Nova uredba o BIOO in MKO | dr. Darja Majkovič |
 
MKO je v oktobru dal v javno obravnavo Uredbo o predelavi biološko razgradljivih odpadkov (BIOO) in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov. V mesecu dni lahko zainteresirani podajo mnenja in predloge o Uredbi. Obstoječo Uredbo je potrebno ustrezno spremeniti in dopolniti, predvsem v luči vedno večje potrebe po predelavi ločeno zbranih BIOO v koristne surovine in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov (KO), ki ostanejo po uspešnem ločenem zbiranju KO pred odlaganjem. Nova Uredba ločeno obravnava predelavo BIOO in obdelavo mešanih KO pred odlaganjem.
 
Kompostarna Lobau, pri Dunaju v Avstriji, ki na leto predela okoli 100.000 t ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov iz Dunaja in okolice in proizvede od 40.000 do 50.000 t prvorazrednega komposta. (vir: MA 48, Dunaj)

Kompostarna Lobau, pri Dunaju v Avstriji, ki na leto predela okoli 100.000 t ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov iz Dunaja in okolice in proizvede od 40.000 do 50.000 t prvorazrednega komposta. (vir: MA 48, Dunaj)

Povzročitelji BIOO in izvajalci javnih služb zbiranja KO morajo v načrtu gospodarjenja z odpadki upoštevati odpadkovno hierarhijo. Tudi izvajalci javnih služb zbiranja KO so dolžni povzročitelje odpadkov ozaveščati o preprečevanju nastajanja BIOO.

Pričakuje se, da se bodo količine BIOO z intenziviranjem ločenega zbiranja kakor tudi z ozaveščenostjo prebivalstva z leti povečevale. Ločeno zbrani BIOO se lahko predelujejo na aeroben način v kompostarnah, to velja zlasti za kuhinjske odpadke iz gospodinjstev, in na anaeroben način v bioplinarnah. To velja zlasti za odpadke iz gostinstva, ki so večinoma tekoče oziroma pastozne sestave.

V Uredbi je podrobno določeno ravnanje z BIOO in evidentiranje ravnanja s temi odpadki pri sprejemu na napravi, nadzor emisij in vodenje evidence dnevnih meteoroloških parametrov, kar je pomembno zaradi širjenja neprijetnih vonjav.

Novost Uredbe je določanje nacionalnega predpisa za kompostiranje tistih ločeno zbranih kuhinjskih odpadkov iz gospodinjstva, ki sicer sodijo v 3. kategorijo živalskih stranskih proizvodov v skladu z Uredbo 1069/2009 ES o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi. Ti odpadki se ločeno zbirajo skupaj z zelenim vrtnim odpadkom in so primerni za kompostiranje. Za optimalen razkrojni proces je potrebno doseči primerno razmerje dušika in ogljika ter temperaturo med 50 in 60 stopinj, kar zagotavlja ustrezno higienizacijo celotnega materiala.

Usmeritve in zaveze Slovenije glede zagotavljanja energije iz obnovljivih virov so vodile k intenzivni gradnji bioplinarn – kmetijskih, ki kot substrat za predelavo uporabljajo silažo, ostanke kmetijske proizvodnje in živinsko gnojevko, ter tiste bioplinarne, ki poleg omenjenih substratov predelujejo še ločeno zbrane BIOO iz gostinstva, trgovin in živilskopredelovalne industrije. Povečan obseg anaerobne predelave BIOO je narekoval spremembe Uredbe tudi na tem področju.

Določene so zahteve za kompostiranje, primernost odpadkov za kompostiranje in temperaturne pogoje razkrojnega procesa, na strani anaerobne razgradnje pa primernost odpadkov za ta tip razgradnje in higienizacijo. Nadzor aerobnega in anaerobnega procesa predelave BIOO je določen v okoljevarstvenem dovoljenju. Uredba določa tudi uporabo komposta in digestata v kmetijstvu (opredelitev parametrov kakovosti, vsebnost dušika, določitev strožjih mejnih vrednosti vnosa nevarnih snovi v tla), nadzor kakovosti, kdo je izvajalec nadzora kakovosti, evidenco vnosa komposta ali digestata v/na tla in letno poročilo o proizvedeni količini komposta ali digestata in količini, oddani v uporabo.

Več novosti pri obdelavi mešanih komunalnih odpadkov

Povzročitelji MKO in izvajalci javnih služb zbiranja KO morajo v načrtu gospodarjenja z odpadki upoštevati odpadkovno hierarhijo. Tudi izvajalci javnih služb zbiranja KO so dolžni povzročitelje odpadkov ozaveščati o preprečevanju nastajanja MKO. Določene so zahteve za obdelavo MKO. Slednje se nanašajo zlasti na sprejem odpadkov v predelavo, evidentiranje sprejetih odpadkov in skladiščenje ter zagotavljanje kakovosti stabiliziranosti MKO. Mešanje mehansko biološko obdelanih KMO z drugimi odpadki pred odlaganjem (redčenje zaradi zmanjševanja vsebnosti organske snovi v odpadkih) je prepovedano.

Proces obdelave MKO mora nadzorovati upravljavec v skladu z načrtom nadzora procesa obdelave MKO, ki je sestavni del načrta ravnanja z odpadki iz okoljevarstvenega dovoljenja.

Od poslovnika do pritožne knjige

Določena je odgovornost in usposobljenost oseb za obratovanje naprave, s poudarkom na prevzemanju odpadkov kot eni izmed ključnih operacij za zagotavljanje kakovostnega procesa obdelave. Določena je vsebina poslovnika, ki ga mora imeti upravljavec naprave za njeno obratovanje. Podatki poslovnika se nanašajo na upravljavca, vrsto odpadkov in podatke o obratovanju naprave in priloge (tehnološki projekt naprave, program nadzora procesa predelave BIOO in procesa obdelave MKO, program nadzora odpadnega zraka, voda in vonjav itd.). Uredba predvideva tudi postavitev pritožne knjige na napravi in na nevtralnem kraju (npr. občina).

Prav tako sta določena evidenca procesov in letno poročanje. Podatki o tem, koliko in kakšne vrste odpadkov se je predelalo na aeroben ali anaeroben način, o količini in kakovosti predelanega komposta in digestata, namen uporabe, se poročajo resornemu ministrstvu. Le-to na podlagi predloženih podatkov izvaja sledenje zastavljenih ciljev predelave BIOO in drugih povezanih ciljev.

Okoljevarstveno dovoljenje za predelavo ali obdelavo odpadkov

Uredba določa, katero okoljevarstveno dovoljenje je potrebno za katero napravo – naprava za recikliranje ali naprava za odstranjevanje odpadkov. Upravljavec naprave mora k vlogi za pridobitev dovoljenja poleg ostalih podatkov predložiti tudi načrt ravnanja z odpadki; v Uredbi je določeno, katere elemente mora načrt vsebovati. Pristojno ministrstvo pa v dovoljenju določi tudi način prevzema in preverjanja BIOO ali MKO, program nadzora, program monitoringa vplivov predelave oz. obdelave na okolje, način čiščenja in razkuževanja opreme in območij naprave, način dajanja komposta, digestata ali bioplina v uporabo ali v promet idr.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo v Programu Ukrepov za spodbujanje gospodarstva, paket 3 (sept 2012, MGRT) opredeljuje, da Uredba lahko prispeva k spodbujanju gospodarstva na več načinov: z odpiranjem novih delovnih mest in večanjem snovne učinkovitosti (kompost je surovina).

Mnenja deležnikov
Uredba predpisuje podrobnosti

Mag. Marko Zidanšek, direktor podjetja Simbio:
Osnutek Uredbe o predelavi biorazgradljivih odpadkov in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov je v obravnavi in usklajevanju že vse od začetka poletja (julij 2012). V tem času smo vse predlagane osnutke že večkrat temeljito pregledali in nanje podali bistvene pripombe.
Na MKO (in tudi Gospodarski zbornici Slovenije) so bili organizirani usklajevalni razgovori, kjer smo bili prisotni predvsem predstavniki komunalnih podjetij, ki smo izmenjavali mnenja, predloge in tudi operativne težave. Večina naših pripomb in predlogov na predlagane osnutke je bilo v obdobju usklajevanja že sprejetih, tako da na zadnji predlog nimamo več bistvenih pripomb. Na splošno pa opažamo, da uredba predpisuje podrobnosti postopkov obdelave, ki preveč posegajo v samo tehnologijo obdelave, predvsem na področjih, kako dosegati higienizacijo in kako izvajati kontrolo procesa. Tehnologije naprav se med seboj razlikujejo, zato naj bodo predpisani predvsem cilji, ki jih je pri obdelavi potrebno doseči in ne sam potek tehnologije. Pozdravljamo tudi nekatere pozitivne spremembe, predvsem glede kriterijev za uvrstitev komposta v I. razred, ki bo omogočila širšo uporabo komposta kot koristnega gnojila v kmetijstvu.

Bioplinarna Draženci (vir: mag. Poje, KIS)

Bioplinarna Draženci (vir: mag. Poje, KIS)

Bioplinarne morajo delati v skladu z zakonodajo

Dr. Tanja Gomišček, MKO:
Na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje smo pripravili osnutek Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov, ki smo ga 5. oktobra objavili na spletnih straneh ministrstva v 30-dnevno javno obravnavo.

Celotna uredba je kompleksen dokument, ki obravnava in določa predelavo biološko razgradljivih odpadkov, to so odpadki, ki jih ločeno zbirajo gospodinjstva, zeleni vrtni odpadki, gostinski odpadki, biološko razgradljivi odpadki, ki nastajajo v prehrambeno predelovalni industriji in podobno. Tovrstni odpadki so vir surovin za predelavo v kompost po aerobni poti v kompostarnah in iz njih nastane kompost ali pa po anaerobni poti v bioplinarnah, kjer ob izkoriščanju bioplina v energetske namene pridobimo digestat. Tako kompost kot tudi digestat sta odlično gnojilo in izboljševalec zemlje, ki se ga lahko koristno uporabi v kmetijstvu. Za uporabo v kmetijstvu mora biti tako kompost kot digestat neoporečne in visoke kakovosti. Celotna Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov je zato zastavljena v luči zahtev menedžmenta kakovosti celotnega procesa predelave biološko razgradljivih odpadkov glede na kakovost biološko razgradljivih odpadkov, ki vstopajo v proces predelave, zagotavljanje kakovosti samega procesa razgradnje s poudarkom na zahtevani higienizaciji odpadkov, ki se predelujejo, in ne nazadnje na zagotavljanju kakovosti komposta ali digestata ter ustrezni uporabi komposta ali digestata v kmetijske in nekmetijske namene. Ker organska gnojila v Sloveniji niso zajeta v zakonodaji o gnojenju, kot je to urejeno v drugih evropskih državah, omenjena uredba opredeljuje tudi področje gnojenja s tovrstnimi gnojili.

Drugi del uredbe določa zahteve za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov. Obdelava mešanih komunalnih odpadkov zadeva tako imenovane črne zabojnike, torej tiste odpadke, ki nam preostanejo po tem, ko smo se potrudili in v kar največji možni meri uporabne odpadke ločili. Seveda se moramo zavedati, da smo v Sloveniji še zelo oddaljeni od držav, za katere na primer velja, da dobro ločujejo in na primer zberejo okoli 150 kg biološko razgradljivih odpadkov na prebivalca na leto. V Sloveniji smo na primer v prvem letu po uveljavitvi Uredbe o ravnanju z ločeno zbranimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom zbrali okoli 34 kg biološko razgradljivih odpadkov na prebivalca na leto, v naslednjem letu že nekoliko več, 39 kg.

Torej nam v črnem zabojniku nedvomno ostane preveč odpadkov, ki bi jih lahko koristno uporabili. Od sredine leta 2009 na odlagališča ni več dovoljeno odlagati nepredelanih biološko razgradljivih odpadkov. V napravah za mehansko biološko obdelavo je potrebno take odpadke obdelati pred odlaganjem, da znižamo predvsem njihovo organsko snov, to pomeni, da jih biološko stabiliziramo. Po mehanski predobdelavi, kjer lahko izločimo še koristne surovine, kot so kovine in plastične mase, je preostanek potrebno biološko stabilizirati – najpogostejši sta dve vrsti obdelave: aerobna (kompostiranje) ali anaerobna (bioplinarna). Tak končni proizvod je mešan stabiliziran odpadek in je primeren le za odlaganje na odlagališča ali za termično odstranitev. Poudariti moramo, da tovrstne naprave za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, razen podobne tehnologije (aeroben ali anaeroben način obdelave), nimajo nič skupnega s klasičnimi kompostarnami ali bioplinarnami, ki predelujejo ločeno zbrane, »čiste« frakcije odpadkov.

Ključne novosti nove uredbe, ki obravnavajo predelavo biološko razgradljivih odpadkov na aeroben način v kompostarnah in anaeroben način v bioplinarnah kakor tudi obdelavo mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem v napravah za mehansko biološko obdelavo odpadkov (MBO), so naslednje:

– jasna določitev, kateri odpadki sodijo v predelavo v kompostarnah ali bioplinarnah – tako imenovani pozitivni seznam odpadkov,
– kontrola vhodnih materialov in vodenje evidenc vhodnih materialov, priprave šarž, vodenje procesa in evidence določenih šarž do končnega proizvoda,
– natančno določeno vodenje procesa tako za aerobno kot tudi anaerobno obdelavo biološko razgradljivih odpadkov ter evidentiranje procesnih parametrov,
– analiza končnega proizvoda,
– uporaba komposta ali digestata v kmetijske in nekmetijske namene,
– določitev dovoljenega vnosa komposta in digestata na kmetijska zemljišča,
– določitev dovoljenega vnosa komposta in digestata na nekmetijska zemljišča,
– na novo določene mejne vrednosti dovoljenega vnosa nevarnih snovi v tla,
– na novo določene vrednosti kakovosti za kompost in digestat,
– evidentiranje uporabe končnega proizvoda (komposta ali digestata) ne glede na kakovost, količino in namen uporabe ter evidentiranje končnega uporabnika,
– zahteve za izvajalca nadzora kakovosti končnega proizvoda predelave ali obdelave biološko razgradljivih odpadkov,
– določitev pogojev za umeščanje naprav v prostor,
– postopanje pri pritožbah o obremenjevanju okolja (neprijetne vonjave, prah, hrup itd.),
– določitev kriterijev, kdaj kompost ali digestat preneha biti odpadek in postane proizvod,
– zahteve za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov,
– pogoje za umeščanje naprav v okolje, odmike od naselij,
– osnovne konstrukcijske zahteve za kompostarne, bioplinarne in naprave MBO.

Dr. TanjI Gomišček smo postavili še nekaj dodatnih vprašanj.

Ali bodo spremembe bistveno pripomogle k doseganju zadanih okoljskih ciljev?
Menim, da bodo spremembe pripomogle k doseganju zadanih okoljskih ciljev. Nekateri nam sicer očitajo, da smo dvignili mejne vrednosti za težke kovine v kompostu in digestatu. To je sicer res, kajti v obstoječi uredbi so zahtevane mejne vrednosti, ki so določene za ekološko kmetijstvo in so v praksi neživljenjske. Naši kritiki so spregledali ali pa niso želeli videti, da smo po drugi strani močno poostrili mejne vrednosti, ki dovoljujejo vnos težkih kovin v tla. Trenutno so te izjemno ohlapne. Poleg tega smo tudi za najboljšo kakovost komposta in trdnega digestata omejili vnos v tla na letni ravni, česar v trenutno obstoječi uredbi ni. Na splošno je v kmetijstvu dovoljena uporaba le 1. razreda kakovosti komposta in digestata. Vnos komposta in digestata na kmetijska zemljišča je poleg vseh omenjenih varovalk omejen še z nitratno direktivo, ki omejuje letni vnos dušika v tla na 170 kg/ha. Ob izračunu vseh variant ne presežemo mejnih vrednosti, ki dovoljujejo vnos težkih kovin v tla, ki so v osnutku uredbe, na primer za kadmij za 250 odstotkov, za cink za 330 odstotkov, za baker, svinec in krom pa kar za 400 odstotkov strožje, kot veljajo sedaj.
Poleg tega z uredbo nalagamo tudi obveznost uporabniku, npr. kmetu, da mora pred uporabo komposta ali digestata za gnojilo pripraviti pisni gnojilni načrt, ki mora biti sestavljen na podlagi analiz tal, predvidenega kolobarja, smernic dobre kmetijske prakse in seveda na podlagi analize komposta ali digestata, ki mu jo izda upravljavec kompostarne ali bioplinarne.

Kako bodo vplivale na gospodarstvo?
Vpliv na gospodarstvo ni odvisen od same uredbe, ampak bolj od politike in zavedanja naše družbe in kmetijstva, da so biološko razgradljivi odpadki, ki jih vsakodnevno proizvajamo sami, bodisi da prekomerno nakupujemo hrano in jo zato zavržemo ali nam ostaja na krožniku in jo prav tako zavržemo, vir surovine za gnojenje. Včasih kmet sploh ni proizvajal odpadkov. Z ostanki hrane je nakrmil živino, ostale biološko razgradljive odpadke je kompostiral in z njimi gnojil.
V Sloveniji so se zaradi »čez noč« dane zaveze o tem, koliko energije iz obnovljivih virov mora Slovenija zagotoviti, razbohotile bioplinarne, brez kakršnekoli predhodne analize, kaj bo to pomenilo za naše okolje. Če bi bioplinarne delovale v skladu z zakonodajo in bi bil njihov izplen popoln (to pomeni, da bi poleg proizvodnje električne energije pridobivale in izkoriščale tudi toplotno energijo) ter bi bil digestat, ki nastane kot stranski proizvod pri pridobivanju bioplina, tudi pri upravljavcih bioplinarn prepoznan kot gnojilo, ki mora biti kakovostno (za kar mora biti odgovorna celotna veriga predelave od vhodnega odpadka, procesa samega do končnega proizvoda), vseh teh problemov, ki smo jim trenutno priča, ne bi bilo.

Kako bodo vplivale na izvajalce javnih služb?
Ena pomembnih nalog izvajalcev javnih služb je ustrezno ločeno zbiranje odpadkov. Tukaj igra zagotovo največjo vlogo ozaveščanje prebivalcev, kajti samo »čist« ločeno zbran odpadek je porok za visoko kakovost končnega proizvoda. Ne glede na to, za kakšen odpadek gre, vsekakor pa za biološko razgradljive, ki se lahko vključijo v prehransko verigo, to še posebej velja. Njihova naloga je zlasti pri ozaveščanju prebivalcev in učinkovitem zbiranju ločeno zbranih frakcij odpadkov.

Kje je bilo največ težav pri usklajevalnih pogovorih med deležniki, ki jih Uredba zadeva?
Ne vem, če lahko govorimo o težavah pri usklajevanju. Usklajevali smo veliko, vendar strokovno in pravno je osnutek uredbe še vedno tak, kot je bil zamišljen v samem začetku.
Uredba je v skladu z zakonodajo EU in zasnovana na strokovnih podlagah, ki so jih za svoje predpise uporabljale tudi druge države, predvsem Avstrija, Nemčija, Nizozemska, tudi Anglija. Slovenija še ni tako daleč – če sploh kdaj bo, žal! –, da bi lahko segali po lastnih raziskavah na tem področju. Raziskovalno-znanstvene dejavnosti na področju odpadkov, še posebej biološko razgradljivih odpadkov, praktično ni in ob mačehovskem obnašanju države do okolja in znanosti verjetno tudi še dolgo ne bo.
Da nekdo napiše študijo o vplivu težkih kovin v kompostih na tla ali da ugotovi gnojilne lastnosti nekega komposta ali digestata, je potrebno še kaj več kot le pregled literature. Potrebni so dolgoletni poljski poskusi. To so strokovne podlage, na osnovi katerih se države lahko odločajo, kako bodo ravnale na primer z biološko razgradljivimi odpadki. Če pač tega nimaš, je še vedno bolje, da uporabiš strokovno literaturo sosedov, kot da tavaš v megli in se pogosto izgubiš.

Ali menite, da Uredba bistveno posega tudi v obstoječe tehnologije obdelave (predpisi glede higienizacije, vodenje kontrole kakovosti itn.)?
Uredba v ničemer ne posega v obstoječe tehnologije. Obstajajo pa določene zahteve, ki jih morajo tehnologije izpolnjevati, da zagotovimo z zakonodajo skladno predelavo biološko razgradljivih odpadkov v kakovosten proizvod. Eno takih določil je zagotovo pozitiven seznam odpadkov, ki nam po trenutnih kriterijih, ki jih pripravlja Evropska komisija, in tudi sicer zagotavlja končni proizvod (kompost ali digestat), ki lahko izgubi status odpadka in se prosto trži, kakor so tudi določila o primerni higienizaciji med procesom razgradnje, ki ravno tako zagotavlja kakovosten, neoporečen, zdravju in okolju neškodljiv kompost ali digestat.

Uredba hoče preveč

V letošnjem juliju so se pod okriljem GZS-Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij zbrala podjetja, ki predelujejo organske ostanke iz prireje živali in živilske proizvodnje ter ostanke hrane gostinskih podjetij. Gre za bioplinarne, ki predelujejo organske odpadke. Za dober zakonodajni predlog je nujno potrebno sodelovanje tako pripravljavcev kot tudi nosilcev dejavnosti, ki zakonodajo izpolnjujejo. Tako smo v času priprave besedila Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov aktivno sodelovali s svojimi strokovnimi mnenji in skušali prispevati k bolj preglednemu zakonodajnemu predlogu.
Po našem mnenju skuša Uredba preveč naenkrat in še pred EU ali specifično nacionalno zakonodajo urediti obdelavo biološko razgradljivih odpadkov in mešanih komunalnih, bioloških odpadkov, kar je sicer potrebno, vendar izredno zahtevno. Tako nekatere tehnične, tehnološke in organizacijske rešitve, ki so primerne za obdelavo mešanih komunalnih bioloških odpadkov v kompostarnah, v praksi niso prenosljive ali celo izvedljive v bioplinarnah.

Najpogostejše pripombe smo opredelili kot:
– tehnološke, ko osnutek prepodrobno predpisuje opremo ali postopke dela in je s tega vidika zelo omejevalen, mestoma celo neizvedljiv in neživljenjski;
– podvajanje že obstoječih predpisov in administrativnih zahtev, ki jih že predpisuje zakonodaja s področja živalskih stranskih proizvodov in ravnanja z odpadki.

Menimo, da bo z upoštevanjem naših pripomb uredba postala bolj pregledna ter usklajena z drugo veljavno zakonodajo. Podjetjem pa ob ob doseganju potrebnih okoljskih in tudi zdravstvenih standardov predstavljala čim manj ovir pri poslovanju. Umestitev takšnih bioplinarn v prostor je del vsakdana, seveda pa morajo le te delovati po načelih dobre proizvodne prakse ter biti konkurenčne na trgu.

GZS-Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij:
Nina Barbara Križnik, samostojna svetovalka

————————————-

Viri
MGRT, 2012. Program ukrepov za spodbujanje gospodarstva – paket 3.
MKO, 2012. Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov.
MKO, 2012. Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov.
MGRT, 2012. Program ukrepov za spodbujanje gospodarstva – paket 3.