Položaj panoge | Jože Volfand |
 
Zakaj je dodana vrednost v slovenski industrij nizka? Zaradi prodajne cene, odgovarja dr. Simon Žnidar, direktor Embalažno-grafičnega podjetja v Škofji Loki. V embalažni panogi primerljivih podjetij v Sloveniji je dodana vrednost med 35.000 do 45.000 EUR, izjema je Količevo karton kot proizvajalec. Vendar pa EGP v zadnjih letih posluje stabilno, z dobičkom. Približuje se letni realizaciji 14 milijonov EUR, izvoz pa dosega okrog 35 %. Letos je podjetje dalo na trg zloženko SecurPack, zloženko z varnostnimi elementi, in to je, kot pravi mag. Simon Žnidar, dodatna konkurenčna prednost za podjetje. Posebnost je tudi prodajna metodologija tega podjetja.
 
dr. Simon Žnidar

dr. Simon Žnidar

Letos ste sodelovali na nekaterih mednarodnih embalažnih sejmih. Kaj vas je najbolj presenetilo glede trendov pri materialih in dizajnu in za katere vaše izdelke je bilo največ zanimanja?
Glavni trend je, da ni trenda. Ni več pasatnih vetrov, ko bi bilo dovolj, da pogledaš, kako ima sosed nastavljena jadra, in zadovoljivo hitro potuješ. To pravzaprav niti ni presenečenje. Vetrovi so spremenljivi, pihajo v različne smeri, tudi brezvetrja je kar nekaj. In sposobnost prilagodljivih je, da izkoristijo možnosti, ki jih daje okolje. Razvoj neprestano omogoča drobne izboljšave, inovativnost, spremembe v celotnem življenjskem ciklu izdelka. Embalaža je del izdelka, del njegove zgodbe in z njim potuje pomemben del poti.

Na sejmu je, po pričakovanju, na velik odziv naletela naša največja letošnja novost. To je zloženka SecurPack. Zloženka vsebuje šest varnostnih elementov proti ponarejanju in nepooblaščenemu odpiranju. Razvojni projekt prilagoditve varnostnega tiska embalaži je bil narejen skupaj s Cetisom. Prav dostop do varnostnih tehnologij Cetisa je postal naša dodatna konkurenčna prednost leta 2013. Ta razvoj bomo nadaljevali tudi v prihodnjem letu. Na sejmih smo izpostavili našo kakovost v tisku, raznolikost v dodelavah in visoke kompetence pri konstruiranju embalaže.

Sejemski nastopi zagotovo vplivajo na povečanje izvoza, a tudi na večjo tržno prepoznavnost na globalnem trgu. Izvažate na razvite trge EU? S čim ste jih prepričali?
EGP je že dolgo izvoznik. Delež izvoza se je povečeval iz leta v leto. Ni pa bilo pri tem jasne usmeritve niti ciljev. Lani smo izdelali strategijo vstopa na tuje trge in jo začeli izvajati. V njej smo, kot se že kaže, dobro opredelili svoje kompetenčne prednosti in njihov pomen za trg. Razvili smo model dodajanja vrednosti kupcu v celotnem procesu: funkcionalnost embalaže, varnost za ljudi in okolje, proizvodnja embalaže, pakiranje izdelkov, logistika, uporabniška izkušnja … Izdelali smo prodajno metodologijo, ki temelji na tem modelu. A kar je najpomembnejše, zaposleni v EGP v ta pristop verjamemo in ga izvajamo.

Naša pot ni pot bližnjic ali, z drugimi besedami, pot najnižje cene, je pot, ki jo kaže naša vizija.

Smo vrhunski proizvajalec potiskane embalaže, ki s svojo inovativnostjo ter poslovno in tehnološko odličnostjo povečuje konkurenčnost proizvodov svojih kupcev.

Sproti skrbno spremljamo in analiziramo vse povratne informacije, ki jih dobivamo na trgu, in neprestano izboljšujemo svoj nastop. Vstop na tuji trg zahteva vlaganja. Ne samo finančna, tudi organizacijska, procesna, vlaganja v spremembo miselnosti. In od vseh teh sprememb imajo koristi tudi naši kupci. Razvoj, inovativnost in holističen pristop postajajo naš zaščitni znak.

Kakšen poslovni rezultat pričakujete ob koncu leta? Bo presežena lanska rast?
Prodaja v letošnjem letu bo presegla lansko za 5 % do 7 %. Tudi rezultat bo nekoliko boljši od lanskega, zato smo lahko zadovoljni.

EGP proizvaja embalažo za panoge, ki kljub krizi vendarle dobro poslujejo. Farmacevtska, kozmetična, živilska … Toda naročniki so vse zahtevnejši – dematerializacija se nadaljuje, tudi zahteve po okolju prijaznih materialov, učinkovit, a praktičen dizajn. Kakšne spremembe opažate v zahtevah naročnikov? Bo karton v modi?
Odločitev za kartonsko embalažo ni stvar modnosti kartona. Je racionalna odločitev, ki za večino izdelkov, ki jih pakiramo v to embalažo, pomeni rešitev z največjo vrednostjo z vidika promocije, varovanja vsebine, funkcionalnosti, vpliva na okolje in cene. V bližnji prihodnosti ni videti sprememb. Vsaka nekoliko prepoznavnejša usmeritev v eno smer sprosti prostor in pojavi se razvojna nadgradnja. Predstavljajte si polico, kjer so vsi izdelki zemeljskih barv, kar pomeni ekološko ozaveščenost. Potem pa se na tej polici pojavi embalaža premium živih barv. Ta izdelek doživi uspeh in lahko si predstavljate, kakšna je polica čez nekaj časa. In embalaža premium živih barv razgibane konstrukcije je tudi povsem ekološka kot tista monotona.

Dematerializacija ni resna grožnja embalažni industriji. Seveda pada prodaja knjig, glasbenih in filmskih nosilcev skoraj nihče več ne kupuje, katalogi so že ob natisu zastareli ….Toda to se skoraj ni dotaknilo embalažne industrije. Nihče ne izključuje sprememb v potrošniški orientiranosti, ki se lahko obrne v potrošnjo zaradi večjega zadovoljevanja nematerialnih potreb. Tak premik ne vpliva le na embalažo, ampak tudi na celotno industrijo trajnih dobrin. Dobra lastnost embalažne industrije je vgrajena razpršenost in s tem manjša občutljivost za nihanja v posamezni industriji.

Kljub večjemu izvozu je Slovenija še vedno vaš prvi trg. Kako čutite težave domačega gospodarstva in zagate bančnega sistema?
Podjetja, ki so odvisna predvsem od domačega povpraševanja, ne dosegajo rasti, prodaja jim celo upada. Taka podjetja posvečajo veliko pozornosti, pogosto celo vso, stroškovni strani. Cena nenadoma postane edina tema razgovorov.

Druga skupina so dobra podjetja s trgom in izdelki ter dosegajo ustrezen, branži primeren denarni tok iz poslovanja, vendar so visoko zadolžena: nekatera zaradi investicij v osnovno dejavnost, druga zaradi odločitev za načrte zunaj osnovne dejavnosti, ki se niso uresničile. Banke – žal – izčrpavajo ta podjetja s pretiranimi zahtevami po vračanju posojil, kar takoj povzroči plačilno nedisciplino, plačilna nedisciplina zmanjšanje investicijske dejavnosti, to zmanjšanje nekonkurenčnost in začarani krog je tu.

Banke so postale previdnejše, to je znano, gospodarstvo pa je prezadolženo.
Razumem, da morajo banke zaradi kapitalske obveznosti zmanjšati kreditno aktivnost, kar me spominja na hitro znižanje zalog proizvodov. Res se zaloga zniža. Toda zaloga katerih proizvodov? Tistih, ki jih nujno potrebujemo – torej tistih, ki se dobro prodajajo – in povzroči padec prodaje. Z zalogo proizvodov, ki se slabo prodajajo, se ne zgodi nič. Tudi pri bankah je tako. Zmanjšujejo kreditno aktivnost uspešnih podjetij, jih dušijo in si zmanjšujejo svoj posel. Kredite neuspešnim podjetjem lahko primerjamo z neprodajljivo zalogo proizvodov. Šele odprava teh kreditov bo rešila uspešna podjetja.

Posledica takega kreditiranja je slaba plačilna disciplina v Sloveniji. Toda plačilna disciplina ne pomeni le zapadlih obveznosti, ampak tudi vse nenormalno dolge »dogovorjene« plačilne roke. Za EGP to pomeni povečan obseg terjatev do kupcev, ki jih v naši dejavnosti ni mogoče prevaliti na dobavitelje, ker so skoraj vsi velike mednarodne korporacije. Rezultat je višanje zahtev po obratnem kapitalu, ki ga dobimo lahko le še iz svojega poslovanja, s tem pa zmanjšujemo svoj razvojni in investicijski potencial.

In najbrž vpliva na prepočasno rast dodane vrednosti. Ena izmed bistvenih slabosti slovenske papirnopredelovalne industrije je prav nizka dodana vrednost. Kaj kažejo vaše primerjave s konkurenco doma in v EU?
Veliko je posploševanja o dodani vrednosti slovenske industrije, da pravzaprav nimamo izdelkov z visoko dodano vrednostjo in tako naprej. Najprej odgovorimo na vprašanje, kaj določa dodano vrednost oziroma zakaj je slovenska dodana vrednost nizka. Običajen odgovor se glasi: nizka produktivnost, kar je le delno pravilno. Produktivnost namreč sploh ne vpliva na dodano vrednost izdelka. Vpliva le na dodano vrednost na zaposlenega. Naslednji odgovor je: visoka obdavčitev dela. Ta odgovor je povsem napačen, saj obdavčitev dela ne vpliva na dodano vrednost. Nato pridemo še do stroškov materiala in storitev. V naši industriji so dobavitelji ključnega materiala (karton) konsolidirani globalni igralci. Jasno je, da velikih razlik v cenah ni. Torej tudi to ne vpliva na dodano vrednost. Glavnega odgovora pa največkrat ne navedejo: prodajna cena. Če slovenski dobavitelj naredi enak izdelek kot evropski in ima pri tem bistveno nižjo dodano vrednost, je odgovor na dlani – prodajna cena.

Reciklirani materiali, solarna streha, proizvodnja brez odpadkov? Kako razumete idejo o krožnem gospodarstvu, ki postaja v zadnjem času tudi v Sloveniji temeljno razmišljanje o drugačni razvojni paradigmi?
Proizvodnja kartonske embalaže je že zdaj lahko ena od vzorčnih dejavnosti z vidika okoljske prijaznosti. Odpadkov v EGP skoraj nimamo, karton in aluminij tiskarskih plošč sta pomembni vhodni surovini za nov karton, nov aluminij. In naši izdelki se po opravljeni funkciji vrnejo kot vhodna surovina. S sončno elektrarno na strehi pokrijemo petino svojih potreb po električni energiji. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, ali embalažo sploh potrebujemo. Odgovor je, da jo potrebujemo in verjetno jo bomo še v prihodnje. Naslednje vprašanje pa je, kakšna embalaža najbolje izpolnjuje zahteve. In ena izmed njih je zahteva po okoljski ozaveščenosti.

Načrti? Naložbe?
Veseli in ponosni smo na novo investicijo v nov tiskarski stroj, ki bo začel delati v novem letu. Opremljen je z vso potrebno tehnologijo za skrajševanje pripravljalnih časov, kar je naš odgovor na padanje naklad. Tudi za leto 2014 pripravljamo investicije, ki bodo izboljšale konkurenčnost naših kupcev.

Kaj pogrešate v gospodarski in razvojni politiki Slovenije?
Večkrat imam občutek, da vsi nekaj pričakujejo od nekoga drugega. Zadnje čase se večkrat omenja znameniti Kennedyjev rek. Nekoliko prikrojen slovenskim razmeram bi se glasil: Ne sprašujte, kaj lahko država stori za vas, temveč razmislite, kaj dobrega lahko naredite za podjetje, v katerem delate, in to naredite.