7. okoljski simpozij o nevarnih odpadkih |
V programu 7. okoljskega simpozija (Ne)varno ravnanje z nevarnimi odpadki v Sloveniji je posebno pozornost vzbudila priložnost, da so udeleženci simpozija lahko v neposrednem pogovoru postavili predstavnikom Ministrstva za okolje in prostor več aktualnih vprašanj. S strani Ministrstva za okolje in prostor so sodelovali: Tatjana Bernik, Inšpektorat RS za okolje in prostor, direktorica Inšpekcije za okolje in naravo, mag. Katja Buda, vodja Sektorja za okolje in podnebne spremembe na MOP, in Bojan Dejak, v. d. generalnega direktorja Direktorata za javne službe in investicije.

Jože Volfand: Pred kratkim je potekala novinarska konferenca, na kateri je MOP predstavil predvidene spremembe pri ravnanju z odpadki v Sloveniji glede na revizijsko poročilo računskega sodišča. Vseeno ni povsem jasno, kaj bodo glavne novosti. Kaj torej to pomeni za občine oziroma izvajalce javnih služb ter kaj pomeni napoved, da bodo več okoljske dajatve sprejele tiste občine, ki bodo zbrale več ločeno zbranih odpadkov? Kaj namerava MOP storiti glede na to, da so v Sloveniji le tri odlagališča z dovoljenjem IPPC?

Bojan Dejak: Če vzamemo kot izhodišče revizijo računskega sodišča, so nam najbolj očitali, da nimamo vzpostavljenega sistema in nadzora ter da v določenih elementih nimamo jasne strategije. To velja za vsa področja ravnanja z odpadki, zlasti s komunalnimi odpadki.
Predlagamo spremembe po vseh elementih izvajanja sistema. Prvi tak element je strateški okvir, kjer pripravljamo novelacijo operativnih programov. Naslednja stvar je normativni okvir, kjer je v pripravi več dokumentov, ki naj bi zadostili potrebam oziroma zahtevam računskega sodišča. Na tej osnovi pripravljamo Uredbo o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki bo za izvajalce javnih služb bolj natančno določila cilje in obveznosti v tem okviru.
Naslednji del sistema so ekonomski instrumenti (taksa za odlaganje), kjer imamo komplicirano situacijo, in sicer pri Zakonu o financiranju občin, ki je to prenesel na občine. Računsko sodišče nam očita, da s tem spodbujamo odlaganje, zato bomo v letošnjem letu uvedli obratno proporcionalni sistem, da večina takse v občini ne bo sorazmerna s količino odloženih odpadkov, ampak bo obratno sorazmerna – več ločeno zbranih frakcij bodo zbrali, več takse bodo dobili, zato moramo seveda prilagoditi tudi druge sisteme, kar bo trajalo še nekaj časa.
Naslednja stvar je institucionalni sistem znotraj MOP, kjer so nam očitali pomanjkanje koordinacije. S tem v zvezi je minister ustanovil koordinacijsko skupino, ki naj bi povezovala ARSO, inšpekcije in normativni del iz okolja ter tudi nas, ki smo odgovorni za izvajanje javnih služb. Drug ukrep je, da smo okrepili Sektor za izvajanje javnih služb varstva okolja, tretji element pa, da smo v letošnjem letu uvedli tudi računalniško poročanje za izvajalce javnih služb glede komunalnih odpadkov, kjer smo dobili že prve podatke iz tega sistema – zbranih je približno 90 %, kar je že dovolj reprezentativen podatek. V letu 2009 ugotavljamo zaustavitev trenda naraščanja komunalnih odpadkov ter odlaganja mešanih komunalnih odpadkov in zaznavamo povečanje ločeno zbranih odpadkov, tako da je sedaj to razmerje (75 : 25), ki se je uporabljalo še v akciji Očistimo Slovenijo, drugačno.
Naslednja zadeva je izgradnja infrastrukture, kjer zaostajamo. Na osnovi veljavnega operativnega programa smo imeli 15 centrov, ob izrečenem, da so centri drugega reda samo izjemoma in da gre za geografske in morebitne druge značilnosti posameznih regij. Tukaj smo naredili spremembo, da so se te izjeme uveljavile kot pravilo. Mislimo, da nam je sama interpretacija programa dala možnost znižanja planiranega števila regijskih centrov. Na osnovi tega smo zasnovali tudi novelacijo Operativnega programa okoljske in prometne infrastrukture, kjer  predlagamo samo še izgradnjo treh centrov v Sloveniji (razen tistih, ki že imajo odločbe). Poudarek je tudi na termični obdelavi, kjer smo v stiku z Mestno občino Ljubljana in Mestno občino Maribor zastavili operativni plan, kako priti do teh dveh objektov. Mislimo namreč, da brez intenziviranja na tem področju celotne situacije ne moremo rešiti v tolikšni meri, da bomo primerljivi z drugimi državami.
Računsko sodišče je od nas zahtevalo tudi takojšnjo spremembo Zakona o varstvu okolja v tem smislu, da bi opredelili tudi odlaganje in predelavo odpadkov kot javno službo na državni ravni. Tu smo mnenja, da lahko že v obstoječem okviru marsikaterega od teh ciljev dosežemo z določenimi spremembami operativnih programov.
Kaj bo z dovoljenji IPPC? V okviru ARSO je bila dana prioriteta doslej (glede na njihove limitirane kadrovske kapacitete) izdaja dovoljenj za industrijske objekte. V tem smislu so tako postopki IPPC kot OVD zaostajali, vloge so bile poslane, ponekod so v pregledu, ponekod so bile zahtevane dopolnitve, končnih odločb pa še ni bilo izdanih. Skupaj z drugimi ukrepi želimo, da bo ta končna služba takšna, da ne bomo z nekim administrativnim ukrepom povzročili neke neobvladljive situacije. Za vsakega od regijskih centrov, ki so zaprosili za dovoljenje IPPC, bomo naredili okvirno oceno o tem, kakšna je možnost ter kaj morajo narediti, in bomo z njimi o tem predhodno komunicirali. Ravno tako tudi za tiste, ki so vložili vloge za OVD. Naredili bomo torej nek logičen sistem zapiranja, tam, kjer regijski centri že obstajajo. To bo pomenilo obliko mehkega prehoda, ki pa bo seveda na drugi strani podprt z načinom dela inšpekcije. Le-ta bo nadzirala, da se bodo postopki pred odlaganjem izpolnjevali.

Barbara Tišler, Slopak: Kaže, da je tudi na področju nevarnih odpadkov več shem. Kdaj bo Ministrstvo za okolje in prostor na podlagi tržnih deležev družb določilo deleže prevzemanja embalaže za letos, kot so bili določeni lansko leto, kakšna je realnost glede izravnalnih shem, ali se urejajo tudi drugi odpadki, npr. zdravil? Lansko leto je bil Slopak pod budnim inšpekcijskim nadzorom. Kakšni so rezultati inšpekcijskih pregledov?

Katja Buda: Pomenljiv podatek je, da samo 70 % zavezancev poroča v roku.

Tatjana Bernik: Kot je bila pregledana družba Slopak, je bilo lani pregledano tudi podjetje Interseroh. Na tak način, kot smo delovali lani, delujemo tudi v letošnjem letu. Kar se tiče pregledovanja javnih podjetij, upravljavcev odlagališč in zbiralcev, pa smo za letošnje leto pripravili posebno akcijo nadzora, v katero so vključeni upravljavci vseh odlagališč in izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov. Razlog za to je, da smo lansko leto podobno akcijo že izvedli. Ti pregledi so dali določena izhodišča oziroma ugotovitve, ki smo jih videli kot zelo pomembne, zato smo sklenili, da je z njimi potrebno nadaljevati.
Bistvo teh inšpekcijskih nadzorov je preverjanje, kako izvajalci odlagališč izvajajo postopke preverjanja odpadkov in ali se res odlagajo samo še obdelani komunalni odpadki.

Karel Lipič, Zveza ekoloških gibanj Slovenije: V Zvezi ekoloških gibanj smatramo, da je 55 inšpektorjev za okolje premalo. Ali so inšpektorji sposobni obvladovati številne okoljske probleme ter hkrati reševati tudi stara bremena? Ali pripravljate reorganizacijo inšpekcijskih služb? Smatramo, da bi se moralo število inšpektorjev povečati za najmanj tretjino.

Darko Drev in Karel Lipič
Darko Drev in Karel Lipič


Tatjana Bernik:
Strinjam se, da je inšpektorat kadrovsko podhranjen. Tudi organizacijsko je potreben prenove in prav tako v smislu prevetritve pristojnosti. Potrebovali bi tudi svoj zakon o delovanju inšpekcije, v katerem bi imeli bolj jasno opredeljena pooblastila, ukrepe itn. Pooblastila nekega inšpekcijskega organa ali kogarkoli se namreč lahko presoja skozi sistem, skozi organiziranost in v tej luči se ocenjuje njegova učinkovitost. Edino orožje in orodje, ki ga inšpektor ima, je učinkovita zakonodaja in samo v tem okviru lahko inšpektor izreka ukrepe. Glede starih bremen pa inšpektorji trenutno v zakonodaji ne vidimo učinkovitega mehanizma. Kar se tiče nagrajevanja inšpektorjev – vsi inšpektorji za okolje in naravo smo univerzitetno izobraženi, uvrščeni pa smo v skupne plačilne razrede s policijo in carino, kar ni primerljivo. Tudi spremenjen način nagrajevanja ne deluje motivirajoče na delo inšpektorjev. Ti ljudje so dnevno zelo izpostavljeni, kajti vsakdo, ki ga v tej državi karkoli teži, pokliče ali pride osebno in nanje znese svojo jezo. Inšpektorji imajo program dela, ki ga morajo izpolniti, in pomembno je, da delajo kvalitetno.
Sicer pa naša inšpekcija ni edini nadzorni mehanizem, ki ga zakonodaja postavlja, saj imamo še druge organe, ki jih je potrebno vzpostaviti, npr. lokalne, občinske nadzorne organe. Občine bi s svojimi odloki in nadzornimi sistemi gotovo lahko učinkovito pripomogle k boljšemu delovanju sistema. Zavedati se je potrebno, da sistema ravnanja z odpadki ne moremo vzpostavljati z inšpekcijskim nadzorom – ta namreč lahko samo preverja, ali se določena pravila izvajajo. Vsekakor pa bomo veseli, če bo ministrstvo prepoznalo potrebo po reorganizaciji in okrepitvi Inšpekcije za okolje in naravo.

Bojan Dejak: Res je velik problem kadrovska podhranjenost na ministrstvu. Problem niso samo notranji sistemski predpisi, ampak tudi zunanji, se pravi, da imamo zelo velik pritisk glede informacij javnega značaja in glede pritožb. Vsi odgovorni in strokovni kadri na ministrstvu so zato polno zasedeni.

Darko Drev, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: Velik problem vidim v inženirskem oziroma tehnološkem delu, saj je ena izmed temeljnih okoljskih stvari tudi tehnologija. Dejstvo je, da je inženirski del zanemarjen, poleg tega se inženirska stroka, npr. Inženirska zbornica Slovenije in tudi državne institucije, premalo vključujejo v to področje. Potrebujemo predvsem inženirje z nadgradnjo ekologije, ne pa ekologe brez inženirskega in tehnološkega znanja.

Katja Buda: Kar se tiče vključenosti stroke, se z določenimi podlagami vključujejo Inštitut Jožef Štefan, Inštitut za vode, Geološki inštitut ter Kmetijski inštitut, ki pomaga pri pripravi zakonodaje in zakonodajnih rešitev. Te institucije so pravzaprav tudi programsko financirane. Na področju okolja, tako v našem sektorju kot tudi na Direktoratu za okolje, pa neke podobne institucije nimamo in pogosto ostanemo brez strokovnih podlag, tako da potem predpis pripravimo po svoji najboljši moči. Vsekakor tudi mi čutimo to potrebo in pomanjkanje dialoga s stroko.

Emil Nanut, Kemis: Predvsem se mi zdi, da za dvomilijonsko Slovenijo preveč nekritično prevzemamo evropsko zakonodajo in ne upoštevamo naših specifičnosti, števila prebivalcev in naše površine. Prepričan sem, da smo Slovenci med zmagovalci, če pogledamo, koliko shem imamo na prebivalca. Zakonodajo pa ponavadi še nekoliko zaostrimo, tako da je zadeva še bolj zahtevna tako za inšpektorje kot za izvajalce. Predlagam, da se pri naslednjih spremembah v postopke bolj vključijo tisti, ki se z odpadki dejansko ukvarjajo, in da se izbirajo načini, ki opredelijo tudi dejanske stroške. Slišali smo, da bodo ustanovljene še dodatne sheme. Pri tem je treba upoštevati, koliko vse to stane. Po drugi strani pa slišimo razmišljanja, da je na ministrstvu premalo zaposlenih. Pri teh stvareh je potrebno razmišljati tudi podjetniško, kjer je varčevanje ena od osnovnih zadev. Vendar pa je s postavitvijo zakonodaje potrebnih vedno več ljudi, torej je potrebno narediti korak nazaj – da se dejansko preverijo postopki, da se ugotovi, kaj je potrebno in kaj prinaša dodano vrednost.
Pomembno je, da imamo več znanja o odpadkih, masnih tokovih, stroških ipd. in da smo primerljivi s tujimi državami. Dejstvo je, da ne moremo enostavno prenesti izkušenj Nemčije ali Francije na mnogo manjšo Slovenijo. V Franciji imajo eno shemo za 64 milijonov prebivalcev, kjer so jasno postavljeni cilji, kjer je eden od pomembnih ciljev tudi strošek. Njihov cilj je, da vsako leto zberejo več, in to z manjšimi stroški. V Sloveniji pa imamo tri sheme za 2 milijona prebivalcev. Vedno več sicer zberemo, kar je seveda prav, vendar pa vse te sheme, klirinške hiše in ostalo, pomenijo dodatne stroške. Naš cilj mora biti, da s čim manjšimi stroški dosežemo čim večji okoljski cilj.

Katja Buda: Tudi sama ne vidim nobene potrebe, da imamo za zdravila in sveče dve shemi. Z vidika, da to prepovemo, tega ne moremo napisati v zakonodajo. Zapisano je, da se morajo zavezanci obnašati kar najbolj racionalno oziroma ekonomično, vendar je za nas ključno le to, da so izpolnjeni okoljski cilji. Prepričana sem, da bi lahko glede gum, fitofarmacevtskih sredstev, sveč in zdravil imeli le eno shemo. In ne razumem, kako bodo zavezanci, ki bodo individualno izpolnjevali vloge, izpolnili pogoj uredbe in šli do vsake komunale. Ta ekonomičnost pri shemah je v veliki meri na zavezancih, se pa popolnoma strinjam o neracionalnosti nastajanja tolikih shem.