Izrabljene avtomobilske gume po EU | Bojan Stojanović |
Po zaslugi načela “proizvajalec plača” in razširjene odgovornosti proizvajalca, ki ju je v gospodarstvo vpeljala Evropska unija, se danes določene vrste proizvodov že spremljajo “od zibelke do groba”. Sistem razširjene proizvajalčeve odgovornosti namreč uzakonja ureditev, da morajo tisti subjekti, ki proizvode dajejo na trg, zanje poskrbeti tudi potem, ko jih uporabniki ne potrebujemo več oziroma jih odvržemo. Proizvajalci ali prodajalci določenih produktov se zato povezujejo v sheme, s katerimi rešujejo problem izrabljenih produktov. V Sloveniji smo tak sistem najprej uvedli za prodajno embalažo, sledila je shema za odpadno električno in elektronsko opremo, odpadna zdravila in baterije, lani pa je nastala še shema za izrabljene avtomobilske gume (IAG).

Sorazmerno z naraščanjem števila motornih vozil na naših cestah narašča tudi število nastalih izrabljenih avtomobilskih gum (leta 2009 je bilo v Sloveniji registriranih 1.366.561 cestnih vozil). V povprečju vsak Slovenec odvrže eno izrabljeno gumo na leto, glede na podatke, zbrane v okviru obračuna okoljske dajatve, pa v Sloveniji vsako leto damo v promet okrog 18.000 ton novih avtomobilskih gum. Izrabljene avtomobilske gume so tako eden največjih in najbolj problematičnih odpadkov, saj se jih proizvaja v izredno velikih količinah, hkrati pa so narejene iz izjemno trdoživega in obstojnega (slabo razgradljivega) materiala. A iste značilnosti, ki povzročajo problematičnost odpadnih gum, so razlog, da so odpadne gume tudi eden najbolj ponovno uporabljanih odpadnih materialov. Guma se lahko uporabi v vrsti drugih produktov in aplikacij, od košarkaških igrišč in novih čevljev do asfalta, kjer se jih uporablja kot dodatek. Seveda se da večino gum reciklirati nazaj v avtomobilske gume.

Od koncesionarjev k shemi
V preteklosti, ko še ni bilo tako razvite ekološke zavesti, se nihče ni pretirano ukvarjal z negativnimi posledicami nespametnega ravnanja z IAG, še posebej sežiganja, ki ima večplastne posledice na okolje, podtalnico, živali in zrak. Gume odlično gorijo predvsem zaradi velike količine zraka v njih (75 %), zaradi česar jih je izjemno težko pogasiti. Posledice požara IAG smo imeli priložnost videti tudi v Sloveniji, ko je leta 2008 na Dravskem polju zgorelo skoraj 2.000 ton odpadnih gum. Nakopičene gume lahko gorijo več mesecev, medtem pa v zrak uhajajo strupeni plini (ogljikov monoksid, ogljikovodiki), ki se kažejo v gostem, črnem dimu. Po zgorevanju ostanejo v zemlji organske snovi, predvsem pirolitska olja, ki imajo velik in trajen vpliv na rastline in živali. Odpadki, ki nastanejo na pogorišču, lahko prav tako povzročijo različna onesnaženja prsti. Mednje štejemo takojšnje onesnaženje zaradi tekočih odpadkov, ki prodrejo v prst, in procesno onesnaženje zaradi pepela in negorljivih odpadkov, ki sčasoma razpadejo in z dežjem pronicajo v prst in podtalnico. Ugotovili so, da je onesnaženje zraka in prsti še večje, če poskusimo takšen požar pogasiti z vodo ali peno.
Od leta 2003 je odlaganje izrabljenih avtomobilskih gum v Evropski uniji prepovedano, zato so morale države članice najti druge načine za ravnanje z IAG. Pred sistemom razširjene proizvajalčeve odgovornosti je sistem zbiranja odpadnih gum potekal pod okriljem javne koncesijske službe, ki so jo izvajali štirje koncesionarji, plačevali pa uporabniki storitev (fizične in pravne osebe, večinoma pa vulkanizerji in avtoservisi). V tem času (od 2002 do 2006) so koncesionarji zbrali le 2,5 kg IAG na prebivalca letno, medtem ko znaša povprečje v Evropski uniji okrog 7 kg IAG na prebivalca. Največja težava tega sistema je bila, da niso bile vodene evidence začasne hrambe in prevzemnih mest, zato se ni dalo natančno ugotoviti, koliko gum se je dejansko zbralo in poslalo na predelavo. Veliko gum se je izvozilo v države bivše Jugoslavije, kjer so jih ponovno uporabili ali obnovili. Poleg tega so na prevzemnih mestih vulkanizerji spodbujali ljudi, naj gume vzamejo s sabo, saj jim bodo v nasprotnem primeru zaračunali takso za ekološko odstranitev. Zaradi tega je količina zbranih gum ostajala pod pričakovanji. Dogajala se je tudi banalna situacija, ko je cementarna Anhovo morala kupovati izrabljene gume v Italiji, mi pa smo naše izvažali v Avstrijo, Bosno in Srbijo, kjer so bili stroški odstranitve nižji.

 

Ilija Kitič
Ilija Kitič

 

Tomaž Lanišek
Tomaž Lanišek

 

MOP po mnenju Računskega sodišča ni ravnal dobro
Za doseganje večje učinkovitosti sistema ravnanja z IAG, je bila v drugi polovici leta 2006 z uvedbo okoljske dajatve uvedena proizvajalčeva odgovornost, koncesionarji pa so bili plačani s strani Ministrstva za okolje in prostor in ne več s strani uporabnikov. Z vidika zbranih količin IAG se je ukrep izkazal za uspešnega, saj se je količina zbranih in v predelavo oddanih IAG bistveno povečala. Količine zbranih IAG so s 5.300 ton v letu 2005 narastle na 8.250 ton v letu 2006, leta 2007 jih je bilo zbranih že več kot 16.000 ton, leta 2008 pa skoraj 17.000 ton (8,4 kg na prebivalca). Toda revizija pravilnosti poslovanja pri koncesionarjih s strani Računskega sodišča je pokazala več nepravilnosti v zvezi z dokazovanjem obsega in načina opravljenih storitev večinoma kar pri vseh koncesionarjih. To pomeni, da je znova prihajalo do anomalij v sistemu, ki niso prispevale k učinkovitemu in preglednemu ravnanju z IAG. Računsko sodišče je dodalo, da ministrstvo ni ravnalo učinkovito tudi zato, ker ni določilo natančne količine zbranih izrabljenih avtomobilskih gum, in ker je, brez konkretne analize, kot ugodnejšo določilo snovno predelavo, čeprav takšnih obratov v Sloveniji nimamo. Ministrstvo je bilo neučinkovito tudi pri nadzoru izvajanja gospodarske javne službe, saj ni preprečilo kopičenja izrabljenih avtomobilskih gum pri predelovalcih, kjer gume v večjih količinah ostajajo nepredelane. Zaradi tega obstaja tveganje, da bodo nakopičene gume, za katere so bili stroški odstranjevanja že plačani, ob morebitnem stečaju predelovalcev postale breme Republike Slovenije.

Vsak trenutek se ve, koliko gum je zbranih
Računsko sodišče je o teh anomalijah obvestilo Ministrstvo za okolje in prostor, ki je v odgovor sprejelo Uredbo o ravnanju z izrabljenimi gumami s pričetkom veljave leta 2009. Uredba je uveljavila razširjeno proizvajalčevo odgovornost. To pomeni, da so podjetja, ki prva dajejo gume v promet, zadolžena za organizacijo in financiranje ravnanja z izrabljenimi gumami, ko jih uporabniki odvržejo. Podjetja/proizvajalci so se zato organizirala v podobno shemo, kot jo poznamo na področju embalaže, in sicer pod okriljem podjetja Slopak. Tomaž Lanišek iz Sava Tires d.o.o., ki je največja proizvajalka gum v Sloveniji in tudi nosilka sheme ravnanja z IAG v Sloveniji, pravi, da smo s tem sistemom končno vzpostavili sodoben način ravnanja z IAG. “Za končne uporabnike (fizične osebe) ni bistvenih sprememb. Upravičeno pa je pričakovanje, da bo skupinska shema stroškovno učinkovitejša od obstoječega sistema, saj večja količina pobranih izrabljenih gum ob ustreznem nadzoru omogoča ekonomijo obsega za vsakega posameznega zavezanca znotraj sheme,” še pravi Tomaž Lanišek.
Rezultati tega leta še niso znani, a polletni podatki govorijo v prid odločitvi za skupno shemo, saj je Slopak v petih mesecih zbral že 6.000 ton gum. Ilija Kitič iz Slopaka je povedal: »V prvih šestih mesecih smo preko novega transparentnega sistema v sodelovanju z delavnicami in vulkanizerji zagotovili predelavo za skoraj 6.000 ton gum. Pri tem je treba poudariti, da smo z zbiranjem pričeli v drugi polovici februarja 2010 – takoj, ko je bil naš načrt potrjen s strani Ministrstva za okolje in prostor. Sistem je zasnovan tako, da je v vsakem trenutku mogoče preveriti, koliko je zbranih izrabljenih gum in kaj se z njimi dogaja v sistemu.”
Merilo za merjenje uspešnosti sistema ravnanja z IAG je stopnja predelave, ki v državah Evropske unije znaša v povprečju 85 %. V Sloveniji so bili uvedeni ukrepi za dosego tega razmerja. Odpadne gume uporabljamo za energetsko ali snovno predelavo. V Sloveniji glede na trenutno zasnovo skupnega načrta prevladujeta termična predelava (sežig v cementarnah, ki imajo vsa potrebna okoljevarstvena dovoljenja) in reciklaža oziroma snovna predelava. “Pri metodah predelave prednjačita energetska predelava v cementarnah (izrabljene gume so ob primerni tehnologiji odličen energent) in recikliranje. Slednjega Slopak zagotavlja skupaj z družbo Gumiimpeks iz Varaždina, ki ima vrhunsko opremo za predelavo izrabljenih gum – letno predela več kot 25.000 ton izrabljenih gum. Gumiimpeks iz izrabljenih gum izdeluje tako osnovni material (granulat) kot tudi več kot sto končnih izdelkov,” je razložil Ilija Kitič. Po besedah Tomaža Laniška skupna potreba po IAG presega količino IAG, zbranih v Sloveniji, ob predpostavki, da cementarne obratujejo polno zasedeno. “V trenutnih razmerah seveda ni tako, saj je kriza v gradbeništvu občutno zmanjšala povpraševanje po gradbenem materialu in tako seveda tudi po cementu,” dodaja sogovornik.

Slika: Količine zbranih in v predelavo oddanih IAG. Predelava 2008: 47 % IAG snovna, 50 % IAG energetska
Slika: Količine zbranih in v predelavo oddanih IAG. Predelava 2008: 47 % IAG snovna, 50 % IAG energetska

Izrabljena guma za Slovenijo nadloga, za EU dragocena surovina
Odpadne avtomobilske gume so eden največjih in najbolj problematičnih odpadkov zaradi njihove prostornine in dolge razgradljivosti. Ravno zaradi teh karakteristik so bile odpadne gume tudi eden prvih materialov, ki se jih je začelo reciklirati. A v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli avtomobilske gume ojačevati z jeklenim jedrom, kar je otežilo njihovo reciklažo in povečalo stroške. Zaradi tega so se v osemdesetih in devetdesetih letih po vsem svetu izrabljene gume večinoma kopičile na odlagališčih, kjer so jih nato sežigali in zakopavali v tla. Tako so v Evropski uniji leta 1992 65 % IAG odlagali na deponije, le 35 % pa se jih je obdelalo na drug način. Deset let kasneje, leta 2002, se je situacija popolnoma spremenila. Takratnih EU-15 je 65 % IAG recikliralo, obnovilo ali izkoristilo za pridobivanje energije, manj kot 35 % pa jih je končalo na odlagališčih. Danes, leta 2010, v Evropski uniji zberemo in predelamo več kot 96 % gum, danih na trg, dosežek, ki postavlja Evropo na vodilni položaj na področju recikliranja in zbiranja IAG na svetu. Ključen za dosego tega rezultata je način organizacije zbiranja IAG in postavljenih zavezujočih ciljev na področju recikliranja, ki so rezultat evropske zakonodaje, veljavne za vse države članice (cilj EU je 85 % predelave in 15 % odlaganja).

V EU štirinajst nacionalnih shem za gume
V EU-27 vsako leto nastane 3.500 milijonov ton IAG, za katere poskrbi 14 skupnih nacionalnih shem za zbiranje in obdelavo IAG. Vzpostavili so jih proizvajalci gum in jim podelili mandat za zbiranje in obdelavo enake količine gum, kot jih proizvajalci dajo na trg.  (glede na princip: ena nova guma prodana, ena izrabljena guma zbrana in predelana). Tako je Evropska unija od 62 % odloženih IAG v letu 1994 prišla do le 13 % odloženih IAG v letu 2006. Snovno se predela več gum, kot se jih uporabi za namene energije, pri čemer je bil delež energetske predelave v letu 2006 32 %, v proces snovne predelave pa je vključenih 55 % zbranih IAG. Izrabljene avtomobilske gume predstavljajo izziv tudi strokovnjakom, ki neprestano iščejo cenejše in alternativne energijske in surovinske vire. Podatki z ameriškega trga kažejo, da se zbrane gume plasirajo v pet različnih panog: 45 % kot primarno gorivo za cementarne, 19 % v gradbeništvu, 8 % se jih ponovno uporabi v različnih izdelkih, 4 % kot primesi asfaltu, 2 % pa se jih uporabi v kmetijstvu.
Zanimivo je, da v Evropski uniji ne obstaja poseben predpis o ravnanju z IAG, temveč so IAG subjekt Direktive o odpadkih, ki prepoveduje njihovo odlaganje na odlagališčih. Tako izkoriščanje surovinskega in energetskega potenciala IAG še vedno ovirajo določene birokratske ovire, saj IAG niso klasificirane kot surovina ali alternativni vir energije. Te ovire se bo skušalo odpraviti s sprejemom nove direktive o odpadnih gumah, ki jo je pripravila Evropska komisija.
Še pred desetimi leti odpadkov nismo povezovali z naravnimi viri in surovinami. Z njimi se je ravnalo tako, da je bilo čim ceneje ter da so imeli kar se da neočiten vpliv na okolje. Danes je situacija malce drugačna, saj smo se zavedli, da je potrebno z naravnimi viri in dragocenimi surovinami ravnati trajnostno. To velja tudi za odpadke, ki so dragoceni vir surovin in energije. Pomembno je, da se odpadki po izteku njihove življenjske dobe preusmerijo od odlaganja v recikliranje in druge oblike snovne in energetske predelave. Snovna izraba odpadkov pomeni tudi manjšo potrebo po odlagališčih, s čimer se zmanjša tudi problem umestitve novih odlagališč v prostor. Odpiranje novih predelovalnih obratov pa za nacionalne ekonomije pomeni tudi nova delovna mesta.

Podatki za občane/lastnike izrabljenih gum
Izrabljene avtomobilske gume ne bi smele ostajati v naravi. Za občane je oddaja izrabljenih gum v zbirnih centrih brezplačna, prav tako ob menjavi gum, saj lahko IAG brezplačno prepustijo vulkanizerju. Slopak prevzema izrabljene gume od izvajalcev javne službe in od več kot 800 vulkanizerjev. Oddaja je za občane brezplačna, saj stroške krijejo proizvajalci oziroma uvozniki na slovenski trg.