Zelene regije | dr. Darja Majkovič |
 
Trajnostni razvoj je nuja, pa tudi odlična razvojna priložnost. Tokrat ne govorimo o poslovnih subjektih, ampak o okoljih, v katerih delujejo, živijo in se bodisi razvijajo, stagnirajo ali nazadujejo. Pozitivistično okolje je stimulans in generator novih idej, razvoja novih znanj in prebojnih inovacij. Regije/mesta/občine, ki pravilno in pravočasno prepoznajo možnosti razvoja v trajnostno smer in jih tudi udejanijo, povečujejo svojo dodano vrednost, višajo kakovost življenja, podpirajo razvojna partnerstva med različnimi subjekti, spodbujajo nastanek socialno-podjetniških okoljskih mrež. Je deklaratorna zaveza k trajnostnemu razvoju dovolj? Nikakor.
 

Že leta 1992 je bila s sprejetjem Agende 21 jasno izražena potreba po vključevanju okoljskih in socialnih prvin v politiko gospodarskega razvoja. Kot merilo razvoja se vse bolj poudarja splošna blaginja ljudi, ki poleg materialnih dobrin zajema zdravje, okolje, socialne vezi, osebne aktivnosti, izobrazbo, kulturo. Trajnostni razvoj je pojem, ki smo ga na deklaratorni ravni sprejeli in zapisali zavezo k trajnostni usmeritvi tudi v mnoge strateške dokumente. V praksi pa se pogreša razvoj instrumentarija za celostno spremljanje stanja ter napredka trajnostnih aktivnosti. Tako je zaveze k trajnostnim premikom večinoma praktično nemogoče revidirati, kar potrjujejo na Računskem sodišču (intervju z dr. Šoltesom, EOL 62-63). Trajnostni razvoj, tudi na ravni območja (regij), je v Sloveniji še relativno nova paradigma v smislu celostnega obravnavanja, načrtovanja kompleksnih aktivnosti za doseganje zastavljenih ciljev, involviranja ciljnih skupin in ustreznega monitoringa.

Premiki k trajnostnemu v Sloveniji

Na sistemski ravni velja omeniti še svežo Uredbo o zelenem javnem naročanju (ZeJN), ki jo je Vlada RS sprejela na decembrski seji (8.12.2011). Sprejem in vzpostavitev uredbe je strateškega pomena za razvoj celotne Slovenije pri porabi lastnih surovinskih virov, varovanju okolja in varčevanju z energijo. Sistemsko spodbujanje zelenega povpraševanja s strani javnega sektorja je dobrodošlo, saj je javni sektor izjemno pomemben igralec na trgu in s povpraševanjem stimulira »ozelenitev« na strani ponudbe: v Sloveniji je namreč ocenjena vrednost javnih naročil v letu 2007 znašala 12,98 % BDP (Akcijski načrt za ZJN, 2009-2012), na ravni EU pa javni organi za blago in storitev vsako leto porabijo več kot 1.800 milijard EUR, kar predstavlja 14– 16 % BDP (EK, 2009). Javni sektor ima torej možnost, da s pomočjo uvajanja instrumenta ZeJN postane eden pomembnejših akterjev pri zmanjšanju vplivov na okolje, prispeva k spodbujanju trga za zelene proizvode in storitve ter postavi zgled za podjetja in posameznike. Za lažjo predstavo omenimo nekaj primerov dobre prakse: mesto Tübingen v Nemčiji je prihranilo 30.000 EUR na leto s centralizacijo javnega naročanja čistilnih sredstev in storitev čiščenja ter z uporabo inovativnih proizvodov. V Zürichu so izračunali, da je nakup 2.166 energetsko učinkovitih računalnikov pokazal 127.114 kg privarčevanega CO2 med njihovo uporabo. Na Danskem je mesto Kolding skoraj 100-odstotno spremenilo svojo nabavno politiko, da bi upoštevalo okoljske vidike. Celoten proračun za javno naročanje se je zmanjšal za 10 % (EK, 2009).
Potreben pa je seveda tudi pristop od spodaj navzgor. Številne lokalne akcijske skupine (LAS) in druge iniciative (npr. Urbane brazde v okviru EPK) v Sloveniji delujejo na področju spodbujanja kratkih prehranskih verig. Na eni strani zaradi kratkih transportnih poti prispevajo k zmanjševanju emisij TGP, pripomorejo k večanju obsega in pestrosti ponudbe, na drugi strani pa se poveča zavedanje in involviranost okoliških prebivalcev (kupcev) v lokalno okolje. Območne in regionalne razvojne agencije so v različnih obsegih vpete v projekte stimuliranja zelene proizvodnje, integriranja turističnih zmogljivosti v prostor z okolju prijaznejšimi rešitvami ter osveščanja in izobraževanja prebivalstva o pomenu trajnostnega razvoja. Številna podjetja s svojimi aktivnostmi že močno vplivajo na lokalno okolje z družbeno odgovornimi akcijami (Luka Koper, Premogovnik Velenje,…), pojavljajo pa se tudi koncepti regijskega trajnostnega razvoja.

Kakšen merski instrumentarij na regijski ravni

Trajnostni razvoj je mogoč z zeleno rastjo. Koncept zelene rasti po OECD (2011) obsega več vidikov. Poleg kakovosti okolja ter razpoložljivosti virov tudi kakovost življenja (v materialnem in socialnem smislu). Razvit je sistem indikatorjev, ki poleg učinkovitosti in produktivnosti upošteva okoljske vidike trajnostne proizvodnje in potrošnje, politične instrumente in inovacijske aktivnosti. Pomembno je meriti, ali (zelena) rast dejansko rezultira z zmanjšanimi vplivi na okolje in ali se kakovost okolja izboljšuje, a tudi interakcija kakovosti okolja ter dobrega počutja ljudi.
V praksi seveda zadeve ne tečejo čisto gladko – regije še nimajo zadostnih izkušenj z monitoringom in dokumentiranjem njihove tranzicije v zeleno ekonomijo. Prav tako ni enoznačnih definicij zelenih delovnih mest, zelenih podjetij in zelenih inciativ. Kot primer dobre prakse se nazadnje omenja danski model zelene rasti (Copenhagen…, 2011), z vrednotenjem socio-ekonomskih koristi te usmeritve. Prevedeno v ekonomski jezik je v obdobju petih let zeleni sektor v Kopenhagnu dosegel 55%-tno rast prihodkov od prodaje, 12% letno rast v izvozu (77% v obdobju 2004-2009) in štirikratno povečanje produktivnosti na zaposlenega v primerjavi z regijskim povprečjem. Vseeno pa se zaradi potrebe širšega razumevanja usmeritve mesta govori o socioekonomskih in ne zgolj ekonomskih beneficijah zelene rasti, zelo mnogo pa še o pritegnitvi prebivalstva k aktivni participaciji. Slednji radi investirajo v nakup delnic vetrnih elektrarn zaradi velikih donosov, denar pa se namenja za spodbudo novih mestnih zelenih projektov. 35% poti na delo ali v šolo opravljajo prebivalci s kolesi (ta delež se giblje okrog 50% med tistimi, ki v mestu živijo in delajo). Z izjemno premišljenimi urbanimi posegi je Kopenhagen postal model spodbujanja trajnostnega prometa, saj mesto za vsak kilometer prevoza s kolesom v primerjavi z avtomobilom privarčuje 0,45 DKK, ne upoštevaje dodatnih prednosti (zdravstveni vidiki, razbremenjena infrastruktura, povečanje števila turistov,…), podjetja (design, ponudba, popravilo koles) pa beležijo letne prihodke v višini 1,3 mrd DKK. Cene nepremičnin na območju revitaliziranega mestnega pristanišča so zrasle za 57 %. Posebna pozornost je namenjena ravnanju prebivalcev z vodo (namestitev števcev, ozaveščevalne akcije, cenovni mehanizmi) in je pokazala prihranek 23.000 litrov/prebivalca na letni ravni. V izogib hlajenju s standardnimi klimatskimi napravami v poletnih vročih dneh je v starem delu mesta nameščen okrožni hladilni sistem (uporaba hladne morske vode). Njegova uporaba je zmanjšala emisije CO2 za 70 % v primerjavi s standardnimi rešitvami hlajenja in porabo električne energije za 80 %. Vsaka od teh aktivnosti posamično in vse skupaj hkrati so pripomogle k večanju kakovosti okolja, bolj gospodarnemu ravnanju z viri, k večji kakovosti življenja v regiji, izostali pa niso tudi gospodarski učinki.
Kakovost življenja na nekem območju je sicer lahko hitro vidna, je pa težje merljiva. OECD je razvil »Better life index«, ki v enajstih sklopih ocenjuje materialne pogoje življenja in njegovo kakovost. Na nacionalni ravni je SURS v letu 2010 objavil nabor kazalnikov trajnostnega razvoja v treh zaokroženih poglavjih: Blaginja (obsega kakovost naravnih virov, ekonomsko rast in varnost), ravnovesje in skromnost (raba naravnih virov; raziskave in razvoj; prebivalstvo, enakost spolov in revščina) in medgeneracijsko sodelovanje (intenzivnost rabe naravnih virov; državni dolg; skrb za vse generacije). Ta nabor kazalnikov lahko predstavlja za regije, ki želijo meriti svoje trajnostne premike, osnovo za nadgradnjo oziroma premišljeno prilagoditev merskega instrumenta glede na regijske specifike.

Izkušnje regijskih pristopov k trajnostnemu v Sloveniji

Slika 1. Dimenzije trajnostnega razvoja regije / občin (Čanji, 2011)

Slika 1. Dimenzije trajnostnega razvoja regije / občin (Čanji, 2011)

Na ravni regij je v Sloveniji v zadnjih letih bilo moč opaziti projektne premike v smeri trajnostnega razvoja. Pred časom se je tako izvajal projekt Ekoregija Notranjsko – kraške regije (Zelena dežela), trenutno aktualna je Ekoregija Savinjske regije. Učinki ukrepov znotraj Ekoregije Notranjsko-kraška regija se merijo s kazalniki na različnih področjih. Omenimo nekatere: na področju gospodarstva (razviti novi produkti, raziskovalne skupine, …), na področju turizma (povečano sodelovanje turističnih ponudnikov, povečan obisk regije, analiza blagovne znamke…), na področju znanja (izobraževanje, novi produkti…), na področju podeželja (skupni projekti mreže LAS, izobraževanja), na področju upravljanja (novonastali konzorciji, javno zasebna partnerstva, itd.).
Zaznati je moč tudi poskuse pristopov k merjenju trajnostnega razvoja na območju Savinjske regije. V okviru projekta Savinjska regija – Ekoregija, opredeljenega v Deklaraciji trajnostnega razvoja Savinjske regije kot potrebnega za merjenje rezultatov napredka trajnostnega razvoja regije, pa se v delu monitoringa za potrebe vrednotenja aktivnosti predvideva uporaba metodologije ogljičnega odtisa. Dolgoročno nalogo trajnostnega razvoja regije so začeli udejanjati v sodelovanju z vsemi občinami tako, da so pripravili pregled stanja na področju varstva okolja, saj je cilj projekta spreminjanje odnosa do okolja na bolje (RASR, 2011). Resnični trajnostni razvoj ima seveda širše dimenzije – in večje priložnosti (Slika 1).

Trajnosti razvoj ni znanstveni eksperiment

slika2

Slika 2: Nabor aktivnosti za celosten trajnostni razvoj regije/občin (Čanji, 2011)

Znotraj blagovne znamke Zelena Slovenija se ukvarjamo tudi z vprašanji trajnostnega razvoja na ravni območja. Potrebno je poudariti, da se tovrstne strateške usmeritve ne da kakovostno udejanjiti v okviru nekega časovno omejenega projekta. Gre namreč za široke, dolgoročno zastavljene aktivnosti, ki zahtevajo vsaj približen konsenz vseh zainteresiranih strani. Seveda je pristop na projektni ravni (npr. zaradi pridobivanja ustreznih finančnih sredstev) relativno stalna praksa, ključnega pomena pa je po končanem projektu kakovosten skrbnik, zadostna prepoznavnost in identificiranost občanov, gospodarskih subjektov, institucij s samo idejo trajnostnega razvoja in jasno prepoznavanje njenih prednosti.
Na podlagi izkušenj iz preteklosti ugotavljamo, da se tvorci idej o trajnostnem razvoju radi znajdejo na razpotju. Pogosto zaznavamo to prakso tudi na ravni podjetij. Na eni strani se srečajo z resnimi metodološkimi izzivi merjenja trajnostnega razvoja, kar terja nedvomno poglobljena specialna in interdisciplinarna znanja, poleg tega pa nenehno izpopolnjevanje merskega instrumentarija zaradi spreminjajočih se trajnostnih izzivov. V tem primeru se zaradi izpopolnjevanja v metodološkem delu lahko zanemari širina implementacijskega vidika, ki pa je izjemnega pomena za končni (ne)uspeh strateške usmeritve. Na drugi strani, nekoliko pogosteje, pa se srečamo z idejo, da se obstoječe ali planirane aktivnosti zapakirajo v (pre)ohlapno idejo trajnostnega razvoja. Ali povedano drugače, to, kar že delamo, preoblečemo v zeleno obleko. Takšen »greenwashing« je seveda kratkega roka, razvojna priložnost pa zaradi nestrokovnosti obravnavanja ideje zamujena.
Na ravni regije (območja) je potrebno izjemno premišljeno pristopiti k oblikovanju strategije za trajnostno rast, njeno implementacijo in vrednotenje. Trajnostni razvoj podrazumeva okolju in ljudem prijaznejši način bivanja, upoštevaje okoljsko, pa tudi socialno in ekonomsko komponento. Doseči zavedanje o nujnosti vzdržne rabe naravnih virov in premikov k trajnostni proizvodnji ter potrošnji je nedvomno velik izziv. Upoštevati je potrebno pretekle in prihodnje razvojne vidike, trende in spremembe. Potrebno je permanentno izobraževanje in komuniciranje na vseh ravneh – od gospodarskih subjektov, premikov v institucionalnem mišljenju pa do slehernega posameznika. Katero od teh je najtrši oreh, je vprašanje brez enoznačnega odgovora. Enako velja tudi za odsotnost enotnega recepta za dosego teh zahtevnih ciljev. Odgovor velja iskati v izrazito ciljno usmerjenih aktivnostih (Slika 2, povzeto po Čanji 2011) skozi daljše časovno obdobje. A le na ta način je potem lahko pokazati s prstom na konkretne in merljive rezultate trajnostnih naporov na nekem območju. In vprašanja o dejanski ekonomski rasti območja, kakovosti bivanja v njem, okoljskem in socialnem momentu, razvojni prodornosti in preboju imajo lahko pozitivne odgovore. Zato velja poudariti, da leži v regijah ogromen še neizkoriščen potencial, ki je toliko bolj prepoznaven in dobrodošel v gospodarski in finančni krizi našega časa.

Viri:
Copenhagen Workshop: Measuring the potential of green growth. OECD LEED Programme. 12. – 14. oktober 2011.
Čanji, V., 2011. Trajnostni razvoj regije. Interno gradivo Fit media.
Evropska komisija, 2009: Zbirka orodij za usposabljanje na področju ZJN.
RASR, 2011. Savinjska regija – ekoregija. http://www.rasr.si/si/projekti/savinjska-regija-ekoregija
SURS, 2010. Kazalniki trajnostnega razvoja za Slovenijo.
Vlada Republike Slovenije, 2009: Akcijski načrt za zeleno javno naročanje 2009-2012. 45 str.