Obraz |
 
Nagrajenec GZS Franc Frelih iz šentrupertske Plaste najprej o sebi? Ne, najprej o očetu, ki je bil živilski tehnolog in je začel doma s proizvodnjo plastenk. Torej se je posel s pihanjem plastike v študentu ljubljanske ekonomske fakultete ugnezdilo že zelo zgodaj. A ker se je Franc že na poljanski gimnaziji znašel med talenti, ni čudno, da ga danes ne more nihče prodati v angleščini, francoščini, nemščini in italijanščini. Prav znanje italijanskega jezika pa ga je pripeljalo do njegovega zdajšnjega učitelja in partnerja Pietra Reine, Italijana, ki odločilno vpliva na njegovo poslovno pot.
 
Franc Frelih

Franc Frelih

»Prijatelja Pietra sem spoznal pred dvajsetimi leti, ko je bil tehnični direktor enega od italijanskih podjetij za predelavo plastike. Leta 1995 sem bil pri njem na obisku, saj so prodajali stroj za proizvodnjo širokih folij, 8 in 12 metrov. Stroj sem nameraval kupiti, a ga najprej niso hoteli prodati. Po nekaj obiskih in sestankih me je Pietro obiskal in mi vseeno ponudil stroj. Zgradil sem halo, visoko 23 metrov, nato smo stroj kupili. To je bil najboljši stroj, takrat nihče pri nas ni imel takšnega. Odprl se je trg celotne bivše Jugoslavije.

Pietro Reina je vrhunski strokovnjak za agrarne folije, če ne največji na svetu. Predaval je tudi v Sloveniji. Postal je moj svetovalec, spremljevalec, prijatelj. Na razpolago mi je vsako minuto. Pozna vsak stroj. To znanstvo in prijateljstvo je mnogo več kot posel. Ne da se izmeriti, kakšno vlogo ima v rasti in razvoju Plaste,« pripoveduje Franc Frelih in kaže improvizirani prodajni katalog. Narediti so ga morali čez noč.

»Prav prijatelj Pietro mi je pripravil seznam firm, kamor bi lahko Plasta prodajala svoje izdelke. V ta namen smo izdelali improvizirani prodajni katalog. Estetika v tem primeru, ker se je mudilo, ni bila tako važna. Pomembno je bilo, kakšne vzorce smo lahko pokazali kupcem, ki smo jim želeli prodajati regenerat in ostale barvne folije,« nadaljuje lastnik in direktor Plaste.

»Te zgodbe še nisem nikomur povedal. A bi jo rad. Lahko jo bom pokazal prijatelju Pietru. Veste, lani je bilo za Plasto rekordno leto. Največ izvažamo v Italijo in izvoz še kar povečujemo. V poslu ne gre brez sreče. Zgodilo se je čisto po naključju, ko sem se za prvomajske praznike odločil, da gremo z otroki na dopust. V Italijo,« pripoveduje Franc Frelih nenavadno zgodbo. »Dopust v Italiji sem izkoristil za obisk nekaj podjetij, ki sem jim ponudil folije iz kataloga. Začetni občutek je bil dober, saj so potencialni kupci naše izdelke sprejeli kot zamenjavo za izdelke iz novega granulata. Tudi analize izdelkov iz regenerata so pokazale, da je naša folija iz regenerata po mehanskih lastnostih primerljiva s folijami iz novega granulata.«

Povsod ni šlo takoj gladko, a najprej so na mesec izvozili 30 do 40 ton regenerata, nato pa so se količine kar naprej povečevale. Zdaj prodajo na italijanski trg po 400, 500 ton mesečno in še ni dovolj. Povpraševanje je, plačilo z italijanske strani pa brez zamud. Regenerate delajo v Plasti iz odpadne plastike. Sogovornik pove, da je 80 odstotkov njihovih izdelkov EKO, torej so iz odpadne plastike. Toda njihovi regenerati niso kar tako. Formulo je dalo njihovo znanje, regenerate so tipizirali, povrh tega pa so regenerat še obarvali. V čem je konkurenčna prednost njihovega ekoizdelka? Celotni proces so v Plasti domislili sami. In ker je končni proizvod, folija za kmetijstvo, industrijo ali gradbeništvo, iz odpadne plastike, iz cenejšega materiala, izdelek visoke kakovosti, dosegajo nadpovprečne rezultate. V strukturi proizvodnje predstavljajo regenerati okrog 8.000 ton, približno polovico celotne proizvodnje.

»Takšen proizvod iz regenerata ima prihodnost. V kakovosti ni nobene razlike, je pa to v resnici zeleni proizvod. Kajti,« meni Franc Frelih, »biorazgradljiva plastika je še daleč.«

Plasta je tudi največji slovenski proizvajalec vrečk za živilsko panogo v Sloveniji – namenskih vrečk, vrečk za širok potrošnjo, vrečk s poteznim trakom, nosilnih vrečk, vendar te niso iz regenerata. Od skupne mesečne proizvodnje od 1.000 do 1.200 ton plastičnih proizvodov, največ je folij, je okrog 200 ton vrečk. Letna proizvodnja Plaste doseže okrog 16.000 ton in letno realizacijo 20 milijonov evrov. V njihovem podjetju Termoplasti Plama pa izdelajo do 10.000 ton. V Sloveniji ni proizvajalcev s takšnimi količinami.

Franc Frelih ne razmišlja o krizi, saj povpraševanja ne manjka. Kako naprej?

»Če pridete v naše podjetje, sem v Šentrupert, je tako, kot da ste stopili na kmetijo. Tukaj se ne bomo širili. Če bomo dosegli na leto 20 do 25 milijonov evrov prometa, bomo zadovoljni. Rad se vprašam, kaj je pametno – ali da gremo kar naprej in povečujemo proizvodnjo ter se širimo ali vzdržujemo to, kar imamo, in posodabljamo proizvodnjo. Kupujemo nove, sodobne stroje. Čez dva meseca bomo v halo postavili še dva stroja za agrarne folije. Trg je. Smo reagirali,« pove Franc Frelih.

Odpadne plastike je na trgu dovolj. Tudi v Sloveniji. Kupujejo jo od Papir servisa, Surovine, Dinosa, tudi uvažajo. Sicer pa okrog 60 odstotkov proizvodnje izvozijo.

Čeprav je sogovornik prepričan, da je biorazgradljiva plastika prihodnost, so se vključili v projekt PLASTiCE. Biomateriale so že testirali in imajo osvojen know-how o predelavi biomaterialov in izdelavi biorazgradljivih vrečk.

Za Franca Freliha pravijo, da je samosvoj, poseben, a zelo uspešen podjetnik. Čeprav se vprašuje, ali naj raste, vleče poslovne poteze, ki kažejo menedžerja s strateško razvojno mislijo. S simpatično karizmo. Ve, kaj hoče. In to pove zelo po domače. Podjetje je ustanovil v Srbiji, ker ve, da je tam trg za agrarno folijo, v zadnjih letih pa kupuje podjetja, ki so ali niso povsem povezana s plastiko. Pod njegovo poslovno in menedžersko stroko so podjetja SEP, DANA, Termoplasti Plama, Plama Pur in Plasta. Poslovno priložnost vidi torej tudi v avtomobilski industriji.

Ga vleče še kam drugam? Zagotovo. Toda v javnosti je samo toliko, kolikor je pač najbolj nujno. Ko je prejel leta 2003 zlato gazelo in zdaj, po nagradi Gospodarske zbornice Slovenije.

Zelo je povezan z domačim krajem. »In,« pove na koncu, »takšnega cvička, kot je pri nas, ni nikjer.«