Koncept ZERO WASTE

| Avrotica: dr. Aleksandra Pivec1 |


Po splošni ugotovitvi o nujnosti trajnostno sonaravnega razvoja se tudi na področju strategij gospodarjenja z odpadki skuša doseči trajnostno sonaravnost. Veliko je primerov, da se skuša doseči napredek pri uveljavljenem konceptu 3R (reduce, reuse, recycle) s strateškimi dokumenti, ki so daleč od tega, da bi bili trajnostni. Pod imenom integralno gospodarjenje z odpadki se predvideva način, kjer je določen maksimalni nivo recikliranja, ki ga omejijo na 40 %. Predvideno je nadaljnje naraščanje količin odpadkov, sežiganje ali drugi načini termične obdelave ter velike količine preostanka odpadkov po recikliranju. Strategije integralnega načina gospodarjenja z odpadki deklarativno dajejo prednost zmanjševanju nastajanja, ponovni uporabi in recikliranju odpadkov, a neizogibno rešujejo problem odstranjevanja odpadkov skozi sežig odpadkov.


Strategija zero waste učinkovito zmanjšuje možnosti spremembe gospodarjenja z odpadki, od sedanjega iskanja čim cenejših možnosti odstranjevanja odpadkov k truda vrednemu cilju uporabe surovin z visoko dodano vrednostjo. Integralno gospodarjenje z odpadki zadržuje prehod na nov pristop k odpadkom, ki je nujno potreben, če želimo doseči trajnostno sonaravni razvoj.

Koncept zero waste (brez odpadka) ravnanja z odpadki zahteva spremenjen način razmišljanja. Osnovna naloga ni iskanje poti, kako se odpadkov znebiti, ampak zagotavljanje trajnostnega načina uporabe materialov ter spodbujanje njihovega recikliranja in ponovne uporabe. Z ustreznim preoblikovanjem izdelkov in ustreznim ravnanjem z njimi lahko postanemo družba brez odpadkov. Ponovna izraba odpadkov z vključevanjem v reciklirne sheme in procese predstavlja vodilo ekonomskih aktivnosti in trajnostnega razvoja.

Izraz zero waste izvira iz visoko uspešnega japonskega industrijskega koncepta total quality management (TQM). Posamezna proizvodna podjetja so z načelom zero defect (brez napak) dosegla rezultate ene napake na milijon izdelkov. V sfero komunalnih odpadkov prenesena ideja usmerja pozornost na celoten življenjski cikel proizvodov. Zero waste zaokroža v celoto odgovornost proizvajalca, ekodizajn, zmanjševanje količin odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje odpadkov. Oddaljuje se od nefleksibilnosti sežigalniško usmerjenega sistema in ponuja novo usmeritev, sposobno pretvorbe sedanje linearne proizvodnje in postopkov odstranjevanja v krožni sistem, ki odpadke koristno uporabi kot surovine, omogoča razvoj novih delovnih mest in blagostanje lokalnim gospodarstvom. Torej, namesto vprašanja, ali je zero waste mogoče doseči, se je potrebno vprašati, kako naj se uporabi za preusmeritev iz slepe ulice odstranjevanja odpadkov in za preseganje trenutno zamišljenih mej minimizacije in recikliranja.

 

Slika 1: Pretok virov (odpadkov)
Slika 1: Pretok virov (odpadkov)

 

Dober je le odpadek, ki se ga lahko reciklira

V preteklosti je bilo gospodarjenje z odpadki za razliko od večine ostalih dejavnost, ki se je skušala čim bolj skriti pred očmi javnosti. V zadnjih dvajsetih letih pa so odpadki postali, ob ugotovitvah o onesnaževanju okolja zaradi odstranjevanja odpadkov, eno od najpomembnejših poglavij pri soočanju s problematiko podnebnih sprememb in izčrpavanju naravnih virov. Podobno je pri krčenju gozdov, degradaciji okolja zaradi rudnikov, degradaciji prsti, kjer naenkrat star časopis in odvržena pločevinka dobita novo vlogo. Iz koncepta, kako odpadke odstraniti, je potrebno preiti na koncept, kako odpadke uporabiti.

Na odpadke se je pričelo gledati tudi z drugih vidikov, ne samo kot na material, ki ga je potrebno odstraniti. Eden od teh vidikov ima nekoliko daljšo tradicijo, in sicer poudarja pomen uporabnosti odpadkov in vrednosti, dodane z delom, ki jo vsebujejo. In to je razlog za recikliranje, ki je bil vedno še posebej močan v severnejšem, protestantskem delu Evrope. Drugi vidik je veliko mlajši in je za razliko od prvega, utilitarističnega, bolj okoljsko usmerjen. S tega vidika imajo odpadki svojo vlogo v naravnem kroženju snovi. Na stvari se gleda predvsem z vidika reciklabilnosti. Dober odpadek je le tisti, ki ga je možno reciklirati, stvari pa so koristne le, če lahko postanejo dober odpadek. Problematika odstranjevanja odpadkov se naj zamenja s problematiko ukinjanja proizvodnje materialov, ki so nevarni ali pa jih ni mogoče reciklirati. Bistvo je torej v preusmeritvi od odstranjevanja teh materialov k izogibanju proizvajanja.

Oba vidika si močno prizadevata k udejanjenju koncepta zero waste – izraz, kot je bilo omenjeno zgoraj, sicer prihaja iz industrije. Predvsem japonska podjetja so se uspela zelo približati 100-odstotnemu zmanjšanju količin odpadkov. Hitro pa se je ideja zero waste razširila tudi na področje komunalnih odpadkov. Leta 1996 je Canberra postala prvo območje s ciljem zero waste do leta 2010, malo za tem so idejo prevzela tudi številna okrožja v Novi Zelandiji in za tem še v Kaliforniji. Sprejeta pot pomeni doseganje zastavljenih ciljev, ki morajo postati izziv na celotnem spektru organiziranosti skupnosti. Zero waste je hkrati dolgoročni cilj in metodologija, kako doseči ta cilj. Intenzivno recikliranje in kompostiranje ostajata središče strategije zero waste, ki pa ima kot eno glavnih nalog preoblikovanje proizvodnje.

Strategija zero waste ima tri glavne cilje:

  • ustaviti človekov vnos strupenih snovi v okolje s prekinitvijo njihove proizvodnje, rabe, transporta in s tem potrebnega odstranjevanja (zero discharge), pričetek čiste proizvodnje;
  • ustaviti negativne vplive na atmosfero s preprečevanjem izgube energije, vdelane v obstoječe materiale in proizvode s pomočjo recikliranja, sekvestracijo (izločanjem) ogljika v prst s pomočjo kompostiranja;
  • izničiti količine odpadkov s pomočjo biološkega cikla za biorazgradljive odpadke in tehnološkega cikla za 100-odstotno ponovno uporabne materiale, proizvedene tako, da lahko ostanejo znotraj zaprtega snovnega krožnega toka.

Ob pozitivnih učinkih na okolje, ki ga ima uresničevanje ciljev koncepta zero waste, so se v večini primerov pokazali tudi pozitivni učinki pri zmanjševanju stroškov gospodarjenja z odpadki. Za uspešnost ciljev koncepta sta bistvena dva dejavnika:

  • zviševanje stopnje recikliranja in kompostiranja,
  • preoblikovanje proizvodnega sektorja.

Nova Zelandija prva v svetu za koncept zero waste

Gibanje zero waste je nastalo iz večdesetletnega truda lokalnih skupnosti po svetu, ki so nasprotovala odlagališčem in sežiganju odpadkov ter spodbujala njihovo recikliranje in ponovno uporabo. Prelomna točka v razvoju strategije se je zgodila leta 2001, ko je v Novi Zelandiji več kot polovica lokalnih skupnosti sprejelo zero waste kot način ravnanja z odpadki in postala prva država na svetu, ki je strategijo sprejela na državnem nivoju. Večina lokalnih skupnosti namerava doseči zero waste (ali brez odpadka) cilj do leta 2015, nekatere do 2020. S tem je Nova Zelandija omajala trditve, da je zero waste le brezupni idealizem, da je cilj, ki ga ni moč uresničiti. Lokalnim skupnostim ponuja zero waste pozitivno delovanje namesto neprestanega nasprotovanja ponujenim rešitvam ravnanja z odpadki.

Za doseganje strategije zero waste so ključne:

  • INDUSTRIJSKA ODGOVORNOST (začetek verige – vir nastajanja),
  • ODGOVORNOST LOKALNE SKUPNOSTI (konec verige),
  • DOBRO POLITIČNO VODSTVO za združitev in upravljanje zgoraj navedenih odgovornosti.
  • INDUSTRIJSKA ODGOVORNOST: boljše načrtovanje izdelkov in pakiranj (ekodizajn),
  • povečana odgovornost proizvajalcev – podjetja morajo predvideti (upoštevati), da bodo zavezana prevzeti dobrine in embalažo po uporabi nazaj v svojo odgovornost,
  • čistejša proizvodnja – znižanje porabe toksinov v produktih in procesih.

Strategija ponuja lokalnim skupnostim pozitivno in ekološko najbolj sprejemljivo ravnanje z odpadki. Možnih načinov pristopa k uresničevanju strategije ničelne stopnje odpadkov je več. Če želimo, da je program uspešen, moramo obravnavati vsa področja enakovredno. Na začetku je potrebno zmanjšati količino odpadkov v samem viru nastajanja. V naslednji fazi je potrebno določiti odpadke, ki jih je možno ponovno uporabiti. Zelo pomemben del ločevanja odpadkov je ločevanje biorazgradljivih odpadkov in njihovo kompostiranje.

Leta 1996 so bile izdelane Strateške usmeritve ravnanja z odpadki RS, ki so sestavni del Nacionalnega programe varstva okolja. Stanje in identifikacija problematike na področju ravnanja z odpadki je v Sloveniji v splošnem uveljavljen način odstranjevanja odpadkov z mesta nastanka in odlaganje na bolj ali manj urejena odlagališča. V Sloveniji je bilo v letu 2006 odloženih približno 1.137.000 ton odpadkov. Evidentiranih je 83 odlagališč. Regijski koncept ravnanja z odpadki predpisuje po 16. 7. 2009 obratovanje 15 regijskih centrov z dovoljenji IPPC. Žal pa slovenska zakonodaja v zadostni meri ne podpira in stimulira zmanjševanja količine odloženih odpadkov, predvsem pa ne zmanjševanja v samem viru nastajanja odpadkov. V Sloveniji je približno 35–40 % komunalnih odpadkov organskih, po nekaterih podatkih pa je količina vseh biorazgradljivih odpadkov 62 %. Za zmanjševanje količine odloženih odpadkov je potrebno zagotoviti dobro delujoč trg reciklatov, zagotoviti je treba njihove odjemalce, katerim moramo jamčiti zadostno količino, kvaliteto in redno dobavo materiala. Vsak kilogram odpadkov, ki ga recikliramo, pomeni zmanjševanje stroškov odlaganja. Potrošniki lahko in smo dolžni prisiliti proizvajalce, da nosijo odgovornost (predvsem finančno) za svoje izdelke, ki jih lansirajo na trg. Če proizvajalec postane finančno odgovoren za »svoje« odpadke, bo prisiljen uporabljati nenevarne materiale, podaljšati uporabno dobo artikla in zmanjšati embalažo.

Ravnanje z odpadki v Sloveniji v pretežni meri še zmeraj poteka po logiki neomejenih naravnih virov, zbiranja in odlaganja odpadkov na (ne)urejena odlagališča, in linearnega načrtovanja, odpadek – zbiranje – odlaganje z vmesno postajo v sežigalnici. Zelo malo ali skoraj nič ne slišimo o preprečevanju, zmanjševanju, ločenem zbiranju, uspešnosti različnih programov, zmogljivostih slovenskega trga in podjetniških priložnostih.

S strategijo ničelne stopnje odpadkov bi obsežno zmanjšali količino toplogrednih plinov in tako izpolnjevali obveznosti kjotskega sporazuma na primer. Z generalnim pristopom do problema reciklaže in ponovne uporabe zavrženih izdelkov bi se občutno zmanjšala tudi poraba energije, ki je za okolje brez dvoma polucijska. Ne nazadnje pa sistem ničelne stopnje odpadkov zagotavlja tudi nova delovna mesta v zbirnih reciklažnih centrih. Poudariti velja, da vsi nosimo odgovornost za trenutno stanje z odpadki. Skrajni čas je, da začnemo razmišljati in ravnati drugače.

Slovenija lahko postane ekološka blagovna znamka

Sistem ničelne stopnje odpadkov ponuja Sloveniji možnost postati ena prvih držav v Evropi, ki bi sprejela to strategijo. Priložnost za Slovenijo je lahko »ekološka blagovna znamka«, implicirana na področju turizma ekoloških držav z neonesnaženim zrakom in vodo, pa tudi kot države ekoloških proizvodov, ki so okolju prijazni in imajo v svetu vedno večjo ceno.

Osnovni namen projekta ZERO WASTE, ki ga izvajamo v Znanstveno-raziskovalnem središču Bistra Ptuj, je v sodelovanju s partnerji na projektu razviti integriran zero waste sistem ravnanja z odpadki, z namenom zmanjševanja nastajanja odpadkov na izvoru ter odlaganja odpadkov na deponije ob hkratnem povečevanju prihodkov in energije.

Z delom v okviru projekta želimo razviti enotni upravljalski sistem za vzpostavitev metodologij, ki vodijo v zmanjševanje količine odpadkov v regiji/državi in v sistematično redukcijo količine odpadkov, ki se odlagajo v okolje. Ločevanje organskih odpadkov je ključnega pomena za uspešno uvajanje strategije v lokalne skupnosti, saj so ti odpadki glavni vir problemov na odlagališčih.

Vzpostavitev in vpeljava plačilnega sistema »plačaj, kolikor odložiš – odvržeš« (pay as you throw) in izboljšanje izkoriščanja bioloških odpadkov – kompostiranja (na nivoju gospodinjstev in na nivoju lokalnih skupnosti) predstavljata pomembni aktivnosti in nalogi za realizacijo projekta ter zahtevata trdo delo in vztrajnost ter ustvarjalnost udeležencev v lokalnih skupnostih, v podjetjih in tudi na nacionalnem nivoju.

Pomembna naloga in namen projekta je tudi promocija z osveščanjem javnosti o pomenu ločevanja odpadkov z namenom ponovne koristne izrabe teh virov ter promocija metod recikliranja. S ponovno izrabo odpadkov in kreiranjem novih produktov z dodano vrednostjo lahko kreiramo nova delovna mesta in znižujemo stroške obratovanja ter tako dodajamo pomembno vrednost celotni ekonomiji regij.

Za doseganje teh ciljev se bodo v času trajanja projekta (maj 2009–april 2012) izvajale sledeče aktivnosti:

  1. Informiranje, obveščanje in kapitalizacija ukrepov, ciljno usmerjena k sledečim skupinam: profesionalni kader, oblikovalci politik (lokalnih in nacionalnih) in splošna javnost (izdelava brošur 12.000 na državo, 2.000 plakatov, 3 elektronska glasila; organizacija tiskovnih konferenc – 2 na partnerja in 5 sporočil za javnost na državo; 2 reviji – publikaciji; 5 informativnih dni v Sloveniji, dva dvodnevna seminarja z oblikovalci politik in uslužbenci občin iz sodelujočih regij).
  2. Zero waste strategija in aplikacija: oblikovanje načrta ter izvedba raziskav in analiz za ovrednotenje obstoječih sistemov oziroma metod ravnanja z odpadki v okviru občin (regij). Študija izvedljivosti ter pregled operativnih zahtev za implementacijo sistemov kompostiranja na nivoju lokalnih skupnosti: pilotna postavitev kompostnikov v gospodinjstva v 25 občinah za obdobje 2 let v najmanj 70 gospodinjstvih v vsaki od sodelujočih občin.
  3. Izmenjava izkušenj: popis in pregled dobrih in slabih praks in transnacionalna SWOT analiza z različnimi koncepti za ravnanje z odpadki, ki temeljijo na nacionalnih predpisih: delavnice s tematiko metod gospodarjenja z odpadki in skupne rešitve uporabe zero waste sistema za ravnanje z odpadki.
  4. Razvoj enotnega sistema za določitev energetskih virov in za zmanjševanje odpadkov v regiji ter izvajanje postopkov alternativnih shem gospodarjenja z odpadki v občinah/regijah in priprava praktičnih smernic za vsako sodelujočo občino/regijo; splošni priročnik o izvajanju postopka alternativnega ravnanja z odpadki in interaktivno orodje za podporo odločanju – skupni.

V sklopu projekta želimo s promocijo in osveščanjem javnosti in nosilcev razvoja na lokalni in nacionalni ravni razviti boljše sodelovanje med v projektu sodelujočimi mestnimi občinami oziroma regijami, nacionalnimi in lokalnimi akterji s področja okoljevarstvenega menedžmenta, vzpostaviti sistem izmenjave dobrih praks med različnimi partnerji in državami in tako doseči najbolj uporabne rezultate za vse sodelujoče regije.

V nadaljevanju je predviden razvoj sistema »low cost zero waste management« za mestne občine, ki bo deloval kot katalizator skupnih evropskih pravil in metod ter bo prenosljiv v vsa večja evropska mestna središča, skladno z nacionalnimi veljavnimi zakoni.

Vsi v projektu sodelujoči partnerji imajo pomembne izkušnje na področju ravnanja z odpadki in bodo z združitvijo obstoječih znanj ter izkušenj doprinesli veliko korist za javno dobro, saj bodo rezultati projekta prenosljivi in uporabni za vsako sodelujočo regijo v različnih državah, sodelujočih v projektu. Transnacionalna vrednost projekta in specifična kapitalizacija dobrih praks bo lokalnim skupnostim v pomoč pri vključevanju in uporabi jasnih orodij na področju ravnanja z odpadki.

Več o projektu na http://www.bistra.si.

1Znanstveno-raziskovalno središče Bistra Ptuj

Literatura:

Murray, R. 2002. Zero waste. London, Greenpace environmental trust. Str. 213.

Zorec, D. 2007. Pokrajinsko ekološki vidik ravnanja z odpadki na območju Ptuja. Magistrsko delo. Str. 9.

MOP. 2008. Regijski koncept ravnanja z odpadki. Operativni program odstranjevanja odpadkov. Gradivo za novinarsko konferenco.

Oblak, E. 2002. Zero waste – priložnost za Slovenijo. Posvet Odpadki – problem ali priložnost. Ljubljana, 23. maja 2002. Dvorana Državnega sveta, Parlament RS.