Na mojem dvorišču ne… In kje potem?

Joze-Volfand

Alarm že nekaj časa zvoni. Človeštvo je 2. avgusta že porabilo vire, ki mu jih je narava dodelila za življenje v tem letu. Še nikoli doslej tako zgodaj, trdijo v organizaciji Global Footprint Network, ki izračunava, kako povečujemo ekološki dolg prihodnjim generacijam. Torej zemlji ne prizanašamo. Alarm je manj slišen, kot so izbruhi narave.

Tudi Slovenija je po porabi virov prav tako mačeha naravi. Požari v Kemisu, Ekogoru, Eko Plastkomu in Ekosistemih, najsi bodo vzroki zanje takšni ali drugačni, so s plameni odprli nov odpadkarski dosje. Vključno z nasršenimi reakcijami skorajda vsepovsod. Razumljivo najbolj med prizadetimi ljudmi, manj razumljivo pri medijih, ki so v javnost zlivali vedra ocetne kisline, še manj razumljivo pa pri tistih, ki so za odpadke neposredno ali posredno odgovorni. Dobro leto je, kar je MOP ponudil v branje in razmišljanje Program ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov. S prognozami, kako bomo živeli z odpadki leta 2020. Požari so, težko je to napisati v tem primeru, a vendar, kot sreča v nesreči, razgreli ozračje v državi z glasnim klicem na odgovornost – povzročitelje odpadkov, zbiralce in predelovalce, občine, državo, stroko in civilne iniciative, pravzaprav vsakogar izmed nas. Kajti še nikdar ni bil tako vsesplošno glasen in rezek refren: Ne na mojem dvorišču… Slovenija je sunjena v položaj, ko mora ukrepati. Ko se mora dogovoriti, kako bo izboljšala ravnanje z odpadki v celotni verigi zainteresiranih in prizadetih in kako bo to panogo umestila v zeleni razvoj države. Ne pa, da bo ob izrednih dogodkih nastopila v vlogi gasilca požarov.

Vsaj tako ne bi smela izzveneti dveletna vladna inšpekcijska transverzala po 62 obratih manjšega ali večjega tveganja za okolje. Medresorske ekipe inšpektorjev bodo pregledale 210 naprav, ki lahko močno stresejo okolje, in 1000 imetnikov okoljevarstvenih dovoljenj. Preventiva, v redu. A MOP si z novim Zakonom o varstvu okolja, novo prostorsko zakonodajo in drugimi gradivi odpira vrata za nekatere dolgo pričakovane odločitve. Predvsem pa, da začne povezovati vse, ki vedo, da so odpadki javni in tržni interes. Končno bi morali tudi v pozivih k trajnostnemu razvoju reči bobu bob – da je trajnostni razvoj harmonija trga, narave in sociale. Sicer bo trajnostni razvoj lajna. In bo najbolj glasen tisti protest, ne na mojem dvorišču…

V zadnjih mesecih se je javnost ostro sporekla z odpadki, nenevarnimi in nevarnimi. O odpadkih kot virih pa malo ali nič. A poglejmo in računajmo. V letu 2015 je nastalo v Sloveniji 5,2 milijona ton odpadkov. Od tega komunalnih 925.500 ton, v proizvodnih dejavnostih več kot 3 milijone ton, v storitvenih dejavnostih 1,6 milijona, v gospodinjstvih več kot 500.000 ton. Torej se ve, kdo odpadke povzroča in kdo mora zanje odgovorno poskrbeti.

V količinah seveda zdaj bolj dvigajo temperaturo nevarni odpadki. V Sloveniji jih letno nastane blizu 150.000 ton. Pred požarom v Kemisu sta v Sloveniji delala le dva centra za ravnanje z nevarnimi odpadki. Poleg Kemisa še Saubermacherjev v Kidričevem. Slovenija nima dovolj zmogljivosti za predelavo nevarnih odpadkov. Zato Kemisu niso odvzeli dovoljenja za odvoz odpadkov direktno od povzročiteljev. Inšpekcija za okolje in prostor je pristojne tuje organe celo zaprosila za pospešitev postopkov za pridobivanje soglasij. Tudi na ministrstvu so močno pospešili roke za pridobitev izvoznih dovoljenj. V letu 2016 je nevarne odpadke na sežig, v predelavo in odstranjevanje, izvažalo 7 podjetij: Luka Koper INPO, EKOL, MPI Reciklaža, Saubermacher Slovenija, Kemis, Ecoplus in Biotera.

A kam z nevarnimi odpadki in tudi drugimi, ki se jih lahko uporabi kot vir ali kot energent, v Sloveniji pa zanje ni zmogljivosti, je okoljsko in ekonomsko vprašanje. Vprašanje o razvoju zelene Slovenije. Zdaj projekcije o odpadkih do leta 2020 povedo, da odpadkov ne bo manj. Bo pa vsako leto manj virov. Sloveniji pri ravnanju z odpadki kljub črnim točkam ni mogoče očitati, da nima prave navigacije. Jure Fišer v intervjuju pravi, da Slovenija potrebuje pravni okvir, ki bo omogočil zajem vseh masnih tokov, v okviru podaljšane proizvajalčeve odgovornosti pa motiviral za investicije v reciklažo odpadkov…

No, morda tudi v sežig odpadkov v obratih z najboljšo tehnologijo.

Sosedje za sežig dvigujejo cene. A tudi Avstrija, Madžarska in drugi bodo najprej poskrbeli zase. Vprašanje za danes in jutri: kako bo Slovenija ravnala z nevarnimi odpadki in kako z odpadki nasploh? Kako bo pravočasno domislila, kam lahko umesti, v katere prostorske načrte v državi, obrate za reciklažo in sežig, katere zmogljivosti lahko že zdaj uporabi in ali je tudi ravnanje z odpadki, z reciklažo vred, panoga, ki je lahko zelena, razvojno zanimiva in ekonomsko uspešna? In za družbeno okolje sprejemljiva, da se Slovenija čez čas ne bo znašla v položaju, ko se bo slišal le refren ne na mojem dvorišču.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 121 lahko prelistate tukaj.