Kaj ostane od besed, ko izgubijo svoj pomen?

V teh dneh končujem pripravo ciklusa predavanj o odgovornem voditeljstvu. Veliko razmišljam o tem, kako graditi stabilne osebe, zrele voditelje in odporna podjetja. Čeprav bi vsi želeli najprej graditi v višino in markantno veliko, je treba najprej poskrbeti za temelje. Ti temelji pa se ne začnejo pri finančnih izkazih ali tehnološki opremi, temveč pri nečem veliko bolj osnovnem: pri besedah, vrednotah in konceptih ter njihovi pravilni interpretaciji.

Ko besedam odvzamemo vsebino, ko jih izmaličimo v prazno marketinško krilatico ali jih prepustimo ciničnemu razumevanju, ne izgubimo le jezikovne natančnosti. Izgubimo kompas. Sistemi, podjetja in celotna družba se začnejo rušiti natanko takrat, ko ključni pojmi izgubijo svojo težo in smisel.

Danes smo priče prav takšnemu preizkusu na področju trajnostnosti, ESG-ja in organizacijske odpornosti.

Kaj torej v resnici pomeni trajnostnost? Ali je to pristna, zrela odgovornost do danes in jutri — preplet ekonomske stabilnosti, okoljske skrbnosti in družbene zrelosti? Ali pa bomo dopustili, da se ESG v naših očeh in praksi izprazni v “obljubljeno”, a nedomišljeno bruseljsko birokracijo, v neprestano spreminjajoče se regulativne eksperimente, ki gospodarstvo le hromijo in šibijo? Odgovor ni odvisen samo od odlokov v Bruslju, temveč tudi od tega, kako ta koncept interpretiramo in živimo mi sami.

Poglejmo krožno gospodarstvo in področje embalaže, kjer je trenutno izjemno vroča tema usklajevanje z zahtevami nove evropske uredbe PPWR (Uredba o embalaži in odpadni embalaži). Ali embalažno reformo razumemo le kot nov, nepotreben finančni in birokratski strošek? Ali pa v njej prepoznamo priložnost za pametnejše, odgovornejše ravnanje z materiali, ki na dolgi rok pomeni nižje vhodne stroške, manjše tveganje v dobavnih verigah in višjo konkurenčnost na globalnem trgu?

Enako vprašanje se zastavlja pri umestitvi digitalizacije in umetne inteligence (AI). Je napredek na področju AI za nas zgolj priročno orodje za dodatno degradacijo vrednosti človeka, hitro zmanjševanje števila zaposlenih in kratkoročno rezanje stroškov? Ali pa jo razumemo kot vzvod za dvigovanje dodane vrednosti, za razbremenitev ljudi rutinskega dela ter za krepitev njihove ustvarjalnosti in potenciala — ob globokem zavedanju odgovornosti do človeka?

Če konceptom, kot so trajnostnost, krožnost, odpornost in odgovorno vodenje, ne damo prave vsebine, teže in namena, postanejo le votle lupine. Izpraznjena retorika pa sčasoma izprazni vse: najprej poslovne modele in gospodarstvo, nato medčloveške odnose in družbo. Na koncu pa tudi nas same.

Verjamem, da si tega ne želimo. Zato je naloga stroke in vodij jasna: povrniti besedam njihov pravi pomen, konceptom dati operativno težo, v odločanje pa vrniti zrelost in odgovornost. Kako bomo sicer ohranili ali celo okrepili vsebino, ko se svet okoli nas korenito in hitro spreminja?

Želim, da bo ta številka drobno vabilo k vračanju pravega pomena ključnim besedam.