenih proizvodov se vsaj pri klasičnih rešitvah lahko primerjamo s tujino. Kakovostnih proizvodov imamo dovolj, žal pa naša industrija mnogokrat naleti na ovire na tujih trgih. Čeprav je evropski trg deklarativno odprt, v večini držav obstajajo dodatne zahteve. Slovenija je tu zelo lojalna pri izpolnjevanju dogovorov, ki gredo nam v škodo. Istočasno pa ne znamo doseči spoštovanja teh dogovorov v drugih državah.

Glede profila trajnostnega gradbeništva je ključna ugotovitev, da gre za celovit pristop h gradnji: od projekta, izbire lokacije, vodenja investicije, izbire rešitev in materialov, obratovanja stavbe in razgradnje. Potrebno je omeniti še sociološko kakovost gradnje, ki je mnogokrat kršena: npr. v obliki stavb, ki za določeno okolje niso najbolj primerne. Podjetje, ki se v resnici ukvarja s trajnostno gradnjo torej razmišlja dolgoročno in svoje »izdelke« razume kot dolgotrajno dobrino, s katero je povezano še dolgo po izteku obvezne garancijske dobe.

To vprašujem zato, ker ste na ZAG-u pripravili strokovni posvet o celostni obnovi objektov arhitekturne dediščine 20. stoletja. Zakaj ta posvet? Koliko ste hkrati analizirali slovensko arhitekturno sodobnost, ki ne mora skriti razvidne šlamparije v prostoru, še bolje, slovenske sebičnosti, a tudi odsotnost premišljene politike pri posegih v prostor. Zakaj občinski prostorski načrti niso dovolj občutljivi za arhitekturne rešitve in zakaj se stroka zavzema za zakon o arhitekturi?
Strokovni posvet, ki je bil na ZAG izpeljan v okviru enega izmed številnih raziskovalnih projektov, v katerem sodelujemo raziskovalci ZAG, torej v okviru projekta MACC, je bil pripravljen z namenom, da se povežejo stroke oziroma različna področja. Pri tem je izjemno pomemben celovit pristop pri sanacijah, ki ga poskušamo vpeljati. Celovit pristop poleg tehničnih elementov vključuje tudi ustrezen odnos do arhitekture, prostora, tradicije in do okolja. Vedno znova lahko ugotavljamo, da stroka zelo dobro pozna problematiko, tako tehnični, zakonodajni in okoljski del, v praksi pa se stvari velikokrat izvajajo po svoje, na primer z nenadzorovanimi posegi na stavbah. Pri arhitekturi 20. stoletja je pogosto problem tudi negativen odnos družbe do nje v smislu, da so to ostanki socialističnega režima. Torej je vseeno, kaj z njimi počnemo. V prvi vrsti bi bilo to potrebno urediti na nivoju arhitekturne stroke same in potem seveda širše. Arhitektom mora biti priznana ustrezna vloga, hkrati pa morajo arhitekti prevzeti odgovornost v procesu gradnje. V tem smislu moramo poskrbeti za dvig kulture grajenega okolja, konkretno pa z zakonom o arhitekturi postaviti temelje arhitekturne politike za Slovenijo.

V katerem delu Slovenije ali v občinah opažate arhitekturno zrelost pri gradbenih posegih? Kdo je odgovoren za kričeče primere neokusnosti pri fasadah?
Arhitekturna zrelost pri objektih, pa naj bodo to večji posegi v prostor, posamezne novogradnje ali prenove, je vedno odraz mnogih dejavnikov in je odvisna od več deležnikov. Neustrezne gradbene posege z arhitekturno-urbanističnega stališča srečamo povsod, kakor tudi številne tehnične napake in posledice, ki so rezultat neodgovornega dela, neznanja, slabe gradbene prakse in vse pogosteje tudi uporabniških vplivov. Glede kričečih fasad je v prvi vrsti odgovoren arhitekt, v kolikor je bil sploh prisoten. Žal gre pogosto za poseg po načelu »naredi sam«.

ZAG je nosilec projekta Kompetenčni center za trajnostno in inovativno gradbeništvo. Med razvojnimi in raziskovalnimi nalogami je tudi področje novih materialov in novih tehnologij. Že prihaja do izrazite zamenjave materialov? Se bo gradbeništvo novega stoletja še bolj usmerilo h kvaliteti bivanja in k zdravju človeka, upoštevaje nove standarde posegov v okolje? Kje je Slovenija?
ZAG v kompetenčnem centru TIGR (Trajnostno in inovativno gradbeništvo) ni nosilec, vendar predstavlja raziskovalno inštitucijo, ki povezuje večino aktivnosti v njem. Omenjene usmeritve v nove tehnologije in zmanjševanje vplivov na okolje so že nekaj časa ključne pri razvoju gradbeništva v večini evropskih držav. V Sloveniji več inštitucij in tudi podjetij neposredno sodeluje v tem razvoju, žal pa zaostajamo pri uporabi rezultatov v praksi. Pri tem je krivo predvsem neustrezno podporno okolje, ki ga predstavljata pomanjkanje ustrezne tehnične zakonodaje in neučinkovit pravni okvir javnega naročanja. Ne samo, da Direktiva o zelenem javnem naročanju zaradi različnih vzrokov ni nikoli zaživela v praksi, temveč ključni kriterij izbire praviloma ostaja najnižja cena. Pri tem se je potrebno zavedati, da ekonomsko najugodnejša ponudba še zdaleč ni nujno povezana z najnižjo ceno, saj je potrebno ovrednotiti vsaj še stroške obratovanja, vzdrževanja in razgradnje. Na pomanjkanje ustreznih podzakonskih aktov za vgradnjo opozarjamo vse pristojne državne organe že vsaj 5 let, vendar brez odziva. Kljub temu, da se neposredna škoda pri javnih investicijah meri v desetinah milijonov Eurov, to očitno nikogar ne zanima in za to tudi nihče ne odgovarja. Očitno se bo morala zgoditi katastrofa večjih razsežnosti, kot pred časom v Latviji, da se bo kdo zganil.

Razvili in deloma uporabili ste informacijsko modeliranje zgradb. Za kakšen model gre?

Informacijsko modeliranje stavb (BIM: Building Information Modelling) je v okviru Kompetenčnega centra razvijala in nadgrajevala ekipa prof. Žige Turka, s Fakultete za gradbeništvo, Univerze v Ljubljani. ZAG je sodeloval predvsem pri uporabi te vrste modeliranja, sedaj pa iščemo skupne možnosti za nadaljnji razvoj. BIM že sedaj omogoča 3-dimenzionalno projektiranje na vseh nivojih stavbe, tako da so možnosti za napake pri posameznih detajlih, predvsem stikih stavbe in vseh vrst inštalacij, minimalne. Prav tako dopušča interaktivno nadgradnjo ali spremembe projekta, pri čemer je zagotovljena tudi medsebojna usklajenost vseh podprojektov: arhitektura, statika, inštalacije, gradbena fizika. BIM je zahtevan kot osnovni pogoj za ponudbe na javna naročila v več evropskih državah, oziroma predstavlja veliko primerjalno prednost. Pri nas javni naročniki in pristojne inštitucije večinoma sploh ne vedo, kaj to je.

Omenjate evropske države – s katerimi projekti je ZAG tržno najbolj zanimiv na globalnem trgu?
ZAG je javni raziskovalni zavod, zato je mogoče nekoliko neprimerno govoriti o tržnih priložnostih. Vendar lahko omenimo, da v določenih segmentih vzdržujemo stik z evropskim in svetovnim tehnološkim vrhom, na primer pri potresnem inženirstvu, zagotavljanju energetske učinkovitosti in minimiziranju vplivov na okolje, uporabi nano-materialov v gradbeništvu, ekoremediaciji degradiranih območij, učinkoviti rabi in imobiliziranju industrijskih odpadkov, zagotavljanju varnosti in trajnosti konstrukcij ter materialov, vključno s prometno in energetsko infrastrukturo ter elementi kulturne dediščine. Na vseh omenjenih področjih smo in še sodelujemo v mednarodnih projektih, skupaj z domačimi in tujimi industrijskimi partnerji.

Glavni očitek gospodarstva znanosti je predvsem ta, da je premalo raziskav povezanih z uporabo v praksi. Vaše izkušnje?
Težko je govoriti na splošno, za ZAG pa to definitivno ne velja. Naš problem je pravzaprav nasproten, saj je domačih industrijskih partnerjev, ki bi bili sposobni sodelovati v mednarodnih aktivnostih, vse manj. Poleg že prej omenjenega slabega podpornega okolja in neustrezne privatizacije nas preseneča predvsem neznosna lahkost dopuščanja propadanja posameznih podjetij in celotnih gospodarskih panog. Isti ljudje, ki so v obdobju rasti pripomogli k pregrevanju gospodarstva, predvsem gradbeništva, so v času recesije brez slabe vesti dopustili tudi propad tehnološko razvitih gradbenih podjetij, ki bi jih lahko rešili. Očitno je šlo pri tem za popolno pomanjkanje strateškega vodenja in nadzora, če že zaradi dostojnosti izključimo možne privatne koristi. Tudi sedaj, ko celo vrabci na strehah čivkajo o strateških možnostih lesne industrije, ključni igralci brez komentarja dopuščajo propadanje lesnih podjetij z znanjem, tehnologijo in tržnimi možnostmi. Zelo bi si želel, da bi bili ti ključni igralci sposobni oceniti dolgoročne posledice svojih odločitev in neodločitev.

Kaj bi morala Slovenija storiti za večjo potresno varnost glede na to, da so nekatera območja potresno potencialno nevarna?
Slovenija bi se morala zavedati, da leži na območju, ki je potresom izpostavljeno bolj kot večina evropskih držav. Največja je potresna nevarnost v centralnem območju, kjer je tudi naseljenost največja. Objekti, ki so bili zgrajeni pred uvedbo prvih predpisov za potresno odporno gradnjo, so potresno večinoma zelo ranljivi. Prenekaterim od njih se je potresna ranljivost v življenjski dobi celo povečala. Vzroki so neustrezne prenove, posegi v nosilno konstrukcijo, še posebej pa nadzidave ene ali več etaž. Zato bi morali najprej sprejeti predpise, ki bi postavili kriterije in zahteve za zagotavljanje ustrezne potresne odpornosti obstoječih objektov, ki se jih prenavlja. Poleg tega bi bilo potrebno sistematično zmanjševati potresno ogroženost zgrajenega okolja z utrjevanjem objektov oziroma njihovih konstrukcij. Prioritetno bi bilo potrebno utrditi potresno najranljivejše objekte, glede na namembnost pa tiste, v katerih bi se morale dejavnosti med potresom in po potresu odvijati nemoteno. To so predvsem zdravstveni objekti, objekti civilne zaščite, centri obveščanja, stavbe najpomembnejših državnih organov, glede na visoko gostoto uporabnikov pa šole, dvorane za srečanja ter verjetno tudi trgovski centri.

Tu je potrebno omeniti, da je omenjeni segment pogosto spregledan v okviru energetske prenove objektov. Pred kakršnimkoli posegom je pri objektu nujno preveriti njegovo potresno odpornost. V kolikor ta presega dogovorjeni nivo, je energetska sanacija smiselna, drugače pa je naprej potrebno izvesti sanacijo in utrditev konstrukcije. V nasprotnem primeru se stanje lahko dodatno poslabša, kritična mesta pa zakrijejo.