Okoljski simpozij revije EOL |
 
Na okoljskem simpoziju na temo Termična obdelava odpadkov v Sloveniji – kako naprej?, ki ga je organizirala revija EOL v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo in okolje, so predstavniki različnih zainteresiranih javnosti skušali približati stališča pred skorajšnjo odločitvijo okoljskega ministrstva in vlade o potencialni umestitvi projektov sežigalnic komunalnih odpadkov v slovenski prostor. Živahna razprava je odprla številne dileme, na katere bo treba odgovoriti. Predvsem pa pozvala odgovorne, naj že vendarle sprejmejo odločitev.
 
Simpozij - Termična obdelava odpadkov v Sloveniji; foto: Boštjan Čadej

Simpozij – Termična obdelava odpadkov v Sloveniji; foto: Boštjan Čadej

Množično obiskanega simpozija so se udeležili predstavnica Ministrstva za kmetijstvo in okolje mag. Bernarda Podlipnik, predstavniki inštitucij znanja, komunalnih podjetij, občin, civilnih iniciativ in gospodarstva. Pestra razprava je razkrila različne poglede – strokovne, javnomnenjske in politične – na stanje termične obdelave odpadkov v Sloveniji, ki je neizogibno povezano s širšim upravljanjem z odpadki na nacionalni ravni. Poleg okoljskega se je kot zelo pomemben izpostavil ekonomski vidik termične obdelave odpadkov, saj bi po nekaterih predvidevanjih tak način obdelave lahko bistveno vplival na cene komunalnih storitev.
Po navedbah mag. Bernarde Podlipnik (MKO) Slovenijo pestijo prekomerne količine odpadkov, odloženih na odlagališča, hkrati smo na repu evropskih držav po deležu termično obdelanih odpadkov (t.i. 4. stopnja na hierarhični lestvici ravnanja z odpadki).
Ocenjena količina komunalnih odpadkov za sežig – 200.000 ton – nakazuje na možnost potreb po eni sežigalnici v Sloveniji s tehničnega vidika. Nekaj argumentov govori v prid dveh sežigalnic, zlasti z vidika varnosti. Po drugi strani pa je jasno, da je simultana gradnja dveh objektov malo verjetna. Vsekakor je odločitev potrebno sprejeti kmalu, januarja ali februar 2013, če želimo črpati evropska sredstva v finančni perspektivi 2014–2020. »Pri tem pa bomo uspešni le, če Slovenija ne bo prejela s strani EU nobenih opominov oziroma ne bo zabeleženih kršitev direktiv. Veliko je potrebno postoriti tudi še na lokalni ravni, od umestitve in začetka obratovanja še manjkajočih objektov CERO, do ureditve sistemov ločenega zbiranja odpadkov. Svoje delo morajo urediti tudi sheme za ravnanje z odpadno embalažo. Tako ljubljanska kot mariborska lokacija sta tehnično ustrezni, na obeh lokacijah pa je seveda prisoten problem kakovosti zraka. Da ne bi kakovost zunanjega zraka v teh dveh mestnih središčih s sežigalnico občutno poslabšali, so nujne tehnološko dovršene rešitve sežiga in ravno tu pričakujemo največ dela, « je pojasnila mag. Bernarda Podlipnik.

Način izvajanja javne službe

Podlipnikova je izpostavila tudi vprašanje ureditve razmerij in načina izvajanja javne službe. Možen je način neposredne podelitve koncesije javnemu podjetju (JZP) ali pa izvedba po BOT sistemu. V prvem primeru je najprej potrebno urediti medsebojna razmerja med MKO in občino, ki ima javno podjetje (medsebojna pogodba o ureditvi lastniških razmerij), sledi Uredba o načinu, obliki in obsegu izvajanja državne javne službe termične obdelave odpadkov, Odločba o podelitvi koncesije za izvajanje javne službe, podpis koncesijske pogodbe in seveda Sklep o določitvi cene za javno storitev toplotne obdelave odpadkov. V drugem primeru (izvedba po BOT sistemu – javnozasebno partnerstvo) pa se v začetni fazi pripravi projektna dokumentacija najmanj do nivoja idejnega projekta, sledi definicija lokacije, izvedba mark testa (iskanje promotorjev) in izvedba mednarodnega javnega razpisa za izvedbo celotnega projekta. Po sprejetju Uredbe o načinu, obliki in obsegu izvajanja državne javne službe termične obdelave odpadkov sledi izdaja Odločbe o podelitvi koncesije za izvajanje javne službe in v končni fazi podpis koncesijske pogodbe.

Termin postavitve sežigalnice

Kaj pa termini postavitve sežigalnic? »Pričetek gradnje sežigalnic, če bo do tega prišlo, lahko pričakujemo v roku dveh let po dejanju potrditve PIZ (predinvesticijska zasnova) s strani Vlade,« je ocenila Bernarda Podlipnik. Postopki pri naših severnih sosedih so relativno enostavnejši. Gerald Schmidt, predstavnik podjetja Saubermacher iz Avstrije, je povedal, da investitor za izgradnjo potrebuje le eno dovoljenje, katerega oceni skupina ekspertov in postopek gradnje lahko steče. Opozoril pa je na stanje tako v Avstriji kot tudi v Nemčiji, kjer se srečujejo z nezasedenostjo sežigalniških kapacitet, z večanjem ločenega zbiranja komunalnih odpadkov pa se pričakuje, da bo ta problem dobival še večje razsežnosti.

Simpozij - Termična obdelava odpadkov v Sloveniji; foto: Boštjan Čadej

Simpozij – Termična obdelava odpadkov v Sloveniji; foto: Boštjan Čadej

Toplotna obdelava da – ampak kakšna?

Dr. Viktor Grilc je na podlagi znanih podatkov, da naj bi v naslednjih letih v Sloveniji letno nastajalo od 200 do 300 tisoč ton letno odpadkov, ki jih ne bomo smeli odlagati, poudaril, da bo toplotna obdelava nujna. Vprašal pa se je, kakšna je najprimernejša.
Med prednostmi sežigalnic nenevarnih odpadkov je izpostavil: robustnost oziroma fleksibilnost za spreminjanje sestave odpadkov; poleg komunalnih lahko prevzema tudi druge nenevarne odpadke in določene nevarne odpadke, omogočajo veliko zmanjšanje prostornine oz. mase odpadkov, imajo visok izkoristek toplotne vsebnosti odpadkov (neto proizvodnja energije). Njim v prid govorijo tudi razvitost postopka, zanesljivo obratovanje, tradicija ter velike predelavne zmogljivosti (<200 kt/leto/linijo).
Sežigalnice imajo tudi slabosti, med njimi je dr. Grilc izpostavil: zahtevno in komplicirano tehnologijo, obsežno napravo, velike in raznovrstne emisije v vseh treh agregatnih stanjih. Sestavine pepela so v oksidirani obliki, ki so bolj strupene (praviloma NO!). Med pomembne slabosti velja izpostaviti še izgubo potencialnih sekundarnih surovin, na primer kovin, in nenazadnje velike investicijske in obratovalne stroške.

Vrste sežigalnic

Sežigalnice se med seboj ločijo predvsem v izvedbi peči. Gre za peč z gibljivo rešetko, rotacijsko peč, etažno peč in peč z lebdečim slojem. Vse imajo sekundarno zgorevalno komoro, kjer je dopustna uporaba primarnega goriva. Ostali del naprave, kot so toplotni menjalniki in čiščenje plinov, je podoben pri vseh.

Glavni problem sežigalnic ni okoljski, ampak ekonomski

Dr. Dušan Klinar iz ptujske Bistre je poudaril, da ključni problem sežigalnic, tudi sodobnih, ni okoljski, saj praviloma brez problemov dosegajo predpisane mejne emisijske vrednosti, tudi tiste iz BREF za sežigalnice, ki so še strožji. Glavni problem je ekonomski in izvira iz potrebe po veliki količini zraka (5-10 ton/tono odpadka) in posledičnih stroških čiščenja nastalih emisij. Sodobni postopki toplotne obdelave brez zraka odpravljajo prav to pomanjkljivost in so zato načelno konkurenčnejši. A njihove prve industrijske aplikacije šele nastajajo.

Napredni postopki termične obdelave odpadkov

Napredni postopki so piroliza odpadkov, uplinjanje odpadkov, plazemski postopki toplotne obdelave in integrirani postopki (energenti + kemikalije).
Za pirolizo so primerni odpadki, bogati s polimeri, kot so npr. odpadne gume. Produkti iz razpada pri 450-550°C so: 45 % tekoča goriva, 35 % tehnične saje, 10 % železo in 10 % pirolizni plin. Podobno velja za odpadne električne kable, odpadno plastiko, kjer so dobitki olja do 80 %.
Pri plazma postopku za obdelavo odpadkov gre za četrto agregatno stanje snovi, ko pri visoki temperaturi (>2.000°C) molekule razpadejo v atome, od atomov pa se odcepijo elektroni (stanje ioniziranosti: zmes jeder in elektronov).

Pri plazemskem sežigu ali uplinjanju gre lahko za tekoče ali trdne odpadke

Plazma za tekoče odpadke je primerna za nevarne odpadke, npr. transformatorska olja, ki vsebujejo PCB-je. Pri tem postopku je trdnega preostanka izredno malo. Pri kloriranih odpadkih dobimo kot odpadni plinasti produkt HCl, ki ga izločimo iz odpadnih plinov s pranjem.
Pri plazmi za trdne odpadke gre lahko za termično obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, nevarnih odpadkov, odpadkov, ki vsebujejo azbest, odpadkov iz zdravstva ali za obdelavo onesnaženih zemljin.
Dr. Dušan Klinar je razmišljal, kakšne vrste naprava za termično obdelavo komunalnih odpadkov bi bila primerna za Slovenijo. »Za naše razmere bila verjetno optimalna vrednost kapacitete okrog 60 kt/leto ali celo več (npr. 100-150 kt/leto), pri čemer bi veljalo takšno kapaciteto opremiti z dodatnimi možnostmi oziroma zahtevami. Prva od takšnih zahtev bi gotovo bili večji od sedanjih oziroma dovolj veliki izkoristki naprave s čimer bi pomembno prispevali k zmanjšanju emisij CO2, energetski neodvisnosti od fosilnih goriv, gospodarski konkurenčnosti in trajnostnemu gospodarjenju.
Zahteve bi morale biti ηel≥30 % in ηTERcel≥85 % v deležih od celotne energije.« Razen zahtev za izkoristek bi po mnenju dr. Klinarja naprava morala omogočati tudi predelavo nekaterih nevarnih vrst odpadkov, ki se pojavljajo v večjih količinah (lesni drobir iz kosovnih odpadkov itd.) oziroma tudi drugih mešanih odpadkov (plastika in biomasa), ki so tudi prisotne v večjih količinah a zanje v sedanjih shemah ravnanja ni poskrbljeno. Med tovrstne odpadke sodi tudi vsekakor mulj iz bioloških čistilnih naprav ter ostanki, ki bi vsebovali nekaj odstotkov več klora.
O ceni tovrstne obdelave je težko podati natančne ocene, izkušnje iz tujine kažejo, da se cene gibljejo med 60 in 120 €/tono.

Simpozij - Termična obdelava odpadkov v Sloveniji - Okrogla miza: Načrtovanje sežigalnic v Sloveniji: pomik po odpadkarski hierarhiji navzgor ali navzdol? Na okrogli mizi so bili (z leve): Martin Rahten, predstavnik ZEG, Jernej Fefer, Komunalno podjetje Vrhnika, Erika Oblak, predstavnica Ekologov brez meja, Martin Koprivc, Lafarge Cement, mag. Bernarda Podlipnik, MKO, dr. Viktor Grilc, Kemijski inštitut, dr. Filip Kokalj, Energetika Maribor in dr. Marko Notar, TE-TOL. Okroglo mizo je vodila mag. Vanesa Čanji. foto: Boštjan Čadej

Simpozij – Termična obdelava odpadkov v Sloveniji – Okrogla miza: Načrtovanje sežigalnic v Sloveniji: pomik po odpadkarski hierarhiji navzgor ali navzdol? Na okrogli mizi so bili (z leve): Martin Rahten, predstavnik ZEG, Jernej Fefer, Komunalno podjetje Vrhnika, Erika Oblak, predstavnica Ekologov brez meja, Martin Koprivc, Lafarge Cement, mag. Bernarda Podlipnik, MKO, dr. Viktor Grilc, Kemijski inštitut, dr. Filip Kokalj, Energetika Maribor in dr. Marko Notar, TE-TOL. Okroglo mizo je vodila mag. Vanesa Čanji. foto: Boštjan Čadej

Sežigalnice: da ali ne

Več predstavnikov simpozija je izgradnji novih kapacitet sežiganja v Sloveniji nasprotovalo. Jernej Fefer iz Komunalnega podjetja Vrhnika je poudaril velik pomen ločenega zbiranja odpadkov. Praksa njihove komunale potrjuje, da je možno v Sloveniji dosegati bistveno višje odstotke ločeno zbranih frakcij odpadkov, kot to velja za slovensko povprečje. Tako bi izkoristili odpadke kot snovni vir, kar bi bilo pomembno tudi z ekonomskega vidika. Za tisti del preostanka odpadkov, ki ga ni mogoče snovno predelati, je predlagal Fefer, pa bi bilo potrebno pogledati med obstoječimi objekti, ki že imajo v Sloveniji dovoljenje za termično obdelavo odpadkov, kje bi lahko kaj sežigali.
Erika Oblak, predstavnica društva Ekologi brez meja, je prav tako poudarila prednost ločevanja odpadkov in snovne predelave pred termično. Ob številnih globalnih izzivih je povsem neracionalno, da nekatere vire sežgemo, namesto da bi jih najprej snovno izrabili. Ker možnosti snovne izrabe v Sloveniji še zdaleč niso izkoriščene, Ekologi brez meja odločno nasprotujejo izgradnji sežigalnice. Nekoliko drugačno mnenje je zastopal Martin Rahten iz Zveze ekoloških gibanj. Menil je, da celostnega kroga ravnanja z odpadki v Sloveniji ne moremo zaključiti brez sežiganja, zato sežigalnicam ne nasprotujejo. Pri tem pa ostaja odprto vprašanje, ali naj za sežig preostanka odpadkov uporabimo že obstoječe kapacitete v Slovenije ali pa je potrebna nova investicija v sežigalnico.
Da bi bila nova naložba države v sežigalnico neracionalna, je na primerih iz tujine, predvsem sosednje Avstrije, dokazoval Martin Koprivc iz Lafarge cementa. Zlasti v časih, ko država nima denarja. Po njegovem mnenju ima Slovenija že sedaj dovolj kapacitet za sežig preostanka odpadkov, pri tem je izpostavil obe cementarni. Po njegovem mnenju pa je ključni problem v Sloveniji nepripravljenost politike, da reši to vprašanje, zato se po njegovem mnenju že toliko časa vleče pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja s strani Lafarge cementa.
Dr. Marko Notar iz Termoelektrarne Toplarne Ljubljana se ni želel opredeliti za ali proti sežigalnici. Se je pa vprašal o smotrnosti tovrstnega spraševanja, saj se je država že pred leti, ko je zastavila koncept regijskih centrov za ravnanje z odpadki, predvidela koncept mehansko-biološke obdelave mešanih komunalnih odpadkov. Produkt tovrstne obdelave odpadkov je t.i. lahka frakcija. Sedaj ti centri nastajajo, nekateri že obratujejo, nastajajo tovrstno obdelani odpadki, ki so pripravljeni na sežig. Je potem sploh smiselno, da se v Sloveniji o tem še sprašujemo, se je vprašal. V centre za ravnanje z odpadki smo namreč investirali že več deset milijonov evrov, prav tako ni poceni njihovo obratovanje. »Ocenjujem, da je v Sloveniji moč zaznati pomanjkanje politične volje, pomanjkanje strokovnega znanja in neustrezno javnofinančno situacija, za sprejem dokončnih odločitev. Kar pa se tiče Ljubljane, se lotevamo velike investicije v izgradnjo plinske parne elektrarne (cca 150 mio €) in nemogoče je pričakovati, da bomo istočasno pričeli še z izgradnjo sežigalnice, katere investicija znaša okrog 120 mio €,« je ocenil dr. Marko Notar.

Nujni sta odločitev in odgovornost

Razpravljavci na simpoziju so bili enotni, da je za takšen nered na področju odpadkov kriva država, ki nima enotne dolgoročne strategije in celovitega operativnega načrta. Zato se dogaja t.i. odpadkarski turizem, zato minevajo leta in desetletja, ne da bi se kaj premaknilo. Kljub temu da niso priporočljive nepremišljene poteze, je ključno, da v Sloveniji vendarle nemudoma pride do odločitve, kako bomo reševali sežig preostanka odpadkov. Večkrat je bilo poudarjeno, da je boljša neoptimalna odločitev kot neodločitev. Za kakršen koli premik pa je pomembno, da na okoljskem ministrstvu konkretne odgovornosti prevzamejo konkretni ljudje z imeni in priimki, ki bodo za svoje (ne)delovanje tudi odgovarjali.

————————————

Glavni sponzorji simpozija: Saubermacher, Termoelektrarna Toplarna Ljubljana, Kemis
Sponzor simpozija: Energetika Celje

———————————–

Prezentacije vseh predavateljev simpozija najdete na:
www.zelenaslovenija.si/prispevki