Živali in rastline se spreminjajo – EOL 67

Prelomnico predstavlja obsežna študija priznane ameriške univerze Berkely, ki je potekala pod vodstvom ožje raziskovalne skupine Berkely Earth, katere član je tudi Saul Permutter, fizik na tej univerzi in letošnji dobitnik Nobelove nagrade. V svojstvenem slogu odličnih raziskovalcev in akademikov je hudomušno komentiral, da je ena izmed velikih prednosti dobitnika te prestižne nagrade tudi podelitev stalnega parkirnega mesta v študentskem kampusu.

Ekipo, ki je izvajala študijo Berkely Earth Surface Temperature (2011), tvorijo odlični statistiki, fiziki, eksperti s področja podnebnih sprememb in eksperti analiziranja in upravljanja izjemno obsežnih ter kompleksnih podatkovnih baz. Vzorec študije zajema kar 1,6 milijard temperaturnih poročil, kar predstavlja do sedaj najbolj obsežno in več kot odlično bazo za nadaljnje vremenske in klimatske raziskave. Indikator globalnega segrevanja je temperatura, izmerjena na zemeljski površini in morju, meritve pa so zelo odvisne od lokacije merilnih postaj. V kompleksnem matematičnem modelu so sedaj zajeti podatki z 39.000 unikatnih merilnih mest na našem planetu, v dosedanjih študijah pa se je vzorčilo na do

.000 mestih. Glavni zaključki študije so strnjeni v naslednjih ugotovitvah:
od leta 1950 se je temperatura zemeljske površine zvišala v povprečju za 1 °C;
vpliv urbanih regij na globalno segrevanje obstaja in je v lokalnem kontekstu pomemben, z globalnega vidika pa ni signifikanten, ker urbane regije zasedajo 1 % celotne zemeljske površine;
na tretjini merilnih mest je opaziti globalno ohlajanje (situiranih predvsem v ZDA in Severni Evropi), na preostalih dveh tretjinah merilnih postaj pa segrevanje.

Slednji izsledki o lokacijsko specifičnih pojavih ohlajanja so pripomogli k dosedanjemu skeptičnemu pogledu na problematiko globalnega segrevanja. Res je, da globalno segrevanje poteka prepočasi, da bi njegove učinke človek neposredno občutil na svoji koži. Širši pogled na problematiko pa odkriva prave razsežnosti tega procesa. Brez svetovnega ukrepanja za omejitev emisij se bodo lahko po pričakovanjih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPPC) temperature po svetu povišale še za od 1,8 do 4 °C do leta 2100. To pomeni, da bi povišanje temperature od predindustrijske dobe preseglo 2 °C. Nad to mejno vrednostjo postane možnost nastanka nepovratnih in po možnosti katastrofalnih sprememb veliko verjetnejša. Predvidevajo se pomembne negativne spremembe v samih ekosistemih in njihovih storitvah, kot je oskrba s hrano in vodo. Drevenškova (2011) navaja izsledke nedavno objavljene študije avtorjev Sheridan in Bickford v reviji Nature Climate Change. Znanstvenika opozarjata na spreminjanje živalskih vrst – ne samo njihovega obnašanja (migracije itd.), ampak tudi velikostno – analizirane vrste so se od paleocena oz. eocena do danes izjemno velikostno skrčile. Toplejše podnebje povzroča fizično zmanjševanje živali in tudi rastlin. Rast je namreč odvisna ne le od temperature (a bi ob višanju lahko ugodno vplivala na večjo rast), ampak tudi od vlažnosti in hranilnih snovi, ki jih na sušnih območjih in območjih, prizadetih od požarov, zelo primanjkuje. Posledično primanjkuje hrane za živali (ki se sčasoma skrčijo ali pa prežijo za drugačnim plenom). Laboratorijski poskusi kažejo, da so se v ozračju, ogretem za 2 °C, različni sadeži zmanjšali tudi do 17 %, ribe v toplejši vodi pa do 22 % – ravnotežje ekosistemov je torej zelo vprašljivo.

V razmislek Eolovim bralcem predlagamo ogled nazornega grafičnega prikaza globalnega segrevanja od leta 1800 do danes na povezavi http://berkeleyearth.org/movies.php. V dobrih dveh minutah si oglejte klimatske spremembe zadnjih dvestotih let okrog nas. Nič kaj obetavna popotnica za nas in za naše zanamce.

Vira:
Berkely Earth. 2011. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.berkelyearth.org.
Drevenšek, S. 2011. Skeptikom dokazali podnebno ogrevanje. Večer, 24. oktober 2011.