Položaj panoge | Jože Volfand |
Nedavno so se vrnili iz Monte Carla. Družinsko podjetje Roto, ki ga vodi strojni inženir Štefan Pavlinjek, je prejelo prestižno evropsko nagrado kot eno najboljših družinskih podjetij. Izbranih je bilo deset, Roto doslej prvo in edino iz Slovenije. Na družinskem podjetniškem portretu ne sme manjkati žena Irena Pavlinjek, inženirka kemije, skrbi za finance, hči Nuša Pavlinjek Slavinec, magistra menedžmenta, je odgovorna za marketing in prodajo, in sin Matjaž Pavlinjek, vodi proizvodnjo, je gospodarski inženir. Pravi, da je biti korak pred drugimi tisto, kar jih motivira in daje posebno zadovoljstvo. Nič čudnega, če govori o motivu, saj je za šesti rojstni dan dobil za darilo opremljeno delavnico. Materiali niso zanj nobena skrivnost.

Glava podjetniške družine je seveda Štefan Pavlinjek, med drugim znan po tem, da je desetletje vodil Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije. Že ko obiskovalec stopi v njihove poslovne prostore v Polani, nedaleč od Murske Sobote, ga marsikaj že ob prvem obisku prepriča, da je podjetje ROTO, ki je, tipično, zraslo iz garažne delavnice, že zdavnaj preraslo obrtniško delavnico Kovinoplastika Pavlinjek. V Skupini ROTO je 12 podjetij s sedeži v več državah, letos pa načrtujejo 50 milijonov evrov realizacije. Izvažajo v skoraj 60 držav. Poznajo samo en trg. Globalni. S prekmurskih ravnic konkurirajo najboljšim v njihovi panogi, v proizvodnji izdelkov iz plastičnih mas. Iz polietilena. Partnersko se povezujejo z najboljšimi po svetu. Torej ne nastopajo kot podizvajalec, pač pa kot partner. Najsi gre za rezervoarje za vodo in čistilne naprave ali za maščobnike in lovilce olj. Ali pa sode za vino in cvetlične lončke. Do kajakov in kanujev in še do marsičesa, do 4000 izdelkov. Štefan Pavlinjek brez samohvale pravi, da so majhna multinacionalka. Povsod nastopajo z lastno blagovno znamko.

Kako se je začelo?

Pred desetletji sem na sejmu plastike v Milanu videl stroj za rotomolding. Ga občudoval kar nekaj ur, se pogovarjal z lastnikom podjetja Gaccia, vendar pot do stroja ni bila mogoča zaradi cene in takratne prepovedi uvoza novih strojev za obrt. Preostalo mi je le, da ga izdelamo sami in s skupino petih sodelavcev smo zimprovizirali stroj. V roku treh mesecev smo ga zagnali. Nato smo izdelali še prvi stroj za vakumiranje plastičnih mas in to je bila prelomnica v moji karieri. Začela se mi je uresničevati tudi želja, kako priti do majhne lepe tovarne.

Danes proizvajate nekaj tisoč izdelkov. Ste zaradi tega manj ranljivi?

Seveda smo s širokim asortimanom manj ranljivi. Dokaz iz našega poslovnega življenja je leto 2008. Kriza gradbeništva. Industrija je padla za 40 %, kmetijstvo se je dvignilo. To je bila priložnost. Začeli smo s kmetijskimi stroji, s plastičnimi deli za kmetijske stroje, za traktorje, kombajne, trosilce, silose. Industrijska kooperacija nam pomeni zdaj okrog 55 % celotne proizvodnje. Ves čas smo delali s tujimi firmami. Največ kontaktov so nam dali sejmi. Če ni šlo drugače, smo potrkali na vrata najboljših. Na globalnem trgu je prednost, če delaš z znanimi partnerji.

Ste se tako usmerili tudi v čiščenje odpadnih vod?

Odločili smo se za čistilne naprave, ker je trg dozoreval. Javili smo se na razpis za subvencioniranje opreme. Pomurski zakon je omogočil 40 % subvencioniranja tehnološke opreme. Na prvi razpis so dobili 500 prijav. Pomurski zakon je spodbudil podjetništvo v naši regiji, saj je odobril precej nepovratnih sredstev. Mi smo pred dvajsetimi leti začeli delati rezervoarje za pitno vodo. Uspelo nam je pridobiti res velik projekt, izgradnjo čistilne naprave za bazo NATO. Naši rezervoarji za vodo so lahko tako voluminozni, da so primerni za velike komplekse. In za individualne uporabnike. Po želji.

Industrijska kooperacija je zahtevala spremembe v podjetju.

Zagotovo. V takšni kooperaciji smo videli prelomnico. Da ne gre več po starem. Po novem pa lahko hodiš samo tako, če vlagaš v razvoj. In smo začeli vlagati, največ v tehnološko opremo. Najnovejšo. Prednost je lastna orodjarna. Orodja smo torej imeli, zagon razvoja pa je bil trenutek streznitve. Proizvajali bomo samo najboljše, sodelovali smo z najboljšimi. Tehnološki trendi nas ne morejo presenetiti.

Torej več izvažate na zahodne trge?

Tam je letos večje povpraševanje. Delež industrijske kooperacije se krepi. Največ izvažamo v Nemčijo in Avstrijo, nato Francijo, Skandinavijo, Afriko, tudi v ZDA, v Avstralijo, povsod. Največ gre za plastične dele za strojegradnjo, pa za traktorje, bagerje, gasilske avtomobile, za nosilce za filtre, rezervoarje. Vse je plod lastnega razvojnega dela. Povpraševanje je letos večje za okrog 10 %. Od industrijske kooperacije ustvarimo okrog 2/3 realizacije, tretjino prodamo končnim uporabnikom. Sodelujemo z znanimi domačimi proizvajalci, od Adria Mobila do Elana, in z mnogimi tujimi, kot so KTM, Honda, Ferretti, Krone, Carthago, Bavaria Yachbau in drugi.

Kako ste uspeli, da na trgu nastopate z lastno blagovno znamko?

Na vsakem našem izdelku je logo ROTO. Cena za takšno promocijo je visoka. Smo na vseh glavnih sejmih in strokovnih konferencah, pripravljamo predstavitve. Povsod se enakovredno merimo s konkurenco. Primerjamo se, kje smo, kupci pa prav tako ugotavljajo, ali smo konkurenčni ali ne. Nekateri naši paradni izdelki so v svetovnem vrhu, za znanega partnerja KTM delamo rezervoarje. Kupci nam zaupajo. Ravnokar smo sklenili posel s Hondo. Sami so prišli k nam. Njihov argument, zakaj so prišli? Ker delamo za najboljše.

Je enako s kajaki in kanuji?

Tudi. Njihov delež v realizaciji je 15 %. V Evropi smo po moči drugi. Začeli smo pred dvanajstimi leti. Delamo tudi jadrnice. Vasilij Žbogar tekmuje z njo. Prodaja je dobra in raste. Ko smo se razgledovali po trgu, smo najprej kupili tovarno na Hrvaškem, kjer so delali kajake za nemškega partnerja. Potem so kupili še italijanskega proizvajalca. Širitev s prevzemi je del naše poslovne filozofije. Prav tako kot sodelovanje z multinacionalkami. Pri tem mislim na nabavo in prodajo.

S katerimi izdelki ste najbolj pridobili?

Težko bi izbral le enega. Povsod hočemo biti v špici. Na vrhu ali pri vrhu. Partner in ne le dobavitelj. Na takšno pozicijo ciljamo pri vseh vrstah izdelkov. Naj gre za vodo, jaške, kmetijstvo, vinarstvo, rezervoarje za gorivo in komponente za avtomobilsko industrijo ali za opremo za logistiko. Bili smo pionir v proizvodnji polietilenskih izdelkov v Evropi. Zdaj je najbrž naša prednost, da znamo vse. Od razvoja izdelka, proizvodnje, trženja in prodaje, do distribucije in poprodajnih storitev. Predvsem smo fleksibilni. Distributerje smo vzpostavili po vsem svetu. Uporabljamo inteligentne materiale. Pa znanje je pri nas.

V vašem proizvodnem programu je močan program izdelkov za vode.

Slovenija je v zadnjih letih precej vložila v vodno infrastrukturo. Tudi pri gospodinjstvih gre za spremembo v razmišljanju. Marsikdo se je odločil za čistilno napravo v zasebnih hišah. Občine so pomagale s subvencijami, gre za okrog 1.500 €. Zakonodaja nam je bila naklonjena, a tudi zavest ljudi. Ob hišah je vse več rezervoarjev za vodo, za deževnico, naprav za čiščenje odpadnih vod. Mi pa tudi nismo mirovali. Zdaj delamo že sedmo generacijo čistilnih naprav.

S temi programi ste uspešni v državah bivše Jugoslavije, Srbiji in na Hrvaškem?

Ne samo s temi programi. Ponekod z jaški za kanalizacijo, na avtocestah, drugje z vrtnimi garniturami. V Makedoniji z rezervoarji za vodo, pa tudi s sodi za vino, saj je to vinorodna dežela. V tedanji Jugoslaviji so marsikje iz sredstev za nerazvite zgradili tehnološko sodobno opremljena podjetja. To je bila naša konkurenca. A s tranzicijo se jim poslovanje ni izšlo. Bilo je premalo znanja in kadra. Zato smo začeli s prevzemi. Najprej na Hrvaškem. Najprej proizvajalca, ki je delal plastične krožnike iz bakelita za vojsko. Pri nekaterih prevzemih smo na začetku nekaj preplačali, a zdaj so to dobra podjetja. Delavci so cenejši za 40 %. Za vodilne kadre privabimo prave ljudi. V Makedoniji človeka, ki se je šolal v Ameriki.

In kam prodajate?

Iz Srbije tudi v Rusijo. Iz Makedonije na jugovzhod Evrope, v Bolgarijo, Grčijo in drugam. Iz teh podjetij izvažamo med drugim v Slovenijo. Velike čistilne naprave smo prodali za bruseljske zapore. Razpisi so v državah bivše Juge redkejši, a se prijavljamo. Upoštevamo drugačne standarde držav, izdelke pa sami razvijamo. Morda bodo ti trgi še živahnejši, ko bodo bližji EU. Hrvaška je že v novem položaju.

V Sloveniji ste kupili prostore Seawaya. Zakaj?

V njihovih prostorih bomo delali posebne rezervoarje za pitno vodo. Znotraj bodo gladki, iz posebnega materiala. Omotana bodo v steklena vlakna, ki bodo prepojena s posebno smolo. Poznamo standarde držav, kamor želimo izvažati. Na primer Belgija, Francija. Tudi arabski trgi so v prodajni strategiji.

Material predvsem uvažate?

Dnevno potrebujemo 20 ton polietilena. Uvažamo ga iz Poljske, Švedske, Italije, nekaj ga kupimo v Sloveniji. Material za proizvodnjo, potrebujemo več različnih tipov, pripravimo sami. Med drugim smo zaposlili doktorico znanosti. Brez poznavanja biologije pri nas ne gre. Kot tudi ne brez najboljše opreme. Že pred desetletjem smo kupili prvega robota in laser.

Pogosto omenjate razvoj novih izdelkov in vaše razvojnike. Pred desetimi leti ste zgradili in odprli razvojni center z novo orodjarno. Kakšna je zasedba razvojno raziskovalne skupine?

V skupini je 12 delavcev. Center je osnova za razvoj novih tehnologij in izdelkov. Kako poceniti proizvodnjo izdelkov, to je za razvoj vselej izziv. Iskati najboljše tehnologije za proizvodnjo orodij. Tako smo lahko razvili nove izdelke in uspeli z več projekti. Pomurski zakon nam je pomagal. Daje olajšave za razvoj. Tehnološki razvoj omogoča višjo dodano vrednost. Ne bo dobro, če bodo ukinili subvencije za razvoj. Morda bi bilo dobro malo analizirati, koliko subvencij se preliva v kmetijstvo in koliko v industrijo. Nas zdaj čaka notranja specializacija. Kar smo zdaj nažagali, moramo izpiliti. Razvijamo izdelek, s katerim bi radi prepričali avstralski trg.

Plastika kot material v okolju ni priljubljen.

Plastike je več vrst. Brez polietilenov svet ne more. Pri nas ni odpadkov. Vsak izdelek se lahko reciklira. Iz odpadkov v naši proizvodnji, denimo pri kadeh, naredimo korito za samokolnico.

Od kdaj pilotirate helikopter?

Že dolgo. Od leta 1997. Dobra logistika je racionalizacija poslovanja. Zjutraj lahko poletim v Nemčijo, popoldne sem doma. Največkrat letim kot kopilot v svojem letalu. A vesel sem, da sem za letenje navdušil tudi sina Matjaža in hčerko Nušo. Oba sta pilota. No, zelo sem ponosen na priznanje za pilota helikopterja leta 2008.

Na dimniku vaše gostilne Lovenjak, kjer ste dogradili hotel Štrk, že leta gnezdijo štrki. S kamero jih snemate, opazujete, so že vaša turistična znamenitost. Je letos tudi tako?

Lahko si pridete pogledat, kako starša skrbita za dva mlada štrka. In jih hranita. Kmalu jih bosta učila leteti. V domači gostilni obiskovalci na ekranu spremljajo vse, kar se dogaja v gnezdu družine štrkov. To je zgodba iz življenja prekmurske narave.